Stavba in njen pomen
Hiša Gornji trg 13 v Ljubljani ni pomembna zgolj kot ena izmed starih meščanskih hiš v jedru mesta, temveč kot redko ohranjen stavbni organizem, v katerem se še vedno prepletajo srednjeveška parcelacija, poznejše baročne prezidave, notranje dvorišče, oboki, stopnišča, mostovži, lesene konstrukcije, poslikave, historični tlaki in arheološki potencial. Vpisana je v register nepremične kulturne dediščine pod evidenčno številko EŠD 5610 in je del območja srednjeveškega mestnega jedra Stare Ljubljane in Grajskega griča, razglašenega za kulturni in zgodovinski spomenik ter naravno znamenitost.[1] Njene vrednosti zato ni mogoče presojati samo po sedanjem fizičnem stanju ali zunanji podobi, saj gre za stavbo, katere pomen je vezan prav na njeno zgodovinsko večplastnost.
O spomeniku je bilo doslej izdelanih že več strokovnih ocen, raziskovalnih izhodišč in konservatorskih usmeritev. Posebej je treba poudariti, da je bila stavba temeljito obravnavana tudi v avtoričini diplomski nalogi, v kateri so bili zbrani podatki o razvoju Gornjega trga, lastnikih hiše, stavbnih fazah, konservatorskih opredelitvah in pravnih okoliščinah, ki so vplivali na današnje stanje.[2] Gornji trg 13 torej ni neznan ali neraziskan spomenik, pri katerem bi bilo šele treba utemeljevati osnovno vprašanje spomeniške vrednosti. Nasprotno, prav zbrano gradivo kaže, da je bila njegova vrednost večkrat prepoznana, vprašanje pa je, zakaj temu ni sledila tudi pravočasna in celovita obnova.
V strokovnih ocenah za razglasitev starega mestnega jedra za kulturni in zgodovinski spomenik, je bila skupina stavb Gornji trg 9, 11, 13 in 15 zaradi ohranjenih zunanjih prostorskoplastičnih lastnosti in izjemne dokumentarne vrednosti za razvoj mestnega prostora ter meščanske arhitekture, ovrednotena kot meščanska arhitektura nacionalnega pomena.[3]Hiša št. 13 v tej skupini zavzema posebno mesto, ker se od uličnega pročelja nadaljuje v globino parcele proti grajskemu pobočju zaradi česar še vedno omogoča branje nekdanjega razmerja med čelnim traktom, dvoriščem in začelnimi stavbnimi deli. Prav ta celovitost pa je pri prenovah v starih mestnih jedrih praviloma najhitreje izgubljena.
Konservatorske opredelitve iz leta 1985 so Gornji trg 13 obravnavale kot izjemno pomemben objekt za razumevanje starejšega stavbno zgodovinskega razvoja Ljubljane. Iz njih izhaja, da je treba pri obnovi ohraniti tlorisno zasnovo, komunikacije, notranje dvorišče, obočne konstrukcije, kamnite okenske okvirje in druge stavbne člene, medtem ko bo potrebno končno podobo stopnišč in mostovžev določiti šele po raziskavah. Posebej je bilo poudarjeno, da je treba raziskati stavbni razvoj, stare tlake, barvne plasti pročelja, šivane robove, nosilne zidove, niše, stare prehode in lesene stropove.[4] Takšna usmeritev ni bila birokratska ovira, temveč nujno strokovno izhodišče: obnova tovrstnega spomenika mora izhajati iz raziskav, ne pa iz vnaprej določene namembnosti.
