In Minor Keys: kuratorska vizija, uresničena po smrti avtorice
Letošnji Beneški bienale, enainšestdeseti po vrsti, se je odprl v znamenju odsotnosti, ki je postala neločljiv del same razstave. Koyo Kouoh je bila kot prva afriška ženska kuratorka osrednje razstave Beneškega bienala imenovana konec leta 2024, vendar je 10. maja 2025 nenadoma umrla. Kljub temu je uspela projekt v celoti zasnovati in v temeljnih strukturah dokončati. Na zadnjem delovnem srečanju v RAW Material Company v Dakarju, instituciji, ki jo je ustanovila in vodila, je le nekaj tednov pred svojo smrtjo skupaj s sodelavci oblikovala idejni okvir razstave, izbor umetnikov, scenografsko zasnovo, grafično podobo in osnutek kataloga. Kuratorska ekipa, ki jo sestavljajo Gabe Beckhurst Feijoo, Marie Hélène Pereira, Rasha Salti, Siddhartha Mitter in Rory Tsapayi, je ob podpori družine Kouoh uspela ohraniti konceptualno koherentnost in notranjo integriteto njene zasnove. Razstava ima zato edinstveno mesto v zgodovini bienala, saj gre za avtoričin v celoti realiziran projekt, čeprav sama njegove postavitve ni dočakala.
Naslov osrednje razstave bienala In Minor Keys (V molovskih tonskih načinih) je Koyo Kouoh zasnovala kot glasbeno metaforo, ki izhaja iz logike molovskih tonalitet: kot prostora zadržanosti, subtilnih napetosti in emocionalne kompleksnosti. V takšni zasnovi razstava vzpostavlja polje zaznavne občutljivosti, v katerem žalost, ranljivost in upanje niso artikulirani neposredno, temveč se razkrivajo v razplastenih registrih doživljanja. Kuratorska zasnova je zaživela skozi prispevke 111 umetnikov, ki so se na razstavno temo odzvali z raznolikimi umetniškimi pristopi. Kader Attia je nadgradil svoje raziskave o travmah in reparaciji v okviru kolonialne dediščine, Billie Zangewa pa je z ročno šivanimi svilenimi kompozicijami razkrila intimno podobo vsakdana črnske ženske. Cauleen Smith je oblikovala multisenzorno instalacijo, v kateri so vonj, zvok in gibljive podobe park v Los Angelesu spremenili v refleksijo spomina in prostora, Maria Magdalena Campos-Pons in Kamaal Malak pa sta povezala magnolije, posvečene Koyo Kouoh in Toni Morrison, z atmosfersko elektronsko zvočno kompozicijo. Kljub geografski in materialni raznolikosti ta dela povezuje naglaševanje intimnosti, refleksije in čustvene resonance vsakdanjih izkušenj.
Že na sami otvoritvi se je kot ključno zastavilo vprašanje, ali razstava v celoti uresničuje kuratorske ambicije Koyo Kouoh. Številni kritiki so poudarili njeno velikodušnost, intelektualno ambicijo in kritičen odnos do konvencionalnih hierarhij. Po mnenju nekaterih pa kopičenje del v Giardinih in Arsenalu omejuje možnost kontemplativne tišine, zaradi česar je prišlo do napetosti med konceptualnim okvirjem razstave in njeno prostorsko realizacijo. Seveda ostaja odprto vprašanje, ali bi kuratorka ob končni postavitvi uveljavila bolj selektiven pristop, ki bi jasneje izpostavil tišino in refleksijo. Razstava je obenem poklon izjemni kuratorki ter opomnik na razkorak med intimnostjo kuratorske vizije in razsežnostjo Beneškega bienala.
Nacionalni paviljoni in spremljevalni program: mesto kot razstavni prostor
Slovenski paviljon z naslovom Soundtrack for an Invisible House (Zvočna sled nevidne hiše) je v Arsenalu zasnovala skupina Nonument Group, kurirala pa ga je Nataša Petrešin-Bachelez. Osrednje izhodišče razstave predstavlja gradnja začasne lesene mošeje v Logu pod Mangartom leta 1917, ki so jo bošnjaški muslimanski vojaki postavili ob podpori avstro-ogrske vojaške oblasti. Razstava nekdanjo mošejo obravnava kot »nenomenik« (nonument) – objekt, ki je izgubil svojo materialno prisotnost, vendar ostaja nosilec spreminjajočih se političnih, družbenih in kulturnih pomenov. Paviljon zato ne gradi zgodovinske pripovedi skozi monumentalne oblike spominjanja, temveč raziskuje, kako se kolektivni spomin vzpostavlja z odsotnostjo, fragmenti, izbrisi in vedno novimi interpretacijami preteklosti.
