Od 5. decembra 2025 do 12. aprila 2026 v akvilejskem arheološkem muzeju (Museo Archeologico Nazionale di Aquileia) gostuje razstava Gli Dei ritornano. I Bronzi di San Casciano (Bogovi se vračajo. Bronasti kipi iz San Casciana), na kateri je predstavljeno eno najpomembnejših arheoloških odkritij zadnjih desetletij, in sicer votivne najdbe iz svetiščno-termalnega kompleksa, ki obenem predstavljajo največji do sedaj odkriti depo bronastih kipov iz etruščanskega oziroma rimskega obdobja. Svetišče se je nahajalo v kraju San Casciano dei Bagni v Pokrajini Siena, na območju nekdanjega etruščanskega mesta Clusium (današnji Chiusi), kjer so bili morda zdravilni vrelci, ki jih v eni od Epistul omenja Horacij (Epist. 1.15).
Razstava je sad sodelovanja več italijanskih ustanov (Direzione Generale Musei del Ministero della Cultura, Direzione Generale Archeologia Belle Arti e Paesaggio, Soprintendenza Archeologia Belle Arti e Paesaggio per le province di Siena, Grosseto e Arezzo, Università per Stranieri di Siena in Comune di San Casciano dei Bagni).[1] O pomembnosti samih najdb priča že dejstvo, da so bili predmeti prvič na ogled javnosti prav v italijanski prestolnici, in sicer v sami kvirinalski palači (22. 6. – 22. 12. 2023), kjer je razstavo odprl predsednik države Sergio Mattarella. Zatem je gostovala še v neapeljskem arheološkem muzeju (Museo Archeologico Nazionale di Napoli), v arheološkem muzeju v Reggio Calabrii (Museo Archeologico Nazionale di Reggio Calabria) in v berlinski galeriji James-Simon-Galerie. V Akvileji je razstavljenih tudi nekaj novih najdb, odkritih med nedavnimi izkopavanji. Kuratorja razstave sta Massimo Osanna in Jacopo Tabolli, ki sta uredila tudi spremljevalni dvojezični katalog, v italijanskem in angleškem jeziku,[2] razstavo pa spremljajo tudi video posnetki izkopavanj.
Razstavna publikacija je zasnovana v obliki krajših besedil (saggi) brez znanstvenega aparata, ki jim je na koncu dodana le ključna literatura.[3] V kataložnem delu je vsak razstavljeni predmet predstavljen z obsežnim opisom, datacijo, transkripcijo napisa, interpretacijo, in s kakovostnim slikovnim gradivom. Poleg tega kataloga so doslej – z izjemo nekaterih posamičnih študij, ki so najdbe le na kratko predstavile – izšle tudi tri monografije, posvečene svetiščno-termalnemu kompleksu.[4]
Najstarejši opisi posamičnih najdb in arhitekturnih ostankov ob termalnih vrelcih, ki so se kontinuirano uporabljali vse do današnjih dni, segajo sicer že v drugo polovico 16. stoletja, a so kasneje območje zasuli blato in drugi nanosi, do česar je prišlo zaradi izkoriščanja vrelcev in ugrezanja površine. Nekatere od teh zgodnejših najdb, med katerimi je tudi kopija Dojdalove Čepeče Afrodite, so prišle v last rodbine Medici in so danes razstavljene v njihovi vili pri vrelcu Ficoncella, za drugimi pa se je izgubila vsaka sled in so nemara končale na trgu z umetninami. Šele leta 2004 je z odkritjem votivnih predmetov pri vrelcu Doccia della Testa območje postalo zopet zanimivo za arheologe, ki so leta 2020 odkrili manjši etruščansko-rimski tempelj, pravo odkritje pa je sledilo leta 2022, ko so naleteli na svetišče.[5] Arheološka izkopavanja še potekajo, tako npr. akvilejsko razstavo dopolnjujejo novci, odkriti leta 2023. Zaradi izjemnosti najdišča se na kraju samem načrtuje ureditev arheološkega parka.
