V zasebni lasti v Posavju je bil pred kratkim odkrit kamnit kip stoječe Marije z detetom, visok 64 cm. Figura je polikromirana: pod današnjim grobim nanosom je več starejših barvnih plasti, analize pa so pokazale, da je bil kip polikromiran že ob nastanku.[1] Poleg tega je na figuri opaziti tudi več poškodb; predvsem je očitno, da je bila podoba malega Jezusa odbita, saj je današnja zasilni nadomestek iz lesa, in isto velja tudi za Marijino desnico. Prav tako so okoli temena Marijine glave vidne sledi retuše na mestu, kjer je bila prvotno nameščena krona. V spodnjem delu je odlomljena konica desnega čevlja, ki je prvotno štrlela izpod draperije; prav tako je kip danes brez baze in verjetno se zdi, da je bila slednja naknadno odklesana, pri čemer je nenavadno, da je spodnja ploskev odrezana rahlo poševno glede na vertikalo figure, zaradi česar ne more stati brez dodatne podpore.
Že bežen pogled na kip razkrije, da gre za značilno delo mednarodnega gotskega sloga, s čimer lahko tudi njegovo datacijo okvirno postavimo v začetek 15. stoletja. Marijina figura je zasnovana v tipični S-liniji, njena teža počiva na levi nogi, nad katero je figura Jezuščka, le ugibamo pa lahko, kakšna sta bila njegov prvotni izgled in položaj, kar velja seveda tudi za Marijino desnico. Oblačilo sestavljata dve plasti: spodaj je do tal segajoča tunika, čeznjo pa ima oblečen plašč, ki na njeni desni strani sega do tal, od tam pa se njegov spodnji rob diagonalno dviga proti levi, medtem ko je na prsih spet z broško v obliki gotskega štirilista. Prav tako sledi formulam mednarodne gotike oblikovanje draperije, ki ga zaznamujejo močne in plastično oblikovane skledaste gube na desni strani figure ter slap draperije na njeni levi, medtem ko se v spodnjem delu gube nekoliko pahljačasto spuščajo čez rahlo nakazano desno koleno in se pri tleh mehko zlagajo okoli nog. Prav tako je mehko oblikovana oglavnica, ki je ločen del Marijinega oblačila. Obraz je pravilne ovalne oblike, o kvaliteti samega oblikovanja detajlov pa zaradi debelih nanosov barve ne bo mogoče soditi, dokler ne bo opravljen temeljit restavratorski poseg.
Čeprav nam današnje stanje kipa ne omogoča natančnejše analize, ga je vendarle mogoče umestiti v kontekst zgodovine gotskega kiparstva na Slovenskem. Gre za delo, ki ga lahko neposredno povežemo s t. i. ptujskogorsko kiparsko delavnico, skupino več sposobnih kiparjev, ki so v začetku 15. stoletja sodelovali pri gradnji in predvsem pri opremljanju ptujskogorske romarske cerkve, številna njihova dela pa so že ob nastanku našla pot tudi v druge kraje Spodnje Štajerske in sosednjega Hrvaškega Zagorja.[2] Danes ne poznamo natančnega števila mojstrov v delavnici in prav tako ne kronologije njenega delovanja, vendar se večina piscev strinja, da se je intenzivno opremljanje ptujskogorske cerkve začelo že v prvem desetletju 15. stoletja, morda še preden so bila gradbena dela zaključena, kiparji pa so bržkone delovali tja do poznih dvajsetih let. Žal nobeno od del ni datirano, kar bi dalo pomembno oporno točko za razumevanje sosledja nastanka kipov celotne skupine in s tem povezane morebitne razvojne poti, a v glavnem velja, da je bil najstarejši med mojstri tisti, ki je izdelal ptujskogorski kip sv. Jakoba.[3] Zanimivo je, da tudi naša Madona kaže značilnosti, ki jo povezujejo prav z omenjenim kiparjem. To velja predvsem za stojni motiv, ki je praktično identičen, le da je pri sv. Jakobu S-linija za spoznanje bolj izrazita, kar lahko delno pripišemo tudi položaju desnice, ki je nekoliko bolj odmaknjena od telesa. Sicer je zelo podoben tudi potek draperije, ki je pri Madoni zaradi manjših dimenzij sicer nekoliko poenostavljen, a ga zaznamujejo podobne skledaste gube na desni strani ter slap draperije na levi, podobno pa je izpeljan tudi spodnji rob plašča, ki se pri obeh figurah diagonalno dviguje proti levi. Druga skupna značilnost obeh kipov je način izdelave draperije: gubanje ni posebno gosto, gube so vselej izpeljane tekoče in brez trših zalomov, vklesane pa so dokaj globoko, kar ustvarja izrazito plastičen vtis. Marijinega obraza v današnjem stanju seveda ne moremo neposredno primerjati z obrazi drugih ženskih figur ptujskogorskih kipov, a pravilna ovalna oblika in rahel podbradek, ki je viden predvsem v profilu, vendarle kažeta sorodnosti s kipom sedeče Marije v rožnovenskem oltarju ter one na milostnem reliefu Marije Zavetnice s plaščem, ki je danes na glavnem oltarju ptujskogorske cerkve.[4] Naš kip je vsekakor blizu omenjenim delom, in četudi danes ne vemo, ali bi ga lahko pripisali celo samemu »Mojstru sv. Jakoba«, ga najverjetneje lahko uvrstimo med zgodnejša dela ptujskogorske delavnice in ga okvirno datiramo še v prvo desetletje 15. stoletja.
