Andrea BOJIĆ
Znanstveni simpozij Hadriatica 2011
Architettura e arte a Fiume e Trieste tra ‘800 e ‘900/Arhitektura i umjetnost u Rijeci i Trstu krajem XIX. i početkom XX. stoljeća
V uvodnem delu so predstavniki obeh ministrstev za kulturo, zavoda za varovanje kulturne dediščine, obeh občin, konzulatov in univerz obiskovalcem izrekli dobrodošlico ter poudarili pomembnost samega simpozija z željo, da postane tradicionalen.
Prvo predavanje z naslovom Italija in arhitektura Reke v času dualizma je imel Guido Zucconi. Poudaril je vpliv revije Der Architekt in Dunaja z Wagnerjevo šolo. Sledila mu je Rossella Fabiani s temo Eklekticizem v Trstu, arhitektonski in dekorativni slogi. Na primerih palače Gopcevich, palače Revoltella in gradu Miramar je predstavila dosežke, ki so pomembno zaznamovali razvoj mesta. Barvo v arhitekturi historicizma je predstavil konservator Radovan Oštrić in poudaril pomembnost osnovnih načel konservatorske stroke. S primeri je pokazal, kako so izvorna monokromna pročelja historicističnih palač z obnovo dobila barvo. Arhitekturo Trsta med letoma 1800 in 1900 je Diana Barillari izpostavila kot arhitekturo, ki v sebi nosi zapis časa, ko se je mesto trgovsko razvijalo in so se v njem prepletali vplivi srednje Evrope in Mediterana. Berislav Valušek je zaobjel pojem historicizma, secesije in moderne, Federica Rovello pa tržaško arhitekturo iz začetka 20.stoletja. V tem času so v Trstu svoj pečat pustili Max Fabiani, Eugenio Geiringer, Umberto Fonda, Giorgio Zaninovich itd. Na Reki pa ima posebno mesto tržaški urbanist in arhitekt najemnih hiš, vil in hotela Royal Emilio Ambrosini, ki ga je predstavila Julija Lozzi Barković. Tema Alessandre Marin je bil regulacijski načrt Trsta Paola Grassija, Olge Magaš pa Grassijev urbanistični plan Reke. Massimo De Grassi je pri pregledu slikarstva v Trstu izpostavil slikarje, kot so Antonio Lonza, Eugenio Scomparini, Halois Hans Scham in Giuseppe Barison. Na prelomu stoletja je na Reki razcvet doživelo tudi dekorativno slikarstvo, o katerem je imel predavanje Igor Žic. Gre za čas, ko so na Reki nastale poslikave občine, mestne čitalnice, tovarne tobaka, Filodrammatice, starega gledališča Fenice itd. Najpomembnejših pa je zagotovo devet oljnih slik za Občinsko gledališče, ki so nastale izpod rok Franza Matscha in bratov Gustava ter Ernsta Klimt. Pomemben del obeh mest predstavljata tudi mestni pokopališči: tržaško je predstavil Luca Bellocchi in reško Daina Glavočić. Poleg del lokalnih kiparjev najdemo na obeh dela Ivana Rendića, Giovannija Mayerja in Giannija Marina. Nicoletta Brunori je podrobno predstavila arhitekta, ki ravno tako povezuje obe mesti, Bruna Slocovicha, rojenega na Reki in delujočega tudi v Trstu. Podobno vlogo je imel tudi tržaški arhitekt in zbiratelj Giacomo Zammattio, ki je delal na Reki — o njem je imela predavanje Rossella Scopas. Poleg pregleda arhitekture je bila predstavljena tudi urbana oprema na Reki iz začetka 20. stoletja. Le-ta je izjemno pomembna za hrvaško kulturno dediščino, saj je ohranjenih šest električnih hišnih dvigal iz časa secesije, med katerimi je najstarejše izdelano v Milanu leta 1911. Ervin Dubrović se je dotaknil istrskih impresionistov in izpostavil slikarja Josipa Morettija Zajca ter fotografa Petra Salcherja in Francesca Dreniga. Zadnji predavatelj, Paolo Luigi Grassi, je predaval o arhitekturni zapuščini družine Grassi, katere dedič je tudi sam. Omenil je tudi Gioacchina Grassija, arhitekta tajske kraljeve družine, ki je v Kopru zapustil grobnico brata Antonia z okrasnimi elementi arhitektonske tradicije iz Siama, ki je za Evropo prava redkost.
