Razstava Umetnost onkraj vidnega, ki je na ogled do konca leta 2026 v taktilni galeriji v Mercator centru v Kromberku pri Novi Gorici, predstavlja enega najobsežnejših, vsebinsko najbogatejših in konceptualno najbolj celostno zasnovanih projektov dostopne umetnosti ne le v Sloveniji, temveč tudi v širšem evropskem prostoru. Projekt je nastajal v okviru programa Evropske prestolnice kulture 2025 in je rezultat večletnega sistematičnega dela, povezovanja ter sodelovanja Goriškega muzeja z Medobčinskim društvom slepih in slabovidnih Nova Gorica ter izjemno široko mrežo domačih in mednarodnih partnerjev. Gre za prvo taktilno galerijo v Sloveniji, namenjeno predvsem slepim in slabovidnim obiskovalcem, ki pa hkrati odpira vprašanja dostopnosti umetnosti tudi za širšo javnost.
V sodobni družbi je vse bolj prisotno zavedanje o nujnosti odpravljanja ovir, s katerimi se v vsakdanjem življenju soočajo osebe z različnimi oblikami oviranosti. Kulturne institucije imajo pri tem posebno odgovornost, saj ne posredujejo zgolj znanja, temveč oblikujejo prostor izkušenj, dialoga in vključevanja.
V Sloveniji so se muzeji in galerije že v preteklosti dejavno ukvarjali z dostopnostjo za slepe in slabovidne. Skupnost muzejev Slovenije je leta 2009 izdala publikacijo Dostopen muzej. Smernice za dobro prakso,[1] ki je muzeje spodbujala k prilagajanju njihovih vsebin ranljivim skupinam. Leta 2015 je v okviru evropskega projekta Dostopnost nastal Elaborat o dostopnosti in zagotavljanju tehničnih pogojev za vzpostavitev dostopnosti do kulturne dediščine ranljivim skupinam, del projekta pa je bil posvečen tudi izobraževanju muzealcev. V preteklosti so se posamezne institucije že posvečale prilagajanju vsebin za slepe in slabovidne, med drugim z izdajo strokovnih smernic, delnim prilagajanjem razstav in razvojem posameznih tipnih eksponatov, vendar so bile pobude pogosto omejene na posamezne projekte ali kratkotrajne razstavne sklope. Goriški muzej je s prilagajanjem razstav pričel leta 2016.[2] Med odmevnejše poskuse prilagajanja razstav slepim in slabovidnim v Sloveniji v prejšnjem desetletju sodi projekt Muzeja pošte in telekomunikacij v Polhovem Gradcu, kjer so leta 2015 stalni razstavi dodali vsebine za slepe in slabovidne. Razlika med dosedanjimi projekti z vidika dostopnosti in razstavo v taktilni galeriji je dejstvo, da Umetnost onkraj vidnega ni delno prilagojena razstava, temveč se obiskovalec lahko dotika vseh eksponatov, poleg tega pa je dostopna tudi za gluhe in naglušne ter gibalno ovirane osebe. Druga pomembna razlika je pri talnih taktilnih oznakah: v Polhovem Gradcu so se odločili za stopinje, ki pa po izkušnjah slepih niso najboljša rešitev, saj lahko bela palica med stopinjami zaide s poti in obiskovalec ne najde več označene smeri ogleda. V taktilni galeriji jih ni, saj se je na podlagi izkušenj s slepimi obiskovalci izkazalo, da je dober informator, ki lahko slepo osebo popelje po galeriji, mnogo boljša odločitev kot postavitev talnih oznak, ki bi bile obenem zaradi velikosti razstave težko obvladljive. Razstava Umetnost onkraj vidnega presega dosedanje napore, saj dostopnosti ne razume kot dodatno prilagoditev, temveč kot temeljno izhodišče celotnega razstavnega, pedagoškega in organizacijskega koncepta v želji po prehodu v trajnejšo, institucionalno obliko.
