Temeljni namen raziskave je bil z izborom relevantne literature in virov ter na podlagi terenskih ogledov ponuditi zbir novih podatkov o urbanem razvoju Maribora v 20. stoletju, predvsem v zadnjih štirih desetletjih, obenem pa je bil s pomočjo preučitve teoretičnih vplivov upoštevan tudi mednarodni in nacionalni kontekst. Odločitev za vsekakor nevšečno, pusto kopičenje prostorskih aktov in arhitekturnih ter gradbenih realizacij pri obravnavanju mariborskega urbanega razvoja služi najosnovnejši zahtevi po evidentiranju tako izvedenih kot tudi neizvedenih prostorskih namenov. Vse poznejše faze, ki dovoljujejo odbiranje kvalitetnejšega od manj kvalitetnega, so možne z aparatom objektivnega vrednotenja, ki pa dosledno ni mogoč zato, ker nekatere poteze še niso izvedene, dokončane ali rabljene do te mere, da bi bilo njihovo funkcionalno, prostorsko ali detajlno oblikovno oziroma kar zgodovinsko kvaliteto sploh že mogoče presojati, ne glede na zmožnosti in prizadevanje za objektivno oceno. Če pa takšno tvegano namero prav zato opustimo in čakamo, da mine nekaj desetletij od izvedbe, da bi tako objektivneje in lažje vrednotili, opazimo, da je medtem prišlo do nenadomestljivih sprememb urbanističnih konstelacij, arhitekture v prostoru in v prostorih arhitekture same ter posledično do izgube umetnostne vrednosti. Seveda se spremljanje in varovanje urbanističnoarhitekturnih virov prav zaradi njihove utilitarnosti na eni in hitrosti spreminjanja sodobnega življenja na drugi strani ne moreta enačiti s hranjenjem arhivskega, muzejskega, pa tudi spomeniškega gradiva v tradicionalnem smislu. Zato postaja toliko pomembnejše vsaj smiselno in učinkovito dokumentiranje materialnih virov v prostoru, ki ga nenehno spreminja vse hitrejši vrtiljak zgodovine.
Obdobje, ki mu je posvečena glavnina disertacije, zajema čas od zadnje četrtine 20. stoletja do leta 2010. Mariborska urbanizem in arhitektura zadnjega obdobja skoraj štirih desetletij nista bila predmet nobene študije in zanju tudi ni bilo razpoložljive strokovne literature.
Edina za tezo relevantna umetnostnozgodovinska pisca o urbanizmu in arhitekturi Maribora v drugi polovici 20. stoletja, Jože Curk in Jelka Pirkovič, sta upoštevala leta do konca 70. let 20. stoletja, ki so v času njunih raziskav predstavljala sodobnost. Zato se je z umetnostnozgodovinskega vidika zdelo potrebno, raziskovalno temo nadaljevati in dopolniti predvsem s podatki o urbanizmu in arhitekturi Maribora v zadnjih petintridesetih letih, kar je bil tudi poglavitni razlog za vsebinski poudarek znotraj teme disertacije. Po drugi strani pa konservatorska stroka takšno topografsko umetnostnozgodovinsko raziskavo potrebuje za pomoč pri evidentiranju in vrednotenju ter zaščiti nepremične dediščine na območju Maribora.
