Ponovno odkrite slikarke, edinstvene starine in neskončno vprašanje o Leonardu na sejmu TEFAF Maastricht 2026

Uvod

Na letošnjem sejmu TEFAF Maastricht, ki je potekal med 14. in 19. marcem, se je predstavilo 277 galerij iz 24 držav, ki so obiskovalce navdušile s številnimi odkritji in novimi atribucijami. Med najbolj izstopajočimi deli so bila na novo odkrita dela Lavinije Fontane, Artemisie Gentileschi in Berthe Morisot, kar potrjuje vse večje zanimanje umetnostnega trga za umetnice, ki so bile dolgo prezrte ali podcenjene. Veliko pozornosti strokovne javnosti in zbirateljev so bile deležne tudi redke starine izjemnega porekla – od granitne vaze cesarja Nerona do mogulskega avtomata iz 17. stoletja. Živahno razpravo pa je znova spodbudila predstavitev različice Salvator Mundi, t. i. de Ganay, v galeriji Agnews, ki je ponovno odprla eno najdlje trajajočih razpravljanj o atribuiranju renesančnih del. Sejem je poleg razstavnega dela gostil tudi TEFAF Summit and Art Business Conference, kar kaže na vse večjo osredotočanje umetnostnega sveta na vprašanja kulturne politike, ekonomskih učinkov in institucionalne odgovornosti.

Redke in edinstvene starine kot čudesa iz preteklosti

Galerija Stuart Lochhead Sculpture je predstavila eno najbolj nenavadnih starin zadnjih let – vazo cesarja Nerona. Vaza je bila naročena za Domus Transitoria, zgodnjo Neronovo cesarsko palačo na Palatinu, in izklesana iz enega samega monumentalnega bloka egipčanskega granita, visoko cenjenega zaradi njegove izjemne trpežnosti in prestiža. Vazo so najverjetneje izdelali v Aleksandriji in jo nato prepeljali v Rim. V modernem času so jo odkrili okoli leta 1721 v t. i. Avgustovih termah, kar je pravzaprav napačno poimenovanje za nimfej cesarjeve palače Domus Transitoria. Neronovo razkošno rezidenco, ki je povezovala Palatin z Eskvilinom, so po velikem požaru leta 64 razširili v znamenito Domus Aurea. Kmalu po odkritju je Neronovo vazo pridobil William Ponsonby, grof Bessborough, za vilo Parkstead House. Zatem je prešla v last Fredericka Howarda, grofa Carlisle, in dobila svoje mesto v dvorcu Howard, kjer je ostala več kot dve stoletji. Na sejmu naj bi jo za približno 1,8 milijona funtov odkupil ameriški muzej, kar jasno kaže na njeno redkost in zgodovinski pomen (slika 1).

Japonski porcelanasti vazi tipa »ptičja kletka« iz Arite (iz okoli leta 1700) sodita med vrhunce razkošnega izvoznega porcelana zgodnjega 18. stoletja. Približno 50 centimetrov visoki vazi s trobentasto obliko krasi živahna podglazurna modra poslikava z gosto prepletenimi, vijugastimi motivi potonik. Na njunem vratu so štiri polja v obliki šilastega loka, ki med žganjem niso bila glazirana. Prekrita so z zlatim japonskim tradicionalnim naravnim lakom (t. i. urushi), nanesenim na papier-mâché, in obrobljena s črno barvo. Dve polji sta okrašeni z vzorcem svastike, dve pa z granuliranim reliefom in opremljeni z ročajema v obliki slonovih glav. Obe vazi obdaja kletka z zlatim lakiranim robom, v kateri pred naslikano pokrajino počivajo porcelanasti fazani na skalni podlagi. Avgust II. Močni, saški volilni knez in poljski kralj, je za svojo Japonsko palačo v Dresdnu naročil dvajset takih primerkov, kar kaže na priljubljenost eksotičnega in tehnično prefinjenega japonskega porcelana v Evropi. Po svetu je znanih le 23 vaz tega tipa, vključno s tistimi v zbirkah v Dresdnu, Amsterdamu in Oxfordu. Torej sta vazi, ki ju je na sejmu ponudila galerija Vanderven Oriental Art, izjemna redkost, kar upravičuje njuno ceno 750.000 € (slika 2).