Kasnejše ugotovitve so pomen konservatorskih opredelitev samo še potrdile. Strokovna komisija, ki so jo sestavljali dr. Samo Štefanac, dr. Vito Hazler in dr. Helena Seražin, je leta 2007 ugotovila, da gre za visoko kakovosten kulturni spomenik, vpet v historični ambient Gornjega trga, in da je stavba plod večstoletnega razvoja od poznega srednjega veka do 20. stoletja. Komisija je posebej izpostavila ohranjene oboke, vratne in okenske odprtine, stopnišča ter skoraj v celoti ohranjeno ostrešno konstrukcijo na škarje, ki je v starem mestnem jedru Ljubljane posebna redkost. Ob tem je zapisala, da je bilo dotedanje vrednotenje stavbe izrazito podcenjeno ter da bo prenova mogoča le ob hkratni temeljiti raziskavi objekta, pod stalnim strokovnim nadzorom spomeniškovarstvene službe.[5]
Pomen stavbe so dodatno potrdile tudi kasnejše preliminarne testne arheološke in stavbne sonde ter dendrokronološka analiza. V pritličju je bil odkrit tlak iz prodnikov, t.i. mačje glave, ki kaže na drugačno zgodovinsko razumevanje prostora, v kleti pa poslikave s cvetličnimi motivi in upodobitvami glav s hlebci kruha. Dendrokronološka analiza dela ostrešja in pripadajočih lesenih konstrukcij, ki jo je leta 2018 izvedel Oddelek za lesarstvo Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani, je pokazala več časovnih plasti. Terenski ogled in odvzem devetih vzorcev sta bila opravljena 25. septembra 2018, poročilo pa je bilo izdano 6. novembra 2018. Ključni datumi zadnjih branik so bili določeni za ostrešje 1753+, za stropnike sobe 66 desno 1773+ in za stropnik male sobe 69 leto 1717.[6] Ti podatki ne dokazujejo enotne starosti celotnega ostrešja, temveč nekaj pomembnejšega: da so v zgornjih delih hiše ohranjene lesene konstrukcije iz različnih zgodovinskih faz, ki so za razumevanje razvoja hiše izjemno dragocene.
Pravno in strokovno varstvo
Pravno varstvo Gornjega trga 13 je bilo vzpostavljeno že s samo razglasitvijo starega mestnega jedra, strokovne podlage in poznejši dokumenti pa so varstveni režim dopolnjevali z vedno bolj konkretnimi zahtevami. Za celovito obnovo so bili izdani kulturnovarstveni pogoji, ki so ponovno izhajali iz potrebe po predhodnih stavbnih in arheoloških raziskavah. Že v letih 1998–1999 so bila odobrena tudi sredstva za arheološke raziskave in zaščito oziroma za sistematične stavbne raziskave spomenika.[7] Čeprav ta podatek kaže, da je bila strokovna potreba po raziskavah uradno prepoznana, pa do izvedbe celovitega raziskovalnega in obnovitvenega procesa ni prišlo.
Pri tem je potrebno opozoriti, da je Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije kot pristojna institucija različne deležnike večkrat opozarjal na pomen spomenika, nujnost raziskav in njegovo nevarno stanje. ZVKDS je leta 2023 na Inšpektorat Republike Slovenije za okolje in prostor ponovno naslovil pobudo za prepoved uporabe stavbe. Opozoril je, da je objekt v izredno slabem stanju in nevaren za življenje ljudi in okolico, pri čemer je posebej izpostavil stopnišče, balkone, stropne konstrukcije in nekatere zidane dele, ki naj bi bili dotrajani in izpostavljeni nevarnosti zrušitve. Zavod je predlagal zaprtje objekta, prepoved bivanja iz varnostnih razlogov in začetek izdelave projektov za celovito sanacijo stavbe.[8]
Pomena tega dopisa ni mogoče brati le kot varnostno opozorilo. Pomembno je, da je v njem ponovno navedena ista temeljna zahteva, ki jo je mogoče zasledovati že vse od konservatorskih opredelitev iz leta 1985: Gornjega trga 13 ni mogoče reševati z delnimi, nepovezanimi in nenadzorovanimi posegi, ampak je potrebna celovita obnova, ki mora biti strokovno pripravljena in izvedena pod gradbenim ter konservatorskim nadzorom. Prav zato vprašanja odgovornosti ni mogoče poenostaviti v ugotovitev, da bi moral lastnik sam poskrbeti za obnovo. Lastnik kulturnega spomenika lahko svoje obveznosti izpolni le v pravno urejenih in strokovno usklajenih razmerah. Kadar pa se načrtno ponovno odpirajo že pravnomočno rešena vprašanja lastništva, souporabe, zemljiškoknjižnega stanja, uporabe prostorov in pravic tretjih oseb, se celovita obnova objektivno ne more začeti.
