Jana SCHWEIGER
Zapuščina umetnostnega zgodovinarja Frana Šijanca v Umetnostni galeriji Maribor
Vsebine
Naslov
Slovensko
umetnostnozgodovinsko društvo
(SUZD)
Aškerčeva cesta 2
SI-1000 Ljubljana
tel: (01) 241 12 10
Ime Frana Šijanca je bilo v letih po njegovi smrti omenjeno le tu in tam, prav zato je morda ponovno čas za obuditev spomina na tega umetnostnega zgodovinarja in kritika, konservatorja in profesorja, ki je s svojimi prispevki o sodobni slovenski umetnosti, predvsem pa z raziskovanjem umetniških spomenikov in umetnikov na štajerskem koncu Slovenije uhodil gaz poznejšim rodovom.
Breda Ilich - Klančnik je njegovo zapuščino prevzela v Murski Soboti na takratnem domu Irene Šijanec in se spominja, da je bil dobršen del osebnih dokumentov in Šijančevih strokovnih zapiskov žal uničen v poplavi, ki je prizadela klet stanovanja v Murski Soboti. Ne glede na to zapuščina še vedno obsega 96 listin osebnih dokumentov, 670 listin strokovnih zapiskov in 219 črno-belih fotografij. Med osebnimi dokumenti je mogoče najti Šijančev krstni list, krstni list njegove žene Irene, njun poročni list, razne prošnje, pritožbe in odgovore nanje, odločbe, podatke o Šijančevi plači, odredbe o povišanju iz suplenta v profesorja, ocenjevalni list strokovne komisije o Šijančevem profesorskem delu, življenjepise z bibliografijami, avtobusno vozovnico, življenjepis v francoskem jeziku, življenjepisne podatke njegovega očeta, Miroslava Šijanca, in poročilo o smrti Frana Šijanca, iz katerega je mogoče razbrati podatek, da sta z ženo Ireno takrat živela v Mariboru na Aškerčevi ulici 4 (3). Po njegovi smrti se je žena preselila nazaj v svoj rodni kraj, Mursko Soboto, kjer je živela vse do svoje smrti leta 1981 (4), in to v stanovanju na Ulici Štefana Kovača 13. Pokopana je ločeno od svojega moža, na pokopališču v Murski Soboti, Fran Šijanec pa je pokopan na pokopališču Pobrežje v Mariboru.
Fran Šijanec se je rodil 31. decembra 1901 v Poljčanah in bil v tamkajšnji župnijski cerkvi 1. 1. 1902 tudi krščen (5). Njegov oče Miroslav Šijanec, po poklicu učitelj (6), in mati Elizabeta Šijanec, rojena Ranner, sta imela še dva sinova, Draga Maria in Stanka, ter hčer Miro (slika 2) (7). Najstarejši otrok, Fran, je osnovno šolo – vadnico na učiteljišču v Mariboru – obiskoval med letoma 1908 in 1913, klasično gimnazijo v Mariboru pa od leta 1913 do mature leta 1921 (8). Leta 1918 je bil Maistrov borec, leta 1920 pa je krajši čas preživel na Koroškem (slika 3) (9). Med letoma 1921 in 1922 je na dunajski Filozofski fakulteti poslušal predavanja iz umetnostne zgodovine pri profesorju Josefu Strzygowskem, krajši čas je študiral na oddelku za arhitekturo Tehniške fakultete v Ljubljani pri profesorju Jožetu Plečniku, nato pa je študij od leta 1923 do 1927 nadaljeval pri profesorju Izidorju Cankarju na Oddelku za umetnostno zgodovino in pri profesorju Vojeslavu Moletu na Oddelku za arheologijo Filozofske fakultete v Ljubljani (10). Med letoma 1928 in 1929 se je kot štipendist francoske države na Sorboni v Parizu specializiral za umetnosti novega veka (slika 4) (11). 