SUZD Bilten
  • Increase font size
  • Default font size
  • Decrease font size
 

SUZD

SUZD_top_old.jpg
E-pošta natisni
Luka Vidmar
Ti, srečna Štajerska, pa zidaj!
Metoda Kemperl, Korpus poznobaročne sakralne arhitekture na slovenskem Štajerskem
Ljubljana 2007, Filozofska fakulteta (zbirka Historia artis), 342 pp, ilustrirano

Metoda Kemperl, ena najvidnejših slovenskih umetnostnih zgodovinark mlajše generacije, je leta 2007 smiselno povezala rezultate svojih dolgoletnih raziskav v obsežno predstavitev poznobaročne sakralne arhitekture na slovenskem Štajerskem. S to ambiciozno sintezo je presegla svoje slovenske in avstrijske predhodnike, tako Güntherja Brucherja in Jožeta Curka, ki so omenjeni velikanski stavbni korpus občasno pojasnjevali s študijami posameznih spomenikov (npr. cerkva na Kronski in Sladki Gori) in arhitektov (zlasti Jožefa Hofferja in Janeza Fuchsa) ali s splošnimi pregledi, kakršne je sestavljal Nace Šumi. Avtorica je knjigo napisala po dolgotrajnem, sistematično zastavljenem arhivskem in terenskem delu, že pred tem pa je nekatere pomembne ugotovitve predstavila v vrsti člankov in razprav. Ob tem sicer ni odveč spomniti, da se v svojih dosedanjih raziskavah in objavah nikakor ni posvečala le stavbni dediščini štajerskih cerkva v 18. stoletju, temveč tudi baročni arhitekturi, umetnosti in kulturi v slovenskih, pa tudi avstrijskih in hrvaških deželah. Posebej razveseljivo je, da je Metoda Kemperl kljub zavidljivi bibliografiji ostala trezna ocenjevalka svojega dela in svojega mesta v slovenski humanistiki. Nagrada Izidorja Cankarja, ki jo je prejela letos, je bila tako zaslužena v več pogledih.

Korpus poznobaročne sakralne arhitekture na slovenskem Štajerskem je jasno zasnovano delo. Njegova glavna odlika ni le v natančni, temveč predvsem v mnogostranski obravnavi predmeta. Ta je zgodovinsko, slogovno in prostorsko jasno opredeljen in omejen v uvodu. V nadaljevanju je poznobaročna sakralna arhitektura na slovenskem Štajerskem osvetljena z različnih strani. Najprej je orisana v kronološko urejenem pregledu od prvih poznobaročnih del v poznih tridesetih letih 18. stoletja do utilitarnih in klasicistično intoniranih stavb ob izteku dobe. Poglavje tako prikaže sosledje glavnih ustvarjalcev od Jožefa Hofferja in njegovega naslednika Janeza Fuchsa do celjskega okrožnega inženirja Andreja Jerniza oziroma slogovni razvoj od visokobaročnih form dobe Karla VI. do izzvenevanja baročne tradicije v dobi Franca I. Drugi obraz štajerske poznobaročne arhitekture upodablja naslednje poglavje, ki rekonstruira delovanje zidarskih cehov v Celju, Mariboru in na Ptuju. Besedilo vsebuje koristne biografije mojstrov, ki so bili člani posameznih cehov ali pa so delovali na njihovem področju. Tretji, najobsežnejši in najdragocenejši del monografije Metode Kemperl pa predstavlja katalog, ki obravnava vsako poznobaročno sakralno pozidavo ali prezidavo na slovenskem Štajerskem v samostojnem geslu. Te pregledno strukturirane vsebinske enote pojasnjujejo stavbno zgodovino, slogovni značaj in avtorstvo arhitektur.
Rezultat vseh treh omenjenih pristopov, ki se med seboj smiselno dopolnjujejo, je doslej najpopolnejši pregled poznobaročne sakralne arhitekture na slovenskem Štajerskem. Avtorica je v njem podrobno preučila več kakor sto spomenikov na omenjenem področju. Večina od teh − tako Hofferjeva prezidava cerkve sv. Martina v Kamnici ali pa Fuchsova oziroma Greinova gradnja cerkve sv. Egidija v Šentilju pod Turjakom − do tedaj ni bila deležna pozornosti umetnostne zgodovine, Metoda Kemperl pa jim je našla ali atribuirala avtorje in rekonstruirala njihovo preteklost. Poleg tega je na novo napisala stavbno zgodovino več pomembnejših arhitektur, tako Pragerjeve romarske cerkve Matere Božje v Petrovčah. V tej knjigi je dalo povzemanje starejših ugotovitev in tez vsekakor precejšnjo prednost navajanju povsem novih podatkov, čeprav je treba obenem poudariti, da je Metoda Kemperl dokazala popolno poznavanje relevantne literature za obravnavano temo. Omenjena izvirna spoznanja, zapisana v knjigi, pogosto izhajajo iz novo odkritih ali iz prvič podrobno preučenih zgodovinskih virov, večkrat pa so utemeljena tudi na slogovni analizi oziroma dosežena s primerjalno metodo. Avtorica je pokazala spretnost v vseh treh pristopih: vešče je iskala in brala vire v arhivih na Dunaju, v Gradcu, Celju, Mariboru in drugje, uspešno uvrščala stavbe v opuse posameznih arhitektov in prepričljivo postavljala spomenike pred ozadje sočasne avstrijske in evropske arhitekture.
Vsi ti razlogi so knjigo že ob izidu uvrstili med temeljna dela slovenske umetnostne zgodovine, v kateri postajajo tovrstne sinteze vse redkejše. Njena vsebina sicer prerašča štajerski in slovenski okvir, saj ugotavlja zakonitosti arhitekturne ustvarjalnosti in kulturnega življenja v stoletju razsvetljenstva v širšem srednjeevropskem prostoru. Knjiga bi morala biti zanimiva zlasti za avstrijsko in hrvaško strokovno javnost. Metoda Kemperl je s tem, ko je dokazala povezanost spodnještajerskih spomenikov s sočasnim evropskim umetnostnim dogajanjem, na primer z motivi vodilnih avstrijskih in čeških arhitektov, brez visokoletečih besed argumentirano spodmaknila še en temeljni kamen razvpitega mita o zamudništvu slovenske zgodovine in umetnosti. Posebej pohvalno pa je, da je njena monografija kljub globoki zasidranosti v svetu empirije dialoško razprta. S stalnim opozarjanjem na nerešena vprašanja in šibkejša mesta v lastnih tezah namreč avtorica ne zapira poti novim odkritjem in interpretacijam, temveč jih − nasprotno − spodbuja. Tako bi težko dobila lepše ogledalo dežela, za katero se zdi, da so ji Habsburžani v politično nemirnem 18. stoletju naročili: Tu felix Styria conde!

 

 

Naša spletna stran uporablja piškotke za boljše delovanje strani in vodenje statistike ogledov. Več si lahko preberete tukaj.
se ne strinjam
se strinjam