Izhodišče razstave se je odrazilo tudi v njeni prostorski zasnovi. Tla razstavnega prostora so prekrita z zdrobljenimi ostanki prejšnjega arhitekturnega bienala, tako da je pretekla razstava postala materialni temelj naslednje. Ta odločitev poudarja, da se kulturna produkcija in zgodovinski spomin vzpostavljata skozi plasti, sledi in preoblikovanja, ne pa skozi diskontinuitete. Ogledala so fragmentarno pokrajino ruševin razširila v navidezno neskončen prostor, večjezična zvočna kompozicija v slovenščini, bosanščini, madžarščini in italijanščini pa je materialni izkušnji dodala še dimenzijo zgodovinskega in kulturnega spomina.
Kritiki so slovenski paviljon sprejeli z navdušenjem ter ga zaradi njegove konceptualne jasnosti, prostorske zadržanosti in občutljivega soočenja z izbrisano zgodovino uvrstili med najbolj prepričljive nacionalne predstavitve. Revija ArtReview ga je označila za »balzam« sredi vizualnega spektakla letošnjega bienala in posebej izpostavila preobrazbo ruševin prejšnjega arhitekturnega bienala v meditacijo o spominu, vojni in zgodovinskih sedimentih.[1]
Katar je kot prva nova država po več kot treh desetletjih dobil stalno lokacijo v Giardinih, kjer je predstavil projekt Untitled 2026 (a gathering of remarkable people) (Brez naslova 2026 – druženje izjemnih ljudi), ki sta ga kurirala Tom Eccles in Ruba Katrib. Osrednji element paviljona je začasna šotoru podobna struktura Rirkrita Tiravanije, zasnovana po vzoru tradicionalnega majlisa, prostora srečevanja in gostoljubja na Bližnjem vzhodu. V njej se prepletajo performans, film, glasba, kiparstvo in kulinarični program, njihovi (so)ustvarjalci pa so umetniki, glasbeniki in kuharji iz različnih delov arabskega sveta. Namesto klasične razstavne postavitve projekt poudarja skupnost, dialog in kulturno izmenjavo. Francoski paviljon Comme Saturne (Kot Saturn), ki ga je kurirala Myriam Ben Salah, je Yto Barrada zasnovala okoli tekstilne tehnike dévoré, pri kateri se z jedkanjem selektivno odstrani del vlaken tkanine, tako da podoba nastaja skozi izbris. Ta dvojnost med uničenjem in ustvarjanjem je postala osrednja metafora razstave ter izhodišče za razmislek o minevanju, kolonialni zgodovini in materialnem spominu.
V nemškem paviljonu Ruin (Ruševina) je kuratorka Kathleen Reinhardt ponudila razumevanje zgodovine kot odprtega procesa razslojevanja, prekinitev in nenehnega vračanja v sedanjost. Posmrtna predstavitev dela Henrike Naumann obravnava družbene in politične posledice združitve Nemčije v perspektivi vsakdanjega življenja in vzhodnonemške izkušnje, medtem ko Sung Tieu z motivom stanovanjskega kompleksa Gehrenseestraße razkriva prepletenost migracij, birokracije in mehanizmov državnega nadzora v sodobni nemški družbi. Brazilija v paviljonu Comigo ninguém pode (Nihče se ne more igrati z mano), ki ga je kurirala Diane Lima, skozi dialog med Rosano Paulino in Adriano Varejão raziskuje kolonialna protislovja ter oblike kulturne odpornosti. Naslov razstave se nanaša na difenbahijo, rastlino, ki v brazilski tradiciji simbolizira zaščito in odpornost, ter vzpostavlja osrednjo metaforo preobrazbe zgodovinskega spomina.
Poleg bogatega programa osrednje razstave in nacionalnih paviljonov predstavljajo eno ključnih težišč bienala tudi spremljevalne razstave. Razpršene po beneških cerkvah, muzejih in zgodovinskih palačah so mesto razplastile v obsežno razstavno krajino. Ti tematsko raznoliki projekti pogosto izkazujejo večjo konceptualno zaokroženost in kuratorsko doslednost.