Etruščansko-rimsko svetišče obsega osrednji bazen, namenjen varovanju in posvečenju vrelca, katerega voda naj bi bila zdravilna. O tem nam pričajo številni etruščanski in rimski votivni predmeti, darovani v vrelec, in tudi posvetila božanstvom zdravja in ozdravitve, kot sta Higija in Asklepij. Svetišče je bilo dejavno v širokem časovnem razponu, saj najstarejša od sedmih gradbenih faz sega v 3. st. pr. Kr.,[6] obiskovano pa je bilo vse do konca 4. stoletja, ko so bili poganski kulti in njihovo čaščenje s Teodozijevim ediktom dokončno ukinjeni, sam tempelj pa je obstajal še do 5. stoletja. Zadnjo večjo obnovo je kompleks sicer doživel v začetku 4. stoletja, ko se je zaradi vira mrzle vode zrušil jugozahodni del,[7] a je bil nato dokončno zapuščen v 5. stoletju. Takrat je bila celotna arhitektura skrbno razmeščena, nekatere stebre so npr. spustili v bazen, druge položili vzdolž njegovih stranic, marmorne kipe so razbili, številne oltarje pa preobrnili in dostop zaprli z gruščem, ki je polagoma prekril celo svetišče. Prav ta načrtna in premišljena opustitev – in ne nenadno sesutje, do katerega bi slej ko prej prišlo – priča prej o zadnjem dejanju počastitve kot o zanemarjanju.[8]
Najbolj zanimiv in na razstavi tudi najbolj izpostavljen je najstarejši, pozno etruščanski del kompleksa, depo, ki s svojimi darovi odlično kaže na sobivanje etruščanske in rimske kulture, saj so med njimi votivni darovi, opremljeni tako z napisi v etruščanskem jeziku kot v latinščini.
Najzgodnejše svetišče je bilo v uporabi vse od 3. stoletja pr. Kr. do začetka 1. stoletja po Kr., ko je bilo docela opuščeno in namensko zapečateno z večjim številom opek (tegulae), okoli njega pa so bili postavljeni trije hrastovi štori, ki so ritualno zaznamovali sveto središče etruščanskega bazena. Sodeč po bronasti streli, najdeni med plastjo opek, je opustitvi kultnega mesta botroval prav udarec strele, ki so jo obredno pokopali (fulgur conditum).[9] Zaradi tega dogodka so se v prvotnem kontekstu ohranili votivni predmeti, ki so bili darovani svetišču vse od začetkov do usodnega udarca strele. Nad zapečatenim bazenom je bil nato zgrajen nov bazen, ki so ga v času julijsko-klavdijske dinastije povečali, bronaste votivne darove pa so pričeli postopoma zamenjavati novci, kar je značilno tudi za ostale depoje med etruščansko in rimsko dobo.[10]
Pred dokončnim zaprtjem etruščanskega bazena so bili votivni darovi obredno v jasno določenem zaporedju skrbno umeščeni v prostor, saj začetek »pokopa« izpričuje pet najgloblje zakopanih bronastih kač, med katerimi je tudi velika kača, agathodaemon, ki čuva prostor. Na ritualen začetek pokopa kaže tudi kača, ki ji manjkata glava in konec repa, in jo v svoji levici drži bronast ženski kipec Flere Havens, personifikacije termalnega vrelca. Oba manjkajoča telesna dela sta bila očitno ritualno odlomljena in zakopana v najglobljo plast k ostalim kačam, približno meter in pol globlje kot kipec Flere Havens.[11]
Poleg posvetila etruščanski personifikaciji Flere najdemo tudi posvetilo rimski personifikaciji termalnega vrelca Fons (Fonti Calidae(!)), ki se vije vzdolž leve noge kipca bolnega mladeniča, Lukija Markija Grabila (L. Marcius Grabillo). Najdba je dokaj neobičajna, saj prikazuje od bolezni deformirano telo mladeniča, medtem ko se pri figuralnih votivnih predmetih v različnih materialih znaki bolezni, ki so prizadele določene organe, navadno ne kažejo. Na kamnu, ki zaznamuje namensko urejen prostor za formalno posvetitev votivnih darov (donarium) in se ga postavlja v 1. stoletje po Kr., sta omenjeni obe imeni, etruščansko in rimsko ([f]lere havens; [fon]s caldus), vsako v svojem alfabetu. Razlika v slovničnem spolu na kamnu in na kipcu bolnega mladeniča priča, da bi bili lahko tako Havens kot kasneje Calida morda prvotno imeni izvira in s tem tudi božanstva tega svetišča.[12] Dvojezičnost skupnosti, ki je na tem kompleksu prosila za ozdravitev, govori o očitni dihotomiji obeh jezikov in nenazadnje tudi kultur, saj se je z umestitvijo dvojezičnega napisa na donarium opozorilo pripadnike obeh ljudstev na prisotnost svetega vročega vrelca.
