Vsebine
Naslov
Slovensko
umetnostnozgodovinsko društvo
(SUZD)
Aškerčeva cesta 2
SI-1000 Ljubljana
tel: (01) 241 12 10
Bilten SUZD, 43, 2024, 03
Monika OSVALD
Luxembourg Art Week (LAW) 2023. Art destination for new discoveries
Reviews and Presentations, 13 March 2024
Luxembourg Art Week (LAW) celebrated its ninth edition from November 10 to 12, 2023, with a Preview held on November 9, 2023, at the Luxembourgish variant of the "Grand Palais Éphémère" located in the centre of Luxembourg City. Notably, attendance saw a 10% increase compared to the previous year, with the number of visitors rising from 20,000 to 22,000.
Bilten SUZD, 43, 2024, 02
Monika OSVALD
Luksemburški teden umetnosti (LAW) 2023. Umetniška destinacija za nova odkritja
Ocene in predstavitve, 11. 3. 2024
V središču Luksemburga je, v začasni sejemski zgradbi, ki je spominjala na pariško »Grand Palais Éphémère», potekal že deveti Luksemburški teden umetnosti (Luxembourg Art Week ali LAW). Predpremiera je bila 9. novembra, širši publiki pa je bil sejem dostopen med 10. in 12. novembrom 2023. Obisk se je v primerjavi s preteklim letom povečal za 10 %, saj je število obiskovalcev narastlo iz 20.000 na 22.000.
Bilten SUZD, 43, 2024, 01
Izlet v Zagreb z vodenim ogledom razstave Ivana Meštrovića v Galeriji Klovićevi dvori in vodenim ogledom stalne zbirke Mestnega muzeja v Zagrebu
Društvena kronika, 28. 2. 2024
Na pobudo in ob pomoči naših članic smo se v soboto, 24. februarja 2024, člani Slovenskega umetnostnozgodovinskega društva z vlakom odpeljali na terensko strokovno srečanje v Zagreb, kjer smo si najprej s skupinskim vodstvom in nato še samostojno v Galeriji Klovićevi dvori ogledali veliko retrospektivno razstavo ob 140-letnici rojstva kiparja Ivana Meštrovića (1883–1962). Na ogled so bila postavljena številna bolj ali manj znana kiparjeva dela, danes hranjena v številnih državah po svetu, ki pregledno predstavljajo faze njegovega ustvarjanja in vplive od Michelangela do Augusta Rodina. Vse udeležence je poleg razstavljenih mojstrovin najbolj navdušila šolsko zgledna postavitev in osvetlitev kiparjevih del.
Bilten SUZD, 42, 2023, 03
Monika OSVALD
Art Basel 2023 as the most prestigious brand among art fairs
Reviews and Presentations, 18 October 2023
This year, the summer 2023 edition of Art Basel took place in Basel on its regular dates, from June 15 to 18. During the week, the fair attracted 82,000 visitors, thus consolidating its position as the most important gathering of the art world in Europe. The focus remained on the presentations of 284 galleries from 36 countries, of which 21 participated in the fair for the first time, and 12 galleries made their debut in the central part of the fair. In addition to the established sectors, Galleries, Unlimited, Feature, Statements, Edition, Parcours, Film, Messeplatz Project, Conversations in Magazines, this year, following the example of the fairs in Hong Kong and Miami Beach, they also introduced Kabinett, an initiative encouraging select galleries to stage small thematic presentations in their stands.
Bilten SUZD, 42, 2023, 02
Monika OSVALD
Art Basel 2023 kot najbolj prestižna blagovna znamka med umetnostnimi sejmi
Ocene in predstavitve, 18. 10. 2023
Poletni Art Basel je letos v Baslu potekal v svojem običajnem terminu, od 15. do 18. junija 2023. Sejem je skozi teden pritegnil 82.000 obiskovalcev in s tem utrdil svoj položaj kot najpomembnejši shod umetnostnega sveta v Evropi. Glavni poudarek je še vedno bil na predstavitvah 284 galerij iz 36 držav, med katerimi jih je 21 na sejmu sodelovalo prvič, 12 galerij pa je debitiralo v osrednjem delu sejma. Poleg ustaljenih sektorjev, kot so Galleries, Unlimited, Feature, Statements, Edition, Parcours, Film, Messeplatz Project, Conversations in Magazines so letos, po zgledu sejmov v Hong Kongu in Miamu Beachu, uvedli še Kabinett, ki spodbuja izbrane galerije, da na svojih prostorih pripravijo manjše tematske predstavitve.