4. julija 1929 je na ljubljanski univerzi pri profesorju Izidorju Cankarju doktoriral z doktorsko disertacijo o slovenjegraških slikarjih Francu Mihaelu in Janezu Andreju Straussu (12). Med letoma 1931 in 1932 je deloval kot pomožni kustos Narodnega muzeja, zaposlen pa je bil kot korektor pri uredništvu Jugoslovana (13). Leta 1932 je bil v Mariboru obsojen po zakonu o državni zaščiti (14). Kmalu je v knjižnici Narodnega muzeja sprejel delo dnevničarja, na dan plačanega uslužbenca, in inventariziral muzejsko knjižnico (15), zatem pa se je zaposlil kot korespondent v zasebni službi (16). Tako zaradi pomanjkanja strokovnih mest kot zaradi suma »levičarstva« je mesto v državni službi dobil šele med letoma 1933 in 1941, ko je na V. gimnaziji v Celju poučeval zgodovino in zemljepis, v francoskem krožku gimnazije pa francoščino (17). Leta 1935 se je poročil z Ireno Hartman (18) in, sodeč po podatkih zapuščine, nista imela otrok (slika 5) (19). Leta 1938 je opravil strokovni izpit v stroki obče in narodne zgodovine ter pridobil naziv profesorja (20). V času bivanja v Celju je bil zelo aktivno vključen v vsesplošno kulturno dogajanje v mestu. Sodeloval je pri izpeljavi Celjskega kulturnega tedna (CKT), s svojim bogatim znanjem pa je bil pomemben strokovni spremljevalec in kritik likovnih del celjskih umetnikov (21). Pred vojno je bil član Muzejskega društva v Celju, Umetnostnozgodovinskega društva v Ljubljani in Umetniškega kluba v Mariboru (22).
16. 4. 1941, v dneh razpada stare Jugoslavije, je Šijanca aretirala okupatorjeva policija (gestapo) in ga iz Celja odvedla v mariborsko taborišče v Melju. Dva meseca pozneje so ga izgnali v srbsko mesto Ćuprija. Nato so mu na gimnaziji v Kruševcu ponudili mesto profesorja, vendar ga ni obdržal. Preselil se je v Beograd in se s pomočjo domovinskega lista ljubljanske mestne občine 15. februarja 1942 vrnil v Ljubljano (23). Marca istega leta je postal namestnik kustosa v Narodni galeriji in tam ostal vse do leta 1945. Takrat mu je bila zaupana naloga člana za ugotovitev kulturnozgodovinske škode pri Znanstvenem inštitutu SNOS, nastopil pa je tudi službo v. d. ravnatelja Zavoda za zaščito in znanstveno proučevanje kulturnih spomenikov LRS, ki jo je opravljal do leta 1948 (24). Sodeč po njegovih biografskih podatkih, je po osvoboditvi deloval kot aktivist OF (25). Leta 1950 je na V. gimnaziji Poljane v Ljubljani začel poučevati zgodovino in zemljepis (26), hkrati pa je honorarno poučeval še umetnostno zgodovino na Akademiji za upodabljajočo umetnost, ki je takrat imela svoje prostore na poljanski gimnaziji in na Akademiji za glasbo (27).
Tako pred vojno kot po njej je Šijanec zaradi študijskih obveznosti večkrat potoval v Italijo, Francijo, Avstrijo, Nemčijo, Belgijo in na Nizozemsko, aktivno pa je obvladal nemški, angleški, francoski in italijanski jezik. Opravil je tudi tečaj ruskega jezika (28).
V prvih letih po osvoboditvi (1945–1948) je postal organizator slovenskega spomeniškega varstva in ravnatelj Zavoda za spomeniško varstvo v Ljubljani (29). Od leta 1954 je bil član jugoslovanske sekcije mednarodne organizacije kritikov (AICA) (30). Med letoma 1954 in 1959 je prevzel mesto konservatorja Zavoda za spomeniško varstvo na Reki, kjer je pustil viden pečat v raziskovanju hrvaških spomenikov (slika 6) (31).
Aprila 1959 je bil ustanovljen Zavod za spomeniško varstvo v Mariboru in že novembra istega leta je Fran Šijanec nastopil službo ravnatelja zavoda, v kateri je ostal vse do svoje smrti (32). V okviru novoustanovljenega Zavoda za spomeniško varstvo je bil iniciator številnih akcij za ohranitev in proučevanje slovenskih kulturnih spomenikov.