Osrednje vodilo projekta je participativni pristop, ki temelji na sodelovanju različnih institucij, strokovnjakov, umetnikov, pedagogov, študentov in predvsem uporabnikov – slepih in slabovidnih oseb. Dostopnost je razumljena kot proces, ki zahteva dialog, izmenjavo izkušenj in pripravljenost na prilagajanje ustaljenih načinov dela. Posebna pozornost je namenjena izobraževanju vseh sodelujočih, saj razumevanje slepote in slabovidnosti predstavlja temelj za smiselno in kakovostno prilagajanje umetniških vsebin. Participativni proces se je nadaljeval tudi v letu 2026, in sicer tako s pripravo novih tipnih eksponatov kot z manjšimi priložnostnimi razstavami, umeščenimi v razstavni prostor, kar je bilo načrtovano že od samega začetka.
Razstava je razdeljena na dva vsebinska sklopa. Prvi sklop obiskovalcem ponuja pregled obstoječih dobrih praks na področju tipne umetnosti. Predstavljeni so tipni reliefi, makete in prilagojene kopije umetnin, ki omogočajo spoznavanje umetnostne zgodovine od antične Grčije do sodobnosti. Ta del razstave združuje eksponate iz slovenskega in širšega evropskega prostora ter ponuja redko priložnost za neposredno primerjavo različnih pristopov k prilagajanju umetniških del.[3] V tem sklopu sodelujejo tudi ugledne tuje institucije, med njimi Muzej Omero iz Ancone in Muzej Anteros iz Bologne. Prvi je najstarejši in največji taktilni muzej v Italiji, drugi pa že vrsto let razvija metode pretvarjanja dvodimenzionalnih umetnin v tipne reliefe. Sodelovanje z italijanskimi partnerji je omogočilo neposreden prenos znanja, izmenjavo izkušenj in vpogled v najbolj razvite prakse taktilnih razstav v mednarodnem prostoru. Obiski teh institucij so pomembno vplivali na oblikovanje razstavnega koncepta in kakovost izvedbe projekta.[4]
Pomemben del prvega sklopa predstavljajo tipne kopije in modeli, ki so nastali v sodelovanju z umetniki, študenti in izobraževalnimi ustanovami. Razstava je tako tudi rezultat pedagoškega procesa, v katerem so se sodelujoči poglabljali v razumevanje slepote, slabovidnosti in pomena dostopnosti. Študenti so v okviru projekta spoznavali načine prilagajanja likovnih del, uporabo različnih materialov in tehnik ter pomen dialoga z uporabniki. Ta del razstave ima izrazito didaktično vlogo, saj omogoča spoznavanje umetnostnih obdobij s tipanjem umetnin tudi šolskim skupinam in drugim obiskovalcem brez okvare vida. Izobraževalni pomen razstave smo nadgradili s prav posebnim sodelovanjem: navezali smo stik z Univerzo San Jose iz ZDA in Pedagoško fakulteto v Mariboru. Skupaj z njihovima profesoricama dr. Laro Ervin-Kassab (SJSU) in dr. Jernejo Herzog (UM PEF) smo razstavo obogatili še z inkluzivnim pedagoškim programom za šolske skupine, učitelje in družine, pri katerem je sodelovala tudi dr. Aksinja Kermauner, tiflopedagoginja in pisateljica, ki se v svojih delih posveča slepim in slabovidnim.
Drugi vsebinski sklop razstave predstavlja eksperimentalno in raziskovalno jedro projekta, v katerem je sodelovalo sedemnajst umetnic in umetnikov iz Slovenije, Italije in Hrvaške. Ti so – nekateri bolj, drugi manj aktivno – v neposrednem dialogu s slepimi in slabovidnimi uporabniki ustvarjali nova umetniška dela, prilagojena tipni percepciji. Gre za enega prvih tovrstnih projektov v evropskem prostoru, ki umetniško ustvarjanje od začetka snuje na sodelovanju z uporabniki.
