Rajka BRAČUN SOVA
Pedagoški programi v slovenskih muzejih in galerijah 2011-2013
Ljubljana 2011 (Skupnost muzejev Slovenije), 187 strani
Publikacija predstavlja 59 muzejev in galerij z osnovnimi podatki o ustanovi (naziv, naslov, telefon, elektronski naslov, spletna stran, odpiralni čas, vstopnina, oseba za stik), predstavitvijo muzejske zbirke (pri tem se izraza zbirka in stalna razstava pogosto zamenjujeta) in seznamom t. i. samostojnih pedagoških programov (v knjigi ni pojasnjeno, kaj je samostojni in kaj nesamostojni pedagoški program v muzeju, prav tako ni nobenega primera t. i. nesamostojnega pedagoškega programa). Vsak pedagoški program je praviloma na kratko opisan. Navedeni so ciljna skupina (vendar ne povsod, poleg tega so kriteriji različni: ponekod je ciljna skupina navedena po starosti, drugod po šolski stopnji), obdobje, ko se program izvaja (kjer je to ustrezno) in čas trajanja programa (tudi tega podatka ne najdemo povsod). Največ nejasnosti je na ravneh učnih vsebin, ciljev ter metod učenja in poučevanja. To se nekako prepleta (npr. »vodstvo po razstavi« je enkrat vsebina, drugič metoda) ali pa sploh ni navedeno. Katero vsebino bo otrok oz. učenec v muzeju spoznal, katere kompetence program razvija in s katerimi metodami poučevanja ter učenja bodo določeni učni cilji doseženi, pa so bistvena vprašanja dela, ki ga opravljajo strokovni delavci v vzgoji in izobraževanju. Ker je bilo v slovenskem prostoru nekaj teoretskega razmisleka o učnih ciljih in metodah ter oblikah dela v muzeju in v šoli z vidika komplementarnosti obeh vrst vzgoje in izobraževanja že narejenega (1), prav tako pa v muzejskopedagoški teoriji poznamo tudi taksonomijo muzejskih splošnih učnih ciljev (2), preseneča, da že šesta publikacija iz iste serije ni storila nobenega koraka naprej v tej smeri in poskusila z ustreznejšim vsebinskim konceptom, ki bi pedagoškim delavcem pomagal pri načrtovanju obiska.
Vzgojno-izobraževalne programe na področju likovne umetnosti najdemo v umetnostnih muzejih, npr. v Galeriji Božidar Jakac, Galeriji Murska Sobota, Galeriji likovnih samorastnikov Trebnje, Galeriji Velenje, Koroški galeriji likovnih umetnosti, Narodni galeriji, Moderni galeriji, Obalnih galerijah Piran, Umetnostni galeriji Maribor, v galerijah brez zbirk (razstaviščih) in v nekaterih muzejih, ki med drugim hranijo umetnostno zbirko (v Dolenjskem muzeju Novo mesto, Loškem muzeju Škofja Loka, Pokrajinskem muzeju Ptuj – Ormož, Zasavskem muzeju Trbovlje, če jih naštejem nekaj). »Poglabljanje opazovanja, razumevanja in doživljanja umetniških del« ter »spoznavanje različnih likovnih tehnik in materialov in kreativno izražanje« sta primera učnih ciljev, ki jim vzgojitelji, profesorji likovne umetnosti in profesorji umetnostne zgodovine nedvomno morajo slediti. V publikaciji je nekoliko očitno posploševanje učenja in poučevanja v umetnostnih muzejih in galerijah – ni najbolj razvidno na primer, v čem se likovna delavnica v enem muzeju razlikuje od likovne delavnice v drugem muzeju (to namreč terja natančnejšo opredelitev učnih vsebin, ciljev in metod) in v čem je pedagoška vrednost različnih umetnostnih zbirk.