Med njimi zaseda posebno mesto razstava Marine Abramović z naslovom Transforming Energy (Transformacija energije), saj je slovita beneška institucija Galleria dell’Accademia prvič predstavila delo še živečega umetnika. Kurator razstave Shai Baitel, umetniški vodja Muzeja moderne umetnosti (MAM) v Šanghaju, je projekt zasnoval kot dialog med performativno prakso umetnice in renesančno dediščino beneških galerij. Interaktivni sklop Transitory Objects (Objekti prehajanja) je sestavljen iz objektov, zasnovanih kot začasnih nosilcev energetske in telesne izkušnje, ki obiskovalca usmerjajo k zavedanju prisotnosti, dihanja in dotika ter aktivaciji senzorične percepcije. Baitel s tem neposredno sledi metodi Marine Abramović, ki temelji na dolgotrajnem performansu, redukciji izraznih sredstev in osredotočanju na relacijo med telesom, umom in gledalcem. Ne glede na to, ali razstavo razumemo kot duhovno izkušnjo ali konceptualno provokacijo, pokaže, kako lahko sodobna umetnost z oživljanjem muzejskega prostora in njegovo umestitvijo v aktualni kulturni kontekst ponovno aktivira zgodovinske kulturne institucije Benetk.
Obrist in Berggruen: intelektualno vozlišče Beneškega bienala
Uradni Beneški bienale je postavil osrednji kuratorski okvir, pomemben vzporedni intelektualni prostor pa je s svojim delom oblikoval Hans Ulrich Obrist, umetniški direktor galerije Serpentine v Londonu, ki je tako v Benetkah znova potrdil svoj vpliv v umetnostnem svetu. Sodeloval je pri štirih večjih in zelo raznolikih projektih, ki segajo od zvočnih sakralnih ambientov, predstavitev novih tendenc s tehnološko-raziskovalnim fokusom in retrospektiv slikarskih del do oblikovanja programa fundacije – vsi pa sledijo njegovemu prepričanju, da razstave niso zaključene izjave, temveč prostori raziskovanja.
Najodmevnejši projekt je vatikanski paviljon The Ear is the Eye of the Soul (Uho je oko duše), ki sta ga Hans Ulrich Obrist in Ben Vickers v sodelovanju s kolektivom Soundwalk Collective umestila v Mistični vrt bosonogih karmeličanov v Cannaregiu in cerkev Marije Pomočnice v Castellu. Čeprav projekt izhaja iz spisov Hildegarde iz Bingna, benediktinske opatinje, skladateljice in vizionarke iz 12. stoletja, jih je avtorski kolektiv uporabil predvsem kot konceptualno izhodišče za oblikovanje sodobnega kuriranega zvočnega okolja, pri čemer je sodelovalo 24 umetnikov, med njimi Patti Smith, Brian Eno, Jim Jarmusch in Precious Okoyomon. Kuratorska zasnova je raznolike prispevke povezala v avdiovizualno konstelacijo, ki poslušanje vzpostavlja kot estetsko in duhovno izkušnjo. Na bienalu, ki ga pogosto zaznamuje vizualna spektakularnost, se tako ta postavitev umešča med projekte, ki tematizirajo počasnost in kontemplacijo.
Obristov drugi večji projekt je razstava Strange Rules (Čudna pravila) v Palači Diedo, ki jo je zasnoval skupaj z Matom Dryhurstom, Holly Herndon in Adriano Rispoli. Omenjeno palačo iz začetka 18. stoletja je leta 2022 kupil Nicolas Berggruen, nemško-ameriški vlagatelj, filantrop in ustanovitelj Berggruen Institute, ter jo namenil za sedež fundacije Berggruen Arts & Culture; skupaj s Palačo Casa dei Tre Oci na otoku Giudecca, ki jo je inštitut pridobil leta 2021, predstavlja del trajne kulturne infrastrukture, namenjene raziskavam, interdisciplinarnemu dialogu in sodobni umetniški produkciji. Tokratna razstava izhaja iz koncepta »umetnosti protokolov« (Protocol Art) ter raziskuje nevidne tehnološke in institucionalne sisteme, ki v digitalni dobi vse bolj izrazito določajo načine nastajanja, kroženja in interpretacije kulture. Številni sodelujoči umetniki, med njimi Philippe Parreno in Agnieszka Kurant, v svojih delih raziskujejo protokole, ki usmerjajo delovanje sistemov nadzora, oblikujejo koncepte avtorstva in podatkovne infrastrukture ter določajo načine produkcije in kroženja kulture.