Projekt temelji na prepričanju, da dostopnost ni zgolj tehnična prilagoditev že obstoječih del, temveč zahteva razmislek o samem umetniškem procesu. Ustvarjalci so se zato vključili v izobraževalna srečanja, vodene oglede razstav s slepimi in slabovidnimi ter neposredno izkušnjo tipanja lastnih del. Ta proces je pomembno vplival na njihove ustvarjalne odločitve, izbiro materialov in končno obliko razstavljenih del.[5] Pri tem delu je kot partner aktivno sodelovala tudi Galerija Artes iz Nove Gorice.
Poseben poudarek je v projektu namenjen dokumentiranju celotnega procesa. Razstavo spremlja obsežen dokumentarni video, ki beleži pot od prvih skupnih srečanj in izobraževanj do obiskov ateljejev, razstav in delavnic. Video ni zgolj dokumentarne narave, temveč je pomembno orodje za razumevanje procesa prilagajanja in sodelovanja. Opremljen je s podnapisi, znakovnim jezikom in zvočnim opisom v treh jezikih, tako da je široko dostopen in lahko nagovarja različne skupine obiskovalcev. Nastal je v sodelovanju z Akademijo umetnosti Univerze v Novi Gorici.
Poleg video gradiva razstavo spremljajo tudi zvočni opisi umetniških del v več jezikih, dostopni katalogi, QR kode za slepe in slabovidne ter digitalna podpora z aplikacijo t-art.si. Preplet vseh teh rešitev omogoča celostno dostopno razstavno izkušnjo, ki presega klasično razumevanje muzejske razstave. Zvočni opisi so nastajali prav tako v okviru izobraževalnega in participativnega procesa v sodelovanju s Pedagoško fakulteto Univerze na Primorskem, pri opisih likovnih del pa smo se posvetovali tudi z vsemi sodelujočimi umetniki.
Taktilna galerija je tudi fizično dostopen razstavni prostor brez arhitektonskih ovir, kar je bil eden ključnih izzivov projekta. Dostopen prostor pomeni, da le-ta omogoča osebam z oviranostmi samostojen obisk, vključuje primerne sanitarije in je delno dostopen z javnim prevozom. Vzpostavitev takšnega prostora dokazuje, da je mogoče z vztrajnim sodelovanjem različnih institucij, društev in posameznikov ustvariti trajnostni model dostopne kulturne infrastrukture.
Razstava Umetnost onkraj vidnega že deluje kot referenčni primer dobre prakse, ki je bil predstavljen na številnih strokovnih srečanjih, konferencah in okroglih mizah doma in v tujini. Poseben vtis je naredil na udeležence mednarodne konference ICOM,[6]saj se z dostopnostjo muzejev in galerij ukvarjajo na različnih ravneh tudi v svojih institucijah. Na konferenci »Šole/vrtci in muzeji/galerije«, ki jo vsako leto organizira založba EDUCA,[7] smo širši pomen tipne galerije predstavili tudi pedagogom iz Slovenije, Hrvaške in Srbije. Kot primer dobre prakse je bil razstavni projekt predstavljen tudi na mednarodni konferenci v Ogleju.[8] Projekt spodbuja razmislek o vlogi muzejev v sodobni družbi ter odpira prostor za nove oblike sodelovanja med kulturnimi, izobraževalnimi in socialnimi institucijami.
Snovalci razstave smo zelo pozorni tudi na odzive obiskovalcev. Ker je projekt v teku, še nismo pripravili formalne evalvacije, redno pa spremljamo, kaj obiskovalci zapišejo v knjigo vtisov. V njej najdemo tako zapise, ki so jih v imenu slepih zapisali njihovi spremljevalci, kakor tudi izredno pozitivne vtise videčih in tujih obiskovalcev. V zbranih zapisih se zelo jasno izrisuje več podobnih odzivov obiskovalcev. Najpogosteje se pojavljajo izrazi, kot so čudovita, zanimiva, izjemna, nepozabna, prekrasna in odlično pripravljena razstava. Posebej močan je odziv obiskovalcev z okvaro vida: več jih v zapisih izpostavlja, da jim je razstava omogočila umetnost doživeti z dotikom in na način, ki jim je sicer v klasičnih galerijskih okoljih pogosto nedostopen. Obiskovalci iz Murske Sobote so izkušnjo opisali kot »posebno izjemno izkušnjo tipne doživete umetnosti«, učenci šole za otroke z okvaro vida iz Beograda pa kot »nepozabno izkušnjo in izjemno potovanje skozi stoletja«.
