Novinarska konferenca
Obvestilo Slovenskega umetnostnozgodovinskega društva o nasilnem porušenju renesančnega stavbnega krila dvorca Ravno polje in o ropanju, uničevanju, zanemarjanju in naglem propadanju nekaterih najpomembnejših spomenikov grajske dediščine v Sloveniji v zadnjem času
6. 2. 2013 ob 10h v Mestnem muzeju Ljubljana
Tam dol na ravnem polju,
stoji, stoji en bejli grad,
oj tam na ravnem polju
stoji jen beli grad.
Besedilo ene najbolj znanih slovenskih ljudskih pesmi od konca lanskega leta ne drži več. Na Ravnem polju od lanskega leta ni več kulturnozgodovinsko pomembnega gradu, ampak le še popolna razvalina.
Stoji, stoji polomljeni grad,
k nima oken, nima vrat...
Dvorec s štirimi stavbnimi krili in z enim največjih ter najkakovosteje oblikovanih arkadnih dvorišč v Sloveniji je nastal v dveh stavbnih fazah v 16. in 17. stoletju. Zgraditi sta ga dali pomembni plemiški rodovini Stubenberg in Galler. Njegovo arhitekturo so odlikovali izjemno kakovostni kamnoseško obdelani elementi, zlasti portali s figuralnimi reliefi, pa tudi renesančni profilirani leseni tramovni stropi iz 16. stoletja.
V osemdesetih letih preteklega stoletja je dvorec zaradi opustitve vzdrževanja začel naglo propadati. Do leta 2000 se je sesula streha na severnem in zahodnem stavbnem krilu iz 17. stoletja, ki sta bili po drugi svetovni vojni nacionalizirana in ju je dal časa uporabljala kmetijska zadruga.
Drugi starejši dve stavbni krili dvorca sta bili do okoli leta 2000 še v razmeroma dobrem stanju, v zasebni lastni, naseljena in vsaj zasilno vzdrževani.
Po letu 2000 so lastniki ta del dvorca izpraznili in ga prenehali vzdrževati.
Kmalu se je začelo plenjenje stavbe. Leta 2005 je pristojna spomeniška služba zabeležila, da so iz stene južnega trakta neznanci iztrgali dva kakovostno oblikovana kamnita renesančna portala.
Ker se je plenjenje nadaljevalo, lastniki pa stavbe niso zaprli in je zavarovali, je bil o dogajanju leta 2007 obveščen pristojni Inšpektorat za kulturno dediščino Ministrstva za kulturo Republike Slovenije.
Inšpekcijska služba ni ukrepala. Tako je stavba po letu 2007 ostala odprta in fizično nezavarovana, neovirano plenjenje kamnoseško obdelanih elementov se je neovirano nadaljevalo, čeprav je bila celota vseskozi formalno z veljavno zakonodajo varovana kot kulturni spomenik. Novembra 2012 so neznanci na južnem stavbnem krilu nasilno podrli dragoceni arkadni hodnik iz 16. stoletja, delo italijanskih stavbnih mojstrov, ki so v 16. stoletju delovali na Štajerskem. Iz ruševin so iztrgali in odpeljali renesančne kamnite arkadne stebre. Zaradi porušenja arkadnega hodnika se je sesula vsa streha nad južnim stavbnim krilom in z njo vred tudi leseni renesančni stropi. Hkrati so neznanci tudi na drugih delih dvorca iz sten iztrgali več kamnitih kamnoseško obdelanih renesančnih elementov, zlasti obrobe oken in vrat.
V decembru 2012 je policija del odtujenih elementov zasegla.
S porušenjem južnega stavbnega krila dvorca Ravno polje je bila povzročena nenadomestljiva škoda. Izgubili smo enega najpomembnejših spomenikov renesančne arhitekture v slovenskem prostoru.