Galerija Kent Antiques je predstavila mogulski avtomat iz 17. stoletja v obliki slona, na katerem sedi princ. Izrezljano in poslikano leseno telo slona v skoraj naravni velikosti (180 × 190 × 90 cm) je nameščeno na vozičku s štirimi kolesi, na njem pa sedi princ. Figuri animirata sistem vrvi in notranje kolo: ko se premakne rep, slon pomaha z uhljema, princ pa dviga in spušča desno rok. Knežji jezdec, okrašen z dragulji posutim turbanom, biserno ogrlico in oranžno tuniko, prikliče v spomin mogulsko portretno slikarstvo, zlasti portret princa Dara Šikoha v istoimenskem albumu, ki je hranjen v Britanski knjižnici (Or. 3129, f. 59v). Kraljevski sloni so poosebljali cesarsko moč ter so imeli pomembno vlogo v vojnah, obredih in razkošnih dvornih uprizoritvah. Ta avtomat odseva navdušenje mogulskega dvora nad mehanskimi napravami ter pripovedmi o umetnih slonih v indijski literarni tradiciji. Kot redko ohranjen predmet ima izjemno umetnostnozgodovinsko in dokumentarno vrednost (slika 3).

Salvator Mundi de Ganay – avtentičnost, atribucija in Leonardov doprinos

Nedavna predstavitev različice Salvator Mundi de Ganay je znova razvnela eno najdolgotrajnejših in najbolj polemičnih razprav v renesančnih umetnostnozgodovinskih študijah.[1] Slika, ki jo je na sejmu ponujala londonska galerija Agnews, je oljna upodobitev na orehovi plošči, nastala nekje med letoma 1505 in 1515. Delo večinoma pripisujejo ateljeju Leonarda da Vincija in sodi med najbolj dovršene delavniške različice te slovite kompozicije (slika 4).

Provenienca slike je izjemna, saj se zaradi jasne in neprekinjene linije lastnikov razlikuje od drugih, bolj spornih primerov. Delo je bilo razstavljeno v Parizu že leta 1866, nato je bilo v lasti barona de Lareintyja, leta 1902 pa je prešlo v zbirko pariške zbirateljice grofice Martine de Béhague. Od nje jo je kasneje odkupil francoski markiz Hubert de Ganay, po katerem je danes slika poimenovana. Odlično dokumentirana linija lastništva je v izrazitem nasprotju s fragmentarno dokumentacijo Cookove različice, ki je leta 2017 na dražbi pri Christie’s dosegla rekordnih 450 milijonov dolarjev. Različica de Ganay je bila tudi predstavljena na Leonardovi razstavi leta 2019 v Louvru, medtem ko Cookova slika ni bila vključena.

Ta kuratorska izbira bi seveda lahko pomembno vplivala na odločitve o avtentičnosti in atribuciji dela, toda poznavalci so ostali pri tem previdni. Ob pripravah na Leonardovo razstavo v Louvru so delo označili kot stvaritev predanega učenca, izvedeno pod mojstrovim nadzorom. Pustili so odprto tudi možnost, da je morda Leonardo neposredno posegel v delo. Infrardeča reflektografija je razkrila, da so pri snovanju kompozicije uporabili perforirano kartonsko matrico, kar je bila praksa v Leonardovi delavnici. Ikonografija motiva sliko dodatno povezuje z Leonardovim intelektualnim in teološkim obzorjem. Rdeča draperija z gubo v obliki omege je prefinjena referenca na Kristusa kot eshatološkega rešitelja, v skladu z zadnjo črko grške abecede.

