Andrea BOJIĆ
Znanstveni simpozij Hadriatica 2011
Architettura e arte a Fiume e Trieste tra '800 e '900/Arhitektura i umjetnost u Rijeci i Trstu krajem XIX. i početkom XX. stoljeća

V dvorani mestne hiše na Reki se je 24. septembra 2011 odvijal mednarodni znanstveni simpozij Hadriatica 2011 na temo Arhitektura in umetnost na Reki in v Trstu na koncu 19. stoletja in v začetku 20. stoletja. Simpozij sta organizirali ministrstvi za kulturo Republike Hrvaške in Republike Italije v sklopu Dnevov evropske kulturne dediščine, ki že tradicionalno potekajo v septembru. Italijanski in hrvaški strokovnjaki so predstavili zgodovino in kulturo Trsta ter Reke v obdobju med drugo polovico 19. stoletja in prvo polovico 20. stoletja, ko sta obe mesti doživljali urbanistično rast. Namen simpozija je bil prepoznati skupne značilnosti obeh obmorskih mest.

Preberite več: Andrea BOJIĆ: Znanstveni simpozij Hadriatica 2011

Alenka DI BATTISTA
Simpozij Arhitekturna zgodovina. Med starim in novim
Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Restavratorski center,Poljanska 40, Ljubljana, 24.—26. november 2011

Od 24. do 26. novembra se je v prostorih Restavratorskega centra v Ljubljani odvijal tretji simpozij Arhitekturna zgodovina, ki ga na dve leti prireja Oddelek za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Tema simpozija Med starim in novim je slovenske in hrvaške predavatelje z različnih strokovnih področij spodbudila, da so v svojih prispevkih predstavili razmerje med starejšo in novejšo arhitekturo, odnos javnosti, stroke in naročnikov do obeh ter aktualna konservatorska in restavratorska vprašanja.
Otvoritev simpozija je bila v četrtek, 24. novembra, zvečer. Potem ko je predstojnik Oddelka za umetnostno zgodovino dr. Matej Klemenčič predstavil prvi zbornik Arhitekturna zgodovina, je sledila okrogla miza na temo Med starim in novim v arhitekturi danes. Moderator pogovorov je bil arhitekt Aleksander Saša Ostan, sodelovali pa so gostje z različnih delovnih področij, kot so arhitektka Maruša Zorec, arhitekta Miloš Florjančič in Janko Rožič, arhitekt Janez Koželj z Mestne občine Ljubljana, dr. Robert Peskar iz Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, predstojnik Oddelka za umetnostno zgodovino na Filozofski fakulteti v Ljubljani dr. Matej Klemenčič, dr. Breda Mihelič iz Urbanističnega inštituta, ki jo je nato zaradi predčasnega odhoda nadomestila dr. Jelka Pirkovič Kocbek, glavna direktorica Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije. Vsak izmed povabljencev je izpostavil svoj pogled na predlagano temo, s tem da je izhajal iz osebnih izkušenj, ki si jih je pridobil z vsakodnevno prakso. V razpravo se je nato vključila tudi publika. Razvila se je zelo prijetna debata, ki se je na koncu večera nadaljevala s sproščenim kramljanjem ob pogostitvi.
Petek in sobota dopoldne sta bila namenjena predstavitvi prispevkov predavateljev. Moderatorja prvega sklopa petkovih predavanj sta bila dr. Polona Vidmar in dr. Samo Štefanac. Prva predavateljica je bila dr. Renata Novak Klemenčič. Predstavila je primer obnove nekaterih srednjeveških spomenikov v prvi polovici 15. stol. v Dubrovniku in izpostavila dejstvo, da so pri obnovitvenih delih umetniki poskušali čim bolj natančno posnemati zgodovinsko starejše sloge. Dr. Dubravka Botica je nato prikazala primere arhitektur iz 17. in 18. stol. v severozahodnem delu Hrvaške, pri katerih sta na različnih ravneh prav tako razvidna vpliv in interpretacija starejših arhitekturnih obdobij. Dr. Predrag Marković pa je zatem s svojim prispevkom pojasnil vpliv antične in srednjeveške gradbene tradicije v Dalmaciji na primeru nenavadne kamnite strešne konstrukcije katedrale sv. Jakoba v Šibeniku.
Po odmoru je dr. Helena Seražin osvetlila delovanje in vlogo graškega Društva za domovinsko varstvo na južnem Štajerskem pri ohranjanju in varovanju kulturne krajine med letoma 1909 in 1918. Dr. Marko Špikić je nato predstavil kontinuiteto in transformacijo percepcije in vpliva Dioklecijanove palače v Splitu od objave knjige o antični palači arhitekta Roberta Adama leta 1764 do smrti Aloisa Riegla leta 1905. Dr. Mija Oter Gorenčič se je ob treh izbranih primerih cerkvene arhitekture posvetila odnosu do srednjeveških cerkva v kasnejših obdobjih in izpostavila različne pristope pri prezidavah in dozidavah srednjeveških cerkva ter njihovo različno percepcijo pri naročnikih, vernikih in stroki. Dopoldanski del je zaključila dr. Jasna Galjer, ki je ob primeru razstav, ki so bile namenjene moderni stanovanjski kulturi petdesetih let v SFRJ-ju, poskusila odgovoriti na vprašanje aktualnosti modernizma danes.
Popoldanski sklop predavanj sta vodila dr. Sonja Ana Hoyer in dr. Robert Peskar. S prispevkom o mejah novega v razvojnem varstvu arhitekturne dediščine se je kot prva predstavila dr. Živa Deu. Sledila je predstavitev dr. Tomaža Pazlarja in mag. Mateje Golež o pomembnosti uvajanja enotnega informacijskega modeliranja zgradb za kakovosten in trajnostni razvoj grajenega okolja. Dr. Igor Sapač je nato osvetlil problematiko rekonstrukcijskih posegov na starejših arhitekturnih in urbanističnih celotah na Slovenskem, dr. Eva Sapač pa je zatem ob primeru četrti Maribor Tezno spregovorila o pomembnosti varovanja širšega prostora okoli evidentiranih spomenikov tako s strani spomeniškovarstvene kot tudi umetnostnozgodovinske stroke. Ob zaključku večera je arhitekt Aleksander Saša Ostan predstavil projekte zadnjih nekaj let, pri katerih je izhajal iz preteklosti oziroma iz naselbinske dediščine, ki jo je uporabil kot navdih za svoje avtorsko ustvarjanje, arhitekt dr. Aleš Vodopivec pa je govoril o Ravnikarjevem odnosu do preteklosti in tradicije.
V soboto sta bila moderatorja dopoldneva dr. Marjeta Ciglenečki in dr. Marko Špikić. Sklop se je začel z zelo podrobno predstavitvijo prenove Hradeckega mostu v Ljubljani, ki sta jo pripravila mag. Tadej Brate in dr. Lara Slivnik. Mag. Nataša Jakšić in dr. Karin Šerman sta nato spregovorili o premišljeni umestitvi Denzlerjeve upravne zgradbe v historično tkivo Donjega grada v Zagrebu leta 1935, Petra Šušteršič pa se je posvetila neizvedenim Plečnikovim načrtom za Novi magistrat v Ljubljani. Po odmoru so prišla na vrsto še predavanja Tine Jazbec, ki je predstavila delovanje arhitekta Ferija Novaka v Murski Soboti, mag. Tine Potočnik, ki je spregovorila o starem in novem v razvoju naselja Mengeš po drugi svetovni vojni, in mag. Neže Čebron Lipovec, ki je prikazala primere posegov bolj ali manj znanih arhitektov v historično tkivo Kopra po drugi svetovni vojni do konca petdesetih let. Arhitekturni simpozij 2011 se je nato po odmoru za kosilo zaključil z ogledom prenovljenega Hostla Celica v Ljubljani pod strokovnim vodstvom arhitekta Janka Rožiča.

