Razmišljanje o sodobni umetnosti
Mentorica: prof. dr. Metoda Kemperl, Pedagoška fakulteta Univerze v Ljubljani
Na prvostopenjskem programu likovne pedagogike Pedagoške fakultete Univerze v Ljubljani s študentkami vsako leto obiščemo nekaj razstav sodobne umetnosti, ki so izbrane po načelu raznolikosti, tako da jim je omogočen vpogled v različne medije in načine razstavljanja. Na podlagi danih teoretičnih okvirov razmišljajo o prepletu umetnosti in družbe ter o načinu vključevanja sodobnih umetnin v učni proces – glede na učne cilje v učnih načrtih posameznih predmetov.
V Mestni galeriji Ljubljana je bila od 6. 11. 2025 do 8. 2. 2026 na ogled razstava del Staneta Jagodiča z naslovom Nemirno oko. Osredotočala se je na njegova dela od sedemdesetih let prejšnjega stoletja do danes, ki razkrivajo njegov kritičen pogled na družbo, tehnologijo, ekologijo in vrednote. V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja je Jagodič skoraj povsem opustil tradicionalne tehnike in zvrsti umetnosti ter se posvetil drugim medijem, kot so fotomontaža, kolaž, asemblaž in spraygram.[1] Na razstavi so bile predstavljene tudi risbe in grafike. Njegova dela so pogosto humorna, ironična in tudi resna, gledalca spodbujajo k razmisleku o sodobnem svetu in prihodnosti človeštva. Razstava je poudarila umetnikovo radovednost in njegovo »nemirno oko«, zato so avtorji razstave njegovo istoimensko delo uporabili tudi za naslov in promocijo razstave.[2]Jagodičevo oko raziskuje podobe kot nosilce sporočil, zato njegova dela ne služijo le estetskemu užitku, ampak spodbujajo kritično mišljenje – ogled tovrstne razstave je v okviru šolskega kurikuluma odlična priložnost za medpredmetno povezovanje med likovno umetnostjo in aktivnim državljanstvom.
NEMIRNO OKO
John Berger je zapisal, da na to, kako nekaj vidimo, vpliva to, kar vemo in verjamemo. Gledanje je zavestno dejanje, katerega posledica je, da imamo to, kar vidimo, na dosegu roke. Z dotikom vzpostavimo odnos do stvari. Tip je na neki način omejena različica vida. Poleg tega nikoli ne gledamo le nekih stvari, ampak odnos med stvarmi in nami. Vid je nenehno aktiven.[3] Podoba je videno in znova ustvarjeno; nastane ločeno od kraja in časa, v katerem se je prvič pojavila, in se ohrani za nekaj trenutkov ali stoletij. Najprej so ustvarjali podobe, da bi prikazali nekaj odsotnega, nato, kako je bilo nekaj ali nekdo nekoč videti, kasneje pa so priznali tudi specifičen pogled ustvarjalca, torej kako je umetnik nekaj videl, kar je odražalo njegovo individualnost. Podobe nam ponujajo neposredno pričevanje o svetu, ki je obkrožal druge ljudi v drugih časih. Poleg vidnega zapisa ima umetnost tudi izrazno moč. Bolj kot je delo izrazito in ustvarjalno, bolj se lahko poglobimo v umetnikovo izkušnjo vidnega. Ko podoba dobi status umetnine, jo vidimo drugače in začnemo razmišljati o predpostavkah, kot so lepota, resnica, civilizacija, oblika, status itd. Mnoge od teh predpostavk pa se ne skladajo več s sodobnim svetom – ker so neskladne s sedanjostjo, zameglijo preteklost.[4]
Naslov razstave Nemirno oko se dobro povezuje z Bergerjevo idejo o gledanju in videnju, saj obe izhajata iz prepričanja, da gledanje ni pasivno in statično dejanje, temveč aktiven, nemiren in kritičen proces. Gledanje je pogojeno z izkušnjami in družbenim kontekstom, s čimer se tudi Jagodič ukvarja. Naš pogled je nenehno aktiven in nikoli dokončen, kar se kaže v naslovu Nemirno oko, ki se osredotoča na to, da oko podobe stalno preverja. Jagodičevo oko deluje podobno kot Bergerjev kritični gledalec.