Ponovno odkrite in na novo ovrednotene umetnice vedno bolj v ospredju

Galerija Trinity Fine Art je predstavila izjemno odkritje: sliko Lavinije Fontane (1552–1614) Jezus izganja trgovce iz templja (1580). Delo, ki je bilo doslej strokovnjakom neznano, je na sami sliki, na upodobitvi obrnjenega stojala, podpisano in datirano. Slika je bila dokončana, ko Fontana še ni dopolnila trideset let, zato ponuja pomemben vpogled v zgodnje obdobje slikarkinega opusa in spada med najbolj ambiciozne dosežke v njeni mladostni karieri. Kompozicija razkriva nenavadno in samozavestno citiranje Michelangela, ki je podobno temo raziskoval v risbah okoli leta 1540. To je opazno zlasti v dramatičnih pozah in perspektivičnih skrajšavah. Obenem pa njen slogovni izraz nakazuje na Correggia in Rafaela. Nedavna restavracija je sliki vrnila živahno paleto in osupljive kontraste, od briljantne modre in žareče rožnate na Kristusovih oblačilih do pistacijeve zelene na menjalcu denarja, kar dokazuje, da se je Fontana zavedala tedanjih florentinskih barvnih trendov (slika 5).

V galeriji Porcini sta bili na ogled dve izjemno zanimivi deli baročnih slikark. Elisabetta Sirani (1638–1665), rojena v Bologni, je bila hči slikarja in trgovca z umetninami Giovannija Andree Siranija. V očetovi delavnici se je naučila tehnik risanja, slikanja in jedkanja. Njeno delo je bilo pod močnim klasicističnim vplivom Guida Renija. Na sliki Judita s Holofernovo glavo je upodobila biblijsko junakinjo po zmagi nad asirskim generalom. Kompozicija je kljub dramatični osvetlitvi umirjena, s tekočimi potezami čopiča in bogato barvno paleto, značilno za njen razvijajoči se slog. Kljub svoji kratki karieri je Elisabetta Sirani postala ena najbolj pomembnih umetnic v Bologni, kjer je ustanovila lastno delavnico, v kateri se je izučilo več slikark (slika 6). Diana Di Rosa (1602–1643) je izhajala iz neapeljske družine umetnikov, delovala pa je v krogu slikarja Massima Stanzione, po katerem je dobila nadimek »Annella di Massimo«. V okolju neapeljskih caravaggistov je razvila svojo različico naturalizma. Slika Noetove žrtve, ki poudarja pomen sprave in zaveze, odraža tako Stanzionov vpliv kot tudi slikarkino posebno pozornost pri izrazih na obrazih in pripovedno jasnost (slika 7).

Galeristi Jean-François Heim in Lullo & Pampoulides so na sejem pripeljali dve nedavno odkriti deli Artemisije Gentileschi, ki ponujata izjemen vpogled v njen zreli slog. Širitev slikarkinega opusa je plod velikega zanimanja kritike in trga za slikarkina dela. Na dražbi pri Christie’s v New Yorku februarja letos je Artemisijin avtoportret v podobi svete Katarine dosegel nov rekord, saj je bil prodan za 5,69 milijona dolarjev.[2] Avtoportret v podobi Kleopatre (ok. 1620, olje na platnu), ki je prišel na dan leta 2015 in bil kasneje razstavljen v Palazzo Braschi v Rimu (2016–2017) ter v Palazzo Ducale v Genovi (2023–2024), sodi v isto linijo in kaže na slikarkino zanimanje za izjemne ženske figure. V našem primeru se poistoveti s tragično dostojanstvenostjo in avtoriteto ptolemajske kraljice, psihološko karakterizacijo pa še izraziteje poudari z virtuoznim naturalizmom (slika 8). Enako pomembna slika je Spokornica Magdalena (ok. 1620–1622, olje na bakru), ki je po treh desetletjih v zasebni zbirki ponovno na trgu. Slika na bakreni podlagi, kar je v slikarkinem opusu redka tehnika, navdušuje s prefinjeno upodobitvijo kože in občutkom za prostorsko intimo (slika 9).

