Franci LAZARINI
Proti rušenju Vurnikove Vile Adlešič
Društvena kronika, 19. 2. 2026
Podoba Mirja, nekdaj naselja vil pomembnih ljubljanskih meščanov, se v zadnjih desetletjih radikalno spreminja. Več vil je bilo porušenih, namesto njih pa so zrasli novi objekti, ki s svojo arhitekturo in gabariti kazijo podobo nekoč urejene mestne soseske in brišejo spomin na predvojno bivalno kulturo ljubljanskih meščanov. Med porušenimi objekti so bile tudi vile pomembnih osebnosti iz slovenske zgodovine, npr. vila slikarja Mateja Sternena (porušena 2003) in vila družine Šantel (porušena 2017).[1]
Med trenutno najbolj ogroženimi objekti je Vila Adlešič na Groharjevi ulici 7, ki je bila zgrajena med letoma 1922 in 1923 po načrtih Ivana Vurnika (1884–1971) za ljubljanskega odvetnika in kasnejšega župana Jura Adlešiča (1884–1968). Vila je že nekaj časa zanemarjena, okna so deloma odprta, kar njeno stanje še poslabšuje. Po naših informacijah lastnik načrtuje rušitev stavbe in nadomestno gradnjo, saj naj prenova obstoječega objekta ne bi bila ekonomična. O samem arhitekturnem pomenu vile in njenih prvotnih lastnikih v javnosti ni dosti znanega, zato se mi zdi aktualno situacijo nujno osvetliti s tega zornega kota. Hkrati pa naj moj prispevek služi kot pobuda za ponovni premislek o usodi Vile Adlešič.
(Slika 1 in Slika 2) Ivan Vurnik: Vila Adlešič, Ljubljana, 1922–1923, pročelje (foto: Franci Lazarini); Ivan Vurnik: Vila Adlešič, Ljubljana, 1922–1923, južna fasada (foto: Franci Lazarini)
Prva polovica dvajsetih let 20. stoletja je eno najbolj dinamičnih obdobij v ustvarjanju Ivana Vurnika.[2] Leta 1919 se je po delovanju na Dunaju in vojaški službi v Posočju, na Tirolskem in v Srbiji preselil v Ljubljano, kjer ga je vodstvo novoustanovljene ljubljanske univerze zadolžilo za organizacijo študija arhitekture. Vsaj v strokovnih krogih je splošno znano, da je bil prav Vurnik tisti, ki je v Ljubljano povabil drugega pionirja slovenske moderne arhitekture, Jožeta Plečnika (1872–1957), in s tem posledično omogočil nastanek »Plečnikove Ljubljane«, ki danes predstavlja enega osrednjih elementov turistične ponudbe slovenske prestolnice. Nastanek države južnih Slovanov, na katero so Slovenci sprva gledali z dokajšnjo mero navdušenja in optimizma, je povzročil precejšen kulturni razcvet in je zelo močno vplival tudi na arhitekturni in urbanistični razvoj Ljubljane. Delovanje Zbornice za trgovino, obrt in industrijo, ustanovitev Ljubljanskega velesejma (1920) in podobne ustvarjalne povezave med gospodarstvom, politiko in kulturo, so pomembno prispevale k napredku meščanske bivalne kulture, vzpostavitvi novih kulturnih ustanov (Narodna galerija, umetnostne razstave na Ljubljanskem velesejmu ipd.) ter raziskovanju in promociji slovenske zgodovine ter umetnostne in etnografske dediščine. V to pestro dogajanje se je vključil tudi arhitekt Vurnik, ki ga je France Stele v svojem Orisu opredelil kot enakovrednega Plečniku pri ustvarjanju nove slovenske arhitekture.[3] Žal je kasnejši razvoj dogodkov Vurnika postavil v drugi plan, s tem pa je bila v laični javnosti večinoma pozabljena njegova vloga pri razvoju slovenske moderne arhitekture.
