Minka OSOJNIK

Obnova samostanske cerkve na Kostanjevici v Novi Gorici (2017–2025) – predstavitev pomembnejših odkritij

Ocene in predstavitve, 1. 2. 2026

V letu 2023 je Frančiškanski samostan Kostanjevica v Novi Gorici z bogatim kulturnim programom praznoval 400-letnico nastanka prvotne cerkve. Samostan je bil leta 2024 z odlokom Vlade RS razglašen za spomenik državnega pomena.[1] V obrazložitvi odloka je med drugim napisano: »Samostan, ki že od nastanka stoji na stičišču različnih kultur, je bil z vsebino in delovanjem obeh meniških redov pomemben družbenopovezovalni člen ter je še zdaj pomemben živi kulturni ter duhovni prostor za prebivalce na obeh straneh državne meje.« In prav v letu 2025, ko sta v sorodnem duhu povezovanja Nova Gorica in Gorica predstavljali skupno Evropsko prestolnico kulture, se je zaključila v vseh pogledih izjemno zahtevna, celovita obnova notranjščine samostanske cerkve, ki je potekala strnjeno od leta 2017 do 2025, s krajšimi predahi med podiranjem odrov in postavljanjem novih. Številna odkritja, do katerih so se med restavratorskimi deli dokopali strokovnjaki različnih področij, kar kličejo po tem, da se stavbna zgodovina samostanske cerkve napiše na novo. V pričujočem članku so strnjeno predstavljena tista odkritja, ki bodo v prihodnje ključna za nadaljnje raziskovanje, in nekatera, ki so vse vpletene v obnovo najbolj presenetila.

Za razumevanje zgodovine Kostanjevice je nedvomno najpomembnejši vir Zgodovina Kostanjevice, ki jo je leta 1847 napisal in 1848 izdal pater Klar Vascotti ter jo hranijo v samostanski knjižnici, dostopna pa je tudi na spletu.[2] Njegove zapiske nadaljuje kronika p. Friderika Hönigmana do 1883, nato pa je zgodovino Kostanjevice v slovenščini spisal še pomembni slovenski jezikoslovec p. Stanislav Škrabec.[3] Celovito predstavitev samostana z vsemi njegovimi zakladi je leta 1983 zaobjel Marjan Brecelj v že večkrat ponatisnjeni knjigi Frančiškanski samostan Kostanjevica v Novi Gorici,[4] leta 2008 pa je v sklopu zbirke Le chiese nel Goriziano izšla še knjiga Lilijane Mlakar in Luigija Tavana z naslovom La Castagnavizza.[5]

O stavbnem razvoju samostanske cerkve, ki predstavlja enega temeljnih spomenikov 17. stoletja na Primorskem se je največ ukvarjala Helena Seražin,[6] Barbara Jaki pa je preučevala štukaturo.[7] Njuno delo ostaja temeljnega pomena za poznavanje tega kompleksnega objekta, osebna naklonjenost obeh avtoric do Kostanjevice in pripravljenost nuditi pomoč pri umeščanju novih odkritij v smiselno celoto njenega zgodovinskega razvoja pa sta zagotovo pripomogli k nastanku tega članka, ki želi njuno delo le dopolniti oz. nadgraditi s podatki, ki jih omenjeni avtorici v času pisanja še nista imeli na razpolago.

Odkritja na poslikavi v luneti na slavoločni steni

Restavriranje poslikave v luneti na slavoločni steni v ladji je potekalo leta 2017 in je pomenilo začetek celovite obnove notranjščine cerkve.[8] Poslikava je izvedena na območju nekdanjega termskega okna – prav takega, kot ga še danes vidimo na nasprotni steni, torej na glavni fasadi. Okno so morali ob gradnji sedanjega prezbiterija zazidati, saj bi se v nasprotnem primeru delno odpiralo v njegovo podstrešje. Podoba Marije Tolažnice, znane kot Kostanjeviška Marija, je delo dveh videmskih slikarjev iz dveh različnih obdobij: Leonardo Rigo je podobo naslikal v tehniki prave freske leta 1886, Giovanni Moro pa je v prvi svetovni vojno močno poškodovano poslikavo delno dopolnil in preslikal leta 1929. Poslikava je bila kasneje vsaj še dvakrat »popravljena« in nato močno poškodovana v potresu leta 1976, zato je bila njena podoba pred zadnjim restavratorskim posegom precej okrnjena. Predvsem so jo kazile številne nekvalitetne preslikave, ki so bile v spodnjem delu lunete med restavriranjem v celoti odstranjene, tako da se je pod njimi pokazala prvotna podoba Leonarda Riga. (sliki 1 pred in 2 po posegu)

