Samo ŠTEFANAC
Prezrti kip v cerkvi sv. Marije Alietske v Izoli
Cerkev Marije Alietske v Izoli, po izročilu najstarejša cerkev v mestu, prvič omenjena leta 1303 (1), je bila dolga desetletja zaprta ter zapuščena in šele po dolgotrajnih obnovitvenih delih ji je bila leta 2008 ponovno vrnjena prvotna namembnost. Restavratorska dela so na zunanjščini odkrila ostanke prvotne romanske cerkve in temeljito je bila obnovljena baročna notranjščina, z njo pa tudi glavni oltar, na katerem je monumentalni kip sedeče Marije z detetom (2).
Kip je nadnaravne velikosti, saj je kljub temu, da je brez podstavka in da gre za sedečo figuro, visok kar 170 centimetrov. Pred restavratorskimi posegi je bil močno zaprašen in v spodnjem delu poškodovan ter za silo popravljen, sicer pa je bilo Marijino oblačilo prebarvano rdeče in zeleno s prostoročno naslikanim cvetličnim vzorcem, na debelo pa sta bila preslikana tudi obraza figur: seveda je šlo za recentno preslikavo, pod katero je restavratorka Mira Ličen Krmpotić s sondiranjem odkrila več starejših plasti. Šele odstranitev kipa iz niše pa je omogočila natančnejše raziskave materialov ter konstrukcije in prav to je prineslo največje presenečenje, saj se je ob odstranitvi deske na hrbtni strani figure izkazalo, da je kip iz štuka z zanimivim sistemom notranjih opor, ki ga delno sestavljajo letve in palice, delno pa trstika. Odstranitev poznejših nanosov barve je odkrila polikromacijo, za katero smemo domnevati, da je izvirna: sorazmerno dobro so se ohranili tudi tekstilni vzorci na oblačilih obeh figur.
Sicer je ostal izolski kip Marije Alietske doslej v literaturi praktično neopažen, saj ga le Antonio Alisi na kratko omenja v svojih zapiskih (3), prav tako kratke pa so tudi omembe v vodnikih (4). Mnogo več pove v svojem sicer prav tako kratkem zapisu leta 1700 Paolo Naldini, ki opozori na staro čaščeno podobo Marije »v reliefu« v cerkvi, kar govori o devocionalni vlogi Madone na začetku 18. stoletja in hkrati namiguje tako na tradicijo čaščenja kot tudi na starost same podobe (5). Ob domnevi, da je današnji kip Marije prav tista čaščena podoba, ki jo omenja Naldini, se moramo seveda vprašati, kdaj je nastal. Pri tem nam ob pomanjkanju zanesljivih zgodovinskih podatkov do neke mere pomaga edinole analiza kipa.
Frontalna drža, položaj Jezuščka z razmaknjenimi koleni in oblikovanje draperije so elementi, v katerih prepoznamo ostanek romanske tradicije, a je oblikovanje kipa preveč plastično, da bi kip lahko datirali v romansko dobo, predvsem pa nas o nasprotnem prepriča oblikovanje obrazov obeh figur, ki jima ne manjka gotske gracilnosti, k čemur pomembno prispeva Marijina oglavnica, ki se spušča v mehkih valovitih gubah. Na podlagi romanskih reminiscenc bi torej lahko nastanek kipa postavili še v 13. stoletje, a se zdi glede na gotski značaj obrazov in suvereno obvladovanje volumna bolj verjetna datacija v začetek ali prvo polovico 14. stoletja.
Prav tako zapleteno je vprašanje izvora oziroma avtorstva kipa. Pregled spomenikov gotskega kiparstva v Istri namreč ne pokaže nobenega dela, ki bi ga lahko primerjali z izolsko Madono, a tudi v Benetkah ter na njihovem širšem vplivnem področju ne najdemo paralel in to velja tako za njen slogovni značaj kot tudi za nenavadno tehniko izdelave, ki v 14. stoletju ni bila posebno razširjena (6). Najbližji pa je naši Madoni morda vendarle leseni kip na oltarju pod orgelsko emporo stolnice v Arezzu; čeprav gre za značilno delo iz 13. stoletja in kaže temu primerno konzervativnejši slogovni značaj, ima z izolsko Madono mnogo skupnega po kompozicijski in ikonografski plati. Toskana v srednjem veku vendarle ni bila tako daleč od Istre: imamo namreč podatke, da so se v času najintenzivnejših spopadov med gibelini in gvelfi, predvsem po letu 1286, v Istro priselili številni pribežniki iz Firenc, Pistoie in Siene, ki so pomembno prispevali k razvoju mesta (7).