Leta 2025 je ICOMOS Slovenija Gornji trg 13 uvrstil na Seznam ogrožene dediščine. Delovna skupina za ogroženo dediščino je predlog za vpis prejela leta 2024 in nato po obravnavi v strokovnem mnenju opozorila, da gre za spomeniško visoko ovrednoteno stavbo v izrazito slabem stanju. Uvrstitev na seznam je treba razumeti kot javno strokovno opozorilo, da je objekt dosegel stopnjo ogroženosti, pri kateri lahko nadaljnje odlašanje povzroči nepopravljivo izgubo izvirne substance.[9] Vendar tudi ta uvrstitev ne sme ostati zgolj nova potrditev že znanega. Njena vrednost je lahko samo v tem, da sproži dejanja, ki bodo omogočila celovito obnovo.
Vloga Mestne občine Ljubljana v postopku obravnave spomenika
Čeprav je spomeniška vrednost Gornjega trga 13 dobro dokumentirana, celovita obnova ni bila izvedena. Razlogov za to ni mogoče iskati samo v tehnični zahtevnosti obnove, saj bistvo problema izhaja iz lastninsko-pravnega položaja, ki izvira iz nacionalizacije, izvzetja posameznih sob iz nacionalizacije, denacionalizacije in poznejših postopkov, v katerih se je vprašanje lastništva vedno znova vračalo kot postavljanje ovir za obnovo.
Stavba je bila z odločbo Komisije za nacionalizacijo pri Občinskem ljudskem odboru Ljubljana Center z dne 30. oktobra 1959 nacionalizirana kot najemna stanovanjska hiša Gornji trg 13 s pripadajočim stavbiščem.[10] Leta 1960 so bile iz nacionalizacije izvzete posamezne sobe kot fizični deli stavbe.[11] Prav ta odločba je pozneje postala eno od ključnih izhodišč za različne razlage pravic v stavbi, čeprav izvzeti deli niso bili oblikovani kot sodobna etažna lastnina in jim tudi nikoli niso pripadali solastniškimi deleži na skupnih delih in zemljišču.
Ministrstvo za kulturo je 4. junija 1993 izdalo odločbo o denacionalizaciji, ki je postala pravnomočna 14.7.1993 in s katero je bilo prvotnima lastnikoma vrnjeno lastništvo podržavljene hiše Gornji trg 13 in pripadajočih zemljiščih, razen štirih stanovanj, ki so bila predhodno izvzeta iz nacionalizacije.[12] Zavezanka za vrnitev je bila Občina Ljubljana Center. S pravnomočnostjo odločbe je mesto izgubilo dotedanji položaj upravljavca nad nepremičnino, ki je bila desetletja vključena v režim družbene lastnine. Ta prehod ni pomenil zgolj tehnične spremembe v zemljiški knjigi, temveč bistveno spremembo razmerja moči: nepremičnina, s katero je mesto prej razpolagalo, je bila vrnjena v zasebno last. Iz poznejšega poteka dogodkov pa je mogoče razbrati, da s tem Mestna občina Ljubljana ni izgubila interesa za stavbo.