V Palači Grassi je Obrist skupaj s kuratorjema Zbirke Pinault, Jeanom-Marie Gallaisom in Caroline Bourgeois, pripravil retrospektivno razstavo The Promise of Change (Obljuba spremembe) enega najvidnejših sodobnih britansko-kenijskih slikarjev Michaela Armitagea. Umetnik je znan po tem, da svoja dela ustvarja na lubugu, tradicionalnem ugandskem tekstilu iz drevesnega lubja, ki ga uporablja kot nosilec za raziskovanje zgodovinskih in političnih pripovedi Vzhodne Afrike. Razstava predstavlja pregled njegovega opusa, v katerem prepleta osebno in kolektivno zgodovino ter obravnava teme migracij, spola, nasilja in političnega spomina.
Obristov četrti projekt na letošnjem bienalu je postavljen na otok Isola di San Giacomo, kjer je Fundacija Sandretto Re Rebaudengo ob odprtju svojega novega beneškega prostora predstavila samostojno razstavo Fanfare/Lament (Fanfare/Žalovanje) britanskega umetnika Matta Copsona. Odprtje je zaznamovalo tudi začetek delovanja novega centra, namenjenega sodobni umetnosti, raziskovanju, umetniškim rezidencam in ekološki refleksiji. Razstavni program dopolnjujejo stalne zunanje instalacije Thomasa Schütteja, Goshke Macuga, Hugha Haydna in Pamele Rosenkranz, ki vzpostavljajo dialog med sodobno umetnostjo, krajino in zgodovino otoka.
Moda in umetnost: več kot le pokroviteljstvo
Letošnji Beneški bienale je potrdil že nekajletno strukturno preobrazbo: meja med sodobnim umetniškim institucionalnim poljem in luksuzno modno industrijo je vse bolj zabrisana. Modne hiše danes ne delujejo več zgolj kot sponzorji ali gostitelji ekskluzivnih dogodkov, temveč neposredno sodelujejo z umetniki in kuratorji, naročajo lokacijsko specifična dela, vlagajo v raziskave in prenove ter ustanavljajo fundacije, ki delujejo vzporedno z muzeji in javnimi institucijami. Rezultat je vzporedni kulturni program, ki po ambiciji in intelektualni zahtevnosti pogosto konkurira uradnemu bienalu.
Eden najvidnejših znakov te spremembe je bilo imenovanje družbe Bulgari za prvega ekskluzivnega partnerja Beneškega bienala iz vrst luksuznih modnih hiš. Partnerstvo, sklenjeno za tri izdaje bienala (2026, 2028 in 2030), presega običajno sponzorstvo posamezne razstave ter pomeni dolgoročnejše institucionalno povezovanje med bienalom in zasebnim kapitalom. Poleg sponzorstva je modna hiša s svojo fundacijo oblikovala tudi dodaten program. V Spazio Esedra je Lotus L. Kang predstavila instalacijo, ki skozi materialnost in čas raziskuje transformacijo, spomin in minljivost. V Nacionalni knjižnici Marciana sta Lara Favaretto in Monia Ben Hamouda razvili lokacijsko specifični intervenciji: Favaretto v projektu Momentary Monument – The Library (Hipni spomenik – knjižnica) knjižnico razume kot kuratorski aparat, medtem ko Ben Hamouda v delu Fragments of Fire Worship (Fragmenti čaščenja ognja) obravnava jezik kot sistem znakov v nenehnem preoblikovanju.