Slikovno gradivo
1. Okrogla miza na temo Med starim in novim v arhitekturi danes (foto Matej Klemenčič)
2. Prispevek dr. Mije Oter Gorenčič, Različni pogledi na posege v srednjeveške cerkve (foto Matej Klemenčič)
3. Prispevek dr. Aleša Vodopivca, Ravnikarjev odnos do preteklosti in tradicije (foto Matej Klemenčič)
4. Moderatorja sobotnega sklopa dr. Marjeta Ciglenečki in dr. Marko Špikić (foto Matej Klemenčič)
5. Prispevek mag. Tine Jazbec, Murska Sobota — modernistično mesto Ferija Novaka (foto Matej Klemenčič)
6. Ogled Hostla Celica v Ljubljani pod vodstvom arhitekta Janeza Rožiča (foto Matej Klemenčič)

Katra JERMAN
Videm in Mladi Tiepolo
Il giovane Tiepolo. La scoperta della luce (Udine, Castello, Salone del Parlamento, 4. 6. 2011—4. 12. 2011)

Razstava z naslovom Il giovane Tiepolo. La scoperta della luce je bila postavljena na videmskem gradu (Castello di Udine) v času od 4. junija do 4. decembra 2011. Njena avtorja in urednika spremljajočega kataloga sta Giuseppe Pavanello in Vania Gransinigh. Katalog sestavljajo trije prispevki, v katerih urednika in Gianluca Poldi obravnavajo Tiepolovo mladostno ustvarjanje, njegov videmski opus ter tehniko slikanja. Temu sledi še katalog razstavljenih del s kataložnimi enotami različnih avtorjev.
Giambattista Tiepolo (Benetke, 1696—Madrid, 1770), eden najbolj prepoznavnih slikarjev beneškega rokokoja, se je v svojih vajeniških letih učil slikanja v delavnici Gregoria Lazzarinija. Medtem ko so za njegovo zrelo slikarstvo značilne svetle barve, lahkotnost, breztežnost in zračnost, je Tiepolo v svojih mladih letih predstavljal pravo nasprotje. V tem času je bilo njegovo slikarstvo osnovano na formulah tako imenovanih neotenebrosov, kot sta Giovanni Battista Piazzetta (1683—1754) in Federico Benković (1667—1756), ki sta nadaljevala »mračnjaški« in dramatičen tok beneškega slikarstva iz druge polovice 17. stoletja. Razvoj Tiepolovega slikarstva v tem zgodnjem obdobju je bil zato od nekdaj problematičen in tokratna razstava je še posebej dobrodošla, saj odpira nove možnosti za raziskave slikarjevega opusa.
Zadnja večja razstava o Tiepolu je bila postavljena leta 1996, ob tristoti obletnici njegovega rojstva. V tem primeru gre za manjšo razstavo, ki pa je po svojem pomenu velika, saj so prvič v večjem obsegu razstavljena prav dela mladega Tiepola. Gre za drugačen koncept prirejanja razstav, kot je bil v navadi zadnja leta. Ne gre namreč za razstavo, ki bi želela predstaviti umetnika in njegovo delo v celoti ter vsej njuni kompleksnosti (obenem pa bi hotela s slavnim imenom in nizanjem znanih mojstrovin privabljati množice obiskovalcev), temveč gre v tem primeru za osvetlitev Tiepolovega zgodnjega obdobja ustvarjanja. Naslov Mladi Tiepolo. Odkritje svetlobe je posrečen iz več razlogov, saj pomensko zajema predstavitev Tiepola v neki drugi »luči«, aludira pa tudi na Tiepolovo dejansko odkrivanje svetlobe. Časovno gledano razstava zaobjema slabih deset let njegovega ustvarjanja. Razstavljena so dela, ki so nastala med letom 1715, ko je Tiepolo izpolnil svoje prvo beneško naročilo za Ospedaletto (Santa Maria dei Derelitti), in letom 1726, ko ga je Dionisio Dolfin poklical v Videm z namenom, da okrasi nadškofijsko palačo.
Prav v Vidmu je Tiepolo začel slikati na način, zaradi katerega je kasneje postal tako priljubljen med svojimi naročniki in prepoznaven na umetnostnem trgu. Tedaj je začel odkrivati tisto lahkotnost in zračnost, ki je postala tako značilna za njegovo slikarstvo in predstavlja tudi enega največjih idealov evropskega rokokojskega slikarstva. Prav zaradi tega je izbor Vidma za kraj razstave zares najprimernejši, še posebej, ker poleg vsega predstavlja tudi odlično referenčno gradivo za umestitev oziroma jukstapozicijo Tiepola z njegovimi deli po tako imenovanem odkritju svetlobe. Kot primerjalno gradivo lahko omenimo poslikave v nadškofijski palači (slika 1) in v Oratoriu della Purità (slika 2).
Do razstave je treba najprej skozi stalno postavitev, vse do t.i. Salone del Parlamento, ki ga je po dokončanju del v nadškofijski palači s svojimi poslikavami deloma okrasil tudi Tiepolo (njegova sta dva monokromna ovala z angeloma nad okni, restavriral pa naj bi tudi druge poslikave iz 16. stoletja, ki so bile v tem času v slabem stanju). Razstavni prostor je razmejen s predelnimi stenami, ki gledalca cikcakasto usmerjajo skozi postavitev. Na začetku se seznanimo z deli, ki jih je Tiepolo naredil za t.i. Ospedaletto; kot primer izpostavimo dve platni z upodobitvijo Apostola Tomaža in Apostola Janeza (slika 3, 4), ki sta narejena v duhu močnega chiaroscura. Zanimiv je tudi portret doža Giovannija II. Cornerja (slika 5), ki je nastal v približno istem času kot poslikave za Ospedaletto, vendar pa je v tem primeru opaziti večji poudarek na kolorizmu, kar po eni strani že nakazuje Tiepolovo spogledovanje s slikarstvom Sebastiana Riccija (1659—1734), po drugi pa govori o sposobnosti prilagajanja slikarja glede na želje naročnika. Miniatura z motivom Memento mori (slika 6), za katero se domneva, da bi lahko bila pokrovček tobačnice, kaže na to, da je bil Tiepolo poleg svojih monumentalnih poslikav vešč tudi majhnih formatov. Razstavo zaokroži še na koncu razstavljena slika s prizorom Zmagoslavja cesarja Avrelijana (slika 7), na kateri Tiepolovo »odkritje svetlobe« najbolj pride do izraza. Svetloba tukaj osvetljuje oba protagonista in poudarja center samega dogajanja, medtem ko je obrobje prizora še vedno potopljeno v temo.
V ločenem prostoru pa so razstavljene tudi skice in risbe večjih kompozicij ter razne študije aktov.
Omenila bi lahko le dve slabi strani razstave. Ena je ta, da je katalog, ki je sicer podprt z izčrpnimi strokovnimi teksti, opremljen z zelo slabimi barvnimi reprodukcijami, tako da je razlika med tistim, kar se vidi na razstavi, in tistim, kar je v samem katalogu, zelo velika. Ta problem pa se povezuje tudi z drugo pomanjkljivostjo, in sicer, da je bilo nekaj skic še pred koncem razstave umaknjenih in vrnjenih izvornim lastnikom. Te so bile sicer zamenjane z reprodukcijami, ki pa žal ne morejo nadomestiti originala. Ne smemo namreč pozabiti, da je eden od namenov razstav prav ta, da se gledalec lahko sreča z originalom, saj si reprodukcijo vendar lahko ogleda v katalogih in drugih publikacijah ter celo na internetu. In v tem primeru so slabe reprodukcije v spremljajočem katalogu toliko bolj moteče.
Kljub tej manjši kritiki pa je razstava zelo zanimiva, dobro zastavljena in vsekakor vredna ogleda, saj prinaša, kot sem omenila že na začetku, neki nov pogled na Tiepola, ki ga do danes, vsaj v tako strnjenem smislu, še nismo poznali.