Neučinkovitost pristojnih državnih institucij, zlasti Inšpektorata Republike Slovenije za kulturo in medije, kaže da bomo v kratkem žal izgubili še tisto kar je ostalo, ne glede da je stavba pravno formalno razglašena za kulturni spomenik. Vse kaže, da kljub ustrezni zakonodaji, odgovorni ne bodo sankcionirani in da povzročena škoda ne bo popravljena. Ob tem se postavlja vprašanje v čigavem interesu pristojne institucije delujejo in čemu jih potrebujemo.
Primer dvorca Ravno polje žal ni osamljen. V zadnjem času je vse bolj opazen trend plenjenja, uničevanja in popolnega zanemarjanja praznih pomembnih grajskih stavb na ozemlju vse Slovenije. Ob številnih manjših grajskih stavbah so ogroženi tudi nekateri objekti, ki sodijo v sam vrh našega spomeniškega patrimonija in katerih izguba bi pomenila veliko škodo za skupno evropsko kulturno in arhitekturno dediščino.
Grad Podčetrtek je v glavnem v zasebni lasti in zaradi brezbrižnosti lastnikov že dve desetletji nezavarovan ter odprt. Sodi med najpomembnejše srednjeveške slovenske gradove, ki so ga v obdobjih renesanse in baroka kakovostno preuredili. V zadnjih letih so iz njega odtujili renesančne grbovne plošče, dva marmorna baročna kamina slavnostne dvorane in večino sestavin baročnega oltarja grajske kapele. Od leta 1990 je razglašen za kulturni spomenik. Pristojne državne institucije kljub ustrezni zakonski podlagi doslej še niso ukrepale.
Dvorec Viltuš je v državni lasti in od leta 1999 razglašen za kulturni spomenik državnega pomena. Je najpomembnejša slovenska grajska arhitektura iz obdobja poznega historizma. V zadnjih dveh desetletjih je prazen in slabo zavarovan. Neznanci so iz njega odtujili večino opreme notranjih prostorov, zlasti dragocene marmorne kamine, stenske tapete, lesene obloge, pohištvo iz knjižnice in rezljano leseno stopnišče. V zadnjem času so vse pogostejše tudi kraje bakrenih strešnih obrob, zaradi česar nastaja velika škoda zaradi zamakanja. Pristojne državne institucije stavbe niso poskrbele za ustrezno fizično varovanje stavbe.
Dvorec Slivnica je v državni lasti in od leta 1992 razglašen za kulturni spomenik. Je eden od najpomembnejših spomenikov arhitekture iz obdobja zgodnjega historizma v tem delu Evrope. V zadnjih dveh desetletjih je prazen in slabo zavarovan. Do leta 2012 je bilo zanj pristojno Ministrstvo za šolstvo in šport RS, sedaj pa Ministrstvo za izobraževanje, znanost, kulturo in šport. V zadnjih letih so vrata dvorca vseskozi odprta, v stavbo pa vstopajo nepooblaščene osebe. Streha zaradi opustitve vzdrževanja na več mestih pušča. Lastnik že dve desetletji na stavbi ne izvaja vzdrževalnih del in jo v nasprotju z določili veljavne zakonodaje prepušča propadanju. V zadnjem času iz stavbe naglo izginjajo kosi stavbnega pohištva. Zaradi nenadzorovanih zabav na dvorišču obstaja velika požarna nevarnost. Opozorila pristojne spomeniške službe lastniku stavbe so doslej ostala brez odmeva.
Dvorec Črnci je od leta 1991 razglašen za kulturni spomenik in skupaj s parkom in gospodarskimi poslopji predstavlja enega najpomembnejših spomenikov grajske kulture zgodnjega baroka v Sloveniji . Po letu 1991 je v procesu lastninjenja prešel v zasebno last. Novi lastnik na stavbi, ki je bila do leta 1991 zgledno vzdrževana, ne opravlja vzdrževalnih del. Celota zato naglo propada. Pristojne državne institucije doslej še niso ukrepale v skladu z veljavno zakonodajo.