Berthe Morisot je na sliki Dekle s psom (olje na platnu iz leta 1892), ki ga je galerija M. S. Rau na sejmu ponujala za 3,3 milijona funtov, upodobila enega svojih najljubših modelov, Jeanne Fourmanoir, v nežni svetlobi vrta svoje pariške rezidence na Rue de Villejust. Sliko je umetnica ustvarila v prelomnem letu svojega življenja, ki sta ga zaznamovali tako prva samostojna retrospektiva v ugledni galeriji Boussod, Valadon et Cie kot tudi smrt njenega moža in predanega podpornika Eugèna Maneta. Na tem platnu se razkriva slikarkina pozna ustvarjalna faza, izražena s prefinjenimi potezami čopiča, atmosferskimi učinki in subtilnimi barvnimi harmonijami, ki brišejo mejo med upodobljeno figuro in rastlinskim ozadjem. Sliko zaznamuje tudi pomembna razstavna zgodovina. Po slikarkini smrti leta 1895 je bila slika naslednje leto vključena v posthumno razstavo v galeriji Durand-Ruel, ki so jo pripravili njeni najtesnejši umetniški sopotniki, med njimi Edgar Degas, Claude Monet, Pierre-Auguste Renoir in pesnik Stéphane Mallarmé. Razstava je bila veličasten poklon slikarkini umetniški zapuščini, hkrati pa je utrdila njen osrednji položaj v zgodovini impresionizma (slika 10).

V galeriji Richard Saltoun, katere program je že vrsto let ključni prispevek k zgodovinski prepoznavnosti umetnic, je delo Olge de Amaral Hojarasca barbas de piedra (1973) izstopalo kot prepričljiv primer radikalne razširitve tkalstva v polje umetnosti – prakse, ki je ob koncu 20. stoletja dobila nov zagon in pomen. Olga de Amaral (roj. 1932) je splošno priznana kot ena vodilnih pionirk tekstilne skulpture. Razvila je prepoznaven likovni jezik, s katerim presega in preizprašuje ustaljene meje med obrtjo, kiparstvom in arhitekturo. Že od šestdesetih let prejšnjega stoletja je eksperimentirala z raznolikimi materiali, med njimi z lanom, bombažem, konjsko žimo, mavcem, zlato folijo in paladijem. V tehnikah tkanja, vozlanja in pletenja je ustvarjala kompleksne tridimenzionalne strukture. Njeno delo, globoko prežeto s kolumbijskimi kulturnimi tradicijami in krajino, je pomembno zaznamovalo razvoj latinskoameriške abstrakcije po drugi svetovni vojni. Sijoče zlata in srebrna površina številnih tapiserij vzbuja občutek sakralnega prostora, obenem pa prikliče v spomin andske obredne prostore in bizantinske mozaike. Umetnica je taktilne površine, obdane s sijajem, preoblikovala v meditativno sredstvo, ki gledalce vabi h hkratnemu doživljanju tako čutne kot duhovne izkušnje (slika 11).

Sekcija Focus praznuje tretjo obletnico, Showcase pa osemnajsto

Sekcija Focus je združila ugledne mednarodne galerije, pri čemer je vsaka ponudila poglobljen vpogled v delo enega umetnika ali v specifičen umetniški opus. Galerija Thomas Schulte (Nemčija) je predstavila ikonično fotografijo Roberta Mapplethorpa, medtem ko je TAFETA (Združeno kraljestvo) izpostavila keramiko Ladi Kwali, pionirske nigerijske modernistke, katere dela so bila razstavljena na velikih muzejski razstavah. Galerija Demisch Danant (ZDA) je razstavila dela francoskega realističnega slikarja Antoinea Vollona (slika 12), medtem ko je galerija Van den Bruinhorst(Nizozemska) posvetila svoj prostor vplivnemu nizozemskemu oblikovalcu in arhitektu Gibritu Rietveldu iz obdobja De Stijl. Galerija Ceysson & Bénétière (Francija, Luksemburg, Japonska) se je osredotočila na Patricka Saytourja, ključnega predstavnika gibanja Supports Surfaces, medtem ko je Alexis Lartigue (Francija) ponudil poglobljen pregled živahnih abstraktnih slik Sama Francisa (slika 13). Sekcijo je zaokrožila Galerija Marie Wettergren (Francija) z delom Margrethe Odgaard, danske oblikovalke tekstila in barv, znane po inovativnem raziskovanju materialov in odtenkov.