Bilten SUZD, 42, 2023, 01
Nagrada in priznanja Izidorja Cankarja za leto 2023
Društvena kronika, 1. 10. 2023
Izidorju Cankarju slovenska umetnostna zgodovina kot znanstvena veda dolguje svojo institucionalno zgodbo. Narodna galerija, univerzitetna stolica, društvo, zbornik za umetnostno zgodovino in Moderna galerija so še vedno stebri naše stroke, Uvod v umevanje umetnostne zgodovine in Sistematika stila pa zgled, kako poskrbeti za neobhodna strokovna orodja, ki jih terja čas. Ime Izidorja Cankarja nosijo nagrada in priznanja, ki jih društvo, kot organizacija vseh, ki svoje življenjsko poslanstvo uresničujemo pod krili Cankarjevega genija, podeljuje za izjemne dosežke na področju umetnostnozgodovinske znanosti in njenih vej. Nagrado in priznanja Izidorja Cankarja, ki so simbolna in častna, Slovensko umetnostnozgodovinsko društvo podeljuje od leta 1999. Dobitnike nagrade in priznanj izbere posebej imenovana strokovna komisija po nominacijskem postopku in skladu s posebnim pravilnikom, ki ga narekuje statut društva.
Bilten SUZD, 41, 2022, 02
Renata KOMIĆ MARN
»Razodetje, na katero se je treba šele privaditi«: zgodovinska razstava slikarstva na Slovenskem (1922)
Raziskave, 16. 12. 2022
Zgodovinska razstava slovenskega slikarstva, I. oddelek, 1922 (Narodna in univerzitetna knjižnica, Rokopisna zbirka, Ms 1761; foto: Fran Vesel)
Ob številnih obletnicah, ki smo jih v letu 2022 na takšen ali drugačen način obeležili, ne moremo mimo velike Zgodovinske razstave slovenskega slikarstva, ki je bila od 3. do 25. septembra 1922 postavljena v okviru drugega Ljubljanskega velesejma v prostorih Državne obrtne oziroma takrat že tehnične srednje šole na Mirju. Na njej je bilo razstavljenih nekaj več kot 280 slik iz časa med 16. stoletjem in približno letom 1880. Razstavo je priredila Narodna galerija, da bi omogočila pregled in izbor najpomembnejših del slovenske umetnosti za načrtovano galerijsko zgodovinsko zbirko, obenem pa izobrazila javnost o zgodovini umetnosti na Slovenskem in olajšala medtem že potekajoči študij umetnostne zgodovine na ljubljanski univerzi.[1] V sicer kratkem obdobju treh tednov si je razstavo, ki so jo sprva nameravali zapreti 12. septembra, torej že po devetih dneh, ogledalo kar 12.000 ljudi,[2] kar je bil nepričakovan in izjemen uspeh.
Bilten SUZD, 41, 2022, 01
Monika OSVALD
Cecilia Alemani e Alberto Ambrosio. La moda ha preso alla religione anche l’arte
Recensioni, 6. 12. 2022
Biennale Arte 2022 di Venezia, 59. Esposizione Internazionale d’Arte, dal 23 aprile al 27 novembre 2022
Alberto Fabio Ambrosio, Moda e religioni: vestire il sacro, sacralizzare il look, Bruno Mondadori, Milano 2022
Le giornate di pre-apertura della Biennale Arte 2022 di Venezia, la 59ma Esposizione Internazionale d’Arte, aperta al pubblico dal 23 aprile al 27 novembre 2022, sono state, come di consueto, accompagnate da pubblicazioni più o meno approfondite sulla mostra, che hanno coperto quasi tutti gli aspetti della Kermesse e soprattutto si sono focalizzate su Cecilia Alemani e le sue scelte. La Alemani, proveniente da High Line Art di New York e già curatrice del Padiglione Italia nel 2017, ha preso come tema, con tendenza surrealista, Il latte dei sogni (The Milk of Dreams), tratto dall’omonimo libro di Leonora Carrington. Inoltre ha deciso non soltanto di mettere in luce, con le capsule storiche (incentrate sulle identità fluide, la metamorfosi, il cyborg, la cibernetica, l´ecologia) alcune artiste quasi completamente dimenticate, ma di fare una biennale quasi completamente al femminile (dei 213 partecipanti, 191 donne).