Že leta 1991 je Izvršni svet Skupščine mesta Ljubljana soglašal z nakupom stanovanjskih prostorov v hiši Gornji trg 13 od imetnikov pravic na izvzetih prostorih (pri nacionalizaciji) in za to predvidel sredstva za nakup nadomestnih stanovanj.[13] Ta podatek sam po sebi še ne bi bil sporen, če ne bi v nadaljnjem sosledju dokumentov pridobil drugačnega pomena. Leta 1992 je Mesto Ljubljana kot investitor naročilo projekt prenove stavbe, ki je predvideval poslovni program, rušitev severnega dvoriščnega trakta in nadomestitev tega dela s šestetažnim objektom, odstranitev strešne konstrukcije, rušenje tlakov, zidov in stopnišč ter izbijanje vrat in oken.[14] Ta projekt je nastal v času, ko je bila možnost denacionalizacije že realna, in kljub že obstoječim konservatorskim opredelitvam, ki so zahtevale ohranitev in raziskavo zgodovinskih elementov stavbe.
Ravno v tem pa je jedro problema. Obnova se ni zaustavila zato, ker stavba ne bi bila vredna obnove ali ker stroka ne bi vedela, kako pristopiti k obravnavi spomenika. Zaustavila se je v položaju, v katerem je nekdanji upravljavec po izgubi neposredne razpolagalne pravice še naprej iskal načine, kako bi ohranil vpliv na nepremičnino oziroma ga ponovno pridobil. Takšno razlago potrjuje tudi magnetogram seje Komisije za peticije Državnega zbora z dne 2. decembra 1997. Iz razprave je razvidno, da vprašanje ni bilo omejeno na sanacijo nevarnega objekta, temveč se je ves čas prepletalo z vprašanjem lastništva, deležev in možnosti, da mesto ponovno pridobi ustrezne lastninske pravice. V razpravi je bilo med drugim izrecno izrečeno, da bi bilo po mnenju predstavnikov mesta potrebno za celovito prenovo najprej pridobiti lastništvo oziroma rešiti lastninska razmerja.[15]
Magnetogram je pomemben tudi zato, ker kaže, da pri tovrstni problematiki Gornji trg 13 ni bil osamljen primer. Iz razprave namreč izhaja, da so se podobna vprašanja pojavljala tudi pri drugih objektih v stari Ljubljani, kjer so se prepletali nevzdrževanje stavb, pridobivanje stanovanj, vprašanje deležev in interes občine za obnovo po njenih programskih izhodiščih.[16] Vendar se pri Gornjem trgu 13 ta proces ni zaključil z običajnim prenosom pravic na mesto, zato je stavba ostala ena izmed redkih, pri katerih so se posledice teh postopkov ohranile v dokumentih in jih je mogoče brati skozi daljše časovno obdobje.
Posebej občutljivo poglavje pri tej problematiki predstavljajo zemljiškoknjižna neskladja. Denacionalizacijska odločba iz leta 1993 je določila vzpostavitev zemljiškoknjižnega stanja pred nacionalizacijo, pri čemer je bilo v obrazložitvi izrecno navedeno, da obstoječa vknjižba z izvzetimi stanovanji ne vsebuje deležev posameznih delov, ampak (opisno) vsebuje lastništvo posameznega stanovanja oziroma dela hiše.[17] Kljub temu so se pozneje prav napačni oziroma neustrezno preneseni podatki iz ročno vodene zemljiške knjige v elektronsko uporabili kot izhodišče za nadaljnje postopke, ki so ponovno odprli vprašanje lastninskih deležev in vloge MOL v stavbi.
Vrhovno sodišče Republike Slovenije je leta 2013 ugotovilo, da obstaja neskladje med ročno vodeno in elektronsko zemljiško knjigo, zato je Okrajno sodišče v Ljubljani pozvalo, naj neskladje odpravi.[18] To je za razumevanje sedanjega položaja ključno. Če so v elektronski zemljiški knjigi napačno preneseni podatki, tak prenos ne bi smel postati nova samostojna podlaga za širjenje pravic, ki jih pravnomočna denacionalizacijska odločba ni določila. Pravna analiza prof. dr. Lojzeta Udeta je ob tem opozorila, da odločbe o denacionalizaciji, ki je bila pravnomočna že več kot dve desetletji, ni dopustno vsebinsko popravljati in dopolnjevati ali kakorkoli spreminjati.[19]
V tem je mogoče prepoznati zadnji in pravno najbolj zapleten poskus procesnega manevriranja: namesto da bi se napačen prenos podatkov iz ročne v elektronsko zemljiško knjigo odpravil kot tehnično oziroma evidenčno neskladje, se je iz njega začelo oblikovati izhodišče za vzporedne postopke, ki so ponovno odprli vprašanja, ki so bila v bistvenem že pravnomočno razrešena v denacionalizaciji. Dokler je mogoče na podlagi napake v evidenci ustvarjati nove postopke, dotlej se lahko tudi celovita obnova spomenika vedno znova prestavlja v prihodnost.