V Vurnikovem bogatem opusu so prav arhitekturne stvaritve iz prve polovice dvajsetih let med najzanimivejšimi in najizvirnejšimi. Po secesijski fazi, ki se je s prvo svetovno vojno večinoma iztekla in katere najboljši primer predstavlja kapela v škofijski palači v Trstu (1913), je namreč razvil lasten slog, na katerega je v marsičem vplival prav začetni zanos v novi državi. V prvi vrsti gre za poskus oblikovanja slovenskega nacionalnega arhitekturnega sloga (prezbiterij župnijske cerkve sv. Katarine, Topol nad Medvodami, 1919; Zadružna gospodarska banka, Ljubljana, 1921–1922) z bogatimi ornamentalnimi poslikavami, ki se naslanjajo na ornamente iz slovenske ljudske umetnosti, pri čemer je bilo ključno sodelovanje njegove soproge, slikarke Helene Kottler Vurnik (1882–1962).[4] V tistem času pa je zasnoval tudi objekte, pri katerih je ornamentalno poslikavo zamenjal z dekorativno stavbno plastiko, pri čemer je viden tesen naslon na sočasno arhitekturno dogajanje v srednji Evropi (nemški ekspresionizem, češki rondokubizem). Med temi primeri velja omeniti Anatomski inštitut v Ljubljani (1919–1920), Sanatorij za pljučne bolnike na Golniku (1920–1921) in Sokolski dom na Taboru v Ljubljani (1923–1925). Gre za najbolj prepoznavno obdobje Vurnikove arhitekturne ustvarjalnosti, preden se je v drugi polovici dvajsetih let povsem preusmeril v funkcionalizem (npr. Delavska kolonija, Maribor, 1928; Kopališče Obla Gorica, Radovljica, 1932; neuresničeni načrti za Univerzitetno knjižnico, Ljubljana, 1934).
V to obdobje sodi tudi Vila Adlešič, katere pročelje je poudarjeno z balkonom in izstopajočim stolpičem, posebej pa je potrebno opozoriti na šilasto oblikovana balkonska vrata. Prav šilaste okenske in vratne odprtine reprezentančnega dela stavbe so ena najpogostejših form Vurnikove arhitekture iz prve polovice dvajsetih let in jih najdemo npr. tudi na sanatoriju na Golniku, Sokolskem domu na Taboru ali pa Narodnem domu v Kranju (1922–1923), katerega zunanjščina je bila po drugi svetovni vojni žal predelana. Gre za formo, ki izvira iz sočasne nemške ekspresionistične arhitekture (npr. Hans Poelzig, foaje Velikega gledališča v Berlinu, 1919, uničeno 1938; Otto Bartning, Zvezdasta cerkev, 1922, neuresničeno) in tako predstavlja prenos tedaj najaktualnejšega srednjeevropskega arhitekturnega dogajanja v naš prostor.[5] Zanimiva je tudi južna fasada vile s šilastimi nišami, predvsem pa z oknom v obliki stiliziranega trilista v zgornjem nadstropju.
(Slika 3, Slika 4 in Slika 5) Juro Adlešič (1884–1968) (© ZRC SAZU, UIFS, arhiv); Slavko Pengov: Kristus nahrani pettisočglavo množico, freska na zunanjščini delavnic na Žalah, Ljubljana, 1939; figura skrajno levo zgoraj je portret Jura Adlešiča (foto: Damjan Prelovšek); Juro Adlešič in Jože Plečnik v Begunjah, 1939 (UL FF, Fototeka Oddelka za umetnostno zgodovino)
Vila na Groharjevi 7 pa ni pomembna zgolj zaradi svoje arhitekture, temveč tudi zaradi prvotnih prebivalcev, Jura in Vere Adlešič. Juro Adlešič je po krivici prezrta osebnost v zgodovini Ljubljane. Po rodu je bil Belokranjec, a se je po končanem študiju prava v Pragi in na Dunaju leta 1910 preselil v Ljubljano, kjer je osem let pozneje, po končanem pripravništvu, odprl odvetniško pisarno. Bil je član Slovenske ljudske stranke (SLS), vendar se do sredine tridesetih let ni politično udejstvoval. V javnosti je postal znan, ko je v letih 1932–1933, v času šestojanuarske diktature, kot odvetnik branil nekatere člane tedaj prepovedane SLS. Leta 1935 je postal ljubljanski župan in v naslednjih sedmih letih ključno vplival na razvoj Ljubljane.[6] Posodobil je delovanje mestne uprave, posebej si je prizadeval za napredek na socialnem in kulturnem področju ter pri razvoju infrastrukture, predvsem pa je pomembno vplival na arhitekturni in urbanistični razvoj slovenske prestolnice, ki se je v času med obema svetovnima vojnama prelevila iz avstrijskega provincialnega mesta v sodobno politično, kulturno in gospodarsko središče Slovencev ter eno od treh prestolnic Kraljevine Jugoslavije.