Nedeljski obisk Gorice je ponudil sprehod po mestnih ulicah, ki kljub aktualnemu statusu evropske prestolnice kulture niso
bile posebej živahne. Četudi je razstava Gorithia – Tra le pieghe del tempo – 1001–2025[1] (Gorithia – Mesto skozi čas –
1001–2025) brezplačno na ogled vsem obiskovalcem, je bilo zlahka najti parkirišče, celo brezplačno pred razstavnim
prostorom ob glavnem mestnem trgu. Pa vendar se je pred popoldanskim odprtjem na pločniku ob vhodu v razstavni
prostor Fundacije Cassa di Risparmio di Gorizia (tudi Fundacija Carigo), imenovan Smart Space, zbrala lepa kolona tistih,
ki smo, željni goriške kulture, umetnosti in zgodovine, morali svoj obisk že predhodno rezervirati v spletni aplikaciji.[2]
Notranjost je razkrila svež koncept dinamične postavitve razstave, delo kuratorja Giannija Citra, ki je predstavitev
večnacionalnega in večjezičnega mesta simbolno začel v letu 1001, ko je bilo mesto prvič omenjeno v pisnih virih, in sklenil
v letu 2025, ko je Gorica postala evropska prestolnice kulture. Več kot tisočleten kronološki lok je razdelil v obvladljive
tematske sklope, ki se na razstavi izmenjujejo po dnevih v tednu: ponedeljek je posvečen srednjeveškemu obdobju, torek
novemu veku, v sredo se predstavi razširjeno obdobje 19. stoletja, ki mu v četrtek sledi 20. stoletje do sodobnosti, v petek
pa se teme izmenjujejo. Sobotno dopoldne se iz srednjega veka popoldne premakne v novi vek in podobno se nedeljsko
dopoldne z 19. stoletjem popoldne prevesi v 20. stoletje do najnovejšega časa.
Vizualna pripoved o Gorici se je pričela s povabilom na doživetje virtualne resničnosti (VR); na voljo je primeren prostor s
potrebno opremo za lepo število udeležencev, ki je v času najinega obiska s svojo ponudbo daleč presegal povpraševanje s
strani obiskovalcev. Nadeli smo si virtualna očala in slušalke, s pomočjo katerih smo vstopili v tri od skupno petih različnih
zgodovinskih situacij: življenje na srednjeveškem dvoru, obleganje goriškega gradu ter čezmejno tihotapljenje iz Italije v
Jugoslavijo (in v obratni smeri) po drugi svetovni vojni. Ruoyuan Liao ustvarjanje virtualne resničnosti definira kot
»uporabo računalniške tehnologije za formiranje digitalnih tridimenzionalnih prizorišč in izkušnjo uporabnika, ki zaznava
spremembe v virtualnem svetu s svojimi čuti.«[3] Prav to je ponujena tehnologija na tej razstavi v polni meri omogočila –
veččutno izkušnjo, ki je presegla domišljijsko vživljanje in udeleženca vpletla v sicer imaginarno mikrodogajanje, ki pa
vendarle posnema življenje ljudi v prikazanih obdobjih in zvesto sledi resničnemu razvoju zgodovinskih dogodkov. Liao
izpostavi, da je najpomembnejša kvaliteta virtualnega prizorišča simulacija, s katero dosežemo obnovitev oziroma ponovno
oživitev resničnega (a v večini primerov izgubljenega) okolja,[4] kar je ustvarjalcem sprehoda v zgodovino Gorice v celoti
uspelo.
O preteklosti mesta pripovedujejo tudi slikarske in kiparske umetnine, tako ali drugače vezane na goriški prostor, vseskozi
pa se vzpostavlja dialog med virtualnim in realnim. Poleg izkušnje virtualne resničnosti so tu še zasloni na dotik in
dovršene videoprojekcije na panojih nepravilnih oblik (t. i. project mapping), ki z umetniškimi deli in eksponati iz zbirk
Fundacije Carigo in drugih ustanov privabljajo gledalce vseh generacij. Kljub privlačnosti najsodobnejše tehnologije je
osrednje mesto na razstavi upravičeno pripadlo baročni slikarski mojstrovini Prijetje Kristusa iz zbirke plemiške družine
Ruffo di Calabria, ki bo s postavitvijo na razstavi bogatila evropsko prestolnico kulture vse do 30. junija 2025.