Medtem ko se je pravni položaj načrtno zapletal, pa se je tudi stanje spomenika namerno poslabševalo. Po denacionalizaciji so bili večkrat prijavljeni izlivi vode in drugi škodljivi dogodki, ki so rezultirali v sistematičnem uničevanju spomenika in vplivali na propadanje prostorov in njihove opreme.[20] Gradbena inšpekcija je leta 2016 obravnavala poškodbe in nevarno stanje stavbe, ZVKDS pa je leta 2023 ponovno predlagal prepoved uporabe stavbe. Vse to kaže, da seveda časovno zavlačevanje pri Gornjem trgu 13 ni bilo nevtralen dejavnik. Vsako novo leto nerešenega postopka je pomenilo dodatno nevarnost za konstrukcije, poslikave, lesene elemente, tlake in druge sestavine, zaradi katerih ima stavba sploh status kulturnega spomenika.
Vprašanje Gornjega trga 13 se zato ne sme več predstavljati kot običajen spor med lastniki ali kot primer, pri katerem lastnik ni izpolnil svojih obveznosti. Bistveno vprašanje je, zakaj prvotni lastniki kljub strokovni podpori ZVKDS in kljub večkrat potrjeni kulturnozgodovinski vrednosti stavbe niso mogli pristopiti k celoviti obnovi. Odgovor je jasen: obnova je bila ves čas namerno ujeta v postopkovno in lastninsko polje, v katerem je Mestna občina Ljubljana na različne načine ohranjala interes za ponovno pridobitev vpliva nad nepremičnino. Najprej z načrti prenove in pridobivanjem stanovanj, pozneje z interpretacijo deležev in zemljiškoknjižnega stanja, nazadnje pa z uporabo napačnega prenosa podatkov v elektronsko zemljiško knjigo kot podlage za nadaljnje postopke.
Za rešitev spomenika je nujno potrebno takšno prakso prekiniti. Pravni postopki ne smejo več zavirati varstva spomenika. Zemljiškoknjižno stanje v elektronski aplikaciji se mora uskladiti s stanjem kakršno je v ročno vodeni zemljiški knjigi, torej z dejanskim izvorom pravic, ne pa s tehničnimi napakami, ki so nastale pri prenosu podatkov v elektronsko evidenco. Vsi vzporedni postopki, ki na podlagi teh napak ustvarjajo novo podlago za poseganje v vrnjeno lastnino, morajo biti ustavljeni. Šele ko bo lastninski položaj očiščen teh umetno ustvarjenih zapletov, bo mogoče izvesti tisto, kar stroka zahteva že desetletja: sistematične interdisciplinarne raziskave, konservatorski načrt, statično sanacijo in celovito obnovo.
Gornji trg 13 bi lahko postal vzorčen primer obnove kulturnega spomenika, pri katerem se raziskave ne razumejo kot ovira, temveč kot temelj prenove, zgodovinske plasti pa ne kot breme, temveč kot dragocena vrednost. Vendar za to ne zadostujejo nove ugotovitve, novi dopisi in novi seznami ogrožene dediščine. Potrebna je odločitev, da se dolgoletno načrtno zaviranje konča. Stavba je bila strokovno ovrednotena, pravno varovana, njena kulturnozgodovinska vrednost večkrat raziskovalno utemeljena in nazadnje prepoznana kot ogrožena. Zdaj mora slediti še tisto, kar je pri varstvu dediščine edino odločilno: dejanje.