Med votivnimi darovi iz etruščansko-rimskega obdobja svetišča priča o rimskih obiskovalcih tudi več kipcev togatov, ki kronološko sovpadajo z znamenitim L’Arringatore (Firence, Museo Archeologico Nazionale) med božanstvi pa velja izpostaviti bronasti kip Apolona/Apluja, ki namerja puščico in za katerega pravih ikonografskih vzporednic ne najdemo. Kot je običajno za zdravilne kraje, je med darovi kar nekaj bronastih posnetkov delov telesa, upodobitev ženskih in moških darovalcev ter otrok.
Domala nedotaknjeno stanje depoja, ohranjenega in situ, v katerega je bilo največ predmetov darovanih med 2. in 1. stoletjem pr. Kr., ko so postajala trenja med etruščanskim in rimskim prebivalstvom na nekdanjem etruščanskem ozemlju čedalje večja, bo skupaj z mlajšim svetiščem v marsičem osvetlilo naše vedenje o odnosih med Etruščani in Rimljani ter o prepletanju njihove kulture v obdobju tik pred hitro napredujočo romanizacijo in postopno asimilacijo etruščanskega prebivalstva. Prisotnost dvojezičnih napisov, »rimskih« togatov in etruščanskega Apolona/Apluja ter posvetil Fontis Calidae in Fontis calidi kažejo na to, kar je na primeru južne Galije dokazala Alex Mullen,[13] in sicer da so bile na tako kulturnem in jezikovno mešanem območju temu primerno fluidne tudi identitete prebivalstva, ki so se izoblikovale skozi jezik, kulturo in tudi interakcijo z ostalim življem, zaradi česar ne moremo govoriti le o enostranskih kulturnih vplivih, temveč gre za kompleksno dvostransko izmenjavo.
Razstava je umeščena v depojske prostore akvilejskega muzeja, ki so jih že prej odprli za javnost. Njena postavitev sega od tradicije kovanja v bronu na ozemlju Etrurije, preko starejših najdb iz 16. stoletja do prelomne strele in najdb iz zapečatenega svetega bazena. Ogled zaključujejo votivni predmeti v obliki raznih delov telesa, za katere so častilci prosili ozdravitev, in z izborom pred kratkim odkritih novcev, ki kažejo na širok časovni razpon delovanja svetišča, saj segajo vse od 1. do 4. stoletja po Kr.
Zaradi izrednega zanimanja je bila razstava, ki naj bi se sprva zaključila 8. marca, podaljšana do 12. aprila, v Oglej pa je prišla v okviru Evropske prestolnice kulture GO!2025 – Nova Gorica-Gorizia.[14] Le redko se zgodi, da so najdbe tako zgodaj po izjemno pomembnem odkritju na ogled v naši bližini, zaradi česar se zdi nekoliko nenavadno, da kljub vključenosti v skupen čezmejni projekt razstava vsaj na naši strani meje ni dobila ustrezne pozornosti.
Podnapisi k slikam:
1: Razstavna dvorana (©Museo Archeologico Nazionale di Aquileia, foto: Stefano Bergomas).
