A+ | A | A-

Naslov

Slovensko
umetnostnozgodovinsko društvo
(SUZD)
Aškerčeva cesta 2
SI-1000 Ljubljana
tel: (01) 241 12 10

Nataša KAVČIČ

IKONE. Zakladi ruskih muzejev

Ocene in predstavitve, 26. 8. 2019

Ikone iz zbirk moskovske Državne Tretjakovske galerije, Muzeja umetnosti v Jaroslavlju ter Državnega zgodovinskega in umetnostnega muzeja Sergijev Posad

Mestni muzej Ljubljana

Muzej in galerije mesta Ljubljane

24. 5. 2019–15. 9. 2019

V ohranjenih virih najdemo posamezne namige o prisotnosti kristjanov v najvišjih družbenih krogih Kijevske Rusije od 60. let 9. stoletja dalje, prve oprijemljivejše dokaze pa imamo za sredino 10. stoletja, ko je kijevska princesa Olga sprejela bizantinsko ortodoksno vero. Njena spreobrnitev ni vodila do splošne kristjanizacije Kijevske Rusije ‒ ta je krščansko vero dokončno sprejela leta 988, ko se je dal krstiti Olgin vnuk, kijevski knez Vladimir Veliki. Pripoved o minulih letih,[1] besedilo iz začetka 12. stoletja, ki velja za najpomembnejši zgodovinski vir za srednjeveško zgodovino današnjih Rusov, poroča, da je bil knezov krst rezultat pogajanj za vrnitev s strani Vladimirja zavzetega Hersona Bizantincem. Kijevski knez je bizantinskemu cesarju Baziliju II. ponudil svoj umik v zameno za poroko s cesarjevo sestro Ano. Cesar je zahtevi ugodil, a pod pogojem, da se knez spreobrne v krščansko vero.[2] Verodostojnost opisanih dogodkov ni samoumevna in vprašanje, ali je bizantinski cesar v resnici odigral ključno vlogo pri knezovi spreobrnitvi, je predmet številnih zgodovinskih razprav. O tem, da je Kijevska Rusija sprejela krščansko vero preko Bizanca, pa vendarle ni dvoma in ta okoliščina je bistveno vplivala na nadaljnji ruski umetniški izraz.

Monika OSVALD

New trends and discoveries at TEFAF Maastricht 2019

Reviews and Presentations, 3 July 2019

TEFAF Maastricht (16-24 March 2019), the most prestigious art fair that covers 7,000 years of art history, was held for the 32nd time this year. Going to Maastricht is like going to a museum, except you can also buy something, as his CEO Patrick van Maris says.

Monika OSVALD

Novi trendi in odkritja na umetnostnem sejmu TEFAF Maastricht 2019

Ocene in predstavitve, 3. 7. 2019

TEFAF Maastricht (16.-24. marec 2019), najprestižnejši umetnostni sejem, ki pokriva 7000 let umetnostne zgodovine, je bil letos že 32. po vrsti. Obiskati Maastricht je, kot bi obiskali muzej, le da lahko tudi kaj kupite, pravi njegov direktor Patrick van Maris.

Valentina PAVLIČ

Jožef Straub in Jožef Holzinger – arhivska potrditev nasledstva Straubove delavnice

Raziskave, 2. 7. 2019

Ko se je Sergej Vrišer začel ukvarjati z baročnim kiparstvom na Štajerskem, je poudaril, da ni nikjer arhivsko izpričano, da je bil Jožef Holzinger pomočnik in sodelavec Jožefa Strauba.[1] A zaradi tesne slogovne povezanosti (predvsem najzgodnejših) del Jožefa Holzingerja s Straubovimi deli je smiselno domneval, da je Holzinger »prebil odločilna leta v mariborski delavnici Jožefa Strauba«.[2] Leta 1985 je Jože Curk objavil izpiske iz zemljiške knjige, pomembne predvsem za razumevanje gradbene zgodovine Maribora.[3] Njegov prepis v prevodu: »189. Jožef Holzinger, kipar, dne 2. 3. 1758 kupil za 500 fl (plačljivo letno po 100 fl) hišo s kiparskim jusom od Jožefe, vdove po Jožefu Straubu,«[4] je povzel Sergej Vrišer.[5] Do nedavnega ni nihče nasprotoval Vrišerjevi domnevi, da je bil naslednik Jožefa Strauba Jožef Holzinger, kljub temu da naj bi Holzinger kiparski jus kupil šele leta 1758, torej dve leti po Straubovi smrti. Neposredno Holzingerjevo nasledstvo sta odločno zavrnila šele Simona Kostanjšek Brglez in Boštjan Roškar ter predlagala, da sta po Jožefovi smrti delavnico za obdobje dveh let prevzela in vodila Jožefova vdova (Jožefa Straub) in njegov brat Filip Jakob.[6] To sta domnevala zaradi dvoletne vrzeli (med smrtjo Jožefa Strauba in Holzingerjevim domnevnim odkupom jusa), kar sta podkrepila z domnevama, da je bil Jožef Holzinger verjetno odsoten med 1755 in 1758[7] in da v petdeseta leta ni datirano nobeno izmed dokumentiranih del Filipa Jakoba Strauba.[8]