Izolski kip Marije Alietske, ki ga je umetnostnozgodovinska stroka doslej povsem spregledala, je nedvomno zanimiv spomenik gotskega kiparstva in hkrati eden tistih, ki puščajo odprta številna vprašanja o času in okoliščinah nastanka, provenienci ter vlogi v življenju izolskih prebivalcev. Gre pač za eno tistih del, ki so nastajala v senci glavne razvojne linije gotskega kiparstva, kot so Nicola in Giovanni Pisano, Arnolfo di Cambio, Tino di Camaino ter drugi, in se ne pojavljajo v splošnih pregledih italijanske umetnosti, zato njihov pojav in pomen tudi v kontekstu velikih središč umetnostne produkcije še nista povsem raziskana.
(1) Za pregled zgodnjih omemb cerkve cf. Antonio ALISI, Istria. Città minori (ed. Giuseppe Pavanello, Maria Walcher), Trieste 1997, pp. 99–102; Daniela TOMŠIČ, Razvoj cerkvene arhitekture župnije sv. Mavra v Izoli, Annales, series historia et sociologia, IX/2, 1999, pp. 469–470.
(2) Izsledki raziskav ob restavratorskem posegu še niso objavljeni, obsežno dokumentacijo o posegu pa hrani v svojem arhivu restavratorka Mira Ličen Krmpotić, ki mi je omogočila vpogled v celotno gradivo, za kar se ji posebej zahvaljujem.
(3) ALISI 1997, cit. n. 1, p. 100. Pričakovali bi omembo Madone vsaj v Santangelovem inventarju iz leta 1935, a najdemo v zvezi s cerkvijo Marije Alietske (ki jo pisec napačno imenuje baptisterij) le omembo slike Brezmadežne. Cf. Inventario degli oggetti d'arte d'Italia V: Provincia di Pola (ed. Antonino Santangelo), Roma 1935, p. 102.
(4) Dario ALBERI, Istria. Storia, arte, cultura, Trieste 20092, pp. 549–550; Darko DAROVEC – Vesna KAMIN KAJFEŽ – Martina VOVK, Med izolskimi spomeniki. Umetnostno-zgodovinski vodnik po umetnostni dediščini Izole = Among the monuments of Izola. Art history guide to the cultural heritage of Izola, Koper 2010, pp. 47–48.
(5) Paolo NALDINI, Corografia ecclesiastica ò sia descrittione della città, e della diocesi di Givstinopoli detto volgarmente Capo d'Istria, Venezia 1700, p. 343: »Frequentasi con rara pietà per l'antico Simulacro in rilievo della Vergine Madre: molto piú, che nelle Domeniche frà l'anno quivi s'adunano le Donne, e le Fanciulle ad apprendere gl'erudimenti di nostra Santa Fede«. Pomembno je, da je Naldinijev zapis še iz časa pred radikalno prezidavo cerkve.
(6) Za pregled spomenikov gotskega kiparstva v Istri cf. Vanda EKL, Gotičko kiparstvo u Istri, Zagreb 1982; za beneško kiparstvo je še vedno nepogrešljiv Woltersov repertorij: Wolfgang WOLTERS, Scultura veneziana gotica, Venezia 1976. Uporaba štuka je bila v 14. stoletju zelo redka: soroden primer v monumentalnih dimenzijah najdemo na južnem portalu stolnice v Arezzu (1340–50), kjer so kipi izdelani v primerljivi tehniki cocciopesto (masa, podobna štuku, iz zdrobljenih opek). Cf. Andrea ANDANTI, Guida illustrata al Duomo di Arezzo, Arezzo 2004, p. 18.
(7) Janez KRAMAR, Izola, mesto ribičev in delavcev, Koper 1987, p. 91; podobne migracije Toskancev so zabeležene tudi v drugih istrskih mestih, npr. v Piranu. Cf. e. g. Darja MIHELIČ, Neagrarno gospodarstvo Pirana od 1280 do 1340, Ljubljana 1985, passim.
Slikovno gradivo
1. Sedeča Marija z detetom med restavracijskim posegom (foto Samo Štefanac)