Aluminijasti stol/stranska mizica iz petdesetih let 20. stoletja spada med najbolj nenavadne, a hkrati najmanj znane Rietveldove oblikovalske stvaritve. Obstajata le dva znana primerka: enega je leta 2012 pridobil Centraal Museum v Utrechtu, drugi pa je bil na ogled na pričujočem sejmu. Rietveld in njegov sin Wim sta med drugo svetovno vojno ročno izdelala aluminijasti prototip stola, pri čemer sta v pločevino vtisnila dekorativni vzorec lukenj, ki je hkrati krepil strukturo in ji zagotavljal izrazito futurističen videz. Čeprav sta Red and Blue Chair in Schröder House še vedno njegovi najbolj prepoznavni deli, pa ta redki aluminijasti kos razkriva manj znano dimenzijo Rietveldovega ustvarjanja: njegovo izjemno inventivnost, poglobljeno razumevanje materiala in sposobnost, da je bil vedno korak pred časom (slika 14).

Sekcija Showcase velja že od leta 2008 za pravcato odskočno desko za novo generacijo galerij, letos pa je združila devet izbranih predstavnikov, ki jasno odražajo eklektični duh sejma: AGO Projects (Mehika, slika 15), Erik Bijzet Sculpture and Works of Art (Nizozemska), Galerie Boquet (Francija), Dries Criel (Belgija), DEVALS (Francija), Van Herck–Eykelberg (Belgija), Roberti Fine Art (Združeno kraljestvo), Torres Nieto Fine Arts (Nemčija) in Trias Art Experts (Nemčija). Antwerpenska galerija Van Herck-Eykelberg je predstavila likovni dialog med slikarjema Léonom Spilliaertom in Jamesom Ensorjem ter ob tem izdala tudi katalog, ki osvetljuje manj znano poglavje belgijske modernistične umetnosti ter izpostavlja sožitje dveh različnih umetniških vizij in senzibilnosti.

Kulturna in družbena odgovornost umetnostnega trga

Na sejmu je bil na voljo tudi skrbno zasnovan program konferenc, dogodkov in seminarjev, med katerimi izstopata Collector Talks, namenjen institucionalnemu zbirateljstvu, ter TEFAF Meet the Experts, kjer so razstavljavci predstavili ključna umetniška dela in aktualne raziskave. V okviru programa je potekal tudi tretji TEFAF Summit, ki so ga pripravili v sodelovanju z nizozemsko komisijo UNESCO in ob podpori AXA XL. Summit, letos naslovljen Beyond Economic Impact: Rethinking Culture in Public Policy, se je osredotočil na kulturno in družbeno vrednost umetnosti ter njen vedno večji vpliv na oblikovanje javne politike – torej, kot kaže že naslov, onkraj zgolj ekonomskih vidikov.

V okviru konference Summit je bila predstavljena študija The Deloitte Economic Impact of TEFAF on Maastricht, ki osvetljuje pomemben gospodarski in kulturni vpliv sejma TEFAF Maastricht na mesto in širšo regijo Limburg. Skupni nacionalni gospodarski učinek sejma znaša 86,4 milijona evrov, vključno s 37,9 milijona evrov neposrednega vpliva v samem mestu Maastricht, 34 milijoni evrov posredne aktivnosti v dobavni verigi ter 5,6 milijona evrov ocenjene promocijske vrednosti, pridobljene z mednarodno medijsko izpostavljenostjo. V poročilu, pripravljenem pod vodstvom Adriana Picinatija di Torcella je poudarjeno, da vrednost sejma presega zgolj finančne kazalce, pri čemer je izpostavljena njegova vloga pri spodbujanju kulturne izmenjave, krepitvi globalnega ugleda Maastrichta v svetu umetnosti, prikazano pa je tudi, kako večji kulturni dogodki spodbujajo tako gospodarski razvoj kot kulturno diplomacijo.