Bilten SUZD, 40, 2021, 02
Koper: urbana geneza
Ocene in predstavitve, 1. 9. 2021
Rogoznica, Deborah (ur.). Koper: urbana geneza: ob 400-letnici / Capodistria: genesi urbana: a 400 anni dalla Pianta di Capod'Istria, Koper / Capodistria: Histria editiones. 2020, 289 str., ISBN 978-961-7007-08-4
Humanistično društvo Histria je bilo ustanovljeno z namenom spodbujanja zgodovinskih in umetnostnozgodovinskih raziskav ter več etnične kulture na območju Istre, za sabo pa ima že številne publikacije in projekte. V zadnjem času se je društvo z objavljanjem opisov mesta, zemljevidov in popisov arhivskega gradiva sistematično lotilo raziskav urbane geneze. Tudi monumentalna monografija Koper: urbana geneza / Capodistria: genesi urbana je del večjega projekta Capod'Istria-KoperIstra 1619−1819−2019, ki se ukvarja z urbano zgodovino Kopra in ki je posvečen 400-letnici načrta Kopra Giacoma Fina, 200-letnici franciscejskega katastra in današnjemu Kopru. V sklopu projekta je bilo pripravljenih več razstav in izdanih več publikacij.
Bilten SUZD, 40, 2021, 01
Potočnikove risbe
Raziskave, 9. 3. 2021
Slika 1. Janez Potočnik, Moško poprsje z leve, 1776
Bilten SUZD, 39, 2020, 05
TEFAF Maastricht 2020
Ocene in predstavitve, 22. 11. 2020
TEFAF Maastricht 2020 je bil ena prvih žrtev letošnje pandemije koronavirusa, saj je zaprl svoja vrata že v sredo, 11. marca, štiri dni pred predvidenim zaključkom. Vsaj eden od razstavljavcev naj bi bil takrat okužen, zato se je fundacija odločila za hitri ukrep. Kljub temu si je sejem v sedmih dneh ogledalo približno 28.500 obiskovalcev, pohvalili so se tudi z dobrim izkupičkom, čeprav so bili čezoceanski gosti bolj izjema kot pravilo.
Bilten SUZD, 39, 2020, 04
Kako je mogoče, da obstajajo ptice? V spomin Tonku Maroeviću
Društvena kronika, 14. 9. 2020
Plavju obarnuše na tihome moru
Tere se varnuše opeta uzgoru.
Petar Hektorović
»Če bi se bal smrti, bi bilo smešno. Človek se boji umiranja, ne smrti.« To je dejal Tonko Maroević v nekem intervjuju leta 2018. Človek, ki je bil vse življenje popolnoma živ – tudi zato, ker ni sebe nikoli reduciral samo na svoje osebno življenje, ampak je živel tudi toliko drugih življenj, s katerimi se je povezal v procesu sokreacije, če uporabim njegov izraz. In zares mu je bilo dano, da je umrl brez umiranja. Popolnoma nepričakovano, v popoldnevu 11. avgusta 2020. Sredi dela – še prejšnji večer je govoril na predstavitvi neke knjige.
Bilten SUZD, 39, 2020, 03
Poziv strokovnega sveta Javnega zavoda RS za varstvo kulturne dediščine v zvezi z načrtovano predelavo Plečnikovega Stadiona za Bežigradom
Informacija uredništva, 8. 2. 2020
Strokovni svet ZVKDS nam je v vednost poslal svoj decembrski poziv ministru za kulturo v zvezi s Plečnikovim stadionom. Poziv v celoti objavljamo.
Bilten SUZD, 39, 2020, 02
Monika OSVALD
BIAF, the International Biennale of Antiquities in Florence, 21 – 29 September, Florence, Palazzo Corsini
Reviews and Presentations, 18 January 2020
1. Palazzo Corsini, Florence
BIAF, the International Biennale of Antiquities in Florence, is the most important antiquarian art fair in Italy. The Florence biennale began in 1956, when the brothers Mario and Giuseppe Bellini enclosed in a single venue, then it was Palazzo Strozzi, more than a hundred selected art dealers. They allowed buyers, curators or simple enthusiasts to see closely what the market offered the best. They were therefore the precursors of a system that was then adopted throughout the art world and still valid today. Plenty of novelties were introduced since then, the venue has changed, from 2001, the fair is held in Palazzo Corsini, and in 2015 the new Secretary General, Fabrizio Moretti, has been appointed.