Dvorec Grumlof je primer ene od številnih manjših prezrtih in pozabljenih grajskih stavb, ki so se v zadnjih desetletjih zaradi opustitve vzdrževanja spremenile v popolne razvaline. Nazorno ilustrira v zadnjih letih v Sloveniji zelo razširjen pojav ropanja in odvažanja kakovostnih kamnoseško obdelanih kosov iz razvalin, ki so razglašene za kulturne spomenike oziroma imajo status kulturne dediščine. Pristojne državne institucije tudi v tem primeru, podobno kot v številnih podobnih primerih, niso ukrepale v skladu s svojimi pristojnostmi in na podlagi veljavne zakonodaje.
Dvorec Dornava je eden najpomembnejših spomenikov baročne kulture v tem delu Evrope. Od leta 1999 je razglašen za kulturni spomenik državnega pomena. V zadnjem desetletju je prazen. Kljub poskusom revitalizacije je v zadnjem času opazno čedalje bolj naglo napredovanje procesa propadanja.
Dvorec Štatenberk je že v 19. stoletju veljal za eno najpomembnejših baročnih arhitekturnih stvaritev v Habsburški monarhiji. Kljub temu ima od leta 2012 zgolj status spomenika lokalnega pomena. Po letu 1991 je v procesu lastninjenja prešel v zasebno last. Novi lastniki so izvedli nekaj problematičnih posegov, ki krnijo kulturnozgodovinski pomen celote, po drugi strani pa je opazno vse bolj pomanjkljivo vzdrževanje.
Dvorec Betnava je pomemben kot ena najstarejših geometrično pravilnih zasnov renesančnih dvorcev severno od Alp, po drugi strani pa tudi kot poznobaročna arhitektura. Od leta 1999 je razglašen za kulturni spomenik državnega pomena. Okoli leta 1991 je bil tudi z javnimi finančnimi sredstvi zgledno obnovljen in revitaliziran. Leta 2000 ga je Republika Slovenija v procesu denacionalizacije vrnila (Nad)škofiji Maribor. Novi lastnik je leta 2007 začel izvajati ambiciozno načrtovano prenovo stavbe, ki pa je bila leta 2010 sredi del prekinjena. Od takrat dvorec propada. Temelji stranskih stavbnih kril so spodkopani, nekdanja konjušnica in zadnji stolp sta brez strehe, park se zarašča, najpomembnejše stavbno krilo je bilo septembra 2012 žrtev požara, restavrirane stenske poslikave in štukature propadajo zaradi zamakanja. Lastnik je opustil izvajanje nujnih vzdrževalnih del, stavbo popolnoma izpraznil in jo prepustil propadu. Pristojne državne institucije doslej še niso ukrepale v skladu z veljavno zakonodajo.
Dvorec Ravne pri Šoštanju je eden najpomembnejših manjših dvorcev iz 19. stoletja, ki so ga dopolnili in celovito preoblikovali za industrialsko družino Vošnjak okoli leta 1930. V stavbi so ohranjeni številni kosi avtentične notranje opreme, v razmeroma dobro vzdrževanem parku pa so številne skulpture. Po nacionalizaciji je v stavbi delovala dislocirana enota Psihiatrične bolnišnice Vojnik. Ta funkcija je omogočala redno vzdrževanje stavbe in skrb za njene najpomembnejše kulturnozgodovinske vrednote. V letu 2012 je načrtovano, da stavbo izpraznijo in ustanovo preselijo v novogradnjo v Vojnik. Pri tem usoda kulturnozgodovinsko zelo pomembne stavbe in še posebej njenih dragocenih kosov notranje in parkovne opreme odločujočih očitno ne zanima. Vse kaže, da se bo tudi v tem primeru kmalu po zaprtju stavbe začelo njeno neovirano plenjenje in naglo propadanje.
Članek o Ravnem Polju v Zborniku za umetnostno zgodovino leta 2002 (link)