V drugi sklop zapuščine sodi množica strokovnih zapiskov Frana Šijanca (33). Med ohranjenimi listinami je mogoče najti ogromno seznamov njegove lastne bibliografije, dopolnjene ali prepisane v poznejših letih, ohranjene tako v rokopisnih kot tipkopisnih izvodih, zapiske, narejene na terenu med obiski slovenskih in hrvaških krajev ter cerkva (34), izpiske iz člankov v različnih revijah, leksikalnih priročnikih in strokovni literaturi, rokopisna besedila, velikokrat pretipkana v več izvodih: Slovenska umetnost v dobi baroka (35), Baročno slikarstvo v severovzhodni Sloveniji (36) in še ogromno naslovov, ki jih je mogoče spoznati v objavljenih člankih tako slovenskih kot tujih (predvsem hrvaških, jugoslovanskih) serijskih publikacij. Ohranjeni so tudi Šijančevi zapiski iz študijskih let s predavanj Izidorja Cankarja (37), razni otvoritveni govori (govor ob Maleševi razstavi v Moderni galeriji leta 1952 (38) ...), tipkana in rokopisna besedila o slovenjegraških slikarjih Straussih (39), razvoj baroka na Slovenskem v nemškem jeziku (40), baročne freske v brežiškem gradu (41), Umetnostni spomeniki na Pohorju (42), Umetnostni spomeniki na Kozjaku (43) ali Historijski spomenici Kraljevice (44). Ustvaril je 64 listov biografskega leksikona po večini severnjaških umetnostnih zgodovinarjev, kritikov in filozofov v nemškem jeziku ter 58 strani tipkopisa o evropski umetnosti prav tako v nemškem jeziku (45).
Skozi vse zapisane besede čitljivega in lepega rokopisa veje topla, domača nota skrbnega človeka, ki je pisal, z rdečo barvico popravljal, prepisoval, pretipkaval in znova s svinčnikom popravljal številna besedila, na koncu urejena v smiselno celoto. Vse popravljeno pa je vzorno hranil v posebnih mapah ali kuvertah.
Sodeč tako po njegovi bibliografiji kot tudi po ohranjeni zapuščini, je bil Fran Šijanec kljub poučevanju, izgonu in krhkemu zdravju zelo produktiven raziskovalec in pisec (46). Med drugim velja ob Sodobni slovenski likovni umetnosti iz leta 1961 omeniti monografiji o Ivanu Zajcu iz leta 1949 in Albertu Sirku iz leta 1952 ter njegove članke, ki so izhajali v Umetnosti med letoma 1940 in1942, tj. Pregled zgodovine slovenske likovne umetnosti (47). Po bogati, tridesetletni karieri je 17. januarja 1964 po dolgi bolezni umrl v mariborski bolnišnici (48).
Fran Šijanec se je rodil 31. decembra 1901 v Poljčanah in bil v tamkajšnji župnijski cerkvi 1. 1. 1902 tudi krščen (5). Njegov oče Miroslav Šijanec, po poklicu učitelj (6), in mati Elizabeta Šijanec, rojena Ranner, sta imela še dva sinova, Draga Maria in Stanka, ter hčer Miro (slika 2) (7). Najstarejši otrok, Fran, je osnovno šolo – vadnico na učiteljišču v Mariboru – obiskoval med letoma 1908 in 1913, klasično gimnazijo v Mariboru pa od leta 1913 do mature leta 1921 (8). Leta 1918 je bil Maistrov borec, leta 1920 pa je krajši čas preživel na Koroškem (slika 3) (9). Med letoma 1921 in 1922 je na dunajski Filozofski fakulteti poslušal predavanja iz umetnostne zgodovine pri profesorju Josefu Strzygowskem, krajši čas je študiral na oddelku za arhitekturo Tehniške fakultete v Ljubljani pri profesorju Jožetu Plečniku, nato pa je študij od leta 1923 do 1927 nadaljeval pri profesorju Izidorju Cankarju na Oddelku za umetnostno zgodovino in pri profesorju Vojeslavu Moletu na Oddelku za arheologijo Filozofske fakultete v Ljubljani (10). Med letoma 1928 in 1929 se je kot štipendist francoske države na Sorboni v Parizu specializiral za umetnosti novega veka (slika 4) (11). 