* Izlet v Videm z ogledom razstave o mladem Tiepolu je 19. novembra 2011 organiziralo Slovensko umetnostnozgodovinsko društvo. Program je vključeval tudi ogled Tiepolovih fresk v nadškofijski palači, videmske stolnice, le korak oddaljenega Oratoria della Purità in na koncu še cerkve klaris, ki jo je poslikal Giulio Quaglio, za strokovno vodstvo pa je poskrbel dr. Ferdinand Šerbelj.

Slikovno gradivo
1. G. B. Tiepolo, Rahela skriva idole pred očetom, detajl, poslikava galerije v nadškofijski palači, Videm.
2. G. B. Tiepolo, Poslikava Oratoria della Purità, detajl, Videm (foto: Matej Klemenčič).
3. G. B. Tiepolo, Apostol Tomaž, olje/platno, Santa Maria dei Derelitti (l'Ospedaletto), Benetke.
4. G. B. Tiepolo, Apostol Janez, olje/platno, Santa Maria dei Derelitti (l'Ospedaletto), Benetke.
5. G. B. Tiepolo, Portret doža Giovannija II. Cornerja, olje/platno, Ca'Rezzonico, Museo del Settecento veneziano, Pinacoteca Martini, Benetke.
6. G. B. Tiepolo, Memento mori, olje/les, Gallerie dell'Accademia, Benetke.
7. G. B. Tiepolo, Zmagoslavje cesarja Avrelijana, olje/platno, Galleria Sabauda, Torino.
Celotno slikovno gradivo, razen slike 2, je iz spremljajočega razstavnega kataloga.

Maja LOZAR
Darko Knez, Od zore do mraka. Križi iz zbirke Narodnega muzeja Slovenije = From dawn till dusk. Crosses in the collection of the National Museum of Slovenia
Ljubljana, Narodni muzej Slovenije, 2010 (Viri. Gradivo za materialno kulturo Slovencev, 8), ISBN: 978-961-6169-72-1, 207 strani, ilustrirano