Sliki 1 in 2

Prvo prijetno presenečenje so bile novoodkrite silhuete na Goriškem vsem znanih hribov – Sabotina, Svete Gore in Škabrijela –, ki so se ob restavriranju pokazale na veduti za sedečim angelčkom z lutnjo na stopnicah pod Marijinim prestolom. Na Sveti Gori se prepozna tudi Marijino svetišče. Seveda je upodobljeno drugačno, kot ga vidimo danes, saj je bila tudi Sveta Gora med prvo vojno porušena in kasneje na novo zgrajena. (sliki 3 pred in 4 po posegu)

Sliki 3 in 4

Odkritje, ki je med restavratorji zbudilo veliko manj veselja, je bila manjkajoča glava enega od angelov, ki k Marijinem prestolu vodijo uboge. Ta poškodba je nastala že v času bombardiranja med prvo svetovno vojno, ko je bil uničen zgornji del poslikave, torej podoba Marije od pasu navzgor. Giovanni Moro, ki je sliko restavriral po prvi svetovni vojni, je na novo naslikal zgornji del Marije in popravil preostale poškodbe, »obglavljenega« angela pa je očitno spregledal. Na srečo so to poškodbo opazile restavratorke leta 2017, tako da je bila s pomočjo stare fotografije naslikana nova angelska glava. (sliki 5 pred in 6 po posegu)

Sliki 5 in 6

Naslednje zanimivo odkritje je bila temno modra vaza z dvema lilijama ob sedečemu angelu z lutnjo pod Marijinim prestolom. Po čiščenju se je izkazalo, da je vaza črna, lilije pa so bile prvotno tri. Ob prebiranju zgodovinskih virov smo ugotovili, da predstavlja črna vaza nagrobno urno, ki stoji nad grobom francoske kraljeve družine, lilije pa ne predstavljajo Marijinega simbola, kot smo si prvotno razlagali, temveč gre za tri lilije iz grba Burbonov. Sredstva za poslikavo Leonarda Riga je namreč samostanu podarila Marija Terezija Beatrika Kajetana, nadvojvodinja Avstrijsko-Estenska, grofica Chambordska, zadnja predstavnica družine Burbonov, ki je bila tukaj pokopana in je med drugim zaslužna tudi za to, da se grobnica Burbonov nahaja prav pod prezbiterijem, torej tudi pod naslikano črno vazo. Ali je tako na poslikavi med ljudmi, ki se obračajo k Mariji kot vdova naslikana prav ona, kot je na enem od skupnih ogledov cerkve sugeriral kolega umetnostni zgodovinar Alessandro Quinzi iz Gorice, bodo morda potrdile nadaljnje raziskave.

Odkritje napisa z letnico 1639 na štukaturah korne ograje

Najpomembnejše odkritje za opredelitev stavbnega razvoja samostanske cerkve je prinesel leta 2019 konservatorsko-restavratorski projekt obnove štukatur pevskega kora in okenskih špalet na koru.[9] Do te obnove je namreč veljalo, da so dali večjo enoladijsko cerkev na Kostanjevici pozidati šele bosonogi karmeličani po letu 1650, ko so prejeli od grofa Thurna v dar obstoječo manjšo kapelo iz leta 1623 in skromno zavetišče za romarje ob njej, o čemer priča črna kamnita plošča na sredini korne ograje. Posledično so bile tudi vse dosedanje študije kostanjeviških štukatur usmerjene v iskanje slogovnih povezav s preostalo sočasno arhitekturo karmeličanov.