Zanimivi so tudi odzivi videčih obiskovalcev. Italijanska obiskovalka iz Padove je zapisala, da ji je ta izkušnja pomagala razumeti, kako zelo se ljudje zanašamo na vid in kako malo pomena pripisujemo tipnemu zaznavanju, ter izrazila željo, da bi razstavo predstavili tudi v drugih mestih. Nemški obiskovalci so izpostavili »drugačen dostop do umetnosti« in dejstvo, da razstava človeka spodbudi k razmišljanju o tem, kako lahko doživiš znano umetniško delo, če ga ne moreš videti. Eden od slovenskih obiskovalcev je neposredno zapisal, da razstava tudi pri videčih naredi močan vtis.
Odzivi tako ne govorijo samo o dostopnosti razstave za slepe in slabovidne, ampak potrjujejo tudi eno od njenih pomembnih idej: taktilna izkušnja ni zgolj nadomestilo za vid, temveč drugačen način doživljanja umetnosti, ki lahko nagovori tudi videče obiskovalce. To ni galerija za slepe in slabovidne, temveč galerija za vse.
Umetnost onkraj vidnega presega klasično razstavno izkušnjo. Ne ponuja le prilagojenega ogleda umetnin, temveč odpira prostor za razmislek o vključevanju, sodelovanju in drugačnih načinih doživljanja umetnosti. Kot živ in odprt projekt ostaja pomembna platforma za nadaljnji razvoj dostopne umetnosti ter za krepitev zavesti, da umetnost lahko in mora nagovarjati vse – ne glede na njihove zaznavne sposobnosti.
S podporo Ministrstva za kulturo Republike Slovenije, ki je v projektu prepoznalo dodano vrednost k obstoječim prizadevanjem na področju dostopne umetnosti, pa tudi širši pomen v okviru kulturno-umetnostne vzgoje za šolarje, galerija nadaljuje s svojim poslanstvom tudi v letu 2026, snovalci in partnerji pa si prizadevamo, da bi jo uspeli ohraniti vsaj kot potujočo razstavo.
Opombe:
[1] Mojca LIPEC-STOPAR, Rajka BRAČUN SOVA, Vlasta VODEB, Dostopen muzej. Smernice za dobro prakso, Ljubljana 2009.
[2] Prva prilagojena razstava je bila Igre moje mladosti v Vili Bartolomei. Več o dosedanjih prilagoditvah in drugih aktivnostih je mogoče prebrati tudi v: David KOŽUH, Slepi in slabovidni v Goriškem muzeju: načrtovanje prilagojenih razstav in vodstev, Goriški letnik, 44, 2020, pp. 207–218.
[3] Razstava se prične z maketo Partenona, nadaljuje z mozaikom, kopijami glav znanih kiparskih del iz antike in renesanse. Predstavljene so kopije gotske Marije na prestolu in znamenite Michelangelove Marije iz Bruggea ter dela Andrea Verrocchia ter kopijo dela Antonia Canove. Številni so tudi reliefi, večinoma so to interpretacije dvodimenzionalnih likovnih del. Ti reliefi so bodisi izposojeni bodisi so nastali znotraj projekta kot plod sodelovanja z akademijami in šolami. Sodobni pristopi so prikazani s kopijami, izdelanimi s pomočjo 3D tiskalnikov. Tako lahko obiskovalec potipa glavo Messerschmidta, model Kofetarice, Otroške igre Borisa Kalina ali Vrana Mirsada Begića. Plastiko je temeljito obdelal restavrator Goriškega muzeja Davorin Pogačnik, tako da je na pogled za videče ali slabovidne zelo podobna originalu. Ta del razstave zaokrožita dve zaključni deli študentk, reliefna interpretacija slike Srečanje Toneta Kralja in kopija v merilu spomenika Edvardu Rusjanu kiparja Janeza Lenassija.