Michelangelo Merisi da Caravaggio je leta 1602 za rimskega plemiča Ciriaca Matteija upodobil svetopisemski prizor v vrtu
Getsemani, natančneje trenutek, ko je Judež s poljubom izdajstva razkril Kristusovo identiteto rimskim vojakom, s čimer
se je pričela njegova pasijonska pot. S sliko je povezana zanimiva zgodba o njeni atribuciji, saj avtorstva sprva niso pripisali
Caravaggiu, ampak njegovemu pomočniku. Irska narodna galerija v Dublinu hrani še eno različico tega prizora (slika 1),[5]
kar je vso stvar dodatno zapletlo, saj ni bilo povsem jasno, katera slika je original in katera kasnejša kopija.[6] Sliko,
pripisano Caravaggievemu pomočniku, je leta 2003 kupil rimski trgovec z umetninami Mario Bigetti v prepričanju, da je
njen pravi avtor Caravaggio. Po letih dvomov so oktobra 2023 v Palači Chigi v Arriccii javnosti prvič predstavili
restavrirano delo.[7] Nekaj mesecev zatem so obe različici Prijetja Kristusa razstavili še v Škofijski muzej Carlo Maria
Martini v Milanu in s primerjalnimi analizami potrdili, da je izvirno delo najverjetneje prav ta iz zbirke družine Ruffo.[8]
Potem ko so avtorstvo te slike pripisali Caravaggiu, je postala zanimivejša za strokovno in laično javnost, hkrati pa se je
vnel tudi pravni spor glede lastništva, ki se je zaključil šele leta 2022 v korist Bigettija.[9]
Zaradi izjemne dragocenosti so Caravaggievemu Prijetju Kristusa v goriški Fundaciji Cassa di Risparmio namenili lastno
sobo, ki je skupaj s prostorom za razstavljeno rokopisno gradivo povsem ločena od osrednjega dela razstave. Kot se za tako
prominentno delo spodobi, si jo je možno ob predhodni najavi ogledati tudi samostojno, brez obiska drugih delov razstave.
Do slike nas je v skupini, številčno omejeni na deset oseb, popeljal vodnik in za kratek čas (presenetljivo) dovolil
fotografiranje brez bliskavice. Umetnina je prezentirana na varni, a sprejemljivi razdalji, ki omogoča tudi proučevanje
detajlov, od gledalcev jo ločuje nizka pregrada. Prostor je razen kontrolirane osvetljave, ki je usmerjena neposredno na
sliko, popolnoma zatemnjen. Smer svetlobe je prilagojena pogledu z leve, s strani, ki jo je po vodnikovi razlagi Caravaggio
sam izbral za idealno vizualno referenčno točko. Sicer zanimiva spremljevalna razlaga vodnika z interpretacijo baročnega
dela je pustila na cedilu vse obiskovalce brez znanja italijanščine, saj ni bila pospremljena z možnostjo prevoda v
slovenščino ali angleščino, kljub temu da je bila sicer večina napisov na razstavi prevedena v ta dva jezika. Odveč ne bi bil
niti večjezični letak z osnovno predstavitvijo umetnine; če je bil izdelan, ni našel poti do obiskovalcev.
Sosednji prostor je namenjen predstavitvi rokopisov iz oglejske stolnice. Zaradi težav z osvetlitvijo, kakršno zahtevajo
srednjeveški kodeksi, je ta dan za obiskovalce zaprl svoja vrata, a sva avtorici prispevka na izrecno prošnjo vanj vendarle
lahko vstopili in si ogledali trenutno razstavljena dela. Do zaključka razstave se bo v njem zvrstilo trinajst (od skupno
dvaindvajsetih) rokopisov, ki so datirani (večinoma) med 12. in 15. stoletjem in so pripadli novoustanovljeni goriški škofiji,
potem ko je papež Benedikt XIV. leta 1751 ukinil oglejski patriarhat; danes jih hrani semeniška knjižnica v Gorici. Vsak
rokopis bo razstavljen le kratek čas, saj stroge konservatorsko-restavratorske smernice prepovedujejo daljšo izpostavljanje
srednjeveškega rokopisnega gradiva škodljivim učinkom svetlobe.
Na dan obiska so bili na ogled trije rokopisni eksponati. Prvi je pergamentni folij, popisan s protokarolinško minuskulo, ki
je bil prilepljen na notranjo stran lesene platnice antifonarja iz 13. stoletja. Vsebinsko gre za Prvo Mojzesovo knjigo, za tisti
del svetopisemske zgodbe, ki govori o izgonu iz raja ter rojstvu Kajna in Abela. Datiran je v začetek 9. stoletja, kar pomeni,
da je še posebej dragocen, saj je to najstarejši zapis literarne narave, ki ga je moč najti v Furlaniji – Julijski krajini. Drugi
eksponat je Biblija iz 13. stoletja. Eden od petih volumnov, v katerih je zapisano celotno svetopisemsko besedilo, je odprt
na strani z uvodom v Tobijevo knjigo: besedilo uvaja barvno bogata vitična iniciala T ter v rdeči in modri tinti izpisane
preostale črke imena avtorja te svetopisemske knjige. Na ogled je še zgornja platnica graduala iz 14. stoletja, ki je fragment
za ta čas tipične vezave: lesena deska je prevlečena z usnjem, okrašenim z vtisnjenim in pozlačenim okrasom. Ohranjena so
tudi zapenjala in kovinski ščitniki, ki so platnico varovali pred obrabo zaradi jemanja s knjižne police in pospravljanja
nazaj.[10]
K navdušujočemu celostnemu vtisu razstave so prispevali izjemni originali, smiselno izkoriščene tehnološke možnosti in
večjezične razlage, nerodni so bili le prevodi v slovenščino, še posebej pri terminološko in ikonografsko ustaljenih izrazih.