Slovenija sodi med dežele, ki od nekdaj dihajo s krščanstvom, o čemer priča od rimskega časa naprej več kot poltretji tisoč cerkva in na desetine samostanov. Največ pozornosti so bile doslej deležne arhitektura cerkva ter njihova kiparska in slikarska oprema, pa tudi romanja — v Rim, Sveto deželo, Köln, Santiago, Francijo, na Portugalsko in v domače božjepotne kraje. Precej manj študij se posveča množici liturgičnih in nabožnih predmetov, ki so se skozi stoletja poleg relikvij, vzidanih v temelje cerkva, vstavljenih v oltarje in izpostavljenih v dragocenih posodah, ter osrednjih nabožnih podob, kipov in slik, razvili v zvezi z javnim bogoslužjem in zasebno pobožnostjo. Gre za zelo raznovrstne predmete, izdelane iz najrazličnejših materialov in v najrazličnejših tehnikah. Bogoslužje je za duhovnikovo rabo narekovaloposodje, paramente in druge tekstilije. Cerkve so, posebno sledeč odločitvam Tridentinskega koncila v 17. in 18. stoletju, opremljali z več in več opreme, z večnimi lučmi, svečniki, kanonskimi tablami itd. Pri sebi so posamezniki nosili svetinjice, podobice, moleke, na domačih stenah so imeli kropivčke, hišne oltarje, drobne tiske v okrašenih okvirčkih. Posebno kategorijo so predstavljala nunska dela, drobne mojstrovine, v izdelavo in krašenje katerih so bile vložene dolge ure truda. Vsi ti predmeti govorijo o duhovnem in socialnem življenju naših prednikov, življenjskem ciklu in obredju od rojstva do smrti, o skromnih možnostih ali razkošnem razkazovanju, intimnih oziroma reprezentančnih potrebah, predvsem pa so — znotraj srednjeevropskega kulturnega kroga v okviru habsburške monarhije — viden izraz pripadnosti veri in Cerkvi.
Devocionalije in liturgični predmeti so majhni posredniki velikih idej in novih pogledov. Poznavanje tovrstnega gradiva nam lahko pomaga bolje razumeti širše zgodovinsko in umetnostno okolje, v katerem so vzniknile predvsem religiozne, pa tudi posvetne umetnine neke dobe. Z njihovim preučevanjem so se pri nas doslej poleg etnologov in cerkvenih zgodovinarjev ukvarjalitudi umetnostni zgodovinarji in zgodovinarke, na primer Marjetica Simoniti, Gorazd Makarovič, Nataša Polajnar Frelih (1). Liturgično posodje in devocionalije najdemo v mnogih slovenskih javnih muzejskih in zasebnih zbirkah. Seveda je Narodni muzej Slovenije v svoji stodevetdesetletni zgodovini kot prvi in največji slovenski muzej med drugim ustvariltudi izjemno tovrstnozbirko. Zadnjih petnajst let jo zavzeto preučuje njen kustos, etnolog in zgodovinar mag. Darko Knez. Svoja dognanja je doslej objavil v vrsti člankov, razstavnih katalogov in monografij (2). Tokratna monografija je posvečena križu, temi, ki doslej pri nas še ni doživela obsežnejših študij (3).
Križ že od nekdaj sodi med pomembna znamenja svetovnih kultur, predvsem pa je postal prvi simbol krščanstva in to ostaja še po dva tisoč letih. Najdemo ga samega ali znotraj kompleksnejših motivov, naslikanega, izrezljanega, izklesanega, intarziranega in še vse drugače zarisanega na vseh mogočih površinah, tloris v obliki križa ima večina cerkva. Skozi stoletja je križ kot znamenje Kristusove odrešilne smrti pridobival pomen in vsebinoter v številnih manjših, prenosnih oblikah postal del vsakdanjika in praznika (od zore do mraka) tudi na Slovenskem. Pričujoča pregledna publikacija ponuja prvi sistematičen in reprezentativen pregled križev in križcev kot pomembnega dela naše premične kulturne dediščine. Njihov nastanek sega od srednjega veka do 20. stoletja, glavnina pa je iz zadnjih dveh stoletij.
V prvem delu avtor oriše nastanek muzejske zbirke več kot štiristo križev in križcev. Med najpomembnejšimi akvizicijami je sto petdeset križev znotraj velike narodopisne zbirke Otona Grebenca, profesorja na Umetnoobrtni šoli v Ljubljani, ki jo je muzej odkupil leta 1929. Mnogi križi so bili najdeni ob arheoloških izkopavanjih, drugi spet pridobljeni z donacijami in odkupi, z znano provenienco ali brez nje. Po materialih sta na splošno dve skupini, in sicer sovečji križi in razpela predvsem iz lesa, manjši križci pa so večinoma kovinski, v prvi vrsti iz brona. Pri kovinskih so bile kot osnova za nadaljnje preučevanje izpeljane analize vsebnosti kemijskih elementov (Zoran Milić, Narodni muzej Slovenije).
Po kratkem povzetku pojavnih oblik križa kot simbola skozi zgodovino sledi seznam pogostih okrajšanih (latinskih) napisov na križih, ki na primer označujejo imena svetnikov, molitve in kratke svetopisemske navedbe. Osrednji del študije je posvečen posameznim skupinam križev in križcev, kakor so se oblikovale znotraj same zbirke ali pa so značilne za določeno uporabo oziroma izvor. Z ljudsko pobožnostjo v upanju na pomoč v vsakršnih stiskah so povezani križi obeski, ki se večinoma nosijo okrog vratu. Med njimi je posebna skupina t. i. karavaka križcev, ki so jih romarji zlasti v 16. in 17. stoletju prinašali z romanja k Sv. Jakobu v španski Composteli. Misijonski križi so spomin na udeležbo v ljudskih misijonih. Omenjeni so t.i. ruski križi. Nekateri križi so votli in skrivajo relikvije, mednje sodijo t.i. križi enkulpioni, relikviariji z domnevnimi koščki lesenega križa, na katerem je umrl Jezus. Viseči križci so tudi del rožnih vencev, zavozlanih molilnih vrvic z molilnimi jagodami. Med križe, ki so del obredja, sodijo tisti, ki se nosijo na čelu procesij. V cerkvah, zasebnih in javnih profanih stavbah so bila posebno v zadnjih štirih stoletjih na oltarjih in oltarčkih, mizah, klečalnikih in drugih površinah stoječa razpela običajen kos opreme interjerjev. Gre za križe s pribitim Kristusovim telesom. Za zaključek se avtor dotakne tudi najrazličnejših šeg v zvezi s križi.
Drugi del publikacije je posvečen kronološko zastavljenemu katalogu, najprej križem obeskom, potem stoječim križem. Znotraj teh se zvrstijo podskupine glede na ikonografske, slogovne in tipološke podobnosti. Vsaka kataloška enota ponuja standardne osnovne podatke: ime, datacijo, kraj izdelave, najdišče oziroma vir, material, mere, težo, napise, motiv, inventarno številko, literaturo in barvno fotografijo (Tomaž Lauko). Dodana je še priročna literatura. Večina v knjigi predstavljenih muzealij je na ogled v sklopu stalne razstave Zgodovinske in umetnostne študijske zbirke Narodnega muzeja Slovenije v razstavni stavbi na Metelkovi.
Predstavljanje zbirk domači in tuji znanstveni skupnosti ter splošni javnosti sodi med temeljne naloge muzejskih kustosov. Knjiga o križih je izšla kot osma v seriji Viri. Gradivo za materialno kulturo Slovencev, ki jo od leta 1994 izdaja Narodni muzej Slovenije (urednica Maja Žvanut, od leta 2010 Maja Lozar Štamcar, medinštitucionalni uredniški odbor). Dosedanje znanstvene monografije so bile posvečene steklu, beloprsteni keramiki, srednjeveškim pečatom, pletenemu pohištvu in svetinjicam. Serija je prvenstveno namenjena sistematični objavi obsežnih zgodovinskih in umetnostnih fondov Narodnega muzeja Slovenije v slovenskem in širšem evropskem oziroma svetovnem kontekstu. Pogosto jih spremljajo temeljne študije, s katerimi se odpirajo vrata v spet eno izmed doslej v Sloveniji nedotaknjenih raziskovalnih področij in ki vabijo k nadaljnjemu delu. Vedno izhajamo iz avtentičnih predmetov v vsej njihovi materialnosti, ki jih je mogoče umestiti v brezštevilne vsebinske kontekste. Praviloma gre za izredno raznoliko gradivo v razponu več stoletij, ki zato ne terja samo temeljitega poznavanja cele vrste ozko specializiranih področij znotraj zgodovinskih ved, ampak tudi znanje o materialih, tehnikah izdelave in podobno. Šele tako obdelane zbirke so lahko temelj nadaljnjih komparativnih študij.