Metka DOLENEC ŠOBA 

Jugoslovanska arhitektura v New Yorku 

Ocene in predstavitve, 1. 3. 2019 

dolenec01 1

Toward a Concrete Utopia. Architecture in Yugoslavia, 1948-1980 

New York, The Museum of Modern Art, 15. julij 2018–13. januar 2019 

Se spomnite, ko smo bili majhni in nas je oče poslal v trafiko po Filter 57 (to se je takrat še smelo), sebi pa smo ob tem lahko kupili Mikijev Zabavnik? Mrzle prste smo si greli ob sveže spečenem pomfriju, v srednji šoli smo se odločali med sirnim in mesnim, burekom seveda. Smučarske karte, rože za tetin rojstni dan, kopiranje zapiskov, slaščičarne, komentatorje športnih prenosov. Vse to je v sebi nosil modularni kiosk K67 slovenskega oblikovalca Saše Mächtiga. In kako ne bi s kančkom ponosa zavzdihnili, ko sredi enega najprestižnejših muzejev zagledate ta, rdeč in bleščeče spoliran kiosk? 

Katarina ŠMID

Celejski napisni spomeniki Julijane Visočnik

Ocene in predstavitve, 27. 8. 2018

 visocnik

 Julijana Visočnik, The Roman Inscripions from Celeia and its Ager, Celje 2017 [spremna beseda France M. Dolinar; prevod Maja Sužnik], Celje; Ljubljana : Celjska Mohorjeva družba : Društvo Mohorjeva družba, 2017; 504 str.; ilustr.; 29 cm. ISBN 978-961-278-355-6: 49,50 EUR.

 

            Pri Mohorjevi založbi je – s podporo Alma Mater Europeana, ANHIMA - Anthropologie et Histoire des Mondes Antiques, Nadškofije Ljubljana, Škofije Celje in Pokrajinskega muzeja Celje – v angleškem jeziku v preteklem letu izšla dolgo pričakovana znanstvena monografija The Roman Inscriptions from Celeia and its Ager avtorice Julijane Visočnik, ki se celejskim napisnim spomenikom posveča že vse od pričetkov raziskav v okviru podiplomskega študija.[1] Delo prinaša zaobsežen corpus napisov, najdenih v rimski Celeji z njenim agrom. Kot je to običajno, so vključeni tudi tisti, ki se spričo zgodovinskih okoliščin sedaj nahajajo izven meja Slovenije. Zaradi nedostopnosti žal ni bilo moč vključiti fragmentov, najdenih med nedavnimi izkopavanji, še zlasti med obnavljanjem Knežjega dvorca. Prav tako ni bilo moč dobiti zanesljivih podatkov o napisih, odkritih po letu 2002.[2] Le tabelarno in brez slik so zaradi obranave v novem Corpus Inscriptionum Latinarum (CIL XVII, 4, 1, 2005) v kronološkem redu predstavljeni miljniki in pa napisi, o katerih se poraja sum pristnosti.[3]

Rebeka VIDRIH

Umetnost opisovanja Svetlane Alpers v slovenskem prevodu

Ocene in predstavitve, 9. 4. 2018

Bilten SUZD 2018 Vidrih naslovnica

Svetlana Alpers, Umetnost opisovanja. Holandska umetnost v 17. stoletju [prevod Katja Jenčič; spremna beseda Jure Mikuž], Ljubljana: Studia humanitatis, 2016; 407 str.; ilustr.; 20 cm. ISBN 978-961-6798-67-9: 27 EUR.