Opombe:
[1] Odlok o razglasitvi srednjeveškega mestnega jedra Stare Ljubljane in Grajskega griča za kulturni in zgodovinski spomenik ter naravno znamenitost, Uradni list SRS, 5/1986; Register nepremične kulturne dediščine, EŠD 5610: Ljubljana – Hiša Gornji trg 13.
[2] Tanja Benedik Bokal, Stavbnozgodovinski razvoj spomenika Gornji trg 13 – EŠD 5610, Ljubljana, s. a. (diplomska naloga, tipkopis, Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta), zlasti uvod, poglavje o prvih konservatorskih smernicah in zaključek naloge.
[3] Ljubljanski regionalni zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine Ljubljana, Strokovne osnove Odloka o razglasitvi srednjeveškega mestnega jedra – Stare Ljubljane in Grajskega griča za kulturni in zgodovinski spomenik ter naravno znamenitost. Stara Ljubljana z arhitekturnimi spomeniki, Ljubljana 1985, p. 180 (Zgodovinski arhiv Ljubljana, 402/4 15)
[4] Janez Kromar – Staša Blažič-Gjura, Hiša Gornji trg 13. Konservatorske opredelitve, Ljubljana 1985, pp. 10–12 (tipkopis).
[5]Samo Štefanac – Vito Hazler – Helena Seražin, Ocena vrednosti in pomena zaščitenega kulturnozgodovinskega spomenika Gornji trg 13, Ljubljana 2007 (tipkopis).
[6] Katarina Čufar – Maks Merela – Luka Krže, Dendrokronološka analiza ostrešja mestne stanovanjske hiše na naslovu Gornji trg 13, Ljubljana, Ljubljana 2018 (poročilo št. KTL-2018-11, tipkopis), zlasti povzetek ključnih datumov zadnjih branik in razprava s sklepi.
[7] Republika Slovenija, Ministrstvo za kulturo, Uprava RS za kulturno dediščino, Obvestilo o odobritvi predlogov za financiranje in sofinanciranje kulturnih programov in projektov v letu 1998, št. 403-01/S98-72, Ljubljana, 23. 3. 1998; Republika Slovenija, Ministrstvo za kulturo, Dopis, št. 403-01/S99-673, Ljubljana, 15. 2. 1999; Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, OE Ljubljana, Kulturnovarstveni pogoji za celovito obnovo spomenika EŠD 5610 Ljubljana – Hiša Gornji trg 13, št. 373/92, Ljubljana, 5. 1. 2006.
[8] Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Služba za kulturno dediščino, Ljubljana – Hiša Gornji trg 13 v Ljubljani: ponovna pobuda za prepoved uporabe stavbe, dopis št. 0611-0003/2016-21, Ljubljana, 22. 6. 2023.
[9] ICOMOS Slovenija, Delovna skupina za ogroženo dediščino, Strokovno mnenje Delovne skupine za ogroženo dediščino Združenja ICOMOS Slovenija o primeru stavbe Gornji trg 13 v Ljubljani, Ljubljana, 6. 11. 2024; ICOMOS Slovenija, Seznam ogrožene dediščine, https://www.icomos.si/seznam-ogrozene-dediscine/ (5. 10. 2026).
[10] Občinski ljudski odbor Ljubljana Center, Komisija za nacionalizacijo, Odločba o nacionalizaciji najemne stanovanjske hiše Gornji trg 13, št. 07/11-3911/4, Ljubljana, 30. 10. 1959.
[11] Občinski ljudski odbor Ljubljana Center, Komisija za nacionalizacijo, Odločba o izvzetju stanovanj kot fizičnih delov zgradbe Gornji trg 13 iz nacionalizacije, št. 07/11-3911, Ljubljana, 22. 4. 1960.
[12] Republika Slovenija, Ministrstvo za kulturo, Odločba o denacionalizaciji hiše v Ljubljani, Gornji trg 13, št. 464-134/92, 464-163/92, Ljubljana, 4. 6. 1993.