Natančneje bo novoodkriti Marijin kip lažje umestiti v okvir ptujskogorske skupine po restavratorskem posegu, čeprav ne bomo žal nikoli izvedeli, kako je izgledala prvotna figura malega Jezusa,[5] kljub temu pa se lahko celo ob današnjem stanju kipa ozremo za primerjavami po kiparski produkciji mednarodne gotike v širšem srednjeevropskem prostoru. Verjetno se zdi, da se je »Mojster sv. Jakoba« umetniško formiral v prusko-šlezijskem krogu, saj je stojni motiv ptujskogorskega sv. Jakoba zelo blizu tistemu pri danes izgubljeni Madoni iz Torunja (polj. Toruń, nem. Thorn),[6] ki je eden ključnih srednjeevropskih spomenikov kiparstva mednarodne gotike in je domnevno nastal v zadnjih letih 14. stoletja; podobnost pride še toliko bolj do izraza, če eno od figur zrcalno obrnemo.[7] V tem kontekstu pa je zanimiva tudi naša novoodkrita Madona, posebej če pritegnemo v primerjavo še nekaj Madon, a na tem mestu bo dovolj, če se omejimo na tisto, ki je bila nekoč v Elizabetini cerkvi v Wrocławu (danes v varšavskem Narodnem muzeju).[8] Če vzamemo za izhodišče Torunjsko Madono, vidimo, da njena teža počiva na desni nogi, telo je napeto v elegantni S-liniji, tako da je njena glava nagnjena na desno, medtem ko drži dete v levici. Draperijo zaznamujejo skledaste gube na levi pod figuro deteta ter slap gub na desni strani. Identičen stojni motiv in konstrukcijo figure vidimo pri Wrocławski Madoni, vendar je draperija tu zrcalno obrnjena: sklop skledastih gub se je preselil izpod malega Jezusa na desni bok, slap padajočih gub pa na levo stran. Tej razporeditvi gub sledi tudi naša novoodkrita Madona, vendar se je tukaj tako kot pri ptujskogorskem sv. Jakobu stojni motiv zrcalno obrnil, saj njena teža počiva na levi nogi, pod figuro Jezuščka. Nedvomno je torej, da so si omenjeni kipi sorodni in predstavljajo variacije istega figuralnega tipa, mnogo težje pa je razmišljati o morebitni razvojni liniji znotraj te skupine, že zato, ker nobeno od temeljnih del ni natančno in zanesljivo datirano.[9]
Na koncu se lahko vprašamo še o provenienci kipa. Imamo precejšnje število kipov, ki se povezujejo s ptujskogorskim krogom in prihajajo iz Posavja in s Kozjanskega, če omenimo samo kipe Pietà s Svibnega, iz Brestanice in s Stare Svete gore, zato se zdi povsem verjetno, da je naša Madona že od nastanka blizu današnjega nahajališča. Ugibamo lahko tudi o prvotni funkciji kipa. Težko bi verjeli, da bi prvotno stala na oltarju kakšne skromne podeželske cerkve, kot bi lahko sklepali zaradi majhnih dimenzij, saj so bili naročniki del omenjene delavnice verjetno skoraj izključno pripadniki spodnještajerskega plemstva s ptujskimi gospodi in celjskimi grofi na čelu.[10] Bolj verjetno se zdi, da je bil nameščen v stranskem oltarju neke večje in pomembnejše cerkve kot donacija kakšne plemiške rodbine, morda še verjetneje pa je, da bi krasil oltar v kakšni grajski kapeli, saj srednjeveških gradov v tem delu Slovenije res ne manjka.[11]
Opombe:
[1] Analize, ki jih je izvedla Katja Kavkler z Restavratorskega centra ZVKDS, so pokazale, da se na površini kipa pod polikromacijo ni nabralo nič patine, kar dokazuje, da je bil kip polikromiran neposredno po nastanku: cf. Katja Kavkler, Marija z Jezusom (zasebna zbirka): poročilo preiskav na kamniti polihromirani plastiki, Ljubljana 2025 (interno poročilo RC), p. 20.