4. julija 1929 je na ljubljanski univerzi pri profesorju Izidorju Cankarju doktoriral z doktorsko disertacijo o slovenjegraških slikarjih Francu Mihaelu in Janezu Andreju Straussu (12). Med letoma 1931 in 1932 je deloval kot pomožni kustos Narodnega muzeja, zaposlen pa je bil kot korektor pri uredništvu Jugoslovana (13). Leta 1932 je bil v Mariboru obsojen po zakonu o državni zaščiti (14). Kmalu je v knjižnici Narodnega muzeja sprejel delo dnevničarja, na dan plačanega uslužbenca, in inventariziral muzejsko knjižnico (15), zatem pa se je zaposlil kot korespondent v zasebni službi (16). Tako zaradi pomanjkanja strokovnih mest kot zaradi suma »levičarstva« je mesto v državni službi dobil šele med letoma 1933 in 1941, ko je na V. gimnaziji v Celju poučeval zgodovino in zemljepis, v francoskem krožku gimnazije pa francoščino (17). Leta 1935 se je poročil z Ireno Hartman (18) in, sodeč po podatkih zapuščine, nista imela otrok (slika 5) (19). Leta 1938 je opravil strokovni izpit v stroki obče in narodne zgodovine ter pridobil naziv profesorja (20). V času bivanja v Celju je bil zelo aktivno vključen v vsesplošno kulturno dogajanje v mestu. Sodeloval je pri izpeljavi Celjskega kulturnega tedna (CKT), s svojim bogatim znanjem pa je bil pomemben strokovni spremljevalec in kritik likovnih del celjskih umetnikov (21). Pred vojno je bil član Muzejskega društva v Celju, Umetnostnozgodovinskega društva v Ljubljani in Umetniškega kluba v Mariboru (22).
16. 4. 1941, v dneh razpada stare Jugoslavije, je Šijanca aretirala okupatorjeva policija (gestapo) in ga iz Celja odvedla v mariborsko taborišče v Melju. Dva meseca pozneje so ga izgnali v srbsko mesto Ćuprija. Nato so mu na gimnaziji v Kruševcu ponudili mesto profesorja, vendar ga ni obdržal. Preselil se je v Beograd in se s pomočjo domovinskega lista ljubljanske mestne občine 15. februarja 1942 vrnil v Ljubljano (23). Marca istega leta je postal namestnik kustosa v Narodni galeriji in tam ostal vse do leta 1945. Takrat mu je bila zaupana naloga člana za ugotovitev kulturnozgodovinske škode pri Znanstvenem inštitutu SNOS, nastopil pa je tudi službo v. d. ravnatelja Zavoda za zaščito in znanstveno proučevanje kulturnih spomenikov LRS, ki jo je opravljal do leta 1948 (24). Sodeč po njegovih biografskih podatkih, je po osvoboditvi deloval kot aktivist OF (25). Leta 1950 je na V. gimnaziji Poljane v Ljubljani začel poučevati zgodovino in zemljepis (26), hkrati pa je honorarno poučeval še umetnostno zgodovino na Akademiji za upodabljajočo umetnost, ki je takrat imela svoje prostore na poljanski gimnaziji in na Akademiji za glasbo (27).
Tako pred vojno kot po njej je Šijanec zaradi študijskih obveznosti večkrat potoval v Italijo, Francijo, Avstrijo, Nemčijo, Belgijo in na Nizozemsko, aktivno pa je obvladal nemški, angleški, francoski in italijanski jezik. Opravil je tudi tečaj ruskega jezika (28).
V prvih letih po osvoboditvi (1945–1948) je postal organizator slovenskega spomeniškega varstva in ravnatelj Zavoda za spomeniško varstvo v Ljubljani (29). Od leta 1954 je bil član jugoslovanske sekcije mednarodne organizacije kritikov (AICA) (30). Med letoma 1954 in 1959 je prevzel mesto konservatorja Zavoda za spomeniško varstvo na Reki, kjer je pustil viden pečat v raziskovanju hrvaških spomenikov (slika 6) (31).
