Gašper CERKOVNIK, Janez RUS
Bakrorezna ploščica za božjepotno podobico z blejsko otoško Marijo
Ob pospravljanju podstrehe neke blejske vile se je v stari kmečki skrinji, izdelani leta 1847, našla bakrorezna ploščica z vgravirano podobo Marije (slika 1). Ob podrobnem pregledu podobe in latinskega napisa se je izkazalo, da gre za upodobitev kipa sedeče Madone na glavnem oltarju p. c. Marijinega vnebovzetja na Otoku na Bledu. Ker na bakrorezu ni bilo letnice nastanka, je najditelj, ki ga je zanimala zgodovina bakroreza, obiskal vse lokalne zbiratelje, vendar ti niso imeli nobenega odtisa tega bakroreza.
Glede na motiv, napis in velikost bakrene ploščice (155 × 95 mm) gre za grafično matriko za izdelavo zelo priljubljenih podobic za romarska središča, med katerimi je bila tudi cerkev na blejskem Otoku. V največji zbirki božjepotnih podobic pri nas, v Semeniški knjižnici v Ljubljani, se je ohranil edini znani historični odtis (slika 2) (1). Zbirko je uredil Marijan Smolik, pomenljivo pa je, da je ta podobica postavljena kot zadnja v skupini baročnih, ki ji sledijo podobice iz 19. stoletja (2). Posledično tudi Maja Lozar Štamcar, katere diplomsko delo o slovenskih božjepotnih podobicah 18. stoletja iz leta 1986 še vedno ostaja nepreseženo, te podobice ni uvrstila v svoj pregled (3). Zaradi odsotnosti letnice in imena avtorja je namreč samo na podlagi sloga težko z gotovostjo določiti čas njenega nastanka. Slogovno spada podobica sicer najbolj v obdobje baroka, vendar dokaj povprečna kakovost in shematično izvedeni detajli otežujejo natančnejšo časovno umestitev. V taki obliki bi torej lahko nastala že v 18. stoletju, enako sprejemljiv pa bi bil tudi začetek 19. stoletja.
Pri dataciji so nam lahko delno v pomoč podatki o upodobljeni milostni podobi in zgodovinske okoliščine ter drugi viri o otoškem svetišču. Primerjava podobice in kipa sedeče Matere Božje z Detetom, stoječim na njenem desnem kolenu, ki še danes kraljuje na glavnem oltarju, ne pušča dvoma, da gre za upodobitev prav tega kipa (slika 3). Nastanek samega kipa še vedno ni dobro raziskan, saj je verjetno starejši od današnjega sijajnega glavnega oltarja, ki je bil postavljen leta 1747 (4). Na podobici kip poleg angelov krasijo še žarkasti nimb in oblaki, ki zelo verjetno sledijo postavitvi na glavnem oltarju, kar pomeni, da podobica ni mogla nastati pred letom 1747. Iz tega leta se je ohranila tudi zgodba o neki gluhi gospe iz Celovca, ki je prosila jezersko Marijo za vrnitev sluha, nato pa je vsak večer pred spanjem položila poleg sebe njeno podobo – in nekega jutra zdrava vstala (5). Ta podoba bi sicer lahko bila tudi naslikana, vendar gre mogoče v tej zgodbi tudi za prvi namig o obstoju tiskanih podobic, ki so bile veliko pogostejše in cenejše od ročno izdelanih.