Slika 7

S štukaturo so prevlečena polja med arkadnimi loki in celoten parapet. Štukature na korni ograji so horizontalno razdeljene na dva pasova, ločena s profiliranim vencem, okrašenim z astragalom. (slika 7) Spodnji del predstavljajo tri arkade pevskega kora, katerih ostenje krasijo umetelno izoblikovani sadni festoni različnih oblik. Med restavriranjem se je pokazala izredno fina modelacija štukatur, ki so v celoti ročno izvedene, tako da je vsak feston nekoliko drugačen in sestavljen iz različnih sadežev, po odstranitvi debelih slojev umazanije in številnih beležev pa se je na enem od sadežev izluščil celo obraz »spakca« (slika 8). Festone povezujejo trakovi s pentljami, ki so obešeni na štiri maskerone, ki kot zaključki nekakšnih pilastrov logično stojijo nad kamnitimi pilastri, ki nosijo pevski kor. Zgornja polovica korne ograje predstavlja območje zidanega parapeta in tudi ta izredno bogato okrašeni del logično sledi tridelni zasnovi spodnjih arkadnih lokov. V osi nad kamnitimi pilastri in štukaturnimi maskeroni stojijo štirje celopostavni putti, odeti v ogrinjala, med njimi se nad stranskima arkadama nahajata dve ovalni kartuši s hermami ob straneh, medtem ko je nad srednjo arkado med dvema putoma vzidana zgoraj omenjena črna kamnita plošča.

Slika 8

Angela imata ob sebi dva ščitka z napisi. Pred obnovo sta se napisa slabo videla, a kljub temu smo lahko razbrali, da se nanašata na dve celoviti obnovi notranjščine cerkve, in sicer na prvo, ki jo je leta 1765 izvedel Antonio Pedroni iz Milana (slika 9), ter drugo, ko je bila leta 1924 cerkev po prvi svetovni vojni ponovno pozidana (ne pa še na novo okrašena). Med restavratorskim posegom leta 2019 so oba napisa odstranili, saj sta se pod njima kazala starejša napisa: FRANC. S ROSINA DE SALA VALLIS LUGANI F. (slika 10) na levem in ANNO SALVTIS MDCXXXIX na desnem ščitku. Napisa nam torej razkrivata avtorja štukatur Francesca Rosina iz Lugana in letnico 1639 ter tako predstavljata pomembno odkritje, ki bistveno spremeni dosedanje vedenje o zgodovini tega objekta. Dokazujeta namreč, da je morala cerkvena ladja v obstoječem obsegu stati že več kot desetletje pred prihodom karmeličanov na to območje. Do takrat so bile izvedene tudi že prve bogate štukature, za nastanek katerih je po vsej verjetnosti odgovoren sam ustanovitelj samostana in cerkve, torej grof Matija Thurn.

Sliki 9 in 10

Očitno je bila črna kamnita plošča vstavljena v korno ograjo naknadno, pri čemer so bile štukature na tem delu uničene. To razloži tudi delno poškodovano roko putta, ki stoji desno od napisa, saj je kamnita plošča njegove prste dobesedno odrezala, medtem ko so preostale roke puttov v celoti upodobljene in lepo slonijo na štukaturnih kartušah. (slika 11) Kaj je stalo v osrednjem delu korne ograje pred vzidavo kamnite plošče, ne bomo nikoli izvedeli, lahko pa si predstavljamo, da je morda tudi na tem mestu stala ovalna kartuša s hermama, saj bi bilo zanjo ravno dovolj prostora.

Slika 11

Odkritje fragmentov štukatur na cerkvenem podstrešju

Poleg korne ograje, okenskih špalet na koru in štukaturnega okvirja na zahodni (levi) steni v ladji, kjer so se štukature iz 17. stoletja ohranile do danes, je bil izredno bogato okrašen predvsem strop, prav tako preostale okenske špalete in stene. S štukaturami je bila okrašena tudi zunanjščina cerkve oz. njena zahodna fasada – tista, ki jo je obiskovalec Kostanjevice ob prihodu iz Gorice najprej zagledal. Že pater Vascotti v svoji Zgodovini Kostanjevice opisuje ostanke teh štukatur, in sicer pet kamnitih okrasnih kartuš z okovjem, ki so se v njegovem času še nahajale na cerkvenem podstrešju nad levim stranskim hodnikom. Po njegovem mnenju so te kartuše, ki so nekdaj krasile zunanjost cerkve oz. njeno zahodno fasado, ki je gledala v smeri glavnega dostopa do samostana, tehten dokaz, da je bila cerkev najprej enoladijska, šele kasneje so ji prizidali kapeli in stranske hodnike. Ob tem v opisu hudomušno doda, da bi bilo v nasprotnem primeru to okrasje »postavljeno v čast gosti temì«, kar pa se mu seveda zdi popolnoma nesmiselno.