Redne objave na družabnih omrežjih ves čas skrbijo za njeno odmevnost v širši javnosti, dnevno menjavanje vsebin pa vabi
k ponovnemu obisku, saj vsakokrat ponudi drugačno doživljanje goriške zgodovine in kulturne dediščine, ki z nostalgično
naglašenostjo še posebej nagovarja lokalno prebivalstvo.
Opombe:
[1] Osnovne informacije o razstavi so dostopne na spletni strani Fondazione Cassa di Risparmio di Gorizia,
https://www.fondazionecarigo.it/it/28754/gorithia-tra-le-pieghe-del-tempo-1001-2025 (15. 4. 2025).
[2] Napoved obiska je na voljo na spletni strani Fondazione Cassa di Risparmio di Gorizia,
https://www.fondazionecarigo.it/it/28735/caravaggio-la-presa-di-cristo-della-collezione-ruffo (15. 4. 2025).
[3] Ruoyuan LIAO, Virtual Reality Technology in Art Education System, Frontiers in Artificial Intelligence and
Applications, Volume 383: Design Studies and Intelligence Engineering (ed. Lakhmi C. Jain et al.), Hangzhou, 2025, p.
58, https://ebooks.iospress.nl/volumearticle/67021 (15. 4. 2025).
[4] Id., p. 60.
[5] Obe različici sta objavljeni na spletni strani https://www.finestresullarte.info/en/exhibitions/the-taking-of-christ-from-
the-ruffo-collection-an-invention-of-caravaggio-is-on-display-in-naples (15. 4. 2025).
[6] Osnovne informacije o Caravaggievem Prijetju Kristusa iz Irske narodne galerije so dosegljive na spletni strani
ustanove, https://www.nationalgallery.ie/art-and-artists/highlights-collection/taking-christ-michelangelo-merisi-da-
caravaggio (15. 4. 2025).Več o provenienci irske različice in njeni primerjavi z italijansko v: Sergio BENEDETTI, Caravaggio’s ‘Taking of Christ’, a
Masterpiece Rediscovered, The Burlington Magazine 135/1088 (november 1993), pp. 731−741,
15,https://www.jstor.org/stable/885816 (15. 4. 2025); prim. Simone MANCINI, Caravaggio’s Technique: ‘The Taking of
Christ’, Advanced Research into Practice and Process, Studies: An Irish Quarterly Review 104/416, The Arts and Jesuit
Influence in the Era of Catholic Reform (Winter 2015/2016), pp. 400–409, ii–v, https://www.jstor.org/stable/24640790
(15. 4. 2025).
[7] O tem več na spletni strani razstave, http://glocalproject.com/caravaggio-la-presa-di-cristo/. (15. 4. 2025).
[8] Siobhan MAGUIRE, Milan show for disputed Caravaggio, The Sunday Times, 22. februar 2004,
https://www.thetimes.com/travel/destinations/uk-travel/england/london-travel/milan-show-for-disputed-caravaggio-
mgqgj0s89zw. (15. 4. 2025).
[9] Francesco PETRUCCI, Caravaggio’s “Taking of Christ” at Palazzo Chigi in Ariccia, Il Giornale dell’Arte, 19. september
2023, https://www.ilgiornaledellarte.com/Mostre/La-Presa-di-Cristo-di-Caravaggio-a-Palazzo-Chigi-in-Ariccia (15. 4.
2025).
[10] Vsi rokopisi, ki so ali še bodo razstavljeni, so bili tudi restavrirani s finančno podporo Fundacije Carigo.
Avtorici:
Asist. dr. Marjana Dolšina Delač
Oddelek za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani
Marjana.DolsinaDelac@ff.uni-lj.si
Doc. dr. Nataša Kavčič
Oddelek za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani
natasa.kavcic@ff.uni-lj.si
Citiranje:
Marjana Dolšina Delač in Nataša Kavčič, Poročilo z razstave Gorithia – Tra le pieghe del tempo – 1001–2025, 3.
april – 30. junij 2025, SMART SPACE – Fondazione Cassa di Risparmio di Gorizia, Bilten SUZD, 44/2 [11. 16. 2025], 2025