Art Business Conference je združila mednarodne strokovnjake z različnih področij – muzejske uprave, prava, analize podatkov in finančnih storitev. Dogodek je vodila Georgina Adam, novinarka in specialistka za umetnostni trg, glavni govorec pa je bil Manuel Rabaté, direktor muzeja Louvre Abu Dhabi. Panelno razpravo o ekonomiki umetnostnega trga je vodila Rachel Pownall z Univerze v Maastrichtu, ki je tudi vodja magistrskega programa Executive Master in Cultural Leadership (EMCL). Študijski program, razvit v sodelovanju z Royal Academy of Arts v Londonu, traja dve leti in vključuje šest modulov, obogatenih s samostojnimi raziskovalnimi projekti.

Sklep

TEFAF Maastricht 2026 je znova potrdil, da sejem ostaja izjemno stičišče umetniškega trga in akademske sfere. Letošnja edicija, obogatena s ponovno odkritimi deli umetnic, izjemno redkimi predmeti ter zapletenimi vprašanji atribucije, je obiskovalce povabila k premisleku o uveljavljenih hierarhijah in doslej spregledanih segmentih umetnostne zgodovine. Hkrati so predavanja na konferencah jasno pokazala, da se trg vse bolj zaveda svoje širše kulturne in družbene odgovornosti, zato si prizadeva za razumevanje umetnosti, ki presega zgolj transakcijske vrednosti.

Seznam slikovnega gradiva:

1. Vaza cesarja Nerona, ok. 64 (Stuart Lochhead Sculpture).
2. Japonska vaza tipa »ptičja kletka«, ok. 1700 (Vanderven Oriental Art).
3. Mogulski avtomat v obliki slona, na katerem sedi princ, 17. stoletje (Kent Antiques).
4. Salvator Mundi de Ganay, 1505–1515 (Agnews Gallery).
5. Lavinia Fontana, Jezus izžene trgovce iz templja, 1580 (Trinity Fine Art).
6. Elisabetta Sirani, Judita s Holofernovo glavo, 1656 (Porcini Gallery).
7. Diana Di Rosa, Noetova žrtev, 1625–1630 (Porcini Gallery).
8. Artemisia Gentileschi, Avtoportret v podobi Kleopatre, ok. 1620 (Jean-François Heim).
9. Artemisia Gentileschi, Spokornica Magdalena, 1620–1622 (Lullo Pampoulides).
10. Berthe Morisot, Dekle s psom, 1892 (M. S. Rau).
11. Olga de Amaral, »Hojarasca barbas de piedra«, 1973 (Richard Saltoun Gallery).
12. Antoine Vollon, Tihožitje s potonikami in češnjami, 1890 (Demisch Danant).
13. Sam Francis, Brez naslova, 1983 (Alexis Lartigue).
14. Gerrit Rietveld, Aluminijasti stol/stranska mizica, ok. 1950 (Galerie Van den Bruinhorst).
15. AGO Projects.

[1] https://www.countrylife.co.uk/culture/art-exhibitions/the-most-distinguished-copy-of-salvator-mundi-is-now-on-offer-could-it-also-be-the-truest-to-leonardo-da-vincis-vision; https://news.artnet.com/market/salvator-mundi-tefaf-2753839; https://www.finestresullarte.info/arte-antica/salvator-mundi-de-ganay-bottega-leonardo-protagonista-tefaf-2026 (24. 3. 2026)
[2] https://www.christies.com/en/stories/artemisia-gentileschi-self-portrait-st-catherine-df554bbe2aab4efeb95d23acbded36d6 (24. 3. 2026)

Avtorica:
Monika Osvald
monika.osvald@gmail.com