Razlike v oblačilih Marije, Jezuščka in angelov, ki Devici na glavo polagata krono, so posledica v baroku splošno razširjene pobožnostne prakse oblačenja milostnih podob v razkošna oblačila. Da so to navado gojili tudi na Bledu, dokazujejo poleg ohranjenih podobic še drugi viri. V inventarju otoške cerkve se že leta 1635 omenja več razkošnih oblačil za kip Marije (6), leta 1784 pa je kaplan pri blejski otoški cerkvi Justin tožaril svojega tovariša Muleja, da ne upošteva vladnih odredb o prepovedi oblačenja kipov in drugih neprimernih pobožnostnih praks (7). Cesarska odredba iz leta 1783 torej ni čez noč odpravila starih navad, zato jo težje uporabimo pri določitvi zgornje meje nastanka najdene upodobitve. Glede na podobice iz 19. stoletja lahko sklepamo, da je bil ta dekret dokaj hitro pozabljen, saj se na upodobitvah Marija praviloma pojavlja s plaščem in z oblečenim Jezuščkom. Ne glede na to primerjava med baročnimi podobicami in podobicami iz 19. stoletja kaže nekaj razlik, med katerimi posebej izstopata angela nad Marijo. Na vseh znanih baročnih podobicah sta namreč oblečena v preprosto tuniko, na mlajših podobicah pa sta pogosteje gola. Z ozirom na angele in z ozirom na tehniko bakroreza, ki jo je v 19. stoletju hitro izpodrinila veliko bolj učinkovita litografija, bi bilo treba nastanek bakrorezne ploščice tako prej postaviti v 18. stoletje. Bistveno od uveljavljenih baročnih standardov ne odstopa niti vsebina latinskega napisa (8): »VERA EFFIGIES B:mæ ET MIRACULOSÆ VIRGINIS MARIÆ IN INSULA WERTH PROPE VELDES. In ober Crain.« (Prava podoba nadvse blažene in čudežne Device Marije na otoku Werth pri Bledu. Na zgornjem Kranjskem (9).)
Če našo podobico primerjamo z odlično podobico otoške Marije, nastalo v Klauberjevi delavnici v Augsburgu, in s še vedno več kakor solidno podobico iste Marije iz Kauperzove delavnice v Gradcu – obe žal brez natančne datacije – (10), bi jo lahko označili za reducirano alternativo omenjenima podobicama. V prid tej domnevi govori še ena podobica otoške Marije iz Semeniške knjižnice, ki je manjša verzija naše (98 × 68 mm) in ki jo je brez dvoma izdelal isti anonimni bakrorezec (slika 4) (11).
Ne glede na vsa nerazrešena vprašanja ostaja na Bledu najdena ploščica ena redkih svoje vrste in tako dragocen dokument o produkciji božjepotnih podobic pri nas. Kdaj je prišla v zasebno last, ostaja skrivnost; v zgodovini otoške cerkve ne manjka nesrečnih dogodkov, zaradi katerih bi se to lahko zgodilo.
Med letoma 1782 in 1785 je cesar Jožef II. cerkev zaprl in namenil za rušitev, le nekaj desetletij po tem pa so francoske oblasti v času Ilirskih provinc nameravale razprodati cerkveno imetje – oba dogodka je cerkev z opremo tudi zaradi poguma Blejčanov srečno prestala (12), vendar sta mogoče vseeno pripeljala do izgube nekaterih predmetov. V času Jožefa II. so ploščico mogoče namenoma skrili in sčasoma nanjo pozabili, v času Ilirskih provinc pa bi se cenilcu ploščica s slogovno zastarelo upodobitvijo lahko zdela ničvredna in bi jo preprosto zavrgel. Prav tako pa je možno, da je bila izgubljena v enem najslabših in najtemnejših obdobij v zgodovini blejskega Otoka, ko ga je takoj po drugi svetovni vojni razlastila in konfiscirala komunistična oblast. Realna posledica te kratkovidne odločitve je bila, da je bila cerkev nekaj let prepuščena na milost in nemilost vandalom in plenilcem (13).
Marsičesa o dragoceni bakreni ploščici z Bleda ne bomo vedeli nikoli. Ostaja pa dejstvo, da je podoba po dolgih letih zopet med nami ...
(1) Plošča je bila pozneje nekoliko predelana, saj se spodnji rob ne ujema povsem s tem odtisom, na kar je prijazno opozorila Maja Lozar Štamcar.