Bilten SUZD, 39, 2020, 01
Monika OSVALD
BIAF, Biennale Internazionale dell´Antiquariato di Firenze, 21. – 29. septembra 2019, Firence, Palača Corsini
Ocene in predstavitve, 18. 1. 2020
Slika 1: Palača Corsini, Firence
BIAF, Biennale Internazionale dell´Antiquariato di Firenze, je najpomembnejši antikvarni sejem v Italiji. Florentinski bienale se je začel leta 1956, ko sta brata Mario in Giuseppe Bellini zbrala na enem samem prizorišču, takrat je bila to Palača Strozzi, več kot sto izbranih trgovcev z umetninami. Tako so kupcem, kuratorjem ali preprostim navdušencem omogočili, da od blizu vidijo, kaj ponuja trg najboljšega. Bili so torej predhodniki sistema, ki je bil kasneje splošno sprejet v svetu umetnosti in velja še danes. Od takrat so uvedli številne novosti. Prizorišče se je spremenilo, od leta 2001 sejem poteka v Palači Corsini, in leta 2015 je bil za novega generalnega sekretarja imenovan Fabrizio Moretti.
Bilten SUZD, 38, 2019, 07
Franci LAZARINI
In memoriam prof. dr. Tomáš Valena (15. 2. 1950–3. 2. 2019)
Društvena kronika, 19. 12. 2019
dr. Tomáš Valena (Arhiv družine Valena)
V začetku februarja nas je pretresla novica, da nas je po hudi bolezni zapustil prof. dr. Tomáš Valena, eden najpomembnejših raziskovalcev arhitekturnega ustvarjanja Jožeta Plečnika. Kot sin Slovenke in Čeha je bil vse življenje tesno vpet v kulturo obeh narodov, bivanje in delovanje v Münchnu pa mu je omogočilo, da je na kulturno dogajanje pri nas gledal z drugačnega, manj obremenjenega zornega kota. Njegova mladost je bila tesno povezana s tragično usodo družine, v kateri je odraščal. Oče František je bil v predvojni Češkoslovaški predsednik združenja katoliških študentov, zaradi česar je bil takoj po nacionalsocialistični okupaciji zasledovan. Zbežal je v (tedaj še svobodno) Ljubljano, kjer je prebival v Cirilovem akademskem domu na Streliški ulici, prav v času, ko je tam nastajala v povojnem času žal prepleskana poslikava Slovanske kapele, delo Toneta Kralja. V Ljubljani je spoznal Danico Kržič, s katero sta se po končani vojni poročila. V prvih povojnih letih je bil František Valena med vidnimi češkimi katoliškimi intelektualci in politiki, po komunističnem državnem udaru februarja 1948 pa se je začelo preganjanje, ki je doseglo vrhunec dve leti kasneje, ko je bil na montiranem procesu obsojen na dvaindvajset let zapora. Po desetih letih je za posledicami dela v rudniku urana umrl, pet let po njegovi smrti pa je bila družina prisiljena zaradi ponovnega preganjanja emigrirati preko Jugoslavije v Nemčijo, kjer je Tomáš Valena preživel večino svojega življenja.
Bilten SUZD, 38, 2019, 06
Nataša KAVČIČ
Koptske tkanine iz zbirke Narodnega muzeja Slovenije. Razstava in katalog
Ocene in predstavitve, 17. 12. 2019
Narodni muzej Slovenije – Metelkova, 10. 10. 2019–24. 5. 2020
Jan Ciglenečki, Tomislav Kajfež, Darko Knez in Miran Pflaum (ur.), Koptske tkanine iz zbirke Narodnega muzeja Slovenije / Coptic Textiles from the National Museum of Slovenia, Ljubljana: Narodni muzej Slovenije, 2019. 309 str.; ISBN 978-961-6981-39-2; 42 EUR.
