Anica Cevc: in memoriam
»Z dr. Anico Cevc, častno članico Slovenskega umetnostnozgodovinskega društva, sem se pravzaprav spoznal šele v letih priprav na simpozij in razstavo o slikarju Almanachu, ki jo je spremljala tako zaradi lastnega raziskovalnega interesa in zaradi nikoli zaključene navezave na svojo matično ustanovo, Narodno galerijo, kot tudi zato, ker si jo je prvotno zamislil prav njen mož, dr. Emilijan Cevc. Pred nekaj leti me je poklicala, naj se oglasim pri njej doma in prevzamem nekaj knjig iz oddelčne knjižnice, ki jih je našla med stvarmi pokojnega soproga. Ker tisti dan ni šlo drugače, sem jo obiskal s svojo hčerko; in od tistega obiska dalje se dr. Cevčeve ne spomnim le kot umetnostnozgodovinske avtoritete, poznavalke baročnega slikarstva, ampak tudi kot prijazne, dobrodušne gospe, s katero je bilo mogoče tako resno strokovno razpravljati kot tudi prijazno kramljati.
A danes bi vas želel spomniti predvsem na njeno ogromno delo na področju baročnega slikarstva. Z njim se je začela ukvarjati že v seminarju profesorja Franceta Steleta; časovno gledano je v barok pravzaprav stopila z raziskavo njegovega izvenevanja; za diplomsko delo – nagrajeno s študentsko Prešernovo nagrado leta 1951– je namreč raziskala delo Leopolda Layerja, takoj zatem pa je pripravila še monografsko razstavo o Fortunatu Bergantu v Narodni galeriji. Ne glede na kasnejše raziskave - naj tu omenim predvsem prof. Franceta Steleta in dr. Ksenijo Rozman – ostaja njena knjižica o Bergantu iz leta 1951 zadnja prava monografija o tem umetniku. Pri obeh nalogah se je srečala z vrsto težav, predvsem z obsežnim in raznovrstnim materialom in obenem s pomanjkljivimi zgodovinskimi podatki. A pri obeh slikarjih ji je uspelo na podlagi skrbne analize posameznih del vendarle oblikovati kronološko dovolj jasen avtorski opus, da nam je s tem omogočila nadaljnje raziskave in interpretacije.
Pred kratkim zaključena razstava Ferdinanda Šerbelja Izzvenevanje nekega obdobja, ki predstavlja slikarstvo od Berganta do Layerja, je pravzaprav poklon znanstvenim in galerijskim začetkom Anice Cevc izpred šestdesetih let.
Kljub številnim drugim nalogam, od tistih, ki jih je imela kot kustodinja, do tistih, ki jih je slabo poldrugo desetletje po prihodu v galerijo prevzela kot ravnateljica, naslednica dr. Karla Dobide, je baročno slikarstvo ostalo v središču njenih zanimanj. Leta 1961 jo najdemo ob tedaj glavnih mladih barokistih – Sergeju Vrišerju, Nacetu Šumiju in Milanu Železniku – kot avtorico enega od sklopov pregledne razstave Barok na Slovenskem. Sočasno je potekalo tudi raziskovalno delo za obe razstavi o tujih mojstrih, ki jih je postavila v letih 1960 in 1964 in ki sta imeli na seznamu del celo vrsto pomembnih baročnih slik. Razstavi sta bili še posebej težaven zalogaj za mlado kustosinjo, saj sta nastajali manj kot dve desetletji po burnih letih, ki so nekdanje lastnike oropali slik, slike pa njihovega konteksta. Rezultat pa je bil prelomen za poznavanje širše evropske dediščine na naših tleh in je botroval številnim kasnejšim objavam, predvsem pa nadaljevanju: v 80. in 90. letih, večinoma še v času, ko je galerijo vodila Anica Cevc, je nastala serija izjemnih razstav pod vodstvom profesorja Federica Zerija in dr. Ksenije Rozman, na koncu pa tudi njuna stalna postavitev evropskih mojstrov.
Šestdeseta so bila izredno aktivna leta: po prvi pregledni predstavitvi baroka je leta 1968 – skupaj z možem Emilijanom in že omenjeno četo barokistov in drugimi sodelavci iz galerije – pripravila še razstavo o umetnosti 17. stoletja na Slovenskem, tedaj menda največjo v vsej 50. letni zgodovini ustanove; torej več kot primerno za obeležitev polstoletnega jubileja.
Ob vsem galerijskim delu se je s »svojim« slikarstvom ves čas intenzivno ukvarjala: poleg že dobro znanih Berganta in Jelovška so jo zanimala predvsem tista imena, o katerih slovenska umetnostna zgodovina ni kaj dosti vedela. Najprej Anton Jožef Lerchinger, katerega dela so odkrili tudi med tistimi, ki so jih leta 1951 razstavili kot Bergantova; prva študija v jubilejnem zborniku njenega učitelja Franceta Steleta leta 1959 se je razrasla v disertacijo, ki jo je zagovarjala leta 1971 in jo nadgradila z razstavo leta 2007. Poleg Lerchingerja pa je leta 1980 opozorila še na freske Matthiasa von Görza v Marijini cerkvi v Zagorju pri Pilštanju, v zadnjem desetletju pa tudi na dela Johanna Lucasa Krackerja, Casparja Franza Sambacha in Eustachiusa Gabriela, ki danes pomembno dopolnjujejo naše vedenje o umetnostni panorami 18. stoletja na Slovenskem.
Takšne raziskave seveda niso bile mogoče brez mednarodnega sodelovanja: razstave o tujih mojstrih, o beneškem slikarstvu 18. stoletja in vrsta gostovanj ljubljanske Narodne galerije v tujini, dokazujejo, da se je pomena povezav s tujino vseskozi zavedala, med raziskovalnimi dosežki pa moramo omeniti, da je jeseni 1983. sodelovala tudi na velikem svetovnem kongresu umetnostnih zgodovinarjev na Dunaju. Lokaciji primerno je seveda izbrala tudi temo o vlogi avstrijskih slikarjev v okviru baročnega slikarstva na Slovenskem.
Vrhunec njenega barokističnega dela pa je doživela ob 50-letnici raziskovalnega delovanja: konec leta 2000 so v Narodni galeriji odprli njeno razstavo o Valentinu Metzingerju, osrednjem ljubljanskem slikarju 18. stoletja, kolegi barokisti pa so organizirali t. i. pogovore o baročni umetnosti in tako obudili tudi tradicijo posvetov, ki se jih je kot članica Slovenskega umetnostnozgodovinskega društva in njegove barokistične sekcije rada udeleževala tudi tedanja jubilantka. Začetnega jedra te sekcije danes žal ni več: po pobudniku, profesorju Francetu Steletu, so se poslovili še Milan Železnik, Melita Stele Možina, profesorja Sergej Vrišer in Nace Šumi in sedaj še dr. Anica Cevc.
Ostaja nam njeno delo, ki nam bo tudi v prihodnje služilo kot trden temelj za naše lastne raziskave, ter spomin nanjo ...«
Matej Klemenčič
