Na obsežnem območju Istre in Kvarnerja dokumentirani in ohranjeni kamniti oltarji Gaspara Albertinija (Piran, 27. oktober 1727–14. marec 1811) (1) že dlje časa budijo pozornost predvsem hrvaških in italijanskih kolegov, vendar njegova številna in kakovostna dela še niso bila deležna celovitejše obravnave (2). Za delo piranskega kamnoseka veljajo glavni oltar v župnijski cerkvi sv. Antona Puščavnika v Velem Lošinju, oltar sv. Roka v cerkvi Marije Snežne na Cresu, oltarji sv. Petra, sv. Lucije in Rožnovenske Marije v župnijski cerkvi sv. Pelagija v Novigradu (3), oltar sv. Valentina v župnijski cerkvi na Pagu, oltarja v Dinjiški in Kolanu na Pagu (4), oltar s kipoma sv. Agate in sv. Lucije v župnijski cerkvi sv. Mohorja in Fortunata v Lindarju (5), glavni oltar v stolnici v Kopru, verjetno izdelan po načrtu arhitekta Giorgia Massarija (6), predelava glavnega oltarja v župnijski cerkvi sv. Jurija v Piranu (7) ter glavni oltar in stranska oltarja v piranski cerkvi Marije Zdravja (8). Albertini je deloval tudi na območju sedanje Italije, saj je po naročilu bratovščine sv. Antona Puščavnika za baziliko sv. Evfemije v Gradežu izklesal dva angela iz istrskega kamna (9), raziskave Damirja Tulića (Filozofski fakultet, Sveučilište u Rijeci) pa obetajo občutno povečanje seznama kamnosekovih del (10). Avtorja v nadaljevanju v kronološkem zaporedju predstavljata nekaj pisnih virov o delih Gaspara Albertinija, naročenih za območje sedanje Slovenske Istre, ter dokumente o nekoliko presenetljivem sočasnem piranskem delovanju Giovannija Battiste Bettinija, kamnoseka in kiparja iz Portogruara.
Med prva dokumentirana dela Gaspara Albertinija spada portal iz belega kamna, ki ga je v letih 1760–1761 izklesal za župnijsko cerkev sv. Martina in Ulrika v Sečovljah (11). Za bratovščino Sv. Duha zunaj mesta (Scuola di San Spirito in Campagna) je za še neidentificirano cerkev v letih 1760–1761 postavil oltar (12). Izgubljen je tudi večji oltar, ki ga je piranski kamnosek leta 1766 začel delati za Bratovščino Device Marije v Seči in ki ga je verjetno končal že v naslednjem letu (13).
Po naročilu Bratovščine Device Marije v Strunjanu je Gasparo Albertini klesal oltarje za tamkajšnjo župnijsko cerkev Marijinega prikazanja (14). V letih 1772–1773 je izvedel nekaj del na enem izmed treh oltarjev, plačali so ga z (oljčnim) oljem (15). Nov oltar je začel delati v letih 1777–1778 in ga je postavil najpozneje do posvetitve leta 1780 (16). V zadnjem letu obstoja Beneške republike oziroma leta 1797 je Pirančan še zadnjič delal po naročilu strunjanske bratovščine (17).
Leta 1774 je »Mistro Gaspero Albertini« opravil manjše delo za piransko bratovščino Marije Snežne, saj je za »far di nuovo il Zocco della Campana feramenta e fattura« prejel 38 lir in 5 soldov (18). V sedemdesetih letih 18. stoletja je po naročilu Bratovščine sv. Petra v Sečovljah za neznano lokacijo izklesal sedaj izgubljeni oltar, najverjetneje dokončan v letih 1778–79 (19).
Udje bratovščine sv. Klementa so Gasparu Albertiniju naročili celotno oltarno opremo v sedemdesetih letih 18. stoletja temeljito predelane cerkve Marije Zdravja v Piranu (20). Model glavnega oltarja so potrdili 26. februarja 1779, pogodbo so sklenili 10. junija leta 1779 (slika 1). Kamnosek ga je moral postaviti do praznika »della beata Vergine della Salute dell'anno corrente« oziroma do 21. novembra leta 1779, moral se je držati potrjenega modela ter uporabljati marmor iz Carrare in Afrike. Kakovostno izdelan oltarni nastavek še posebej odlikuje antependij z reliefom Marijine predstavitve v templju, ki so ga nedavno premestili iz intenzivno propadajoče cerkvene stavbe. Za opremo glavnega oltarja so bržkone namenili Gasparu Albertiniju leta 1784 naročene ter iz lesa izrezljane in pozlačene štiri svečnike, štiri vaze in okvir za kanonske table. Pogodbo za stranski oltar sv. Frančiška Pavelskega so sklenili 27. septembra leta 1788; na podlagi predstavljenega in odobrenega modela ga je mojster moral postaviti do praznika Marije Zdravja naslednjega leta oziroma do 21. novembra leta 1789. Drugi stranski oltar so piranskemu kamnoseku naročili 30. marca leta 1794; postaviti ga je moral do 18. decembra leta 1794, in sicer je moral biti enak oltarju sv. Frančiška Pavelskega (21).