Zbirka koptskih tkanin Narodnega muzeja Slovenije
V Narodnem muzeju Slovenije – Metelkova je od 10. oktobra 2019 na ogled zbirka 53 koptskih tkanin, ki je v lasti muzeja že od leta 1890. Takratni Deželni muzej za Kranjsko je zbirko na pobudo kustosa Alfonza Müllnerja (1840–1918) kupil od slikarja Karla Blumauerja iz Linza. Vsi kosi v ljubljanski zbirki so grobne najdbe, a niso vsi z istega najdišča. Večina je bila najverjetneje odkrita v okviru arheoloških izkopavanj v letih 1886 in 1887 na grobišču v Akhmimu v Zgornjem Egiptu, ki so domnevno potekala pod vodstvom aachenskega kanonika dr. Franza Bocka (1823–1899),[1] strastnega zbiralca starega tekstila. Ljubljanski muzej je le eden v množici evropskih muzejev, ki so ob koncu 19. stoletja postali lastniki dela Bockove obsežne zbirke.[2]
Bilten SUZD, 38, 2019, 05
Nataša KAVČIČ
IKONE. Zakladi ruskih muzejev
Ocene in predstavitve, 26. 8. 2019
Ikone iz zbirk moskovske Državne Tretjakovske galerije, Muzeja umetnosti v Jaroslavlju ter Državnega zgodovinskega in umetnostnega muzeja Sergijev Posad
Mestni muzej Ljubljana
Muzej in galerije mesta Ljubljane
24. 5. 2019–15. 9. 2019
V ohranjenih virih najdemo posamezne namige o prisotnosti kristjanov v najvišjih družbenih krogih Kijevske Rusije od 60. let 9. stoletja dalje, prve oprijemljivejše dokaze pa imamo za sredino 10. stoletja, ko je kijevska princesa Olga sprejela bizantinsko ortodoksno vero. Njena spreobrnitev ni vodila do splošne kristjanizacije Kijevske Rusije ‒ ta je krščansko vero dokončno sprejela leta 988, ko se je dal krstiti Olgin vnuk, kijevski knez Vladimir Veliki. Pripoved o minulih letih,[1] besedilo iz začetka 12. stoletja, ki velja za najpomembnejši zgodovinski vir za srednjeveško zgodovino današnjih Rusov, poroča, da je bil knezov krst rezultat pogajanj za vrnitev s strani Vladimirja zavzetega Hersona Bizantincem. Kijevski knez je bizantinskemu cesarju Baziliju II. ponudil svoj umik v zameno za poroko s cesarjevo sestro Ano. Cesar je zahtevi ugodil, a pod pogojem, da se knez spreobrne v krščansko vero.[2] Verodostojnost opisanih dogodkov ni samoumevna in vprašanje, ali je bizantinski cesar v resnici odigral ključno vlogo pri knezovi spreobrnitvi, je predmet številnih zgodovinskih razprav. O tem, da je Kijevska Rusija sprejela krščansko vero preko Bizanca, pa vendarle ni dvoma in ta okoliščina je bistveno vplivala na nadaljnji ruski umetniški izraz.
Bilten SUZD, 38, 2019, 04
Monika OSVALD
New trends and discoveries at TEFAF Maastricht 2019
Reviews and Presentations, 3 July 2019
TEFAF Maastricht (16-24 March 2019), the most prestigious art fair that covers 7,000 years of art history, was held for the 32nd time this year. Going to Maastricht is like going to a museum, except you can also buy something, as his CEO Patrick van Maris says.
Bilten SUZD, 38, 2019, 03
Monika OSVALD
Novi trendi in odkritja na umetnostnem sejmu TEFAF Maastricht 2019
Ocene in predstavitve, 3. 7. 2019
TEFAF Maastricht (16.-24. marec 2019), najprestižnejši umetnostni sejem, ki pokriva 7000 let umetnostne zgodovine, je bil letos že 32. po vrsti. Obiskati Maastricht je, kot bi obiskali muzej, le da lahko tudi kaj kupite, pravi njegov direktor Patrick van Maris.