Njegov opis si lažje razložimo ob ogledu risbe cerkve na Kostanjevici, ki jo je okoli leta 1682 narisal goriški duhovnik Giovanni Maria Marussig in je bila že objavljena v Varstvu spomenikov.[10] Risba prikazuje samostansko cerkev v času karmeličanov, ko je stala le današnja ladja (brez stranskih hodnikov) z nekoliko manjšim prezbiterijem. Na risbi je ob zahodno stranico cerkve prislonjena pritlična lopa, ki sloni na stebrih. Pater Klar Vascotti v zgornjem opisu govori o okraskih v nadstropju zahodne fasade, torej v predelu nad streho lope. Na tem mestu na risbi jasno vidimo členitev in dekoracijo fasade: nad streho so v liniji izmenjujoče razporejeni tri polkrožno zaključene niše s kipi in dve pravokotni okni, nad njimi pa fasado krasijo še baročni dekorativni okvirji. Dve niši sta še danes ohranjeni: desna se nahaja v prostoru, v katerega dostopamo s pevskega kora, leva pa v tistem, v katerega pridemo okoli prezbiterija iz oratorija nad zakristijo. V tej niši je do danes ohranjen nekoliko poškodovan kip sv. Mihaela (slika 12). Srednjo nišo je uničila gradnja stranske kapele, ki s svojo višino na tem mestu sega v nadstropje.

Ker je bila med prvo svetovno vojno cerkvena ladja zelo poškodovana, zrušil se je namreč skoraj celoten strop, ni bilo pričakovati, da bi se ohranile kartuše nad okni in nišami. Pa vendarle so se, vsaj v fragmentih. Ob pregledu cerkvenega podstrešja smo na območju nekdanje zunanje zahodne fasade cerkve odkrili ostanke dveh kartuš, in sicer skrajno leve in skrajno desne. Od leve kartuše (slika 13) je ohranjen le fragment z levjo glavo, od desne (slika 14) pa skoraj cela zgornja polovica, ki ima v temenu angelsko glavo. Kartuši nista kamniti, kot je to opisal Vascotti, temveč gre za štukature, prebarvane z beležem. Primerjava obrazov angelčkov na koru in angela v temenu opisane kartuše nedvomno potrjuje, da gre za delo istega mojstra oz. delavnice, tako da lahko tudi štukaturno okrasje na nekdanji zunanjščini, kot jo je narisal Marussig, datiramo že v leto 1639.

Sliki 13 in 14

Odkritje lokacije napisa z letnico 1661 na štukaturah prezbiterija

Pater Klar Vascotti v svoji Zgodovini Kostanjevice piše, da je gradnjo prezbiterija cerkve do leta 1661 zaključil Giovanni-Andrea Larduzzi, rojen v Toscolanu ob Gardskem jezeru. Podatek je razbral z napisa, ki se je nahajal na slavoločni steni na notranji strani prezbiterija.[11] V zapisih patra Škrabca nato preberemo, da so omenjeni napis leta 1886 prekrili s pozlato, zato od takrat ni več viden.[12] Med obnovo štukatur in poslikav na stropu prezbiterija v letu 2023 se je ta napis ponovno odkril – nahaja se na pozlačenem polju znotraj štukaturne kartuše, katero na vrhu krasi angelska glavica. (slika 15)

Kot je zapisal že Vascotti, se napis res nahaja nad slavolokom v prezbiteriju, nasproti glavnega oltarja, vendar verjetno ne razkriva imena mojstra, ki je prezbiterij zgradil, temveč štukaterja. V stenah prezbiterija sta namreč vzidani dve kamniti plošči, ki med drugim sporočata, da je dala glavni oltar leta 1655 postaviti Katarina, grofica Werdenberg, rojena baronica Coronini-Kromberk. Že pater Škrabec v Naši Kostanjevici pravilno sklepa, da če je stal oltar že leta 1655, potem se Larduzzijevo delo, ki je bilo zaključeno 1661, lahko nanaša le na štukature, ne pa na sam prezbiterij. Njegovo tezo potrjuje lokacija napisa znotraj štukaturne kartuše.