(1) Npr. Marjetica SIMONITI, Zakladi slovenskih cerkva. Zlatarska umetnost in obrt (Ljubljana, Narodna galerija), Ljubljana 1999; Gorazd MAKAROVIČ, Slovenska ljudska umetnost, Ljubljana 1981, pp. 244—263, 304—307, 329—343; ID., Votivi. Zbirka Slovenskega etnografskega muzeja, Ljubljana 1991; Nataša POLAJNAR FRELIH, Jesulus Pragensis. Praški Jezušček in druge voščene figure v Slovenskem verskem muzeju (Stična, Muzej krščanstva na Slovenskem), Stična 2005.
(2) Darko KNEZ, Svetinjice iz župnijske cerkve sv. Jurija v Piranu, Annales, 5, 1994, pp. 65—72; ID., Križi-enkulpioni — vitrina meseca, Argo, XLI/1—2, 1998, pp. 114—115; ID., Ampule, Argo, 42/2, 1999, pp. 9—11; ID., Romarsko znamenje sv. Volbenka: kulturna dediščina, Gea, 9/12, 1999, p. 87; ID., Svetinjice iz zbirke Narodnega muzeja Slovenije, Ljubljana 2001; ID., Nove-stare-devocionalije, Argo, 46/1, 2003, pp. 48—50; ID., Križi iz zbirke Narodnega muzeja Slovenije, Argo, XLVIII/1, 2005, pp. 16—30; ID., Slovenjegraške devocionalije, Koroški zbornik, 4, 2005, p. 41; ID., Breverl - zagovor ali blagoslov?, Argo, LI/2, 2008, pp. 46—53; Darko KNEZ et al., Dotik svetnikov. Vloga relikvij v krščanstvu na Slovenskem (Stična, Muzej krščanstva na Slovenskem, ed. Nataša Polajnar Frelih), Stična, Ivančna Gorica 2008; ID., Rožni venec, Predmet kot reprezentanca. Okus, ugled, moč, 2009, pp. 89—122.
(3) Na to z odsotnostjo kakršnih koli bibliografskih navedkov opozarja geslo Križ v Enciklopediji Slovenije (Emilijan Cevc, s. v. Križ, Enciklopedija Slovenije, 6, 1992, pp. 18—19).

Martina MALEŠIČ
Adolf Loos und Wien
Architektur im Ringturm, Dunaj, 1. december 2011 do 17. februar 2012

Adolf Loos je bil eden izmed pomembnejših dunajskih arhitektov 20. stoletja. Njegova dela na Dunaju so bila številna in raznolika, od velikega urbanističnega načrta za Dunaj (1912—1913), opreme interierjev, prenov in vrste vil do največjega projekta za stavbo trgovske hiše Goldman & Salatsch na trgu Michaelerplatz (1909—1911). Stavba, imenovana Loos-Haus, zaseda vrhunsko mesto na večih ravneh, v arhitektovem delu, na lokaciji sami (izredno pomembna pozicija nasproti Hofburga) in v zgodovini moderne arhitekture. Loos-Haus, ki se sicer željeno nasloni na svoje predhodnike, m.dr. na Fabianijevo Artarijo v soseščini in Wagnerjevo Postsparkasse, predstavi korak naprej s samosvojim pristopom k arhitekturi. Sočasno s secesijskimi deli razvije ornamenta izčiščen arhitekturni jezik, ki je klasičen in moderen obenem.
Razumljivo je, da Loos-Haus zaseda tudi glavno mesto na razstavi o Loosovih dunajskih delih, ki sta jo kurirala Adolph Stiller, direktor galerije Architektur im Ringturm, in Marco Pogacnik z IUAV v Benetkah. Glavnino razstave torej zapolni predstavitev projekta za Loos-Haus, tlorisi, arhitektove študije umestitve in risbe variant fasade, s pomočjo katerih obiskovalec zlahka sledi razvoju ideje. Poleg tega stavbo predstavlja tudi pomožno gradivo, 3D preslikava stavbe, analize konstrukcije in kamnitih oblog trgovskega dela, maketa pritličja in mezzanina ter maketa Michaelerplatza. Le-ta je postavljena na višino oči, kar omogoča, da pogled usmeriš med stavbe in opazuješ, kako fasada Loosove hiše reagira na okolico, kako tvori trg in kako je koncipirana glede na poglede z različnih točk prihoda.
Razstava poudarja tudi druga Loosova dela. Dunajske vile so predstavljene s pomočjo maket, ki so delo beneških študentov arhitekture. Vile, v katerih je Loos razvijal t.i. Raumplan, zapleten sistem organizacije notranjih prostorov, ki temelji na oblikovanju in diferenciaciji le-teh tudi v vertikalni in ne le horizontalni osi. Vidno povezovanje prostorov, njihova večnivojskost in celotni sistemi ureditev se lahko odlično opazujejo na maketah, ki se po prerezu razpolovijo. Poleg Loosovih vil so razstavljeni tudi kosi pohištva, ki jih je Loos oblikoval za Café Museum, stanovanje dr. Huga Haberfeldsa, Bellak itd., in postavljeni v interier, ki se nadaljuje v fotografijo. Razstavljena je tudi Loosova publicistična dejavnost, njegove knjige in članki.
Razstave najrazličnejših tem, vezanih na moderno in sodobno arhitekturo ter urbanizem, se v galeriji Architektur im Ringturm vrstijo hitro in številčno, kar pa njihovi kakovosti ne škodi. Tako kot za prejšnje razstave tudi za tokratno o Adolfu Loosu in Dunaju velja, da je odlično izpeljana, zanimiva in vredna ogleda.