John Berger je ugotavljal tudi, da je izum kamere spremenil način, kako so ljudje videli slike, ki so bile ustvarjene pred izumom kamere. Prvotno so bile slike sestavni del arhitekture, za katero so bile narejene, zato so bile enkratne, kot je bil enkraten tudi prostor, v katerem so se nahajale. Nekatere slike so bile sicer prenosljive, vendar jih ni bilo nikoli mogoče videti na dveh mestih hkrati. Kamera pa lahko sliko reproducira in tako izniči enkratnost podobe. Zaradi tega se spremeni tudi njen pomen, saj se pomnoži in razpade na mnogo pomenov.[5] Jagodič podobe prav tako kot kamera multiplicira, s čimer razkriva dve svoji ustvarjalni naravi: osebnost obsedenega in nepopustljivo vztrajnega grafika ter osebnost fotografa, ki manipulira z objektivno resničnostjo. Njegova sposobnost gledanja v notranjost stvari mu omogoča poigravanje s podobami iz resničnosti.[6]
Fotografije niso mehanski zapis. Za vsako fotografijo njen avtor izbere določen prizor iz neskončne vrste drugih možnih prizorov. Kako fotograf nekaj vidi, se odraža v njegovi izbiri motiva.[7] Tudi Jagodičev pristop v njegovem procesu je podoben, saj previdno oziroma premišljeno izbere element, ki ga postavi v format. Elemente kolažira, jih predeluje in sestavlja v povezano celoto, ki je pogosto družbeno kritična. Kot je na vodenju omenila kustosinja Barbara Sterle Vurnik, je Jagodič izredno družbeno angažiran, v svojih delih kritizira sodobno družbo in človekovo delovanje. Že ob vstopu v galerijo smo videli dela, povezana v cikel Konzerviran čas, v katerem je prisoten simbol konzerve, ki predstavlja kapitalizem. Umetnik je pogosto tematiziral oziroma kritiziral tudi razvoj tehnologije v povezavi z ekologijo.
V njegovih delih se pogosto pojavlja motiv človeškega telesa, predvsem akt njegove žene. Ženski akt je bil pomemben motiv v umetnosti že od nekdaj. Prvi akti v tradiciji zahodnoevropskega slikarstva so bili akti Adama in Eve. Tudi po prehodu z religiozne na posvetno tematiko je zanimanje za upodabljanje akta ostalo prisotno. V zahodnoevropski tradiciji je žensko telo upodobljeno tako, da ugaja moškemu pogledu in mu je podrejeno. Jagodičevo upodabljanje akta se odmika od tradicionalnega pogleda, ki žensko telo pogosto obravnava kot predmet. Pri njem je telo predstavljeno kot individualno, nepopolno, starajoče se, resnično in človeško. Berger je zapisal, da je akt v evropskem slikarstvu po navadi predstavljen kot občudovanja vreden izraz humanističnega duha, povezanega z individualizmom. Če se visoko ozaveščeni individualizem ne bi razvil, potem tudi ne bi bile nikoli naslikane zelo osebne podobe golih oseb. Moški so bili navadno slikarji in gledalci, ženske pa tiste, ki so jih slikali oziroma obravnavali kot objekte. V sodobni umetnosti je akt postal manj pomemben, le v akademskem slikarstvu se ta tradicija nadaljuje. Danes se vrednote in odnosi, povezani s to tradicijo, izražajo v drugih medijih, kot so televizija, časopisi in reklame. Ženske niso upodobljene drugače kot moški zaradi razlikovanja, ampak ker se običajno predpostavlja, da je idealni gledalec moški in da je ženska podoba namenjena njegovemu ugodju. Berger poudarja, da ženska ne obstaja sama zase, temveč zato, da je gledana.