Odkritje vojakovega podpisa na steni prezbiterija

Med obnovo sten prezbiterija leta 2024, s katero se je celovita obnova notranjščine cerkve tudi uspešno zaključila, je bila med plastmi, ki so prekrivale stene, odkrita zelo kvalitetno izvedena plast v tehniki štukmarmorja v sivi barvi, ki z vrisanimi žilami in zglajeno površino imitira kamen. Pod njo se nahajajo še starejše plasti, ki so sočasne s sivo plastjo, ki je bila v kombinaciji s pozlato nanesena na štukature prezbiterija verjetno v začetku 18. stoletja. Med odstranjevanjem novejših plasti beležev se je na levi zahodni steni prezbiterija – levo za slavolokom – pokazal zanimiv napis, izveden z grafitnim svinčnikom. (slika 16) Na njem se je podpisal vojak Augusto Salvi iz Neaplja, ki je 28. novembra 1916 prespal v prezbiteriju kostanjeviške cerkve (»dormivo qui«). Napis, ki jasneje osvetli enega od razlogov, zakaj je bila cerkev med prvo svetovno vojno tako močno poškodovana – v njej so namreč bivali vojaki –, je hkrati pomagal datirati to kvalitetno plast štukmarmorja, ki je bila v času, ko se je Augusto na steno podpisal, očitno vidna. Iz navedenega in iz visoke kvalitete izvedbe te plasti lahko upravičeno sklepamo, da je nastala v času zadnje večje obnove notranjščine cerkve pred prvo svetovno vojno, torej v času med letoma 1884 in 1886, ko je cerkev poslikal furlanski slikar Leonardo Rigo, ki je tudi avtor poslikav na stropu in stenah prezbiterija.

Slika 16

Obseg rekonstrukcij v cerkvi po katastrofalnem uničenju med prvo svetovno vojno

V pričujočem članku so bila do tu predstavljena predvsem tista odkritja, ki so za širši krog bralcev verjetno najbolj zanimiva in so lahko preverljiva tudi ob samem ogledu cerkve, saj so vse »novosti« dobro vidne vsakemu pozornemu opazovalcu, ko se sprehodi po cerkvi.

Vendar moramo na koncu omeniti še eno presenetljivo odkritje, ki na prvi pogled ni tako vidno. V teh letih obnove je prihajala vedno bolj do izraza danes skorajda nepredstavljiva skrb za ohranjanje originalne materialne substance samostanske cerkve v vseh obdobjih njenega obstoja, predvsem pa po katastrofalnih poškodbah cerkve med prvo svetovno vojno. Na podlagi ohranjenih štukatur in poslikav lahko ocenimo, da so se po vojni, kljub temu da je bila cerkev v veliki meri porušena, saj sta se zrušila celoten strop v ladji in del vzhodne ladijske stene, trudili ohraniti čim več originalnih elementov. To se vidi že pri luneti na slavoločni steni, kjer je med vojno odpadel cel zgornji del in so ga po vojni naslikali na novo, pri čemer pa so ohranili preostali del poslikave. Med pilastri, ki členijo ladijske stene, nas je presenetilo odkritje, da se je v kotu levo od slavoloka v celoti ohranil originalen pilaster iz 17. stoletja, vsi ostali pa so bili po vojni izvedeni na novo v enaki obliki, a z drugačnim materialom. Tudi bogato profilirani venec, ki obteka ladjo pod stropom, je bil izveden na osnovi originalnega delčka, ki se je v dolžini enega metra ohranil na južni (vhodni) steni levo nad orglami. Najbolj pa nas je presenetil štukaturni okvir na zahodni steni ladje, ki je sočasen s štukaturami na koru, le da so bile štukature okvirja med prvo svetovno vojno bistveno bolj poškodovane. Med restavratorskim posegom na okvirju smo bili osupli, ko smo ugotovili, da je v zgornjem delu od originalne štukature ohranjena le manjša voluta, medtem ko je bil preostali več metrov dolgi del po vojni narejen na novo. Očitno so se zavedali pomena originalnega materiala in njegove izredne kvalitete tudi v obdobju med vojnama, saj so to voluto ohranili in njeni obliki prilagodili novo celoto.

