Izidor Cankar (Šid, 1886 – Ljubljana, 1958) je leta 1909 zaključil študij teologije ter nadaljeval s študijem estetike na univerzi v Louvainu in s študijem umetnostne zgodovine na Dunaju.
Promoviral je pri slovitem Maxu Dvořaku leta 1913 z disertacijo o Giugliu Quagliu, slikarju ljubljanske stolnice.
Izidorja Cankarja imenujemo utemeljitelja slovenske umetnostnozgodovinske stroke in ga običajno postavljamo v družbo Franceta Steleta in Vojeslava Moleta. Med tremi pionirji umetnostnozgodovinske vede na Slovenskem je prav Izidor Cankar postavil njene teoretske temelje. Njegov Uvod v umevanje likovne umetnosti s podnaslovom Sistematika stila je prvič izšel leta 1926 v Knjižnici Narodne galerije v Ljubljani, ponatisnjen pa je bil še leta 1959 in 1995, kar kaže, da je Cankarjev način analiziranja likovnih del še vedno aktualen.
V času prvega natisa je bila Cankarjeva študija tudi nadvse sodobno, kar pionirsko delo v evropskih merilih in značilno za tako imenovano dunajsko umetnostnozgodovinsko šolo, ki je opredeljevala zgodovino umetnosti kot zgodovino duha. Ker besedilo ni bilo prevedeno, ni prodrlo v evropske kroge, zato pa je pomembno vplivalo na slovensko literarno, arheološko, etnološko in celo muzikološko znanost. Sistematika stila je bila tudi metodološka osnova za Cankarjevo drugo obsežno delo, Zgodovino likovne umetnosti v zahodni Evropi, ki je začela v snopičih izhajati leta 1927, zajela časovno obdobje od zatona antike do konca renesanse in ostala nedokončana.
Leta 1920 je Izidor Cankar zastavil študij umetnostne zgodovine na ljubljanski univerzi, in to komaj leto dni po njeni ustanovitvi. Osnoval je stanovsko društvo in stanovsko strokovno revijo – Zbornik za umetnostno zgodovino, oboje leta 1921. Leta 1933 je dal pobudo za ustanovitev in gradnjo Moderne galerije, ki je bila po načrtih Eda Ravnikarja dokončana šele po drugi svetovni vojni, in sicer leta 1947. Ugledni univerzitetni profesor je leta 1936 stopil v diplomatsko službo, ki ga je vodila v Argentino, Kanado in Grčijo in ki jo je opravljal še po drugi vojni do leta 1947, ko se je vrnil v Ljubljano. Leta 1953 je bil imenovan za rednega člana Slovenske akademije znanosti in umetnosti.
V leksikonih Izidorja Cankarja opisujejo kot umetnostnega zgodovinarja, likovnega kritika, pisatelja in diplomata. Njegove umetnostnozgodovinske študije so bile izdane kot samostojne publikacije ali objavljene v Domu in svetu in v Zborniku za umetnostno zgodovino, odlikoval pa se je tudi kot literat in literarni zgodovinar. Bil je urednik revije Dom in svet (1914-1919) in časnika Slovenec (1918-1919), uredil pa je tudi Zbrane spise (1925-1936) in Pisma (1948) svojega bratranca Ivana Cankarja. Znana sta potopisno in esejistično zasnovani roman S poti (1913) in zbirka esejev Obiski (1910, 1911 v snopičih objavljeni v Domu in svetu, samostojna izdaja 1920), v katerih je predstavil takrat najpomembnejše slovenske umetnike, svoje sodobnike.
Slovensko umetnostnozgodovinsko društvo je po Izidorju Cankarju imenovalo stanovske nagrade, ki jih bienalno podeljuje od leta 1999 za izjemne zasluge na področju umetnostnozgodovinske vede.
{jumi images/stories/css/rdeca2.css}{/jumi}