Holandske slike so bogate in raznovrstne v svojem opazovanju sveta, sijajne v razkazovanju spretnosti, domače in domačne v svojih prizadevanjih. Portreti, tihožitja, krajine in prikazi vsakdanjega življenja predstavljajo radosti, užite v svetu, polnem radosti: radosti družinskih vezi, radosti posesti, radosti v mestih, cerkvah, na deželi. Na teh podobah se 17. stoletje zdi kot ena sama dolga nedelja, kot se je nedavno izrazil nizozemski pisec, po nemirnih časih prejšnjega stoletja. Holandska umetnost je všečna očem in kot taka se nam morda zdi manj zahtevna kot italijanska.[1]

Valentina PAVLIČ

Kip sv. Janeza Nepomuka iz vrta slivniške graščine – novoodkrito delo kiparja Jožefa Strauba

Raziskave, 8. 4. 2018

2 A

1. Jožef Straub, Sv. Janez Nepomuk. Slivnica, park slivniške graščine

Kamnit kip sv. Janeza Nepomuka, ki stoji v zaraščenem vrtu slivniške graščine, odlikuje izjemna kvaliteta, a v umetnostnozgodovinski literaturi doslej še ni bil obravnavan.[1]

Postavljen je na visok, opečnat podstavek, v višino meri 235 cm, na najširšem delu ima 110 cm in na najožjem 90 cm. Talar, koretelj s čipkasto obrobo ter krznena moceta predstavljajo značilno opravo sv. Janeza Nepomuka. Svetnika prepoznamo tudi po razpelu, ki ga drži v levi roki in h kateremu je usmerjen njegov pogled. Drugi atributi se niso ohranili, čeprav smo upoštevajoč ikonografijo svetnika in sorodne upodobitve lahko prepričani, da je svetnik v svoji desnici držal palmovo vejo in da je na glavo imel poveznjeno značilno pokrivalo. Glede na izgled zgornjega dela kipa lahko sklepamo, da je bilo pokrivalo narejeno iz drugega kosa kamna, ki je odpadel. Poleg omenjenega odpadlega kosa kipu manjka tudi dlan desne roke. Zaradi vremenskih vplivov so močno načeti deli kipa, ki so najbolj izpostavljeni – svetnikov obraz, leva roka in razpelo. Nadrobnosti kipa ne moremo več analizirati, a njegova monumentalnost in kvaliteta izdelave, kakor tudi gubanje draperije ter številne druge sorodnosti z deli Jožefa Strauba nas napeljujejo k atribuciji temu mariborskemu kiparju.

Luka RUČIGAJ

Račun štukaterja Damiana Piazola. Grotta v Auerspergovem knežjem vrtu na Dunaju

Raziskave, 22. 3. 2018

00393589_SMALL.jpg

1. Račun za izdelavo štuka v grotti. Dunaj, AT-OeStA/HHStA, SB Auersperg, I-A-1-31, Fürstlicher Hofstaat, Rechnungen (Laibach und Wien), 1671.

V mapi »Fürstlicher Hofstaat, Rechnungen (Laibach und Wien), 1671«, ki je del arhiva družine Auersperg, hranjenem v dunajskem Haus-, Hof- und Staatsarchivu, sem v okviru raziskave za magistrsko nalogo Slavnostna dvorana Auerspergovega »Knežjega dvorca« v Ljubljani in Faetontov padec v imaginariju 17. stoletja (2017) naletel na zložen račun, ki je bil opremljen z oznako »Quittung von Damian Piazol Stuccator. Nr. 64«.[1]

Andrej DOBLEHAR

In memoriam Breda Kovič (1930–2017)

Društvena kronika, 31. 12. 2017

 breda kovic

V letošnjem letu se je poslovila umetnostna zgodovinarka, konservatorka in televizijska ustvarjalka Breda Kovič. V več tridesetih letih dela na Televiziji Slovenija je ustvarila obsežen opus oddaj, ki sodijo med najbolj žlahtne televizijske dosežke, in to v času, ko je televizija kot medij imela veliko večji kulturni pomen in družbeni vpliv kot danes. S svojim delom je utemeljila pomembno vlogo medijev v slovenski konservatorski praksi ter povezala umetnostnozgodovinsko izobrazbo, konservatorsko prakso in novinarski poklic v celovito popularizacijsko delo. Bila je odlična pripovedovalka televizijskih zgodb iz zakladnice naše umetnosti ter gospa v najbolj žlahtnem pomenu besede.