Bilten SUZD, 38, 2019, 02
Valentina PAVLIČ
Jožef Straub in Jožef Holzinger – arhivska potrditev nasledstva Straubove delavnice
Raziskave, 2. 7. 2019
Ko se je Sergej Vrišer začel ukvarjati z baročnim kiparstvom na Štajerskem, je poudaril, da ni nikjer arhivsko izpričano, da je bil Jožef Holzinger pomočnik in sodelavec Jožefa Strauba.[1] A zaradi tesne slogovne povezanosti (predvsem najzgodnejših) del Jožefa Holzingerja s Straubovimi deli je smiselno domneval, da je Holzinger »prebil odločilna leta v mariborski delavnici Jožefa Strauba«.[2] Leta 1985 je Jože Curk objavil izpiske iz zemljiške knjige, pomembne predvsem za razumevanje gradbene zgodovine Maribora.[3] Njegov prepis v prevodu: »189. Jožef Holzinger, kipar, dne 2. 3. 1758 kupil za 500 fl (plačljivo letno po 100 fl) hišo s kiparskim jusom od Jožefe, vdove po Jožefu Straubu,«[4] je povzel Sergej Vrišer.[5] Do nedavnega ni nihče nasprotoval Vrišerjevi domnevi, da je bil naslednik Jožefa Strauba Jožef Holzinger, kljub temu da naj bi Holzinger kiparski jus kupil šele leta 1758, torej dve leti po Straubovi smrti. Neposredno Holzingerjevo nasledstvo sta odločno zavrnila šele Simona Kostanjšek Brglez in Boštjan Roškar ter predlagala, da sta po Jožefovi smrti delavnico za obdobje dveh let prevzela in vodila Jožefova vdova (Jožefa Straub) in njegov brat Filip Jakob.[6] To sta domnevala zaradi dvoletne vrzeli (med smrtjo Jožefa Strauba in Holzingerjevim domnevnim odkupom jusa), kar sta podkrepila z domnevama, da je bil Jožef Holzinger verjetno odsoten med 1755 in 1758[7] in da v petdeseta leta ni datirano nobeno izmed dokumentiranih del Filipa Jakoba Strauba.[8]
Bilten SUZD, 38, 2019, 01
Metka DOLENEC ŠOBA
Jugoslovanska arhitektura v New Yorku
Ocene in predstavitve, 1. 3. 2019
Toward a Concrete Utopia. Architecture in Yugoslavia, 1948-1980
New York, The Museum of Modern Art, 15. julij 2018–13. januar 2019
Se spomnite, ko smo bili majhni in nas je oče poslal v trafiko po Filter 57 (to se je takrat še smelo), sebi pa smo ob tem lahko kupili Mikijev Zabavnik? Mrzle prste smo si greli ob sveže spečenem pomfriju, v srednji šoli smo se odločali med sirnim in mesnim, burekom seveda. Smučarske karte, rože za tetin rojstni dan, kopiranje zapiskov, slaščičarne, komentatorje športnih prenosov. Vse to je v sebi nosil modularni kiosk K67 slovenskega oblikovalca Saše Mächtiga. In kako ne bi s kančkom ponosa zavzdihnili, ko sredi enega najprestižnejših muzejev zagledate ta, rdeč in bleščeče spoliran kiosk?
Bilten, 37, 2018, 04
Katarina ŠMID
Celejski napisni spomeniki Julijane Visočnik
Ocene in predstavitve, 27. 8. 2018
Julijana Visočnik, The Roman Inscripions from Celeia and its Ager, Celje 2017 [spremna beseda France M. Dolinar; prevod Maja Sužnik], Celje; Ljubljana : Celjska Mohorjeva družba : Društvo Mohorjeva družba, 2017; 504 str.; ilustr.; 29 cm. ISBN 978-961-278-355-6: 49,50 EUR.
Pri Mohorjevi založbi je – s podporo Alma Mater Europeana, ANHIMA - Anthropologie et Histoire des Mondes Antiques, Nadškofije Ljubljana, Škofije Celje in Pokrajinskega muzeja Celje – v angleškem jeziku v preteklem letu izšla dolgo pričakovana znanstvena monografija The Roman Inscriptions from Celeia and its Ager avtorice Julijane Visočnik, ki se celejskim napisnim spomenikom posveča že vse od pričetkov raziskav v okviru podiplomskega študija.[1] Delo prinaša zaobsežen corpus napisov, najdenih v rimski Celeji z njenim agrom. Kot je to običajno, so vključeni tudi tisti, ki se spričo zgodovinskih okoliščin sedaj nahajajo izven meja Slovenije. Zaradi nedostopnosti žal ni bilo moč vključiti fragmentov, najdenih med nedavnimi izkopavanji, še zlasti med obnavljanjem Knežjega dvorca. Prav tako ni bilo moč dobiti zanesljivih podatkov o napisih, odkritih po letu 2002.[2] Le tabelarno in brez slik so zaradi obranave v novem Corpus Inscriptionum Latinarum (CIL XVII, 4, 1, 2005) v kronološkem redu predstavljeni miljniki in pa napisi, o katerih se poraja sum pristnosti.[3]
Bilten, 37, 2018, 03
Rebeka VIDRIH
Umetnost opisovanja Svetlane Alpers v slovenskem prevodu
Ocene in predstavitve, 9. 4. 2018
Svetlana Alpers, Umetnost opisovanja. Holandska umetnost v 17. stoletju [prevod Katja Jenčič; spremna beseda Jure Mikuž], Ljubljana: Studia humanitatis, 2016; 407 str.; ilustr.; 20 cm. ISBN 978-961-6798-67-9: 27 EUR.