Slikovno gradivo
1. plakat
2. Adolf Loos, Loos-Haus, Goldman & Salatsch, fotografija iz ok. 1930
(© Albertina Wien Archiv Adolf Loos (ALA))

Ljubljanski arhitekt Jože Plečnik (Ljubljana, 1872.—1957.), kao tema istraživanja, spojio je studente poslijediplomskih doktorskih studija povijesti umjetnosti iz Ljubljane i Zagreba na njihovom prvom zajedničkom susretu (četvrtak, 24. 11. 2011.). Projekt je organiziran kroz suradnju zagrebačkih profesora, doc. dr. Dubravke Botice i izv. prof. dr. Jasne Galjer (Filozofski fakultet, Odsjek za povijest umjetnosti) i ljubljanskih profesora i kolega, izv. prof. dr. Mateja Klemenčiča, doc. dr. Renate Novak Klemenčič, Katre Jerman i Martine Malešič (Filozofska fakulteta, Oddelek za umetnostno zgodovino).
Osmišljen je kao prvi u nizu srodnih doktorskih seminara i praktikuma koji bi se naizmjenično trebali održavati u Ljubljani i Zagrebu, u organizaciji navedenih institucija. Pripremljen je metodički sustavno: studenti su se prvo upoznali s literaturom i dobili svoje teme i zadatke kako bi se pripremili na susret s kolegama. Rad u Ljubljani započeo je stručnim vodstvom dr. Damjana Prelovšeka koje je uključivalo upoznavanje s Plečnikovim ljubljanskim djelima — Tromostovje, Tržnica, riječna fasada Filharmonije, Narodna in univerzitetna knjžnica, Zbornica za trgovino, obrt in industrijo (Ustavno sodišče) te Prelovšekova vila — a služilo je kao podloga za daljnje samostalne opservacije koje su slijedile kao rezultati zadataka.
Zadatci su bili problematski postavljeni tako da su prilagođeni kolegama koji se bave i ranijim razdobljima, a podijeljeni su u teme: Antika — Plečnik, Barok — Plečnik, Plečnik — ureditev trgov, Plečnik — učenci, Plečnik — mi. Svaka tema sastojala se od posjete trima zadanim lokalitetima, a pripremljeni materijal za rad na terenu, u vidu slikovne podloge i pitanja, planirano su usmjeravali na problematiku, složenost i posebnosti Plečnikova ljubljanskoga opusa. Svaku temu obrađivao je slovensko-hrvatski par studenata, što je bilo jedno od najkorisnijih iskustava ovoga seminara, jer se zasnivalo na »živoj« interakciji među kolegama srodnih područja istraživanja i interesa.
Raznorodne teme pružale su uvid i u raznorodne Plečnikove pristupe projektima, a svoje zabilježbe i razmišljanja o njima sudionici su izložili unutar diskusije koja je bila kruna ovoga seminara, a koju je svojim razmatranjima posebice obogatio dr. Prelovšek. Projekt je završetkom svojega radnog dijela spojen sa okruglim stolom kojim je započeo kongres Arhitekturna zgodovina: med starim in novim (24.—26. 11. 2011.), prigodom kojeg su se studenti mogli upoznati i sa određenim problemima i stavovima spram arhitekture i zaštite spomenika unutar slovenske kulturne baštine.
Seminar je okupio doktorante/studente, ali koji su istodobno mladi istraživači zaposleni u raznim znanstvenim, obrazovnim i kulturnim institucijama Slovenije i Hrvatske, spremni na razmjenu svojih iskustava u istraživanjima i radu. Upravo stoga ovako osmišljeni doktorski seminari, usmjereni na određenu ali istodobno i široko postavljenu temu, nude izvrsnu priliku za međunarodnu suradnju studenata, a prilagodljivi su svim razinama studija. Ovaj prvi projekt spojio je kolege iz Slovenije i Hrvatske fizički na samo jedan dan, ali u daljnjoj suradnji na dugoročnije kontakte potrebne kako bi se uspostavile kvalitetne veze među istraživačima unutar ova dva kulturološki bliska područja.

Slikovno gradivo
1. Vodstvo po Narodno in univerzitetni knjižnici v Ljubljani (foto Matej Klemenčič)
2. Vodstvo po palači Ustavnega sodišča RS (foto Matej Klemenčič)

* Avtorica je podiplomska študentka Filozofske fakultete v Zagrebu, Oddelek za umetnostno zgodovino (Filozofski fakultet u Zagrebu, Odsjek za povijest umjetnosti), zato je njen prispevek objavljen v hrvaščini (op. ur.).

