Tomislav Vignjević, Ples smrti

Konec leta 2007 je v zbirki Knjižnica Annales Major v založbi Univerze na Primorskem izšla knjiga Tomislava Vignjevića o enem najzanimivejših ikonografskih motivov srednjeveške umetnosti – mrtvaškem plesu – v istrskem srednjeveškem stenskem slikarstvu. Drobno knjižico z vsebini primerno temačnimi platnicami (s trdimi ali mehkimi) že na prvi pogled odlikujejo številne kvalitetne reprodukcije, med katerimi izstopata večstranski fotografiji mrtvaških plesov Vincenca iz Kastva v Bermu iz leta 1474 in Janeza iz Kastva v Hrastovljah iz leta 1490. V prvih poglavjih je avtor izpostavil izredni lokalni pomen obeh poslikanih notranjščin, saj predstavljata vrhunec istrske slikarske šole 15. stoletja, predvsem zaradi dobro ohranjenih mrtvaških plesov pa po pomenu krepko presegata lokalne meje.

Motiv mrtvaškega plesa je bil v poznem srednjem in zgodnjem novem veku zaradi številnih epidemij in vojn izredno priljubljen in razširjen, najpomembnejši primeri iz velikih evropskih središč pa se do danes žal niso ohranili. Poleg kompleksnega odnosa do smrti mrtvaški plesi pričajo tudi o takratnih predstavah o družbeni hierarhiji, ki po Vignjevićevih ugotovitvah niso bile tako revolucionarne, kot so predlagali nekateri sodobni interpreti.

Po jedrnati predstavitvi slikarstva v Istri v poznem srednjem veku, ki je bilo razpeto med italijanskimi in srednjeevropskimi likovnimi tokovi, sledita temeljiti obravnavi mrtvaških plesov v Bermu in v Hrastovljah. Pri mrtvaškem plesu v Marijini cerkvi na Škrilju pri Bermu opozarja avtor na preplet italijanskih, lokalnih in severnih tako vsebinskih kot likovnih elementov. Posebno pri severnih vplivih je zanimiv naslon na ilustracije t. i. Heidelberške lesorezne knjige, ki sledijo danes izgubljenemu mrtvaškemu plesu v Baslu. Sporočilo plesa še posebno poudarja le delno ohranjena upodobitev kolesa sreče, kopiranega po izredno priljubljenih bakrorezih nizozemskega grafika Mojstra s svitki, ki je bil v Istri izredno priljubljen. Navezavo na t. i. baselsko skupino mrtvaških plesov je Vignjević opazil tudi pri mrtvaškem plesu v cerkvi Svete Trojice v Hrastovljah, le da je tu celotna upodobitev obogatena še z elementi francoske ikonografske tradicije. Kljub izdatni uporabi različnih predlog oba plesa kažeta precejšnjo mero izvirnosti in sposobnost samosvojega predelovanja vzorov pri obeh slikarjih.