Aprila 1959 je bil ustanovljen Zavod za spomeniško varstvo v Mariboru in že novembra istega leta je Fran Šijanec nastopil službo ravnatelja zavoda, v kateri je ostal vse do svoje smrti (32). V okviru novoustanovljenega Zavoda za spomeniško varstvo je bil iniciator številnih akcij za ohranitev in proučevanje slovenskih kulturnih spomenikov.
V drugi sklop zapuščine sodi množica strokovnih zapiskov Frana Šijanca (33). Med ohranjenimi listinami je mogoče najti ogromno seznamov njegove lastne bibliografije, dopolnjene ali prepisane v poznejših letih, ohranjene tako v rokopisnih kot tipkopisnih izvodih, zapiske, narejene na terenu med obiski slovenskih in hrvaških krajev ter cerkva (34), izpiske iz člankov v različnih revijah, leksikalnih priročnikih in strokovni literaturi, rokopisna besedila, velikokrat pretipkana v več izvodih: Slovenska umetnost v dobi baroka (35), Baročno slikarstvo v severovzhodni Sloveniji (36) in še ogromno naslovov, ki jih je mogoče spoznati v objavljenih člankih tako slovenskih kot tujih (predvsem hrvaških, jugoslovanskih) serijskih publikacij. Ohranjeni so tudi Šijančevi zapiski iz študijskih let s predavanj Izidorja Cankarja (37), razni otvoritveni govori (govor ob Maleševi razstavi v Moderni galeriji leta 1952 (38) ...), tipkana in rokopisna besedila o slovenjegraških slikarjih Straussih (39), razvoj baroka na Slovenskem v nemškem jeziku (40), baročne freske v brežiškem gradu (41), Umetnostni spomeniki na Pohorju (42), Umetnostni spomeniki na Kozjaku (43) ali Historijski spomenici Kraljevice (44). Ustvaril je 64 listov biografskega leksikona po večini severnjaških umetnostnih zgodovinarjev, kritikov in filozofov v nemškem jeziku ter 58 strani tipkopisa o evropski umetnosti prav tako v nemškem jeziku (45).
Skozi vse zapisane besede čitljivega in lepega rokopisa veje topla, domača nota skrbnega človeka, ki je pisal, z rdečo barvico popravljal, prepisoval, pretipkaval in znova s svinčnikom popravljal številna besedila, na koncu urejena v smiselno celoto. Vse popravljeno pa je vzorno hranil v posebnih mapah ali kuvertah.
Sodeč tako po njegovi bibliografiji kot tudi po ohranjeni zapuščini, je bil Fran Šijanec kljub poučevanju, izgonu in krhkemu zdravju zelo produktiven raziskovalec in pisec (46). Med drugim velja ob Sodobni slovenski likovni umetnosti iz leta 1961 omeniti monografiji o Ivanu Zajcu iz leta 1949 in Albertu Sirku iz leta 1952 ter njegove članke, ki so izhajali v Umetnosti med letoma 1940 in1942, tj. Pregled zgodovine slovenske likovne umetnosti (47). Po bogati, tridesetletni karieri je 17. januarja 1964 po dolgi bolezni umrl v mariborski bolnišnici (48).
(1) Dokumentarni del sem uredila in popisala v letu 2010, fotografije pa je uredila in digitalizirala Aleksandra VacKronaveter. Dokumenti so razvrščeni v dve skupini. V prvi so Šijančevi osebni dokumenti in obsegajo en registrator (UGM, Zapuščina Frana Šijanca, Osebni dokumenti, v nadaljevanju: Šijanec, Zapuščina 1). Druga skupina zajema za štiri registratorje njegovih strokovnih zapiskov (UGM, Zapuščina Frana Šijanca, Strokovni zapiski I–IV, v nadaljevanju: Šijanec, Zapuščina 2/I–IV). Zapuščini je priložen še registrator s fotokopijami njegovih člankov (UGM, Zapuščina Frana Šijanca, Članki, v nadaljevanju: Šijanec, Članki). Za popis zapuščine gl.: Jana SCHWEIGER, Zapuščina umetnostnega zgodovinarja dr. Frana Šijanca, Maribor 2010 (tipkopis).