Tomislav VIGNJEVIĆ

Likovna kritika med teorijo in impresijo. Razmislek o izumirajoči vrsti

Umetnost in kritika, 29. 11. 2017

Refleksija kritiškega pisanja oziroma kritičnega presojanja pojavov na prizoriščih likovne umetnosti, ki ima za svoj cilj tudi kvalitativno vrednotenje aktualne produkcije, nam ob natančnejšem vpogledu pusti vtis, da je kritika v določeni meri zašla na obrobje interesa. Tudi sicer v analizi stanja kritiškega pisanja v svetu pogosto naletimo na prepričanje, da je kritika zašla v precejšnjo nepomembnost ali celo krizo. Katere so res številne značilnosti in kaj so vzroki tega pojava, je izjemno težko opisati na kratko, zato pa je zelo značilna, že če se ozremo na domače, torej slovensko prizorišče, povsem očitna in temeljita marginalizacija kritične misli v tiskanih medijih.

Monika PEMIČ

Novoodkriti dokumenti iz 90. let 19. stoletja za mariborski Narodni dom iz arhivov in zbirk v Pragi in Mariboru

Raziskave, 3. 8. 2017

Pemic01

1. Ferdinand Weitzinger, Narodni dom Maribor, zunanjščina, 1899–1903.

»'Narodni dom' smo srečno spravili tudi pod streho - a še le ravnokar pred prazniki,« je konec decembra 1897 sporočil Jernej Glančnik, direktor mariborske Posojilnice in idejni oče Narodnega doma, v pismu prijatelju Pavlu Turnerju.[1] Ker so se mariborski Slovenci zaradi napetih odnosov v mestu odrekli povorkam in tujim gostom in začeli svoj dom uporabljati postopoma, beležimo več »rojstnih dni« te nadvse pomembne inštitucije.[2] Spomenica z imeni najzaslužnejših članov gradbenega odbora ter ravnateljstva in nadzornega odbora Posojilnice, ki je bila vzidana v jabolko kupole, je opremljena z datumom 10. julij 1898.[3] Iz časopisnih oglasov izvemo, da je bilo jeseni leta 1898 poslopje toliko dokončano, da je s 1. oktobrom v njem začela poslovati Posojilnica.[4] 26. februarja naslednjega leta je priredila v Narodnem domu svoje prvo zborovanje.[5] Istega leta se ji je pridružila Čitalnica. Najava prve večerne prireditve na velikem odru je bila zadržana: »Slovanska Čitalnica v Mariboru je sklenila, prirejati na odru ‚Narodnega doma' v Mariboru po možnosti gledališke večere. Prva predstava bo v četrtek, 30. novembra [1899] [...].«[6] To ni bilo otvoritveno slavje, kot ga je bilo občinstvo navajeno iz Ljubljane ali Celja, zato je celjska Domovina le pohvalno zabeležila: »Društveno življenje v Mariboru se je začelo zeló živahno razvijati [...]«.[7] Lokalna časnika Südsteirische Post in Slovenski gospodar sta post festum prinesla poročili o »[o]tvoritveni slavnosti«.[8] V začetku leta 1900 se je neumorni Glančnik lahko že pohvalil: »V našem ‚Narodnem domu' začele so se gledališčne predstave in druge veselice, z vspehom kateri se more zmatrati ugodnim [...]."[9]

10. podelitev nagrade in priznanj Izidorja Cankarja

Moderna galerija, 21. april 2017

Društvena kronika, 3. 8. 2017

1. Nagrada in priznanja Izidorja Cankarja

1. Nagrada in priznanja Izidorja Cankarja

Matej KLEMENČIČ

Carlo Martinuzzi, ljubljanski Magistrat in serija znamk Arhitektura na Slovenskem

Ocene in predstavitve, 31. 7. 2017

65376395 arhitektura na slovenskem prenova magistrata znamka

Konec januarja je pri Pošti Slovenije izšla prva znamka iz serije Arhitektura na Slovenskem. Ker je na njej podoba ljubljanskega baročnega Magistrata, je bila slovesna predstavitev v ljubljanski Mestni hiši. Pred polno Rdečo dvorano je arhitekt Jurij Kobe, eden od pobudnikov serije, predaval o zgodovini poslopja in se pri tem dotaknil tudi baročne prenove, ki ji je namenjena znamka z napisom Carlo Martinuzzi – prenova Magistrata, 1717–1718. Ob slavnostnem dogodku pa žal ni bilo mogoče nekoliko natančneje opozoriti na dve še kako pomembni vprašanji, povezani s to znamko: o izbiri motiva in o Martinuzzijevem imenu na njej.

Naša spletna stran uporablja piškotke za boljše delovanje strani. Več si lahko preberete tukaj.
se ne strinjam
se strinjam