[2] Literatura o ptujskogorski kiparski produkciji je obsežna, zato navajam samo nekaj temeljnih in nekaj novejših del: Emilijan Cevc, Srednjeveška plastika na Slovenskem, Ljubljana 1963, pp. 113–174; Emilijan Cevc, Gotska plastika na Slovenskem (Ljubljana, Narodna galerija, 1973), Ljubljana 1973, passim; Gregor Podnar – Klementina Jurančič, Ptujskogorska kiparska delavnica, Gotika v Sloveniji (Ljubljana, Narodna galerija, 1. 6. – 1. 10. 1995, ed. Janez Höfler), Ljubljana 1995, pp. 165–179; Polona Vidmar, Kiparska delavnica na Ptujski Gori, Zbornik za umetnostno zgodovino, XLII, 2007, pp. 17–86; Janez Höfler, Kiparska delavnica na Ptujski Gori: nekaj izhodišč za ponoven razmislek, Zbornik za Umetnostno zgodovino, XLIV, 2008, pp. 55–88; Polona Vidmar, Kiparska oprema, Marija zavetnica na Ptujski Gori. Zgodovina in umetnostna zapuščina romarske cerkve (ed. Janez Höfler), Maribor 2011, pp. 115–148; Janez Höfler, Das Kultbild zwischen Formel und visueller Faszination: Zur Skulptur um 1400 in Zentraleuropa, Art and Architecture around 1400. Global and Regional Perspectives/Umetnost okrog 1400. Globalni in regionalni pogledi (edd. Marjeta Ciglenečki – Polona Vidmar), Maribor 2012, pp. 15–28.
[3] O tem že Cevc (1963, cit. n. 2, pp. 134ss), ki so mu poznejši pisci pritrdili.
[4] Cf. e. g. Podnar – Jurančič 1995, cit. n. 2, pp. 169–172.
[5] Podobno poškodbo je utrpela Madona v ljubljanski Narodni galeriji (vendar manjkajoče figure Jezuščka pozneje niso nadomestili), ki je zanimiva tudi zato, ker je podobnih dimenzij kot naša Madona (cf. e. g. Podnar – Jurančič, cit. n. 2, pp. 172–173).
[6] Karl Heinz Clasen, Der Meister der Schönen Madonnen. Herkunft, Entfaltung und Umkreis, Berlin – New York 1974, pp. 214 et passim, figg. 16–21. Avtor v svoji študiji prinaša smelo in težko branljivo tezo, da so vsa temeljna kiparska dela srednjeevropske mednarodne gotike delo istega mojstra, hkrati pa je njegova monografija še danes nepogrešljiva kot eden najobsežnejših repertorijev del tega obdobja.
[7] Cf. e. g. Höfler 2008, cit. n. 2, pp. 58–63.
[8] Clasen 1974, cit. n. 6, pp. 201 et passim, figg. 22–26.
[9] Torunjsko in Wwrocławsko Madono literatura pogojno datira v zadnje desetletje 14. stoletja (cf. Clasen 1974, cit. n. 6, pp. 201, 214), medtem ko nastanek sv. Jakoba ponavadi povezujemo z zaključnimi gradbenimi deli na ptujskogorski cerkvi v prvem desetletju 15. stoletja.
[10] Cf. Vidmar 2007, cit. n. 2, pp. 48–50.
[11] Glede prvotne namembnosti kipa velja isto vprašanje (in posledično podoben možni odgovor) tudi za omenjeno Madono v ljubljanski Narodni galeriji, ki je visoka 67,5 cm (cf. n. 5).
Seznam slikovnega gradiva:
- »Lepa Madona«. Zasebna last
- »Lepa Madona« (brez poznejše figure malega Jezusa)
- »Lepa Madona« (detajl)
- »Lepa Madona« (profil)
- »Lepa Madona« (hrbtna stran)
- Sv. Jakob. Ptujska Gora, romarska cerkev
- Torunjska Madona. Toruń, cerkev sv. Janeza (izgubljena)
- Wrocławska Madona. Varšava, Narodni muzej
