Mušič v mondenem Parizu

Zgolj teden dni pred stoprvim rojstnim dnevom slikarja Zorana Mušiča se je prebudilo mesto njegovih največjih uspehov, Pariz. V Galerie Claude Bernard so za počastitev slikarjeve stoletnice odprli drugo francosko razstavo slik velikega umetnika (prva je bila v Bourg en Bresseu). Razstavo so zaključili 20. marca. Galerie Claude Bernard stoji blizu pariške Ecole des Beaux Arts, sredi niza butičnih prodajnih galerij v preozki ulici lepih umetnosti. Velja za eno tamkajšnjih večjih razstavišč, čeprav je v Ljubljani večja že galerija Ars. Na otvoritvi se je 4. februarja 2010 v pariških dveh prostorih in pred galerijo trlo ljudi. Prevladovali so Francozi starejše generacije. Mnogi so se, morda z nostalgijo, spominjali enega vrhuncev svojega življenja, ko so v vladarskem obdobju »faraona« Françoisa Mitterranda slavili proslave dvestote obletnice revolucije, odpirali novi Louvre in, leta 1995, obiskali veliko retrospektivo Zorana Mušiča v Grand Palais ob Elizejskih poljanah. Tedaj so bili vsi skupaj pomembni in slavni, kakor Jack Lang, ki je bil na letošnji otvoritvi med bolj opaznimi občudovalci Mušičevih slik. Slikovit kontrast med Parižani so bili nekoliko nostalgični nekdanji Jugoslovani, od Branke Bogavac do Jagode Bujić in samozavestni Slovenci z veleposlanikom dr. Janezom Šumrado, ki so ga obkrožali uveljavljeni kulturni ustvarjalci. Mladih radovednežev je bilo 4. februarja 2010 le za vzorec; Zoran Mušič ni idol novih generacij Parižanov.

Galerist je, večinoma iz svojih depojev in nekoliko s pomočjo slikarke Ide Cadorin, Mušičeve žene, razstavil okoli 30 del. Okoli zato, ker je število okvirjenih slik po otvoritvi nekoliko nihalo. Posamezne kupljene slike (večinoma dela na papir) so novi lastniki hitro odnesli in jih v naslednjih dneh ni bilo več na stenah. Že drugi dan je bila oddana desetina slik, še dve desetini sta bili označeni kot prodani. Lastnik galerije se je usmeril zgolj v obdobje med letoma 1980 in 1996 ter publiki všečne serije: katedrale, beneška pročelja, Molino Stucky, Giudecca, avtoportreti, portreti Ide. Starejših in abstraktnih del ni bilo, prav tako nobene slike iz serije Nismo poslednji ali v Parizu znanega ciklusa Vegetabilni motivi, manjkale so celo pariške vedute. Razstava ni ponudila novih ugotovitev ali rezultatov raziskav; tega namena tudi galerist ni imel. Ob počastitvi stoletnice je bil glavni cilj promocija in prodaja razstavljenih slik. Cene velikih platen so bile za nekaj deset tisoč evrov nižje kot v Benetkah in niso presegale 250.000 €. Slike na razstavi ob zunanjem blišču pripovedujejo drugačno, posebno zgodbo. Slike beneških pročelij ter pogledi na Giudecco iz depojev so posredni portreti slikarjevih notranjih videnj, so nadgradnja kopic in gričev predhodnih razvojnih obdobij. Celoto nadgrajujejo portreti, kjer bi morali kritiki poudariti očitno vzporednost s poznimi portreti Rembrandta. Mušičeva redukcija motiva, poteze, barv ni le zunanja, ob svoji Saskiji in njej posvečenih slikah se je ostareli Mušič v formatih in potezah dovolj samozavestno spustil v dvogovor s holandskim umetnikom, z njegovo notranjo svetlobo, duhovno poglobljenostjo, suverenim obvladovanjem barve in risbe.
Otvoritev ni bila čas točenja šampanjca, niti kozarca z vodo ni bilo mogoče najti. Delili in prodajali so razkošen katalog, natisnjen v Grčiji. V njem je reproducirano šest del več, kakor jih je bilo mogoče videti na stenah galerije. Reprodukcije so barvno podobne originalom, vendar daleč od notranje moči, žarenja in fines barv originalov. Blok reprodukcij vpelje tekoč, svež esej akademika Jeana Claira. Gre za dopolnjeno besedilo, znano iz kataloga v Bourg en Bresseu in iz ponatisov v posameznih revijah, kjer francoski akademik razmišlja o tišini, o tem, kako daleč lahko seže slikarstvo, o svojem odnosu do umetnika in njegove ustvarjalnosti. Dodano je zanimivo spominjanje pisca, v katerem opisuje utrinek o želji kardinala Lustigerja in poskusu Mušiča, da bi iz dvojnosti portreta Ide in slikarja skušal sestaviti podobno Svete družine. Nekoliko pretirane so misli o Mušiču kot sovražniku otrok. Slikar, s pedagoškimi geni matere in očeta, se je pogosto izkazal z veliko naklonjenostjo do otrok, nečakinje in drugih sorodnikov, posebej iz Brd. Slikarji, ki so se mladi srečevali z mojstrom, običajno poročajo o njegovih prijaznih usmerjanjih, pomoči, raznolikem mentorstvu.