(2) Pogovor z Bredo Ilich - Klančnik, poleti 2010. Portret omenjata: Luc MENAŠE – Ljerka MENAŠE, Umetniki in spremljevalci. Slovensko umetnostno življenje 20. stoletja v ogledalu portretov in portretnih karikatur (Ljubljana, Moderna galerija, 22. 10.–6. 12. 1981), Ljubljana 1981, pp. 22–23. Kulturna skupnost Slovenije je kip kupila od Franca Hartmana (mlajši brat Irene Šijanec; Šijanec, Zapuščina 1, Prošnja za obisk Murske Sobote, 25. oktober 1943), Moderna galerija pa ga je prevzela 24. maja 1984 (podatek je posredovala Sabina Povšič iz Fotoarhiva Moderne galerije).
(3) Šijanec, Zapuščina 1, Poročilo o smrti.
(4) Datum smrti, 25. november 1981, mi je posredovala Evangeličanska cerkvena občina Murska Sobota.
(5) Šijanec, Zapuščina 1, Krstni list Frana Šijanca.
(6) Šijanec, Zapuščina 1, Šijanec Miro (biografija in bibliografija, rokopis); Prof. Miroslav Šijanec (biografija in bibliografija, rokopis).
(7) Šijanec, Zapuščina 1, Prof. dr. Fran Šijanec, Življenjepisni podatki, Reka, 10. II. 1959 (tipkopis in rokopisni osnutek). (V biografijah, ki jih je Šijanec v različnih obdobjih svojega življenja pripravljal kot priloge k prijavam za delovna mesta in napredovanja, se podatki ponavljajo, zato sem – če ni ohranjen uradni dokument – navedla samo najzgodnejši vir).
(8) Šijanec, Zapuščina 1, Biografski list. Znanstveniki. Dr. Šijanec Fran, 1945 (tipkopis in rokopisni osnutek), p. 1.
(9) Šijanec, Zapuščina 1, Prof. dr. Fran Šijanec, Življenjepisni podatki, Reka, 10. II. 1959 (tipkopis in rokopisni osnutek), p. 1.
(10) Šijanec, Zapuščina 1, Biografski list. Znanstveniki. Dr. Šijanec Fran, 1945 (tipkopis in rokopisni osnutek), p. 1.
(11) Šijanec, Zapuščina 1, Biografski list. Znanstveniki. Dr. Šijanec Fran, 1945 (tipkopis in rokopisni osnutek), p. 1.
(12) Šijanec, Zapuščina 1, Doktorska diploma.
(13) Šijanec, Zapuščina 1, Življenjepis. Dr. Fran Šijanec. Ljubljana, 23. XI. 1946 (tipkopis), p. 1.
(14) Šijanec, Zapuščina 1, Življenjepis. Dr. Fran Šijanec. Ljubljana, 23. XI. 1946 (tipkopis), p. 1.
(15) Šijanec, Zapuščina 1, Življenjepis. Dr. Fran Šijanec. Ljubljana, 23. XI. 1946 (tipkopis), p. 1; Šijanec, Zapuščina 1, Fran Šijanec. Vloga za napredovanje Ministrstvu za prosveto LRS. Ljubljana, 7. IV. 1949.
(16) Služboval je v Mariboru pri podjetju Pinter; Šijanec, Zapuščina 1, Življenjepis. Dr. Fran Šijanec, Ljubljana, 23. XI. 1946 (tipkopis), p. 1; Šijanec, Zapuščina 1, Autobiografija. Šijanec dr. Miroslav Fran. V Ljubljani, 15. 7. 1948 (tipkopis), p. 1. Šijanec, Zapuščina 1, Odlok ministrstva za prosveto, 22. III. 1933.
(17) Tako je situacijo opisal Šijanec sam v svojem življenjepisu: Šijanec, Zapuščina 1, Življenjepis. Dr. Fran Šijanec, Ljubljana, 23. XI. 1946 (tipkopis), p. 1.