(2) Podobica je iz zbirke Janeza Veiderja (za predstavitev zbirke glej: Maja LOZAR ŠTAMCAR, Božjepotne grafične podobice v 18. stoletju na Slovenskem, Ljubljana 1986 (diplomsko delo, Univerza v Ljubljani, tipkopis), pp. 8–9).
(3) LOZAR ŠTAMCAR 1986, cit. n. 2. Poleg temeljite študije o podobicah vključuje naloga tudi katalog ohranjenih odtisov v ljubljanskih zbirkah. Skrajšana študija in podrobnejši katalog sta izšla tudi v obliki članka: Maja LOZAR ŠTAMCAR, Prispevek k preučevanju božjepotnih grafičnih podobic v 18. stoletju na Slovenskem, Zbornik za umetnostno zgodovino, s. n. XXVI, 1990, pp. 57–84, tab. XIII–XXX. Z Bleda so v tem katalogu omenjene štiri baročne podobice: 1. Klauber (M [Narodni muzej] 2 [število ohranjenih podobic], NUK 1, SK [Semeniška knjižnica] 6) 2. nesignirana (SK 2) 3. Kauperz (M 1, SK 4) 4. n. (M 1); ibid., p. 77.
(4) Tako kip kot oltar še nista bila natančneje raziskana. Franc GORNIK, Zgodovina blejske župnije, Celje 1990, pp. 155–156; Ivan SEDEJ, Sto najlepših cerkva na Slovenskem, Ljubljana 1996, p. 30; Ivan STOPAR, Bled, Ljubljana 2004 (Kulturni in naravni spomeniki Slovenije 206), p. 34.
(5) Darko KNEZ, Romanje k jezerski Materi božji, Kronika. Časopis za slovensko krajevno zgodovino, XLI/3, 1993, pp. 179–189, 186.
(6) Josip MAL, Umetnostno-zgodovinski zapiski. Cerkev na blejskem otoku, Zbornik za umetnostno zgodovino, IV/3, 1924, pp. 148–153, 150–151; Metoda KEMPERL, Romanje in romarske cerkve 17. in 18. stoletja v osrednji Sloveniji. Topografske študije. Gorenjska z Ljubljano, Ljubljana 1999 (magistrsko delo, Univerza v Ljubljani, tipkopis), p. 141.
(7) MAL 1924, cit. n. 6, p. 153.
(8) KEMPERL 1999, cit. n. 6, n. 449, p. 142.
(9) Tudi sam latinski jezik napisa nakazuje 18. stoletje, ker so bili takšni napisi po 1800 vse pogosteje v nemščini in kmalu tudi v slovenščini v bohoričici (opozorilo Luka Vidmarja).
(10) Obe verziji sta se ohranili v več izvodih v Narodnem muzeju, Nuku in Semeniški knjižnici, gl.: LOZAR ŠTAMCAR 1990, cit. n. 3, p. 77.
(11) Podobica je nalepljena na karton skupaj s podobicami iz 19. stoletja in je bila prav tako del Veiderjeve zbirke.
(12) GORNIK 1990, cit. n. 4, pp. 175, 219–223.
(13) GORNIK 1990, cit. n. 4, pp. 234–238.
Slikovno gradivo
1. Bakrena ploščica za podobico z otoško Marijo, Bled, zasebna last (foto Janez Rus)
2. Podobica v večjem formatu z otoško Marijo, Ljubljana, Semeniška knjižnica (foto Gašper Cerkovnik)
3. Marija z Detetom na glavnem oltarju, p. c. Marijinega vnebovzetja na Otoku na Bledu, (foto: Andrej Furlan, © UIFS ZRC SAZU)
4. Podobica v manjšem formatu z otoško Marijo, Ljubljana, Semeniška knjižnica (foto Gašper Cerkovnik)