2: Bolni mladenič Lukij Markij Grabilo (©Museo Archeologico Nazionale di Aquileia, foto: Stefano Bergomas).
3: Donarium (©Museo Archeologico Nazionale di Aquileia, foto: Stefano Bergomas).
4: Togatus (©Museo Archeologico Nazionale di Aquileia, foto: Stefano Bergomas).
5: Apolon/Aplu (©Museo Archeologico Nazionale di Aquileia, foto: Stefano Bergomas).
O avtorici:
Doc. dr. Katarina Šmid
Univerza na Primorskem, Fakulteta za humanistične študije
Katarina.smid@fhs.upr.si
[1] https://museoarcheologicoaquileia.cultura.gov.it/gli-dei-ritornano-area-stampa/ (24. 3. 2026)
[2] Gli dei ritornano. I bronzi di San Casciano (Aquileia, Dicembre 2025–Marzo 2026, eds. Massimo Osanna – Jacopo Tabolli), Roma 2025.
[3] Osanna – Tabolli 2025 (cit. n. 2).
[4] Emanuele Mariotti – Jacopo Tabolli (eds.), Il santuario ritrovato. Nuovi scavi e ricerche al Bagno Grande di San Casciano dei Bagni,Livorno 2021; Emanuele Mariotti – Ada Salvi Ada – Jacopo Tabolli (eds.), Il santuario ritrovato 2. Dentro la vasca sacra, rapporto preliminare di scavo al bagno grande di San Casciano dei Bagni, Livorno 2023; Emanuele Mariotti – Ada Salvi– Jacopo Tabolli (eds.), Il santuario ritrovato 3.Oltre il bronzo. Rapporto Preliminare di Scavo (2023-2024) al Bagno Grande di San Casciano dei Bagni, Livorno 2025.
[5] O zgodovini izkopavanj gl. Ada Salvi, Il percorso dei Bronzi / The path of the Bronzes, Gli dei ritornano. I bronzi di San Casciano (Aquileia, Dicembre 2025–Marzo 2026, eds. Massimo Osanna – Jacopo Tabolli), Roma 2025, pp. 16–19.
[6] Za gradbene faze in opise posamičnih faz gl. Mariotti 2025, pp. 21–28.
[7] Emanuele Mariotti, Il Santuario del Bagno Grande e il suo deposito votivo / The sanctuary of Bagno Grande and its votive deposit, Gli dei ritornano. I bronzi di San Casciano (Aquileia, Dicembre 2025–Marzo 2026, eds. Massimo Osanna – Jacopo Tabolli), Roma 2025, pp. 20–28.
[8] Mariotti 2025 (cit. n. 4), p. 28.
[9] Mariotti 2025 (cit. n. 4), p. 24. Po etruščanskem izročilu naj bi se vse, kar je bilo udarjeno od strele znotraj svetišča, zakopalo, tako kot se je moralo zakopati tudi samo strelo. Mesto pokopa, torej bazen, se je odtlej imenovalo bidental (Jacopo Tabolli, Il fulmine in bronzo e la punta di freccia in selce / Bronze lightning bolt and flint arrowhead, Gli dei ritornano. I bronzi di San Casciano (Aquileia, Dicembre 2025–Marzo 2026, eds. Massimo Osanna – Jacopo Tabolli), Roma 2025, p. 80.
[10] Mariotti 2025 (cit. n. 4), p. 25.
[11] Mariotti 2025 (cit. n. 4), p. 25.
[12] Jacopo Tabolli, Il donario e l’iscrizione bilingue / The donarium and the bilingual inscription, Gli dei ritornano. I bronzi di San Casciano(Aquileia, Dicembre 2025–Marzo 2026, eds. Massimo Osanna – Jacopo Tabolli), Roma 2025, pp. 154–155.
[13] Alex Mullen, Southern Gaul and the Mediterranean. Multilingualism and multiple identities in the Iron Age and Roman periods, Cambridge 2013.
[14] https://museoarcheologicoaquileia.cultura.gov.it/gli-dei-ritornano-area-stampa/ (24. 3. 2026)