Opozoriti velja tudi na politiko vstopnine. Ta se namreč precej razlikuje od ustanove do ustanove, predvsem pa – z redkimi izjemami – ne predvideva prostega vstopa za šolske skupine (razen predšolskih otrok). Če je umetnostni muzej avtentično okolje za doživljanje in razumevanje likovne umetnosti, zmožnost doživljanja umetnosti in ustvarjalen odnos do umetnostne dediščine pa sta stvar vzgoje in izobraževanja, potem bi bilo treba v tem smislu razširiti dostopnost slovenskih umetnostnih muzejev in galerij. (Enako velja tudi za druge tipe muzejev.) Dejstvo, da imajo slovenski šolarji kot državljani Evropske unije prost vstop npr. v Alte Pinakothek v Münchnu, Akademijo lepih umetnosti v Benetkah in muzej Louvre v Parizu, za obisk Narodne galerije v Ljubljani pa morajo plačati vstopnino (če iz publikacije vzamemo en primer), ne govori v prid uspešnejši kulturno-umetnostni vzgoji. Prav tako je nenavadno, da imajo v slovenske umetnostne muzeje in galerije pogosto prost vstop likovni kritiki in umetniki, precejšnje razlikovanje pa je opaziti med študenti ALUO (bodočimi likovnimi umetniki in oblikovalci), študenti umetnostne zgodovine (bodočimi umetnostnimi zgodovinarji in profesorji umetnostne zgodovine) in študenti likovne pedagogike (bodočimi profesorji likovne umetnosti) – slednji imajo prost vstop zgolj v Koroško galerijo likovnih umetnosti in Umetnostno galerijo Maribor, ki med drugim omogoča prost vstop »študentom umetniških smeri«.
Če so dosedanje publikacije Pedagoški programi v slovenskih muzejih in galerijah poleg programov za otroke vključevale tudi vse več programov za odrasle (z izjemo prve), šesta knjiga to kontinuiteto prekinja. Razlog, ki ga navajata urednici, in sicer da predšolski otroci, osnovnošolci in srednješolci »predstavljajo številčno najpomembnejši del obiskovalcev« (str. 3), je po mojem mnenju neutemeljen. (Izobraževanje je namreč precej širok pojem.) Bralec tako lahko upravičeno predvideva, da bo izšla še ena knjiga, ki bo posvečena programom za odrasle in bo na ta način ustrezno zaokrožila ponudbo izobraževalnih programov v slovenskih muzejih in galerijah. Kot je zapisala Lidija Tavčar, se izraz »muzejska pedagogika«, ki se v slovenskem prostoru uporablja že več kot dve desetletji, nanaša na izobraževalno in vzgojno delo tako z otroki kot z odraslimi v muzejih. »Ali je treba omejiti rabo izraza »muzejska pedagogika« samo na označevanje teorije in prakse izobraževanja in vzgoje otrok v muzejih in galerijah? Ni nujno. Ta izraz lahko ostane v rabi ne glede na to, da kljub drugačnemu etimološkemu pomenu obsega tudi izobraževanje in vzgojo odraslih v muzejih in galerijah. Ta raba ni namreč nič bolj sporna kot raba izraza »atomska fizika« za označitev znanosti, ki se nikakor ne ukvarja z atomi kot nedeljivimi delci, kar je etimološki pomen besede »atom«.« (3)
V povezavi z zgoraj zapisanim tako preseneča, da se publikacija Pedagoški programi v slovenskih muzejih in galerijah 2011–2013 omejuje na vrtce, osnovne šole in srednje šole, ne upošteva pa visokošolskega izobraževanja in različnih oblik vseživljenjskega izobraževanja - torej izobraževanja po celotni življenjski vertikali. (Tako ne bo držalo, da je publikacija namenjena »vsem, ki se učijo z muzeji in ob muzejih«, kar koli že to pomeni.) Čeprav je bila v letu 2008, ko je izšla prejšnja istoimenska publikacija, vključenost devetnajstletnikov v visoko šolstvo 50,3-odstotna, se izobraževanje v muzejih in galerijah – sodeč po že šesti publikaciji iz te serije – zanje konča s koncem srednje šole. In to ne glede na politiko muzejske vstopnine za mlajše in starejše odrasle.
(1) Lidija TAVČAR, Homo spectator, Ljubljana 2009, p. 29.
(2) Eilean HOOPER-GREENHILL, Museums and education: purpose, pedagogy, performance, London 2007.
(3) TAVČAR 2009, cit. n. 1, p. 28.