V nalogo, ki bi se glede na naslov morala zaključiti s koncem prejšnjega stoletja, sem vključila tudi obdobje do leta 2010. Kmalu sem naletela na dilemo, kako natančno definirati zgornjo časovno mejo in s katerimi argumenti jo je mogoče utemeljiti. Ni se bilo namreč mogoče izogniti odgovornosti z izgovorom, da ni bilo možnosti analizirati in v obliki sinteze podati vsaj ključni oris urbanizma in arhitekture Maribora v letih 2000—2010. Prvo desetletje novega tisočletja v prostorski razsežnosti prinaša rezultate, katerih vzroke je mogoče najti desetletja poprej. Predvsem Urbanistična zasnova mesta Maribor, ki ključno zaznamuje obravnavano temo disertacije v zadnjih letih 20. stoletja, se je medtem konkretizirala tako v raznovrstnosti in vseh fazah priprave izvedbenih aktov kot tudi v samih urbanističnih, arhitekturnih ali ureditvenih realizacijah. Desetletje med letoma 2000 in 2010 sem dodala zadnjemu poglavju kot njegov »naravni« zaključek. S tem sem sledila tudi tradiciji pristopa Jožeta Curka in Jelke Pirkovič, ki sta preučevanje novejše zgodovine urbanega razvoja Maribora do 70. let tedaj prav tako zaključila v sodobnosti.

Naloga je razdeljena na dva dela. Poglavitni, prvi del razprave z naslovom Urbani razvoj Maribora v 20. stoletju je razdeljen na podpoglavja. Raziskava je zasnovana tako, da struktura poglavij omogoča branje različnih nivojev prostora. Na nivoju urejanja prostora to pomeni hierarhijo razbiranja od planskih dokumentov preko prostorskih izvedbenih aktov občine do nivoja projekta za gradbeno dovoljenje in končno izvedbo posamezne arhitekture v prostoru. V nekaterih primerih, v katerih je zaradi uspešne promocije arhitekture prišlo do objav v medijih, zadevno arhitekturo tudi podrobneje obravnavam, pri čemer je izjemoma lahko vključen tudi kratek opis tlorisne zasnove ali ključnih odlik oblikovanja notranjščine. Prav tako mestoma dodajam konstrukcijske lastnosti objektov, še posebej, kadar so te nosilci bistvenih, tudi estetskih kvalitet. Vendar pa na nivoju arhitekture, čeprav so vse izvedene gradnje dosledno popisane, ne moremo govoriti o načrtno sistematični raziskavi, ki bi torej zajemala notranjščino v enaki meri kot zunanjščino, saj bi količina navedb zbranih podatkov presegala zmožnosti enega raziskovalca, pa tudi izbrano temo urbanega razvoja mesta, ki se z arhitekturo ukvarja predvsem kot volumnom, ki učinkuje v prostoru in kvečjemu z oblikovanjem fasade, torej predvsem z zunanjim delom arhitekturne umetnosti v odnosu do prostora, kar ustreza merilu urbanistične umetnosti. Slednje sovpada z varstvenim režimom enot urbanistične dediščine oziroma urbanističnih spomenikov. Pomembno pa je, da so na arhitekturnem nivoju v nalogi zbrani osnovni podatki, pridobljeni v tiskanih in elektronskih medijih ter v Pokrajinskem arhivu Maribor za starejše in na Upravni enoti Maribor za mlajše gradivo, ki raziskovalcem v prihodnje dajejo osnovni okvir in omogočajo nadaljnje proučevanje, predvsem pa predstavljajo vir za kvalitativno selekcijo.
Med temeljne pogoje za razumevanje urbanega razvoja nekega mesta sodi tudi upoštevanje tujih in domačih vplivov, zato so poglavja prvega dela v konceptu enaka. V uvodu vsakega obdobja je predstavljen širši kontekst mednarodnega in nacionalnega okolja ter njegovih neposrednih ali posrednih vplivov. Ključni poglavji prvega dela disertacije sta Urbani razvoj Maribora v drugi polovici 70. in v 80. letih 20. stoletja ter Urbani razvoj Maribora v letih 1991—2010. Obe glavni poglavji deli letnica slovenske osamosvojitve. Odločitev za rez poglavij na tej nedvomni zgodovinski prelomnici sem v kontekstu raziskave in njene strukturiranosti sprejela predvsem zato, ker je nova državna ureditev vplivala na postopke urejanja prostora, sprva z vzpostavitvijo nove, prehodne zakonodaje, prav tako pa je nova družbena ureditev povsem spremenila organizacijsko strukturiranost državnih institucij, katerih segmenti so se znašli na čereh svobodnega trga, enako pa velja tudi za gradbena in načrtovalska podjetja. Prav tako se je z osamosvojitvijo — kakor že nekajkrat v zgodovini — ponovno povsem spremenila geostrateška pozicija Maribora, ki mu študijo namenjam in ki je bil nekdaj kot »portal« oziroma najsevernejša industrijska utrdba v ponos ter je lahko služil razkazovanju gospodarske, pa tudi vojaške moči Socialistične federativne republike Jugoslavije. Na pogorišču nekdanje identitete industrijskega bazena je bilo treba reorganizirati vlogo mesta in prebivalstva. Maribor je poleg okrepljene vloge regionalnega središča dobil vlogo drugega največjega mesta države, prebivalstvo pa je doživelo zaposlitveno spremembo v strukturi gospodarstva, ko so se s propadom mariborske industrije sekundarne dejavnosti umaknile rešilnim terciarnim in kvartarnim.