(18) Šijanec, Zapuščina 1, Poročni list.
(19) Irena Hartman se je rodila 5. avgusta 1907 v Murski Soboti (Šijanec, Zapuščina 1, Krstni list Irene Šijanec). Dokončala je nižjo srednjo šolo in opravila več trgovskih strokovnih tečajev. Nekaj časa je bila zaposlena kot trgovka in pomočnica v pisarni, po poroki pa je bila gospodinja; Šijanec, Zapuščina 1, Irena Šijanec, Prošnja za službo, 9. XII. 1947; Šijanec, Zapuščina 1, Irena Šijanec, Prošnja za obisk Murske Sobote, 25. oktober 1943. Šijanec, Zapuščina 1, Prof. dr. Fran Šijanec, Življenjepisni podatki, Reka, 10. II. 1959 (tipkopis in rokopisni osnutek).
(20) Šijanec, Zapuščina 1, Diploma o opravljenem izpitu za profesorja srednjih šol, 2. april 1938.
(21) Šijanec, Zapuščina 1, Fran Šijanec. Vloga za napredovanje Ministrstvu za prosveto LRS. Ljubljana, 7. IV. 1949 (tipkopis); Šijanec, Zapuščina 1, Curriculum vitae. Dr. Fran Šijanec. 1953.
(22) Šijanec, Zapuščina 2/I, Del življenjepisa in seznam del dr. Frana Šijanca [nadaljevanje: Šijanec, Zapuščina 1, Biografski list. Znanstveniki. Dr. Šijanec Fran, 1945 (tipkopis in rokopisni osnutek)], p. 3.
(23) Šijanec, Zapuščina 1, Življenjepis. Dr. Fran Šijanec, Ljubljana, 23. XI. 1946 (tipkopis), pp. 1-2; Šijanec, Zapuščina 1, Autobiografija. Šijanec dr. Miroslav Fran. V Ljubljani, 15. 7. 1948 (tipkopis), p. 1.
(24) Šijanec, Zapuščina 1, Življenjepis. Dr. Fran Šijanec, Ljubljana, 23. XI. 1946 (tipkopis), p. 2; Šijanec, Zapuščina 1, Fran Šijanec. Vloga za napredovanje ministrstvu za prosveto LRS. Ljubljana, 7. IV. 1949 (tipkopis).
(25) Šijanec, Zapuščina 1, Življenjepis. Dr. Fran Šijanec, Ljubljana, 23. XI. 1946 (tipkopis), p. 2.
(26) Šijanec, Zapuščina 1, Curriculum vitae. Dr. Fran Šijanec. 1953. Na Ocenjevalnem listu V. gimnazije Poljane za leto 1950/51 je zapisano, da je kot profesor dobil negativno oceno, saj je po mnenju komisije poučeval le po službeni dolžnosti in ne z veseljem. Člani komisije so menili, da je bil bolj predan svoji stroki kot profesorskemu poklicu in v svoje delo ni vlagal dovolj truda: »Pri delu se potrudi le toliko, da vsaj formalno zadovolji predpisom, posebne marljivosti in prizadevanja ni pokazal v šoli.«; Šijanec, Zapuščina 1, Ocena dela dr. Frana Šijanca, 6. avgust 1951; Šijanec, Zapuščina 1, obrazec Ocenjevalni list za šolsko leto 1950/51.
(27) Šijanec, Zapuščina 1, obrazec Ocenjevalni list za šolsko leto 1950/51.
(28) Šijanec, Zapuščina 2/I, Del življenjepisa in seznam del dr. Frana Šijanca [nadaljevanje: Šijanec, Zapuščina 1, Biografski list. Znanstveniki. Dr. Šijanec Fran, 1945 (tipkopis in rokopisni osnutek)], p. 3; Šijanec, Zapuščina 1, Autobiografija. Šijanec dr. Miroslav Fran. V Ljubljani, 15. 7. 1948 (tipkopis), p. 2; Šijanec, Zapuščina 1, Prof. dr. Fran Šijanec, Življenjepisni podatki, Reka, 10. II. 1959 (tipkopis in rokopisni osnutek).