[4] Ob obisku v Anconi smo predvsem ponotranjili, kako je potrebno prostorsko umeščati kopije in likovna dela ter namestiti podnapise. V Bologni pa smo na vodstvu kuratorke po razstavi spoznali način izvajanja vodenih ogledov ter pomen postavitve reliefov pod kotom za najboljšo možno tipno izkušnjo.
[5] Na razstavi so kiparska dela, grafika, slike in konceptualna umetnost. Posebno mesto ima taktilna instalacija, ki zahteva tudi interakcijo obiskovalcev. Pri pripravi razstave smo se nekoliko nenačrtovano srečali z izjemno raznolikostjo uporabljenih materialov: več vrst kovin (bron, železo, nerjaveča žica, aluminij), lesa (oljka, hruška, lipa, topol, alpski bor, libanonska cedra), kamna (sienski travertin, belokranjski kamen Rodine), keramika, pleksi steklo, silikon, kremenčev pesek, steklo, plastika (v obliki 3D tiska) ter različne vrste lepila (kot osnova za akrilne barve). Med vsemi materiali zagotovo najbolj navdušuje zatič v peščeni uri Boštjana Kavčiča, za katerega je umetnik pridobil kos jelke iz Čadrga pri Tolminu s potrjeno starostjo 6.560 let. Med vsemi materiali pa povzroča mešane občutke grafični odtis v silikonu, saj je slednji na otip za nekatere rahlo neprijeten.
[6] (Brez)mejni muzeji. Oblikovanje muzejskih pripovedi in prostorov vključevanja, Nova Gorica, 18.–21. maj 2025.
[7] Sodobni izzivi teorije in prakse muzejske pedagogike, Nova Gorica, 10.–12. april 2025.
[8] La Bellezza che Accoglie: arte, spiritualità e condivisione, Oglej, 11. oktober 2025.
Seznam slikovnega gradiva:
- Vhodni del razstave z delom Arianne Gasperine (Arhiv Goriškega muzeja)
- Kopija Gospe s šopkom Andrea del Verrocchia (Arhiv Goriškega muzeja)
- Kopija Michelangelove Marije z otrokom iz Bruggea (Arhiv Goriškega muzeja)
- Reliefne modele izbranih slik in grafik so izdelale dijakinje iz Italije (Arhiv Goriškega muzeja)
- Umetnik Peter Mignozzi vodi slepo obiskovalko pri ogledu njegovega dela (Arhiv Goriškega muzeja)
- Senzibilizacija videčih ob vodenih ogledih (Arhiv Goriškega muzeja)
- Obisk skupine gluhoslepih (Arhiv Goriškega muzeja)
- Vodstvo umetnika Boštjana Kavčiča po razstavi (Arhiv Goriškega muzeja)
- Obisk sodelujočih dijakinj in umetnice iz Italije (Arhiv Goriškega muzeja)
- Pionirska razstava (ne le na Slovenskem, temveč v Evropi!) sodobnih umetniških del, ki so bila izdelana prav za tipanje (Arhiv Goriškega muzeja)
- Odprtja razstave se je udeležila tudi tedanja ministrica za kulturo Asta Vrečko (Arhiv Goriškega muzeja)
- Odprtje priložnostne razstave z Gimnazijo Nova Gorica in Licejem Max Fabiani iz Gorice maja 2026 (Arhiv Goriškega muzeja)
- Voden ogled razstave za udeležence mednarodne konference ICOM maja 2025 (Arhiv Goriškega muzeja)
- Odprtje razstave tipnih modelov morskih organizmov oktobra 2025 (Arhiv Goriškega muzeja)