Morda se zdi napisano, glede na kvaliteto kostanjeviških štukatur, samoumevno. Toda spomniti se je treba, da je bil v času prve svetovne vojne na območju soške fronte uničen ali poškodovan večji del stavbnega fonda, z zemljo so bila zravnana celotna naselja, prebivalstvo pa je bilo v najboljšem primeru razseljeno. Z veliko skepso se lahko vprašamo, če bi današnji konservatorski stroki uspel tak podvig, da bi se tako katastrofalno poškodovano stavbo, ne glede na njene umetnostnozgodovinske, arhitekturne in druge kvalitete, v tolikšni meri kvalitetno restavriralo, kot se je kostanjeviško cerkev po prvi svetovni vojni. Vsekakor je prav, da se obvežemo, da bomo v tem duhu za dediščino skrbeli danes. (slika 17)

Slikovno gradivo:

1. Leonardo Rigo, 1886 in Giovanni Moro, 1929, cerkev Gospodovega oznanjenja Mariji na Kostanjevici, prizor Marije Tolažnice v luneti na slavoločni steni pred restavratorskim posegom.
2. Leonardo Rigo, 1886 in Giovanni Moro, 1929, cerkev Gospodovega oznanjenja Mariji na Kostanjevici, prizor Marije Tolažnice v luneti na slavoločni steni po zaključenem restavratorskem posegu.
3. Leonardo Rigo, 1886, cerkev Gospodovega oznanjenja Mariji na Kostanjevici, prizor Marije Tolažnice v luneti na slavoločni steni – detajl angela z lutnjo – pred restavratorskim posegom.
4. Leonardo Rigo, 1886, cerkev Gospodovega oznanjenja Mariji na Kostanjevici, prizor Marije Tolažnice v luneti na slavoločni steni – detajl angela z lutnjo – po zaključenem restavratorskem posegu.
5. Leonardo Rigo, 1886, cerkev Gospodovega oznanjenja Mariji na Kostanjevici, prizor Marije Tolažnice v luneti na slavoločni steni – detajl skupine angelov levo od Marijinega prestola – pred restavratorskim posegom.
6. Leonardo Rigo, 1886, cerkev Gospodovega oznanjenja Mariji na Kostanjevici, prizor Marije Tolažnice v luneti na slavoločni steni – detajl skupine angelov levo od Marijinega prestola – po zaključenem restavratorskem posegu.
7. Francesco Rosina, 1639, cerkev Gospodovega oznanjenja Mariji na Kostanjevici, štukature na korni ograji.
8. Francesco Rosina, 1639, cerkev Gospodovega oznanjenja Mariji na Kostanjevici, štukature na korni ograji – detajl s »spakcem«.
9. Francesco Rosina, 1639, cerkev Gospodovega oznanjenja Mariji na Kostanjevici, štukature na korni ograji – detajl s ščitkom s slabo ohranjenim napisom iz leta 1765.
10. Francesco Rosina, 1639, cerkev Gospodovega oznanjenja Mariji na Kostanjevici, štukature na korni ograji – detajl z restavriranim ščitkom s podpisom Francesca Rosine.
11. Francesco Rosina, 1639, cerkev Gospodovega oznanjenja Mariji na Kostanjevici, štukature na korni ograji – detajl angela s ščitkom desno od kamnite napisne plošče.
12. Francesco Rosina, 1639, cerkev Gospodovega oznanjenja Mariji na Kostanjevici, kip sv. Mihaela, štukatura, niša v prostoru nad levim stranskim hodnikom.
13. Francesco Rosina, 1639, cerkev Gospodovega oznanjenja Mariji na Kostanjevici, manjši fragment štukaturne kartuše na podstrešju cerkve.
14. Francesco Rosina, 1639, cerkev Gospodovega oznanjenja Mariji na Kostanjevici, večji fragment štukaturne kartuše na podstrešju cerkve.
15. Andrea Larduzzi, 1661, cerkev Gospodovega oznanjenja Mariji na Kostanjevici, štukaturna kartuša na temenu slavoloka v prezbiteriju.
16. Cerkev Gospodovega oznanjenja Mariji na Kostanjevici, zahodna stena prezbiterija, podpis vojaka iz časa prve svetovne vojne.
17. Cerkev Gospodovega oznanjenja Mariji na Kostanjevici v Novi Gorici.