Prvo predavanje z naslovom Italija in arhitektura Reke v času dualizma je imel Guido Zucconi. Poudaril je vpliv revije Der Architekt in Dunaja z Wagnerjevo šolo. Sledila mu je Rossella Fabiani s temo Eklekticizem v Trstu, arhitektonski in dekorativni slogi. Na primerih palače Gopcevich, palače Revoltella in gradu Miramar je predstavila dosežke, ki so pomembno zaznamovali razvoj mesta. Barvo v arhitekturi historicizma je predstavil konservator Radovan Oštrić in poudaril pomembnost osnovnih načel konservatorske stroke. S primeri je pokazal, kako so izvorna monokromna pročelja historicističnih palač z obnovo dobila barvo. Arhitekturo Trsta med letoma 1800 in 1900 je Diana Barillari izpostavila kot arhitekturo, ki v sebi nosi zapis časa, ko se je mesto trgovsko razvijalo in so se v njem prepletali vplivi srednje Evrope in Mediterana. Berislav Valušek je zaobjel pojem historicizma, secesije in moderne, Federica Rovello pa tržaško arhitekturo iz začetka 20.stoletja. V tem času so v Trstu svoj pečat pustili Max Fabiani, Eugenio Geiringer, Umberto Fonda, Giorgio Zaninovich itd. Na Reki pa ima posebno mesto tržaški urbanist in arhitekt najemnih hiš, vil in hotela Royal Emilio Ambrosini, ki ga je predstavila Julija Lozzi Barković. Tema Alessandre Marin je bil regulacijski načrt Trsta Paola Grassija, Olge Magaš pa Grassijev urbanistični plan Reke. Massimo De Grassi je pri pregledu slikarstva v Trstu izpostavil slikarje, kot so Antonio Lonza, Eugenio Scomparini, Halois Hans Scham in Giuseppe Barison. Na prelomu stoletja je na Reki razcvet doživelo tudi dekorativno slikarstvo, o katerem je imel predavanje Igor Žic. Gre za čas, ko so na Reki nastale poslikave občine, mestne čitalnice, tovarne tobaka, Filodrammatice, starega gledališča Fenice itd. Najpomembnejših pa je zagotovo devet oljnih slik za Občinsko gledališče, ki so nastale izpod rok Franza Matscha in bratov Gustava ter Ernsta Klimt. Pomemben del obeh mest predstavljata tudi mestni pokopališči: tržaško je predstavil Luca Bellocchi in reško Daina Glavočić. Poleg del lokalnih kiparjev najdemo na obeh dela Ivana Rendića, Giovannija Mayerja in Giannija Marina. Nicoletta Brunori je podrobno predstavila arhitekta, ki ravno tako povezuje obe mesti, Bruna Slocovicha, rojenega na Reki in delujočega tudi v Trstu. Podobno vlogo je imel tudi tržaški arhitekt in zbiratelj Giacomo Zammattio, ki je delal na Reki — o njem je imela predavanje Rossella Scopas. Poleg pregleda arhitekture je bila predstavljena tudi urbana oprema na Reki iz začetka 20. stoletja. Le-ta je izjemno pomembna za hrvaško kulturno dediščino, saj je ohranjenih šest električnih hišnih dvigal iz časa secesije, med katerimi je najstarejše izdelano v Milanu leta 1911. Ervin Dubrović se je dotaknil istrskih impresionistov in izpostavil slikarja Josipa Morettija Zajca ter fotografa Petra Salcherja in Francesca Dreniga. Zadnji predavatelj, Paolo Luigi Grassi, je predaval o arhitekturni zapuščini družine Grassi, katere dedič je tudi sam. Omenil je tudi Gioacchina Grassija, arhitekta tajske kraljeve družine, ki je v Kopru zapustil grobnico brata Antonia z okrasnimi elementi arhitektonske tradicije iz Siama, ki je za Evropo prava redkost.