Uveljavljene modne fundacije vse pogosteje vključujejo sodobno umetnost v sámo jedro svojega kulturnega delovanja. Med aktualnimi primeri izstopa razstava Helter Skelter: Arthur Jafa and Richard Prince v beneški Palači Ca’ Corner della Regina, kjer Fundacija Prada pod kuratorskim vodstvom Nancy Spector skozi soočenje del dveh vplivnih ameriških umetnikov preizprašuje podobe, medije in kulturne konstrukte sodobne Amerike. Letošnja novost je tudi ustanovitev Fundacije Dries Van Noten, ki je z odprtjem razstave The Only True Protest is Beauty (Edini resnični protest je lepota) v Palači Pisani Moretta vzpostavila novo platformo na presečišču umetnosti, oblikovanja, obrti in mode; palačo iz 15. stoletja sta Dries Van Noten in Patrick Vangheluwe kupila leta 2025. Razstavni projekt, ki ga kurirata Dries Van Noten in Geert Bruloot, obsega več kot dvajset tematsko zasnovanih prostorov in več kot dvesto del s področja mode, vizualne umetnosti, oblikovanja, fotografije ter materialne kulturne zgodovine. Namesto linearne kuratorske naracije postavitev temelji na subtilnem dialogu med zgodovinskimi interierji palače in sodobnimi objekti, kar ustvarja večplastno izkušnjo ter jo uvršča med najodmevnejše razstavne projekte letošnjega poletja.
Med modnimi znamkami, ki krepijo svojo prisotnost na področju sodobne umetnosti, izstopa ZEGNA s podporo italijanskemu paviljonu in sodelovanjem s Chiaro Camoni pri delu Con te con tutto (S teboj in z vsem), kar velja za enega najuspešnejših primerov povezovanja umetnosti in korporativnega pokroviteljstva v letošnji sezoni. Program ZegArt je razširil svoj model onkraj konvencionalnega sponzorstva, saj so zemlja, pepel in minerali iz Oasi Zegna ter vlakna, ki jih proizvaja Lanificio Zegna, postali materialna sestavina predstavljenih umetniških del. Bottega Veneta je okrepila sodelovanje z Zbirko Pinault, saj je finančno podprla retrospektivo Third Person (Tretja oseba) ameriške multimedijske umetnice Lorne Simpson v Punta della Dogana, poleg tega pa je sodelovala tudi s Fundacijo Pier Luigi Nervi pri postavitvi instalacije If All Time is Eternally Present (Če je ves čas večno navzoč) na Campo Manin.
V zadnjih letih so številne modne hiše in luksuzne znamke vzpostavile lastne umetniške nagrade kot obliko strateškega kulturnega mecenstva. Med vidnejšimi je MAXXI Bulgari Prize, ki jo podeljujeta rimski muzej MAXXI in Bulgari, podpira pa razvoj novih umetniških del in njihovo vključevanje v muzejske zbirke. Podoben model predstavlja Her Art Prize, ki je nastala v partnerstvu revije Marie Claire France, sejma Art Paris in draguljarske hiše Boucheron, nagrajenkam pa zagotavlja finančno podporo in mednarodno prepoznavnost. V okviru bienala so v Benetkah razglasili zmagovalce dveh pomembnih nagrad, ki jih sponzorirajo modne hiše. Chanel je vsakemu od desetih prejemnikov nagrade Chanel Next Prize, med katerimi so bili Payal Kapadia, Pan Daijing in Emeka Ogboh, podelil nagrado v višini 100.000 evrov. Fundacija Max Mara Art Prize for Women je letos razširila svoj mednarodni okvir s sodelovanjem z Muzejem moderne in sodobne umetnosti MACAN v Džakarti, nagrado pa je prejela umetnica Dian Suci.
Umetnostne galerije: vedno pomembnejši akterji
Umetnostni trg je sicer na Beneškem bienalu že dolgo prisoten, toda letos je bilo še posebej razvidno, kako razvejan je strukturni vpliv komercialnih galerij. Galerije ne nastopajo več zgolj kot podporniki umetnikov, temveč so vpete v skoraj vse institucionalne sistemske ravni bienala. Njihovi umetniki se istočasno pojavljajo na osrednji razstavi, v nacionalnih paviljonih, spremljevalnih programih, muzejskih retrospektivah in novih fundacijah, kar ustvarja vzporedno kulturno geografijo Beneškemu bienalu, ki se prepleta z uradnim programom in mu včasih tudi konkurira. V takšnem kontekstu je meja med komercialno reprezentacijo in kuratorsko prakso vse bolj zabrisana. Galerije ne delujejo več le kot posredniki na trgu, temveč tudi kot producenti, naročniki, založniki in dolgoročni institucionalni partnerji. Bienale tako razkriva umetniški sistem, v katerem komercialne galerije delujejo kot ključni kuratorski akterji, ki umetniški diskurz oblikujejo tako skozi institucionalno infrastrukturo kot skozi logiko trga.