Viri slikovnega gradiva: Arhiv ZVKDS OE Nova Gorica (1–17)

Avtorji fotografij:

Minka Osojnik (1, 3, 5, 6, 12, 13, 14, 16)

Željko Ćirković (2, 4, 7, 8, 10, 11, 15, 17)

Marta Bensa (9)

[1] Vlada RS, Odlok o razglasitvi Frančiškanskega samostana Kostanjevica v Novi Gorici za kulturni spomenik državnega pomena, Uradni list RS, št. 74/2024–2320, https://pisrs.si/pregledPredpisa?id=ODLO2827 (15. 12. 2025).

[2] p. Chiaro VASCOTTI, Storia della Castagnavizza, Gorica 1848, https://www.samostan-kostanjevica.si/sl/zgodovinsko-gradivo-o-kostanjevici (15. 12. 2025).

[3] P. Stanislav ŠKRABEC, Naša Kostanjevica: zgodovina cerkve in samostana, Cvetje z vertov sv. Frančiška, XXVI, 1909, zv. 1–11; dostopno na spletni strani samostana (glej zgornjo opombo).

[4] Marjan BRECELJ, Frančiškanski samostan Kostanjevica v Novi Gorici, Nova Gorica 1989³; dostopno na spletni strani samostana (glej opombo št. 2).

[5] Liliana MLAKAR, Luigi TAVANO, La Castagnavizza, Gorica 2008.

[6] Helena SERAŽIN, Samostanska cerkev na Kostanjevici pri Novi Gorici, Acta historiae artis Slovenica, 5, Ljubljana 2000, pp. 67–81.

[7] Barbara JAKI, Vtis obilja: štukatura 17. stoletja na Slovenskem, Ljubljana 1995; Barbara JAKI, Štukatura v samostanski cerkvi na Kostanjevici nad Novo Gorico, Zbornik za umetnostno zgodovino, n. v. 27, Ljubljana 1991, pp. 65–72; Barbara JAKI, Štukatura v samostanski cerkvi na Kostanjevici v Novi Gorici, Goriški letnik, 17, Nova Gorica 1990, pp. 5–11.

[8] Marta BENSA, Minka OSOJNIK, Obnova stropa v ladji cerkve Gospodovega oznanjenja Mariji na Kostanjevici v Novi Gorici, Varstvo spomenikov. Članki, 51, Ljubljana 2019, pp. 76–95, https://www.zvkds.si/wp-content/uploads/2024/03/vs_clanki_51_web.pdf (15. 12. 2025).

[9] Marta BENSA, Nova Gorica – cerkev Gospodovega oznanjenja Mariji na Kostanjevici, Varstvo spomenikov. Poročila, 55–56, Ljubljana 2022, pp. 178–179, https://www.zvkds.si/wp-content/uploads/2024/03/vs_porocila_55-56_web_03-1.pdf (15. 12. 2025).

[10] Minka OSOJNIK, Marta BENSA, Nova Gorica – cerkev Gospodovega oznanjenja Mariji na Kostanjevici, Varstvo spomenikov. Poročila, 57–58, Ljubljana 2022, p. 209, https://www.zvkds.si/wp-content/uploads/2025/08/Varstvo-spomenikov-porocila-57-58_final_web.pdf (15. 12. 2025).

[11] VASCOTTI, 1848, cit. n. 2, p. 42.

[12] ŠKRABEC, 1909, cit. n. 3, p. 150.

Avtorica:

Minka Osojnik
ZVKDS OE Nova Gorica
Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.

Citiranje: Minka Osojnik, Obnova samostanske cerkve na Kostanjevici v Novi Gorici (2017–2025) – predstavitev pomembnejših odkritij, Bilten SUZD, 45/2 [1. 2. 2026], 2026 (https://www.suzd.si/bilten/prispevki/1675-bilten-suzd-45-2026-02 [datum odčitka])