[7] V njegovem času je potekalo urbanistično urejanje t. i. Velike Ljubljane (Ljubljana s priključenimi predmestji), prav tako je Adlešič ključen za izvedbo več mestotvornih projektov, ki so že dlje časa predstavljali deziderat tako mestnih oblasti kot meščanov. Pri tem je tesno sodeloval z Jožetom Plečnikom, a ni nastopal le v vlogi naročnika, temveč pogosto tudi mediatorja med arhitektom, delom občinskih svetnikov, ki so Plečnikovim projektom nasprotovali, in javnostjo. Med objekti, ki jih je Ljubljana dobila po Adlešičevi zaslugi in za katere je načrte izdelal Plečnik, velja izpostaviti poslovilne objekte na Žalah (1938–1940), spominski park Navje (1937–1938), Zapornico na Ljubljanici (1939–1944) in Tržnice (1940–1942). V njegovem času je bila dokončana ureditev sprehajališča na Šancah (1934–1936) in prezentacija Rimskega zidu (1936–1938). Precej si je prizadeval tudi za gradnjo nove mestne hiše na Vodnikovem trgu, preureditev ljubljanskega gradu v muzej in izgradnjo Južnega trga, vendar ti projekti iz različnih razlogov niso bili uresničeni.[8]
V Adlešičevo ustvarjalno delo je radikalno zarezala druga svetovna vojna. Aprila 1941 je, v skladu z mednarodnim pravom, predal mestne ključe italijanskim okupatorjem, zaradi česar je bil vse do nedavnega po krivici deležen očitkov. Italijanski okupatorji so ga pustili na županskem položaju, na katerem je skušal dokončati nekatere že začete projekte (npr. Tržnice). Kljub večkrat izraženi želji po umiku je na prigovarjanje znancev in prijateljev (tudi Plečnika) vztrajal kot župan do junija 1942, ko je odstopil. Jeseni istega leta se je zaradi groženj političnih nasprotnikov umaknil v Merano na Južnem Tirolskem, od tam pa leta 1949 odšel v Združene države Amerike. V domovino se je vrnil šele tik pred smrtjo in je še danes zaradi nesrečnega spleta okoliščin v javnosti domala neznan. Med poznavalci slovenske arhitekture je splošno sprejeto dejstvo, da je za arhitekturno preoblikovanje Ljubljane v obdobju med obema svetovnima vojnama zaslužna trojica Jože Plečnik, France Stele in Matko Prelovšek, po mojem mnenju pa bi morali, vsaj kar se druge polovice tridesetih let tiče, tezo korigirati in govoriti o četverici Plečnik, Stele, Prelovšek in Adlešič. Menim tudi, da ni pretirano, če župana Adlešiča glede na njegov pomen za infrastrukturni, arhitekturni, urbanistični in kulturni razvoj mesta postavimo ob bok Ivanu Hribarju.
Pomembno vlogo v slovenski kulturi in izobraževanju pa je imela tudi Adlešičeva soproga Vera (1905–1975). Po končanem glasbenem izobraževanju na Dunaju in v Ljubljani je od leta 1927 do sezone 1931/1932 delovala kot pevka v ljubljanski operi, v tridesetih letih pa se je dodatno izobraževala v Berlinu in na Dunaju na področju solopetja in govorne tehnike. Za razliko od moža je po drugi svetovni vojni ostala v Ljubljani, kjer je na novoustanovljeni Akademiji za igralsko umetnost vse do upokojitve 1968 predavala govorno tehniko in dikcijo. Bila je vodilna strokovnjakinja za govorno tehniko, o čemer je napisala več znanstvenih člankov, honorarno je predavala tudi na Višji pedagoški šoli in Akademiji za glasbo ter vodila več tečajev po vsej Jugoslaviji, med drugim na Radiu Ljubljana, v Mestnem gledališču ljubljanskem in Prešernovem gledališču v Kranju.[9]
Kot je razvidno iz zapisanega, je Vila Adlešič v vseh ozirih izjemen objekt. Ne le kot arhitekturna mojstrovina Ivana Vurnika, pionirja slovenske moderne arhitekture, iz njegovega slogovno najbolj samosvojega obdobja, temveč je pomembna tudi kot dom Vere in Jura Adlešiča, ki sta vsak na svojem področju pustila velik pečat v zgodovini Ljubljane. Zato pozivamo pristojne, da preprečijo nadaljnje propadanje oziroma rušenje tega zgodovinsko in arhitekturno pomembnega objekta. Adlešičevo vilo je potrebno prenoviti v skladu s sodobnimi konservatorskimi načeli, na vidnem mestu na njeni zunanjščini pa predlagam tudi postavitev spominskih obeležij za Jura in Vero Adlešič.
