Narcisa Desković: in memoriam

Februarja se je poslovila Narcisa Desković, ena od legend slovenske umetnostne zgodovine. V naš spomin se ni zapisala kot raziskovalka, muzealka ali konservatorka, ki se jih ob žalostnih trenutkih slovesa običajno spomnimo na straneh Zbornika ali sedaj tudi Biltena, ampak kot nepozabna gimnazijska učiteljica umetnostne zgodovine na bežigrajski (in še kakšni) gimnaziji, v zadnjih letih pa tudi na univerzi za tretje življenjsko obdobje. Z njo so na ekskurzije po Sloveniji in sosednjih deželah hodile številne generacije dijakov, nenazadnje je učila tako generacijo mojih staršev kot tudi moje prve diplomante. Ob njej smo se spoznali s slogi, arhitekturnimi elementi cerkva, samostanov in gradov, pa tudi z zgodovino glasbe, filma in še česa. Njen neposreden pristop, odkritost, karizmatičnost, pa tudi kontroverznost so jo med dijaki vsake generacije posebej takoj naredili za legendo. Da je bilo res vsakič tako in nič drugače, še danes pričajo kratki spominski utrinki tistih 350 in nekaj »oboževalcev« na Facebooku, kjer ji je, »neponovljivi profesorici umetnostne vzgoje« nekdo ob žalostni novici odprl stran in tako njene nekdanje učence obvestil o pogrebu.

V prvomajskih dneh je minilo dvajset let, odkar se nas je skupina nadebudnih dijakov srednje naravoslovne šole, sedaj bežigrajske gimnazije, z Narciso odpravila v istrsko vas Kubed na tabor, ki je bil malo umetnostnozgodovinski, malo etnološki, zgodovinski, geografski in še kaj, predvsem pa za vse odlična priložnost, da smo se spoznali z delom na terenu, risanjem načrtov, celo brskanjem po arhivih, obenem pa smo si ogledali Istro in skočili celo do Ogleja. Takrat smo bili nekateri bolj zapisani naravoslovju in prav Narcisina aktivnost na bežigrajski gimnaziji, njeno mentorstvo pri nalogah v okviru gibanja Znanost mladini, verjetno pa še posebej tista čubejska izkušnja je bila odločilna za preusmeritev v humanistiko ali kaj bližnjega: Kato se je lotila tistega pod prstjo in se peča z arheologijo mlajših obdobij, Klemen je končal med zgodovinarji, Rok ima rad knjige, Špela riše in gradi, z Renato in Heleno pa smo se zapisali umetnostni zgodovini. Verjetno se marsikdo ni odločil tako kot mi, a mislim, da so le redki Bežigrajčani pozabili njene izlete in nauk, da je treba potovati z odprtimi očmi. Narcisine ekskurzije so bile namreč pojem za sebe. Za gimnazijce in kasneje tudi slušateljice tretje univerze si je vedno znova izmišljevala nove poti in se vsakič s pravo študijsko vnemo lotevala priprav nanje; zanimalo jo je prav vse, od mestnega načrta do zadnjega detajla samostanskega portala, in nikoli ni bila zadovoljna s preprosto, turistom prikrojeno razlago.
Z Narciso smo se čubejski dijaki še vrsto let redno srečevali nad Robbovim vodnjakom, ko smo se po običajnem ritualu spuščanja ključev posedli med njene knjige in fotokopije, k eni ali kasneje tudi več mačkom, ki jih je gostila pri sebi. Kasneje so nas vedno nove obveznosti žal spravile narazen, srečanja so bila vedno redkejša in bojim se, da se po njenem odhodu z Mestnega trga na obrobje Ljubljane sploh nisva več videla; novica o njeni bolezni je bila za vse toliko večji šok. Narcisa je bila namreč vedno polna življenjske energije in še danes je težko verjeti, da se je od nas poslovila.
V luči vedno aktualnih razprav med kolegi se pogosto spomnim, da bi se najbrž našel kdo, ki bi dejal, da ni imela občutka, in to samo zato, ker je bila neposredna in z leporečenjem res ni izgubljala časa. A občutek je imela, občutek za podrobnosti in celoto, občutek za to, kako v mladih ljudeh zbuditi radovednost, željo po raziskovanju, željo po razkrivanju skrivnosti, po spoznanju.