Drugi del disertacije z naslovom Umetnostnozgodovinsko in spomeniškovarstveno vrednotenje urbanističnooblikovalskih kvalitet mesta je kot neke vrste kratek esejistični dodatek h glavni temi v prvem delu. V raziskavi se v drugem delu primarno ne osredotočam na zgodovino urbanizma, ampak na zgodovino umetnostne zgodovine in spomeniškega varstva v odnosu do urbanizma. Proučujem tako njun odnos do urbanizma kot tudi vpliv nanju. Najprej je zajet svetovni oziroma predvsem vplivni evropski vidik problematike, nato pa naloga proučuje odnos slovenske umetnostne zgodovine do urbanizma in njen morebiten vpliv nanj. Prav tako se naloga posveča možnostim vzpostavitve primernega dodatnega specifičnega metodološkega pristopa. Še posebej je izpostavljen vidik trendov oziroma novih pristopov, ki so vplivali tudi na metode raziskovanja. Naloga zadevno tematiko upošteva predvsem v okviru tistih evropskih držav, ki so zgodovinsko vplivale na razvoj umetnostnozgodovinske in spomeniške stroke na Slovenskem.

V časovnem razponu, ki ga raziskava zajema, je prišlo do pomembnih prelomnic, tako družbenih kot slogovnih. Prelomnica družbene ureditve in osamosvojitev države sta ustvarili povsem nove okoliščine, ki so neposredno vplivale na urbanističnoarhitekturno načrtovanje in realizacije. V okviru slogovnega razvoja obravnavanega obdobja v Mariboru je mogoče vse od konca 70. let preučevati prelom med poznim strukturalizmom moderne, ki je izzvenel do leta 1985, in porajajočo se postmoderno. Postmoderna faza je trajala predvsem v letih 1980—1995. Od začetka 90. let, dokončno pa po letu 1995 je mogoče spremljati odklon od postmoderne in ponovno obuditev funkcionalistične oziroma modernistične estetike, ki še vedno traja. Za urbani razvoj Maribora v obravnavanem obdobju druge polovice 70. in 80. let 20. stoletja sta značilni dve nasprotujoči si tendenci. Po eni strani se mesto še širi navzven, nadaljevanje ekspanzije mesta na obrobje označuje predvsem gradnja sosesk (projekt Maribor — jug, 1974—1985: S-23, NOVA VAS I, NOVA VAS II, soseske na Teznem, Pobrežju itd.). Po drugi strani pa prihaja v začetku 80. let do poskusov t. i. prvega obrata vase. Zaradi interventnega kmetijskega zakona, sprejetega konec leta 1981, ni prišlo do realizacije soseske Betnava južno od Betnavskega gozda na območju Maribor — jug. Zato so na zavodu za urbanizem spremenili veljavni zazidalni načrt in določili nove lokacije za interpolacijsko stanovanjsko pozidavo v središču mesta. Takrat je prišlo predvsem do oživitve starega mestnega jedra, katerega zgledni primer je bila uspešna in odmevna prenova Lenta. V mestno jedro interpolirane manjše soseske, kot so jih tedaj poimenovali, so bile soseska ob Gregorčičevi ulici, soseska na Lentu, soseska na območju C1 in C2, ki je predstavljalo nedograjeni vzhodni del širšega mestnega jedra blizu tedaj nove avtobusne postaje. Poleg manjših sosesk v mestnem jedru je v okviru prenove starega mestnega jedra prišlo do projekta