[8] Slovenski umetniki prve polovice 20. stoletja so sledili tej tradiciji. Verjetno je bil prvi slovenski slikar, ki je za ženske akte pogosto uporabljal model svoje žene, Matej Sternen. Upodabljal jo je v intimnih prizorih, a v naslovih slik ni razkril njene identitete. Pravo razburjenje pa je sprožila slika Franceta Kralja Spomin na Benetke (Moja žena z beneškim ozadjem), ko jo je leta 1932 razstavil na ljubljanskem velesejmu v okviru razstave Žena v slovenski umetnosti. V slovenskem likovnem svetu je bila razstava pomembna ne le zaradi tematike, ampak predvsem zato, ker je po zaslugi novinarjev in z njimi povezanih umetniških krogov, postala prava medijska senzacija. Žirija je sliko razglasila za najboljše slikarsko delo, s čimer pa je sprožila tudi ostre odzive in polemike v javnosti. Kritiki, med njimi Hinko Smrekar, so v nagrajenem delu videli dokaz, da se umetnost vedno bolj oddaljuje od občinstva; po njegovem mnenju je moderna umetnost prikrivala tudi pomanjkanje šolanja in likovnega znanja. Na drugi strani so umetniki in zagovorniki moderne umetnosti, med njimi Saša Šantel in France Mesesnel, poudarjali, da gre za prelom med tradicionalno in moderno umetnostjo. Sliko so torej razumeli kot del modernega iskanja novih izraznih poti. Kralj se je v tistem obdobju intenzivno ukvarjal s telesnostjo in odnosom med moškim in žensko, pri čemer ženske ni obravnaval zgolj kot estetski ideal, temveč kot nekaj čutnega.[9]
Če bi Jagodič upodabljal telo neznanke, bi bilo telo veliko lažje brati kot objektivizirano. Pri njem pa telo ni niti idealizirano niti olepšano, prav tako ni simbol ženskosti, ampak konkretno, realno telo. Jagodič telo razume kot motiv s pomenom in ne kot dekoracijo, saj je telo v njegovih delih večkrat v dialogu s tehnologijo, znanostjo ali družbenimi problemi, zato ni predmet pogleda, temveč element kritičnega sporočila. Tako kot pri Kralju tudi pri Jagodiču opazimo, da ženska ni ideal, temveč konkretno, resnično telo, zato negira tradicionalno hierarhijo med moškim pogledom in ženskim telesom. Če je bila Kraljeva slika Moja žena z beneškim ozadjem del modernističnega boja za priznanje telesnosti in subjektivnega pogleda v umetnosti, Jagodič ta poudarek še stopnjuje. Pri njem je žensko telo nosilec kritičnega sporočila o položaju človeka v sodobnem svetu. Jagodič tako nadaljuje tradicijo, ki jo je v slovenskem prostoru začel Kralj, vendar jo razširja oziroma poglablja v pomenu družbene in tehnološke kritike.
Materiali, uporabljeni pri slikanju, ali naslikani predmeti so bili v preteklosti dokaz naročnikovega bogastva in družbenega statusa. V srednjem veku je bila to na primer uporaba zlatih lističev ali dragocenega ultramarina. Pozneje so na oljnih slikah prikazovali tisto, kar je bilo mogoče kupiti z zlatom ali denarjem, in tako so tihožitja postala dokaz lastnikovega bogastva in življenjskega sloga. Tudi naslikane živali, katerih rodovnik je bil poudarjen kot dokaz njihove vrednosti, so izpostavljale družbeni status lastnika. Z naslikanimi predmeti in živalmi so naročniki oziroma lastniki izražali moč in nadzor nad svetom.[10] Jagodič pa je v svoja dela pogosto vključeval nove predmete, kot je na primer NLP (neznani leteči predmet), ki je prisoten v mnogih njegovih delih. Umetnik je predmetom odvzel njihovo osnovno funkcijo in jih preoblikoval v nekaj nerealnega, v nekaj, kar si ne bi več želeli imeti, v nekaj, kar ne prikazuje statusa ali bogastva. Pogosto uporablja tudi stvari (npr. ščipalke za obešanje perila), ki v osnovi nimajo visoke vrednosti. Njegovi predmeti predstavljajo sodobni svet, tehnologijo, stroje itd. Če Berger opozarja, da smo naučeni predmete gledati skozi prizmo posedovanja, je pri Jagodiču ravno obratno, saj njegovi predmeti gledalca prej prisilijo v nelagodje, dvom in kritični razmislek o njihovem izvoru ter funkciji.