Galeriji Pace in Lisson sta bili s tega vidika letos verjetno najbolj aktivni. Umetniki Pace Gallery so prisotni kar v petih različnih kontekstih: Lee Ufan v SMAC Benetke, Nigel Cooke v Fundaciji Querini Stampalia, Yto Barrada v francoskem paviljonu, Torkwase Dyson in Nina Katchadourian na osrednji mednarodni razstavi ter Trevor Paglen v Palači Diedo. Primerljivo odmevnost je dosegla tudi Lisson Gallery: Lubaina Himid predstavlja Veliko Britanijo, Dana Awartani Savdsko Arabijo, Marina Abramović je okronana z retrospektivo v Gallerie dell’Accademia, Anish Kapoor pa je v svoji fundaciji v Palači Manfrin odprl pomembno pregledno razstavo več kot stotih arhitekturnih modelov.
Eden najbolj jasnih pokazateljev zabrisovanja meja med galerijskim, kuratorskim in institucionalnim poljem je tudi sodelovanje galerije Thaddaeus Ropac z letošnjo beneško zvezdo Florentino Holzinger. Dogajanje v avstrijskem paviljonu Seaworld Venice (Morski park Benetke) je sicer pravo nasprotje ikonski tradiciji monumentalnih likov Georga Baselitza v Fundaciji Giorgio Cini, žal predstavljenih posthumno – oboje pa dokazuje, da galerija obvladuje vse registre in nenehno prenavlja svoj program, pri čemer zna nadvse uspešno izkoristiti pravi trenutek.
Priča smo torej strukturnemu premiku, pri katerem galerije vse pogosteje prevzemajo vloge kuratorjev, producentov in institucionalnih akterjev. Muzeji in bienali se pri tem vse bolj naslanjajo na njihova omrežja in vire, medtem ko galerije delujejo onkraj svoje tradicionalne komercialne funkcije. Benetke tega procesa niso sprožile, so ga pa jasno razgalile z zgoščeno prisotnostjo globalnega umetniškega sistema na enem mestu. Ob tem novonastalem polju, na katerem se meje med galerijami, muzeji, fundacijami in kuratorskimi praksami postopno brišejo, pa se nam odpira vprašanje, ali gre za razvoj kulturne produkcije ali za postopni prenos avtoritete iz javnih institucij v zasebne strukture.
Opombe:
[1] Fi Churchman, Venice Biennale 2026 Highlights: Arsenale & Giardini, ArtReview, 8. 5. 2026, https://artreview.com/venice-biennale-2026-national-pavilion-highlights/ (29. 7. 2026); Florence Hallett, Venice Biennal 2026 review – dystopia now, theartsdesk, 21. 5. 2026, https://theartsdesk.com/visual-arts/venice-biennale-2026-review-dystopia-now (29. 7. 2026).
Seznam slikovnega gradiva:
- In Minor Keys, plakat letošnjega Beneškega bienala.
- Celia Vásquez Yui ter Maria Magdalena Campos-Pons in Kamaal Malak (osrednja razstava, Benetke), foto: Noemi Devetti.
- Yto Barrada, Comme Saturn (Francoski paviljon, Benetke), foto: Noemi Devetti.
- Rosana Paulino in Adriana Varejão, Comigo ninguém pode (Brazilski paviljon, Benetke), foto: Noemi Devetti.
- Marina Abramović, Transforming Energy (Galleria dell’Accademia, Benetke), foto: Noemi Devetti.
- The Ear is the Eye of the Soul (Vatikanski paviljon, Benetke), foto: Noemi Devetti.
- Michael Armitage, The promise of Change (Palazzo Grassi, Benetke), foto: Noemi Devetti.
- Lee Ufan (SMAC, Benetke), foto: Noemi Devetti.
- The Only True Prostest in Beauty (Fundacija Dries van Noten, Benetke), foto: Noemi Devetti.
- Chiara Camoni, Con te con tutto (Italijaski paviljon, Benetke), foto: Noemi Devetti.
- Lorna Simpson, Third Person (Punta della Dogana, Benetke), foto: Noemi Devetti.
- Derrick Adams, Heavy is the head that wears the crown (portret Koyo Kouoh, Gagosian, Benetke), foto: Noemi Devetti.