Holandske slike so bogate in raznovrstne v svojem opazovanju sveta, sijajne v razkazovanju spretnosti, domače in domačne v svojih prizadevanjih. Portreti, tihožitja, krajine in prikazi vsakdanjega življenja predstavljajo radosti, užite v svetu, polnem radosti: radosti družinskih vezi, radosti posesti, radosti v mestih, cerkvah, na deželi. Na teh podobah se 17. stoletje zdi kot ena sama dolga nedelja, kot se je nedavno izrazil nizozemski pisec, po nemirnih časih prejšnjega stoletja. Holandska umetnost je všečna očem in kot taka se nam morda zdi manj zahtevna kot italijanska.[1]
Bilten SUZD, 37, 2018, 02
Valentina PAVLIČ
Kip sv. Janeza Nepomuka iz vrta slivniške graščine – novoodkrito delo kiparja Jožefa Strauba
Raziskave, 8. 4. 2018
1. Jožef Straub, Sv. Janez Nepomuk. Slivnica, park slivniške graščine
Kamnit kip sv. Janeza Nepomuka, ki stoji v zaraščenem vrtu slivniške graščine, odlikuje izjemna kvaliteta, a v umetnostnozgodovinski literaturi doslej še ni bil obravnavan.[1]
Postavljen je na visok, opečnat podstavek, v višino meri 235 cm, na najširšem delu ima 110 cm in na najožjem 90 cm. Talar, koretelj s čipkasto obrobo ter krznena moceta predstavljajo značilno opravo sv. Janeza Nepomuka. Svetnika prepoznamo tudi po razpelu, ki ga drži v levi roki in h kateremu je usmerjen njegov pogled. Drugi atributi se niso ohranili, čeprav smo upoštevajoč ikonografijo svetnika in sorodne upodobitve lahko prepričani, da je svetnik v svoji desnici držal palmovo vejo in da je na glavo imel poveznjeno značilno pokrivalo. Glede na izgled zgornjega dela kipa lahko sklepamo, da je bilo pokrivalo narejeno iz drugega kosa kamna, ki je odpadel. Poleg omenjenega odpadlega kosa kipu manjka tudi dlan desne roke. Zaradi vremenskih vplivov so močno načeti deli kipa, ki so najbolj izpostavljeni – svetnikov obraz, leva roka in razpelo. Nadrobnosti kipa ne moremo več analizirati, a njegova monumentalnost in kvaliteta izdelave, kakor tudi gubanje draperije ter številne druge sorodnosti z deli Jožefa Strauba nas napeljujejo k atribuciji temu mariborskemu kiparju.
Bilten SUZD, 37, 2018, 01
Luka RUČIGAJ
Račun štukaterja Damiana Piazola. Grotta v Auerspergovem knežjem vrtu na Dunaju
Raziskave, 22. 3. 2018
1. Račun za izdelavo štuka v grotti. Dunaj, AT-OeStA/HHStA, SB Auersperg, I-A-1-31, Fürstlicher Hofstaat, Rechnungen (Laibach und Wien), 1671.
V mapi »Fürstlicher Hofstaat, Rechnungen (Laibach und Wien), 1671«, ki je del arhiva družine Auersperg, hranjenem v dunajskem Haus-, Hof- und Staatsarchivu, sem v okviru raziskave za magistrsko nalogo Slavnostna dvorana Auerspergovega »Knežjega dvorca« v Ljubljani in Faetontov padec v imaginariju 17. stoletja (2017) naletel na zložen račun, ki je bil opremljen z oznako »Quittung von Damian Piazol Stuccator. Nr. 64«.[1]
Bilten SUZD, 36, 2017, 05
Andrej DOBLEHAR
In memoriam Breda Kovič (1930–2017)
Društvena kronika, 31. 12. 2017
V letošnjem letu se je poslovila umetnostna zgodovinarka, konservatorka in televizijska ustvarjalka Breda Kovič. V več tridesetih letih dela na Televiziji Slovenija je ustvarila obsežen opus oddaj, ki sodijo med najbolj žlahtne televizijske dosežke, in to v času, ko je televizija kot medij imela veliko večji kulturni pomen in družbeni vpliv kot danes. S svojim delom je utemeljila pomembno vlogo medijev v slovenski konservatorski praksi ter povezala umetnostnozgodovinsko izobrazbo, konservatorsko prakso in novinarski poklic v celovito popularizacijsko delo. Bila je odlična pripovedovalka televizijskih zgodb iz zakladnice naše umetnosti ter gospa v najbolj žlahtnem pomenu besede.