Simpozij je potekal 18. novembra 2011 v slavnostni dvorani dvorca Dornava pri Ptuju. Ob tem dogodku so se zbrali različni strokovnjaki, projektanti in raziskovalci vrtne umetnosti. Enodnevni simpozij, na katerem je bilo mogoče slišati prispevke v slovenskem in nemškem jeziku, je (v obeh jezikih) povezovala Mojca Mavec. Za uvodnimi nagovori organizatorjev simpozija — torej za vodstvom konservatorskega društva, predstavnikom ministrstva za kulturo in županom občine Dornava — je besedo dobila gospa Anka Aškerc, upokojeni vodja Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Območne enote Celje. Slednja je svoje besede namenila življenju in delu Alenke Kolšek (1957—2006), ki ji je bil simpozij tudi posvečen. Mag. Alenka Kolšek je bila krajinska arhitektka, ki je svoje življenje posvetila raziskovanju, varovanju in ohranjanju (tudi rekonstrukciji) vrtne umetnosti na naših tleh, njeno znanstveno delo in sloves pa sta segala tudi preko naših meja.
Raziskovanje, varovanje in rekonstrukcija objektov vrtne umetnosti so bili tudi okvir pričujočega simpozija. V štirih sklopih so bile predstavljene teme, ki so segale od teoretičnih do praktičnih izkušenj vseh, ki delujejo na področju vrtne umetnosti.
Prvi sklop je bil namenjen dvorcu Dornava in vrtnoarhitekturni umetnosti 18. stoletja na Slovenskem. Vodilo tega sklopa je bila težnja po rekonstrukciji dvorca in vrta. Zaslužni profesor Dušan Ogrin z Oddelka za krajinsko arhitekturo Biotehniške fakultete je pohvalil simpozij prav zaradi izražene pobude za prenovo najpomembnejšega krajinskoarhitekturnega spomenika pri nas, hkrati pa je izpostavil dejstvo, da je ta simpozij prvo strokovno posvetovanje s področja krajinske arhitekture oz. vrtne umetnosti na naših tleh. V okviru svojega predavanja je orisal lastne predloge za rekonstrukcijo vrtne zasnove dvorca Dornava, ki naj bi temeljili na baročni zasnovi iz časa Attemsov. Poudaril je tudi, kako pomembno je določiti namembnost samemu objektu, saj takšen korak omogoča nadaljnje premike v prenovi. Kot meni sam, bi se moral dornavski dvorec uporabljati kot popularizatorski in učni objekt. Za profesorjem Ogrinom je Svjetlana Kurelac predstavila konservatorska izhodišča za obnovo in prezentacijo. Opozorila je na zaostanke v procesu prenove dornovskega dvorca z vrtom, saj so na Zavodu za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Območni enoti Maribor že leta 2007 izdelali konservatorski program prenove in program konservatorsko-restavratorskih posegov na ometih v notranjščini, vendar do izvajanja programa še ni prišlo. Mitja Simič z Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Območne enote Novo mesto pa je predstavil pomembnejše objekte slovenske vrtne umetnosti 18. stoletja v kontekstu srednjeevropskega prostora in njihovega družbenega pomena.
V drugem sklopu (preučevanje zgodovinskih virov, arheološke raziskave in obnova elementov, ki sooblikujejo zgodovinski vrt) smo v petih prispevkih lahko podrobneje spoznali posamezne elemente in pristope v raziskovanju objektov vrtne umetnosti. Ines Unetič s Filozofske fakultete v Ljubljani je predstavila arhivske vire, tako spisovno kot slikovno gradivo, s katerimi lahko raziskovalec pridobi podatke o zgodovinskih vrtovih in parkih. Doc. dr. Polona Vidmar s Filozofske fakultete v Mariboru je spregovorila o svojih spoznanjih o kiparskih delih v vrtu dornavskega dvorca. Asist. dr. Marko Dobrilovič je predstavil primere rabe cvetlic, grmovnic, zelenjave, tudi anorganskega gradiva v baročnih vrtovih Evrope in rastlinsko gradivo nekaterih baročnih vrtov na Slovenskem (Begunje, Črnci, Dornava, Zoisovi vrtovi v Ljubljani, Brdo pri Kranju). Sledila je predstavitev geofizikalne raziskave, ki jo je pripravil doc. dr. Branko Mušič. Geofizikalno metodo je prikazal kot možnost za odkrivanje različnih elementov vrtne arhitekture v sklopu srednjeveških dvorcev, in to na primeru dvorca Odescalchi v Iloku na Hrvaškem. Doc. dr. Dimitrij Mlekuž pa je na primeru parka v Dolu pri Ljubljani predstavil novo, neinvazivno metodo - lasersko skeniranje površja ali lidar (LiDAR, Light Detection and Ranging).
Tretji sklop je prinesel praktične izkušnje in primere. Obe govornici tega sklopa sta bili iz tujine. Ob tem dejstvu bi se lahko upravičeno vprašali, ali nemara praktičnih izkušenj oz. primerov dobre prakse na področju vrtnoarhitekturne dediščine pri nas preprosto ni. Prva govornica, Brigitte Mang, direktorica avstrijskih nacionalnih vrtov (Die Österreichischen Bundesgärten), je predstavila delovanje te inštitucije, ki je podrejena zveznemu ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo, okolje in vodno gospodarstvo. Yvonne Kumlehn, samostojna vrtna in krajinska arhitektka, pa je predavala o rekonstrukciji baročnega vrta dvorca Hof v Avstriji. Dvorec in vrt, ki sta bila še leta 2004 v zelo slabem stanju, danes sodita med bisere avstrijske vrtne in arhitekturne dediščine. Ob tem je treba omeniti, da jim je prvo fazo rekonstrukcije uspelo dokončati v enajstih mesecih; leta 2005 so kompleks namreč že odprli za javnost.
Zadnji sklop se je ukvarjal z vprašanjem priprave projektov za obnovo zgodovinskih vrtov in parkov. Prof. dr. Ana Kučan z Oddelka za krajinsko arhitekturo Biotehniške fakultete v Ljubljani je orisala problematiko in načrtovalske dileme, s katerimi se načrtovalci srečajo ob prenovi zgodovinskih vrtov in parkov (problemi razbiranja preteklosti, odsotnost zgodovinske ostaline, pomanjkljivi in nezanesljivi viri, neustrezna raba, neustrezni posegi, programska neopredeljenost, spremenjen prostorski kontekst itd.). Predstavila je tudi nekatere idejne in realizirane projekte, pri katerih je delala oz. sodelovala (Novo Celje pri Žalcu, Slovenska Bistrica, Ravne, Brdo pri Kranju). Kathrin Franz, samostojna vrtna in krajinska arhitektka iz Nemčije, nam je na posameznih primerih predstavila metodologijo in manevrski prostor pri revitalizaciji in ohranjanju formalnih vrtov iz obdobja do 18. stoletja. Poudarila je pomembnost primarnih rastlinskih shem, ki so danes velikokrat prezrte, in uporabno vrednost zgodovinskih vrtov, tudi kuhinjskih, katerih raba je danes pogosto neprimerna (npr. parkiranje avtomobilov ipd.).
Simpozij je zaključila razprava, ki je kot preslikava začetnega dela srečanja v ospredje prinesla vprašanje prenove dornavskega dvorca in vrta. Razpravo je vodil Miran Krivec, konservator dornavskega vrta. Gotovo je dala nekaj bodrilnih nasvetov, kot sta bila ta dva: naredi naj se predčasna strategija prenove, ki bi prihranila čas in preprečila napake po sprožitvi projekta; določi naj se program stavbe, in kot je bilo dodano, mora biti ta program javen. V razpravi se je pojavilo tudi vprašanje, ali bo dornavski vrt revitaliziran ali rekonstruiran, poleg vsega pa smo lahko slišali že dobro znano frazo, da trenutno ni denarja. Gotovo pa je čutiti premik in interes za obnovo tega baročnega spomenika, kar je v prihodnje treba še naprej spodbujati.
Prispevki predstavljenega simpozija bodo v letu 2012 objavljeni v redni številki Vestnika, ki ga izdaja Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije. Dornavski simpozij je bil sicer nekakšna nadgradnja raziskav in prispevkov, zbranih v Vrišerjevem zborniku Dornava iz leta 2003. Tako v ospredju niso bila nova spoznanja o dvorcu in vrtu v Dornavi, ampak je bila na simpoziju poudarjena želja po ohranitvi in prenovi tega baročnega spomenika. Poleg tega je bil simpozij pomemben premik na področju krajinske arhitekture, saj je izpostavil pomembnost zgodovinskih vrtnih in parkovnih zasnov ter predvsem opozoril na pomembnost njihovega raziskovanja, varovanja in prenove, hkrati pa je dal tudi nekaj primerov dobre prakse s področja vrtnoarhitekturne dediščine. Odprtih je ostalo sicer še veliko vprašanj oz. področij, npr. načini prenove vrtnoarhitekturnega spomenika kot predmeta rekonstrukcije, revitalizacije ali konserviranja. Upamo lahko, da bodo takšna in drugačna vprašanja prinesla naslednji vrtnoarhitekturni simpozij in seveda nove primere dobre prakse na področju vrtnoarhitekturne dediščine pri nas.