MEDPREDMETNO POVEZOVANJE
Z umetnostjo lahko ljudje razumemo različne vidike sveta, ki jih sicer ne bi mogli, obenem pa je umetnost ena od ključnih človeških in družbenih dejavnosti. Umetniki z umetnostjo izražajo svoj odnos do sebe, drugih in sveta, zato morajo dobro razumeti družbeno strukturo. Umetnost je tako sama po sebi povezana s konceptom državljanstva. Ker je umetnost vir znanja, prepričanj in vrednot o nas samih in svetu, ki nas obdaja, bi morala biti del izobraževanja vsakega državljana. Umetnost in državljanska vzgoja imata številne skupne cilje. Razumevanje umetniških del vključuje kritično mišljenje in oblikovanje lastnih stališč. Poznavanje evropske in slovenske umetnosti je poleg poznavanja zgodovine, geografije in slovenščine ključno za oblikovanje in ohranjanje nacionalne identitete.[11] Sodobna umetnost je družbeno angažirana praksa, ki v proces razumevanja aktivno vključuje gledalca. Umetnina ni le estetski objekt, ampak pogosto odpira vprašanja, povezana z ekologijo, tehnologijo, potrošništvom itd. Umetniška dela imajo velik vzgojni potencial, saj omogočajo prostor za refleksijo in premislek. Sodobna umetnost je v učnih načrtih še vedno premalo zastopana, čeprav ponuja učinkovite možnosti za razvijanje kritičnega mišljenja in državljanske zavesti. Zato bi morali učitelji spremljati razstave sodobne umetnosti, ki se odvijajo tukaj in zdaj, ter z učenci in dijaki čim več hoditi na oglede. Šole bi morale omogočiti fleksibilnejše načrtovanje pouka, ki bi omogočalo vključevanje obiskov aktualnih razstav in umetnikov ter pogovorov in razmislekov o družbenih temah.[12]
Vsebino razstave Nemirno oko bi lahko medpredmetno povezali pri predmetih likovna umetnost in aktivno državljanstvo. Splošni cilji slednjega so spodbujanje kritičnega mišljenja, presojanje lastnih in tujih prepričanj, razmislek o lokalnih, nacionalnih, evropskih in globalnih problemih sodobnega sveta, razvijanje kritičnega razumevanja sodobnih medijev, oblikovanje stališč do priložnosti in omejitev medijskega poročanja, razvijanje stališč, povezanih s spoštovanjem posameznika, razumevanjem in sprejemanjem različnosti, empatijo, premagovanjem predsodkov, strpnim sobivanjem, solidarnostjo, prostovoljstvom in medgeneracijskim sodelovanjem, ter usposabljanje za odgovorno odločanje in delovanje, za uresničevanje pravičnejšega in bolj solidarnega sveta, enakosti, zagotavljanja človekovih pravic, miru in trajnostnega razvoja.[13] Jagodičeva dela na omenjeni razstavi odražajo družbene in tehnološke probleme, odnos med človekom, naravo in tehnologijo, potrošništvom in strukturo sodobne družbe. Ob ogledu razstave bi se lahko navezali na tematski sklop Državljan/-ka posameznik/-ca, v katerem je poudarek na demokraciji in skupnem življenju ljudi, ki ga urejajo pravila. V sklopu je poudarjeno kritično mišljenje, sposobnost sodelovanja v razpravi in sobivanje.
Opombe:
[1] Drago MEDVED, Lev MENAŠE, Jože VOLFAND idr., Stane Jagodič, Zagreb, 1989, p. 7.
[2] Dejan SLUGA, Barbara Sterle VURNIK, Stane Jagodič, Ljubljana 2025.
[3] John BERGER, Načini gledanja, Ljubljana 2008, p. 33.
[4] BERGER 2016, cit. n. 3, p. 25.
[5] BERGER 2016, cit. n. 3, p. 33.
[6] MEDVED, MENAŠE, VOLFAND 1989, cit. n. 1, p. 16.
[7] BERGER 2016, cit. n. 3, p. 24.
[8] BERGER 2016, cit. n. 3, p. 63, 65, 78, 80.
[9] Igor KRANJC, France Kralj, 2001, pp. 88, 89.
[10] BERGER 2016, cit. n. 3, pp. 110–115.
[11] Metoda KEMPERL, Contemporary art and citizenship education: the possibilities of cross-curricular links on the level of content, CEPS Journal, 3/1, 2013, p. 100.
[12] Rajka BRAČUN SOVA, Metoda KEMPERL, 2012, The Curricular Reform of Art Education in Primary School in Slovenia in Terms of Certain Components of the European Competence of Cultural Awareness and Expression. CEPS Journal, 2/2, pp. 71–90.
[13] Učni načrt: Aktivno državljanstvo za splošne in strokovne gimnazije. Ljubljana 2020.