[1] Na uničevanje kulturne dediščine na Mirju in Koleziji je že pred slabim desetletjem opozoril Aleš Iglič (Aleš Iglič, Meščani Ljubljane brez glasu. O uničevanju zelenja in dediščine meščanske bivalne kulture na območju Kolezije in Mirja, Delo, 13. 7. 2017, p. 5). O Vili Sternen: Bogo Zupančič, Usode ljubljanskih stavb in ljudi. 49–72, Ljubljana 2007, pp. 68–71.
[2] Temeljna pregleda Vurnikovega življenja in dela: Peter Krečič, s. v. Vurnik Ivan, Slovenski biografski leksikon, IV, Ljubljana 1980–1991, pp. 647–650; Dušan Blaganje, Ivan Vurnik, arhitekt / Ivan Vurnik, the Architect, Ivan Vurnik. 1884–1971. Slovenski arhitekt / Slovenian Architect (ed. Janez Koželj), Ljubljana 1994 (= Arhitektov bilten, XXIV/119–124), pp. 10–48.
[3] France Stele, Oris zgodovine umetnosti pri Slovencih. Kulturnozgodovinski poskus, Ljubljana 1924, pp. 154–155.
[4] O Vurnikovem oblikovanju nacionalnega sloga: Blaganje 1994, cit. n. 2, pp. 18–24; Damjan Prelovšek, O dekorativnosti zgodnje Vurnikove arhitekture / Decoration in early Vurnik’s Architecture, Ivan Vurnik. 1884–1971. Slovenski arhitekt / Slovenian Architect (ed. Janez Koželj), Ljubljana 1994 (= Arhitektov bilten, XXIV/119–124), pp. 67–70; Damjan Prelovšek, Narodni slog v slovenski arhitekturi, Acta historiae artis Slovenica, III, 1998, pp. 120–121; Franci Lazarini, Nationalstile als Propagandamittel in der Zeit der Nationalbewegungen. Slowenische und andere Nationalstile in der Architektur um 1900, Acta historiae artis Slovenica, XXV/2, 2020, pp. 255–257. O Heleni Vurnik: Andrej Smrekar, Življenje in delo Helene Kottler Vurnik, Helena Vurnik. Slikarka in oblikovalka 1882–1962 (Ljubljana, Narodna galerija, 20. 9. – 3. 12. 2017), Ljubljana 2017, pp. 22–62.
[5] O Vili Adlešič: Ivan Vurnik 1994, cit. n. 2, pp. 298–299; https://www.centerarhitekture.org/ca/wp-content/uploads/2017/08/zemljevid.pdf (5. 2. 2026). O ekspresionističnih elementih v Vurnikovi arhitekturi: Stane Bernik, Slovenska arhitektura dvajsetega stoletja / Slovenian Architecture of the Twentieth Century, Ljubljana 2004, pp. 56–58.
[6] O življenju in delu Jura Adlešiča: Jelka Melik, s. v. Adlešič, Juro, Novi Slovenski biografski leksikon, I, Ljubljana 2013, pp. 80–81.
[7] O Adlešičevem županskem mandatu: Mojca Šorn – Jure Gašparič, Dr. Juro Adlešič, župan "Velike Ljubljane" (1935–1942), Studia Historica Slovenica, XVII/2, 2017, pp. 693–714. Rekapitulacija prvih petih let njegovega mandata: Pet let dela za Ljubljano, Ljubljana 1940.
[8] O Adlešičevem in Plečnikovem sodelovanju: Franci Lazarini, Mayor Juro Adlešič and the Architectural Development of Ljubljana: Collaboration with Jože Plečnik in the Interwar Period, Studia Universitatis Hereditati, XIV, 2026 (v tisku).
[9] O Veri Adlešič: Peter Bedjanič, s. v. Adlešič, Vera, Novi Slovenski biografski leksikon, I, Ljubljana 2013, pp.82–83.
PODNAPISI K SLIKAM:
1. Ivan Vurnik: Vila Adlešič, Ljubljana, 1922–1923, pročelje (foto: Franci Lazarini)
2. Ivan Vurnik: Vila Adlešič, Ljubljana, 1922–1923, južna fasada (foto: Franci Lazarini)
3. Juro Adlešič (1884–1968) (© ZRC SAZU, UIFS, arhiv)
4. Slavko Pengov: Kristus nahrani pettisočglavo množico, freska na zunanjščini delavnic na Žalah, Ljubljana, 1939; figura skrajno levo zgoraj je portret Jura Adlešiča (foto: Damjan Prelovšek)
5. Juro Adlešič in Jože Plečnik v Begunjah, 1939 (UL FF, Fototeka Oddelka za umetnostno zgodovino)
Avtor:
Izr. prof. dr. Franci Lazarini
Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Steleta ZRC SAZU
Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.