[13] Mesto Ljubljana, Skupščina mesta Ljubljane, Izvršni svet, Sklep, št. 0600-25/91-3-10/1, Ljubljana, 25. 6. 1991.
[14] Prenova stavbe, Gornji trg 13, projekt št. 3854/1, investitor Mesto Ljubljana, vodja projekta in odgovorni projektant Sever Savin, Ljubljana, februar 1993; Benedik Bokal, s. a., cit. n. 2, p. 37.
[15] Državni zbor Republike Slovenije, Komisija za peticije, Magnetogram 6. redne seje, Ljubljana, 2. 12. 1997, točka: Obravnava informacije o vlogi Lidije Bokal v zvezi s sanacijo hiše na Gornjem trgu 13 v Ljubljani, zlasti pp. 20–21, 26–30.
[16] Magnetogram 6. redne seje 1997, cit. n. 15, zlasti razprava o podobnih primerih v stari Ljubljani in o razmerju med sanacijo, lastništvom in pridobivanjem stanovanj.
[17] Odločba o denacionalizaciji 1993, cit. n. 12, obrazložitev glede vzpostavitve zemljiškoknjižnega stanja pred nacionalizacijo in opisa lastništva posameznega stanovanja oziroma dela hiše.
[18] Vrhovno sodišče Republike Slovenije, Evidenčni oddelek, Zahteva za uskladitev podatkov ročne zemljiške knjige v elektronsko zemljiško knjigo Lidije Bokal, Pod brezami 2, Ljubljana, dopis št. Sp EV 109/2013, Ljubljana, 27. 6. 2013.
[19] Lojze Ude, Pravna analiza v zvezi s sklepom o popravi odločbe o denacionalizaciji Ministrstva za kulturo št. 464-134/92, 464-163/92 z dne 4. 6. 1993, s. l., s. a. (tipkopis).
[20] Lidija Bokal, Opis izlivov vode na Gornjem trgu 13 po denacionalizaciji, s. l., s. a. (tipkopis), z navedbami dogodkov z dne 28. 1. 2006, 22. 3. 2007 in 2. 6. 2007; Republika Slovenija, Ministrstvo za okolje in prostor, Inšpektorat RS za okolje in prostor, Zapisnik, št. 06122-2457/2016-1, Ljubljana, 19. 7. 2016.
Seznam slikovnega gradiva
- Ljubljana, Gornji trg 13 – vhodni portal (foto: Tanja Benedik Bokal)
- Ljubljana, Gornji trg 13 – pročelje (foto: Tanja Benedik Bokal)
- Ljubljana, Gornji trg 13 – obokani kletni prostori (foto: Tanja Benedik Bokal)
- Ljubljana, Gornji trg 13 – medaljon – poslikava v kleti (foto: Tanja Benedik Bokal)
- Ljubljana, Gornji trg 13 – vhodna veža (foto: Tanja Benedik Bokal)
- Ljubljana, Gornji trg 13 – kapitel v vhodni veži (foto: Tanja Benedik Bokal)
- Ljubljana, Gornji trg 13 – notranji portal na koncu vhodne veže (foto: Tanja Benedik Bokal)
- Ljubljana, Gornji trg 13 – tlakovanje z mačjimi glavami v nekdanjem poslovnem prostoru, dostopnem iz vhodne veže (foto: Tanja Benedik Bokal)
- Ljubljana, Gornji trg 13 – tlakovanje z mačjimi glavami v nekdanjem poslovnem prostoru, dostopnem iz vhodne veže – detajl s stopnico (foto: Tanja Benedik Bokal)
- Ljubljana, Gornji trg 13 – dvorišče (foto: Tanja Benedik Bokal)
- Ljubljana, Gornji trg 13 – pogled z vrta na severni del stavbe (foto: Tanja Benedik Bokal)
Avtor:
Tanja Benedik Bokal
Tanja.bokal@gmail.com