izkoriščenja podstrešij za stanovanjske enote. To je bil tretji del politike prvega obrata vase, zgoščanja mesta (infill development) po dolgi dobi skoraj izključne gradnje sosesk, ki pa se ni popolnoma poslovila. V 90. letih 20. stoletja se je z osamosvojitvijo Slovenije zgodil velik prelom, ki je povzročil nekajletno disharmonijo v skoraj vseh segmentih družbe, oblasti in njenega učinkovanja. Tudi prostorska in gradbena zakonodaja sta doživeli preobrazbo, ki je trajala več let. Reformiranje pristopa države k urejanju prostora, vključno z gradbeno zakonodajo, je imelo močan učinek na institucije, ki so se ukvarjale s planiranjem, predvsem pa na njihova pooblastila. Nastale so nove družbe za projektiranje, ki so nasledile nekdanje urbanistične zavode. Dejavnost urbanističnega načrtovanja so torej od osamosvojitve naprej namesto javnih urbanističnih zavodov začele izvajati za to registrirane in usposobljene gospodarske družbe. Njihovi naročniki so postali predvsem tuji in domači zasebni investitorji, ki razmišljajo oziroma po večini smejo razmišljati samo v okvirih oplemenitenja lastnega kapitalskega vložka.
Pomen prometa je bistven za razumevanje urbanega ustroja mesta. Maribor kot drugo največje slovensko mesto leži na križišču dveh cestnih panevropskih prometnih koridorjev. Prometna mreža je element regulacije mesta, saj velikost te mreže že hkrati strukturira urbane enote in jim določa velikost. Urbani razvoj Maribora v drugi polovici 70. in v 80. letih 20. stoletja je zaznamovala izgradnja hitre ceste (H2) skozi vzhodni rob mesta. Urbani razvoj Maribora v letih 1991—2010 so zaznamovale poteze izgradnje Koroškega mostu z Dravograjsko cesto kot zahodno mestno obvoznico, prav tako dokončanje hitre ceste (H2) — druga B-etapa, ki je obsegala podaljšek od Ptujske do Tržaške ceste. Ključnega pomena je bila izgradnja mariborskega dela avtoceste vzhodno od mesta do leta 2009. Avtomobilski promet se je iz desetletja v desetletje povečeval. Odnos do ureditve okolice se je spremenil tudi zaradi problematike parkirnih mest. V zadnjih letih je opazen vpliv nove prometne infrastrukture na izrabo dotlej nepozidanih območij mestnega roba, ki so postala atraktivnejša, torej je prometna mreža neposredno vplivala na obliko mesta in podrejene morfologije ter vsebine.

Urbani razvoj mesta v obravnavanih desetletjih je bilo mogoče strniti v nekaj ključnih ugotovitev, predvsem pa sta to obdobje zaznamovali dve prostorski razvojni usmeritvi, ki ju lahko opredelimo kot prvi in drugi obrat vase. Prvi, ki je bil prisoten predvsem v 80. letih, je zajel ožje območje mesta in je pomenil konec prevlade ekspanzivnih sosesk. Deset let pozneje, po sredini 90. let, pa je obrat vase zajel še širše območje vključno z zunanjim obročem mesta in je prišlo do poskusov njegovega zarobljenja. Drugi obrat vase je zastopala interdisciplinarna ekipa planerjev, urbanistov, arhitektov in vseh drugih strokovnjakov, ustvarjajočih Urbanistično zasnovo mesta Maribor.