Tomaž ZADNIKAR
Niclaus Gerhaert. Der Bildhauer des späten Mittelalters
Liebieghaus Skulpturensammlung, Frankfurt am Main, 27. oktober 2011—4. marec 2012

Sloves Niclausa Gerhaerta kot enega najizrazitejših umetnikov pozne gotike v umetnostnozgodovinski stroki že dolgo potrjujeta tako vseskozi visoka kvaliteta vseh njegovih del samih kot njihova dediščina v delih njegovih sodobnikov in poznejših mojstrov.
In vendar je avtorjem razstave v frankfurtskem muzeju Liebieghaus uspelo z eno potezo vsakega obiskovalca ponovno presenetiti. Takoj ko vstopimo v prvega izmed štirih razstavnih prostorov, se dobesedno iz oči v oči srečamo z enim od Gerhaertovih najznamenitejših del, s tako imenovanim avtoportretom iz Straßburga, nastalim okoli leta 1463. Že na prvem koraku na poti skozi razstavo smo tako soočeni z vsem, kar povzema naše vedenje o kiparjevem absolutnem rokodelskem mojstrstvu in njegovi umetniški svežini ter prepričljivosti. Upodobljena figura kljub motivu zamišljenosti deluje razgibano, pripovedno, material je obdelan z naravno samozavestjo, ki poživlja ne samo njegovo površino, ampak pusti samostojno zadihati tudi praznemu, izvotljenemu prostoru, ki ga figura zavzema. Enako dovršenost bomo srečali pri vseh delih tega umetnika, in to v vseh materialih. Kamnu, marmorju in enako lesu je znal Gerhaert izvabiti pulz naravnega dotika, ne da bi se ob tem izgubil v golem naštevanju in posnemanju očem vidnih podrobnosti.
O vsem tem se lahko prepričamo ob verjetno enkratnem dosežku, ki ga predstavlja razstava pod vodstvom Stefana Rollerja, kuratorja kiparske zbirke muzeja Liebieghaus. Iz evropskih in ameriških zbirk so tu razen nekaj del, ki se zaradi fizičnih danosti ali konservatorskih razlogov ne dajo premakniti in so predstavljena v posebni sobi s serijo diapozitivov, zbrani vsa Gerhaertu pripisana dela in bogat izbor del njegove delavnice ali nasledstev. Žal spadajo med manjkajoča dela prav tista, ki v glavnem določajo naše znanje o umetniški poti Niclausa Gerhaerta: obe deli, ki stojita na začetku in koncu njegove med letoma 1462 in 1473 izpričane dejavnosti, to sta nagrobnika trierskega nadškofa Jakoba von Siercka in cesarja Friderika III., epitaf iz Straßburga in Dangolsheimska Marija iz Berlina; baden-badensko Križanje pa je predstavljeno z odlitkom.
Razstava je med drugim združila slavni figuri preroka in sibile iz Straßburga; ob opazovanju portretne izpovedne moči obeh glav postaneta anekdotični imeni Jakoba iz Lichtenberga in Ottenheimske Barbke še kako živi.
V istem prostoru sta na ogled tudi skrbno restavrirani impozantni figuri sv. Jurija in sv. Magdalene z oltarja v Nördlingenu. Z vprašanji njegovega nastanka in novimi dognanji na podlagi restavratorskih posegov se izčrpno ukvarja spremljevalni katalog razstave. Pred obiskovalca pa se postavlja zanimiva naloga, da primerja prisotna Gerhaertova dela s tistimi, ki manjkajo. Poleg omenjenega mojstrstva oživljenih figur in obdelave materialov je vsem skupna skrbna obdelava draperije. Ta postane mestoma tako domiselno oblikovana, da preneha biti samo razgiban podaljšek figure, temveč stopa z njo v prostorski dialog in lahko sama postane nosilec nove likovne zamisli. Bolj kot pri figurah z nördlingenskega oltarja je to opazno pri berlinski Dangolsheimski Mariji in Križanem iz Baden-Badna. In če lahko Gerhaertovi Kristusovi opasici v umetnosti grafike sledimo precej daleč v 15. stoletje, je treba ugotoviti, da Dangolsheimska Marija posnema celo desetletje starejšo likovno predlogo v Mariji z detetom in zvončki (L. 79) Mojstra E. S. Vprašanje vpliva zgodnje grafike na opus Niclausa Gerhaerta je na razstavi in v katalogu sicer nakazano, ne poseže pa na področje avtorstva samih figur, kar bi morda moralo. Dangolsheimska Marija se namreč od drugih Gerhaertovih del poleg očitno prevzetega oblikovanja draperije loči tudi po ženstvenem tipu obraza, ki je na primer pri sv. Juriju in sv. Magdaleni manj izrazito določen in pravzaprav enak pri obeh svetnikih.
Že omenjeni katalog razstave, ki je izšel pri založbi Imhof Verlag, je bogato likovno opremljen in dobro povezuje funkcijo vodnika po razstavljenih umetninah z besedili o Gerhaertovem času in umetniški zapuščini.
Po obisku frankfurtske razstave se bomo težko uprli želji, da bi si v živo ogledali še kakšno od Gerhaertovih del, ki jih v prostore Liebieghausa ni bilo mogoče pripeljati. Baden-Baden je za nemške razmere blizu, tamkajšnje Križanje pa eno najmočnejših del pozne gotike nasploh. Izklesano iz enega samega bloka kamna se iz pravljično nagrmadenega skalovja dviga nad obiskovalca kot kakšno arhitekturno delo, v katerem rase telo iz križa in obratno. Po tem in po svojih merah spominja na pol tisočletja starejše križe z irskega otoka, po dialogu kamna z živo naravo in sporočilu, ki brezčasno združuje neživo z živim, pa na Beuysov bazaltni križ za Josepha Kocha. Največji učinek doseže, ko se mu približamo frontalno in pustimo, da nas med opazovanjem čudovito lahkotno izklesane opasice nenadoma prevzame drža Kristusovih rok. Čeprav mrtve, ne visijo obteženo s križa, ampak ga tam, kjer so pribite z žeblji, spreminjajo iz kamnitega molka v živo deblo. Skoraj kot da bi z Goyo združil sprejemanje smrti in uporen objem življenja.

Slikovno gradivo
1. Niclaus Gerhaert von Leyden, Avtoportret, Musée de l'Oeuvre Notre-Dame, Strasbourg
(foto M. Bertola © Musée de l'Oeuvre Notre-Dame, Strasbourg)
2. Niclaus Gerhaert von Leyden, Sv. Jurij, evangeličanska ž. c. sv. Jurija, Nördlingen (Foto: Rühl & Bormann © Liebieghaus Skulpturensammlung, Frankfurt am Main)