(29) Šijanec, Zapuščina 1, Fran Šijanec. Vloga za napredovanje ministrstvu za prosveto LRS. Ljubljana, 7. IV. 1949 (tipkopis).
(30) Šijanec, Zapuščina 1, Prof. Fran Šijanec. Curriculum vitae (v francoščini, 1959).
(31) Šijanec, Zapuščina 1, Dr. Fran Šijanec (biografija in bibliografija). 1957. O službovanju na Reki je ohranjenih še več dopisov z različno vsebino.
(32) Šijanec, Zapuščina 1, Prijava na mesto direktorja Okrajnega zavoda za spomeniško varstvo v Mariboru, Reka, 10. II. 1959.
(33) Šijanec, Zapuščina 2/I–IV.
(34) Šijanec, Zapuščina 2/I, 2.1–2.3 (številčenje sledi seznamu v: SCHWEIGER 2010, cit. n. 1).
(35) Šijanec, Zapuščina 2/I, 2.5.
(36) Šijanec, Zapuščina 2/I, 2.6.
(37) Šijanec, Zapuščina 2/II, 2.16 (mapo je Šijanec naslovil: »BAROK; PREDAVANJA F. Š.; IZ. CANKAR; B. RUDOLF«, v njej pa so zapiski »CANKAR: ZGODOVINA ITALIJANSKE UMETNOSTI XVIII. STOLETJA (POLETNI SEMESTER 1923/24)«); med zapiske (verjetno) sodijo še: 2.17–2.22.
(38) Šijanec, Zapuščina 2/II, 2.34.
(39) Šijanec, Zapuščina 2/I, 2.8.
(40) Šijanec, Zapuščina 2/I, 2.9.
(41) Šijanec, Zapuščina 2/I, 2.10–2.11.
(42) Šijanec, Zapuščina 2/II, 2.23, 2.23.1.
(43) Šijanec, Zapuščina 2/II, 2.24.
(44) Šijanec, Zapuščina 2/II, 2.28.
(45) Šijanec, Zapuščina 2/IV, 2.70.
(46) Gl. Šijanec, Članki in Jana SCHWEIGER, Bibliografija Frana Šijanca, Maribor 2010 (tipkopis).
(47) Fran ŠIJANEC, Sodobna slovenska likovna umetnost, Maribor 1961; id., Ivan Zajec, Ljubljana 1949; id., Albert Sirk, Trst 1952; id., Pregled zgodovine slovenske likovne umetnosti, Umetnost, V/1, 1940/41, pp. 5–13; št. 2, pp. 36–43; št. 3, pp. 88-95; št. 4–5, pp. 143–151; št. 6–7, pp. 182–196; št. 8, pp. 253–254; št. 9–12, pp. 288–299; id., Pregled zgodovine slovenske likovne umetnosti, Umetnost, VI, 1942: št. 1–3, pp. 24–60; št. 4–5, pp. 106–144; št. 7–9, pp. 179–191.
(48) Šijanec, Zapuščina 1, Poročilo o smrti.
Slikovno gradivo
1. Stojan Batič, Portret dr. Frana Šijanca, Moderna galerija, Ljubljana (lastnik in foto: © Moderna galerija, Ljubljana)
2. Fran Šijanec in njegova družina (od desne proti levi: Fran, mati Elizabeta, sestra Mira (?), brat Stanko (?)), Umetnostna galerija Maribor (lastnik in foto: © Umetnostna galerija Maribor)
3. Spomenica Franu Šijancu ob 40. letnici bojev za severno mejo, Umetnostna galerija Maribor (lastnik in foto: © Umetnostna galerija Maribor)
4. Fran Šijanec v Versaillesu 1929, Umetnostna galerija Maribor (lastnik in foto: © Umetnostna galerija Maribor)
5.Fotogafija datirana v maj 1931, Maribor (Irena Hartman (?)),Umetnostna galerija Maribor (lastnik in foto: © Umetnostna galerija Maribor)
6. Konzervatorski zavod Reka, maj 1958 (Boško Končar, Fran Šijanec)«, Umetnostna galerija Maribor (lastnik in foto: © Umetnostna galerija Maribor)
