Ko je Emilijan Cevc v svoji knjigi o srednjeveški plastiki na Slovenskem leta 1963 pisal o kipu Križanega iz cerkve sv. Bassa v Kopru, ni mogel prezreti dvojnosti med konzervativno, še romansko zasnovo njegovega telesa, ki jo zaznamujejo togost in frontalnost korpusa, dolga simetrično oblikovana perizoma ter vzporedni nogi, in položajem ter oblikovanjem glave in rok, ki že naznanjata gotski realizem in ekspresivnost (1).  Na podlagi sodobnejših elementov je Križanega datiral v pozno 13. stoletje. Do podobnih ugotovitev je prišel tudi Joško Belamarić, ki se je pridružil Cevčevi dataciji in hkrati opozoril na vrsto romanskih in zgodnjegotskih upodobitev Križanega v Istri in Furlaniji ter ugotovil, da je koprskega prav zaradi slogovne dvojnosti težko uvrstiti v omenjeno razvojno vrsto (2).  Nedavni restavratorski poseg je pokazal upravičenost dileme obeh piscev. Ob razstavitvi kipa na posamezne dele se je namreč pokazalo, da gre v resnici za romanskega Križanega, ki je doživel v poznejših stoletjih nekaj predelav, med katerimi je bila najbolj radikalna tista, ki je spremenila naklon glave in rok ter mu tako dala delno gotski videz. Ob tem so bile, po vsem sodeč, v skladu z novo estetiko spremenjene tudi poteze Kristusovega obraza. Gre torej za redek, a ne edinstven primer gotiziranja romanskega razpela v Istri: podobno usodo je doživel Križani iz Evfrazijane v Poreču, ki so mu ob gotizaciji celo prekrižali nogi (3).
Koprskega Križanega si lahko v prvotni podobi predstavljamo kot frontalno figuro s horizontalno iztegnjenimi rokami in pokončno glavo, po vsej verjetnosti pa je šlo za upodobitev živega, zmagoslavnega Kristusa s široko odprtimi očmi. V tej obliki je v celoti ustrezal romanski predstavi o Križanem in temu primerno moramo postaviti tudi njegovo datacijo: po vsej verjetnosti gre za čas med sredino in koncem 12. stoletja, čemur pritrjujejo tudi izsledki radiokarbonske analize lesa, ki so jo opravili med restavratorskim posegom in ki zamejuje čas nastanka med 1060 in 1180 (4).  V gotski dobi so kip tako slogovo kot ikonografsko prilagodili novemu času, mu z vstavljeno zagozdo nagnili glavo in preklesali obraz ter spremenili kot, pod katerim sta vpeti roki. Nastala je podoba trpečega Kristusa in, kot namiguje tudi Belamarić, ni izključeno, da bi bil kip tedaj pritrjen na viličasti križ (5).  Gre namreč za tip Križanega, ki je bil po sredini 14. stoletja na vzhodni jadranski obali zelo razširjen: med najbližjimi primeri naj omenimo samo Križana iz piranske krstilnice in iz koprske stolnice. Da je na kipu najverjetneje prišlo do predelave prav v tem času, nam potrjuje tudi radiokarbonska analiza zagozde, po kateri je bil les zanjo posekan med letoma 1262 in 1352. Poznejše intervencije (15./16., 18. stoletje) niso bistveno spremenile njegove podobe (6).
S svojo zapleteno zgodovino se uvršča Križani iz koprske cerkve sv. Bassa med najpomembnejša kiparska dela srednjega veka na Slovenskem, saj gre po eni strani za redek primer ohranjenega romanskega razpela (po tej plati tudi slabe ocene njegove kvalitete dosedanjih piscev ne vzdržijo več), po drugi strani pa je delo pomemben dokument o spremembi okusa v srednjem veku in hkrati o pomenu čaščene podobe za vernike: kipa kljub tedaj verjetno neustrezni ikonografiji zaradi devocionalne vloge v 14. stoletju niso zavrgli in zamenjali z novim, marveč so ga le posodobili, zato je toliko bolj pomembno, da je tudi po restavratorskem posegu ohranil podobo, ki pripoveduje zgodbo o njegovi nenavadni usodi, po kateri se razlikuje od sorazmerno številnih ohranjenih romanskih Križanih v Srednji Evropi in jadranskem prostoru (7).