Bilten SUZD, 36, 2017, 04
Tomislav VIGNJEVIĆ
Likovna kritika med teorijo in impresijo. Razmislek o izumirajoči vrsti
Umetnost in kritika, 29. 11. 2017
Refleksija kritiškega pisanja oziroma kritičnega presojanja pojavov na prizoriščih likovne umetnosti, ki ima za svoj cilj tudi kvalitativno vrednotenje aktualne produkcije, nam ob natančnejšem vpogledu pusti vtis, da je kritika v določeni meri zašla na obrobje interesa. Tudi sicer v analizi stanja kritiškega pisanja v svetu pogosto naletimo na prepričanje, da je kritika zašla v precejšnjo nepomembnost ali celo krizo. Katere so res številne značilnosti in kaj so vzroki tega pojava, je izjemno težko opisati na kratko, zato pa je zelo značilna, že če se ozremo na domače, torej slovensko prizorišče, povsem očitna in temeljita marginalizacija kritične misli v tiskanih medijih.
Bilten SUZD, 36, 2017, 03
Monika PEMIČ
Novoodkriti dokumenti iz 90. let 19. stoletja za mariborski Narodni dom iz arhivov in zbirk v Pragi in Mariboru
Raziskave, 3. 8. 2017
1. Ferdinand Weitzinger, Narodni dom Maribor, zunanjščina, 1899–1903.
»'Narodni dom' smo srečno spravili tudi pod streho - a še le ravnokar pred prazniki,« je konec decembra 1897 sporočil Jernej Glančnik, direktor mariborske Posojilnice in idejni oče Narodnega doma, v pismu prijatelju Pavlu Turnerju.[1] Ker so se mariborski Slovenci zaradi napetih odnosov v mestu odrekli povorkam in tujim gostom in začeli svoj dom uporabljati postopoma, beležimo več »rojstnih dni« te nadvse pomembne inštitucije.[2] Spomenica z imeni najzaslužnejših članov gradbenega odbora ter ravnateljstva in nadzornega odbora Posojilnice, ki je bila vzidana v jabolko kupole, je opremljena z datumom 10. julij 1898.[3] Iz časopisnih oglasov izvemo, da je bilo jeseni leta 1898 poslopje toliko dokončano, da je s 1. oktobrom v njem začela poslovati Posojilnica.[4] 26. februarja naslednjega leta je priredila v Narodnem domu svoje prvo zborovanje.[5] Istega leta se ji je pridružila Čitalnica. Najava prve večerne prireditve na velikem odru je bila zadržana: »Slovanska Čitalnica v Mariboru je sklenila, prirejati na odru ‚Narodnega doma' v Mariboru po možnosti gledališke večere. Prva predstava bo v četrtek, 30. novembra [1899] [...].«[6] To ni bilo otvoritveno slavje, kot ga je bilo občinstvo navajeno iz Ljubljane ali Celja, zato je celjska Domovina le pohvalno zabeležila: »Društveno življenje v Mariboru se je začelo zeló živahno razvijati [...]«.[7] Lokalna časnika Südsteirische Post in Slovenski gospodar sta post festum prinesla poročili o »[o]tvoritveni slavnosti«.[8] V začetku leta 1900 se je neumorni Glančnik lahko že pohvalil: »V našem ‚Narodnem domu' začele so se gledališčne predstave in druge veselice, z vspehom kateri se more zmatrati ugodnim [...]."[9]
Bilten SUZD, 36, 2017, 02
10. podelitev nagrade in priznanj Izidorja Cankarja
Moderna galerija, 21. april 2017
Društvena kronika, 3. 8. 2017
1. Nagrada in priznanja Izidorja Cankarja