Podobno zgovorni so viri o nastajanju oltarja v nekdanji kapeli bratovščine sv. Rešnjega telesa v izolski župnijski cerkvi sv. Mavra, ki vključuje tudi sliko Palme mlajšega Snemanje s križa (slika 2) (22). Pogodbo za oltar so sklenili 4. novembra leta 1787 in v njej zapisali, da ga mora Gasparo Albertini izdelati po risbi in za plačilo 780 dukatov. Natančno so tudi določili, katere materiale mora uporabiti za posamezne oltarne elemente. Za obe stopnici je bil primeren »Rosso di Verona«, rumenkast »diaspero di Sicilia« za stebre ter temno siv »brondiglio« za okvir oltarne slike in polje kartuše na antependiju (23). Oblasti so postavljanje novega oltarja odobrile 24. decembra leta 1787, bratovščina je kamnoseku prvi obrok zanj plačala 15. februarja leta 1788. Čeprav je piranski kamnosek že 15. septembra leta 1789 izstavil račun za postavljanje oltarja, so mu zadnji obrok za opravljeno delo izplačali skoraj dve leti pozneje, 16. junija 1791 (24).

Konec osemdesetih 18. stoletja se je za postavljanje novega oltarja odločila Bratovščina sv. Lucije v Luciji, saj je koprski škof med vizitacijo ugotovil neprimerno stanje starega, ki naj bi bil že »indecente e rovinoso«, in zagrozil s suspenzom, če stvari ne bodo uredili (slika 3) (25). Udje bratovščine so izdelavo novega oltarja zaupali Gasparu Albertiniju in z njim 30. novembra leta 1788 sklenili pogodbo. Med drugim so določili, da mora oltar v skladu s predloženo risbo postaviti do oktobra leta 1789, prilagojen pa mora biti že obstoječi oltarni sliki (26). Za relativno ploskovit oltarni nastavek, ki spominja na nekoliko bolj razkošno oblikovan okvir slike, so se mu namenili plačati 1000 lir; natančno so določili tudi materiale, ki naj jih uporabi: ob belem (istrskem) kamnu še »brocadello di Verona« in »Brondiglio«, kartušo sredi antependija je moral izdelati iz »diaspro di Cicilia«.

Med pozna dela Gaspara Albertinija spada glavni oltar v župnjski cerkvi sv. Martina in Ulrika v Sečovljah iz let 1792–1795 (27). Stebrni oltarni nastavek je prislonjen na steno, vrh razprtega čela stoji manjši angel, ob straneh sta lesena kipa sv. Petra in Pavla, celoto zaključuje lesena krona, ki je bržkone kronala baldahin iz blaga.
V obdobju, ko je Gasparo Albertini intenzivno klesal cerkveno opremo za Piran ter bližnjo in daljno mestno okolico, je v njegovem rojstnem mestu deloval tudi kamnosek in kipar Giovanni Battista Bettini (Portogruaro, 1714–23. januar 1789) (28), ki je v štiridesetih letih 18. stoletja izklesal stranska oltarja za koprsko stolnico (29). Le nekoliko pozneje, v letih 1753–1754, ga že srečamo v Piranu, kjer je po naročilu Bratovščine sv. Štefana delal oltar za cerkev njenega zavetnika; letno so ga izplačevali vse do leta 1757 (30). Delo je verjetno končal leta 1755, saj je takrat piranski stavbenik Zuane (Giovanni) Dongetti razdrl starejši oltar in ga prenesel v drugo nišo, nekaj del pa je opravil tudi na novem oltarju (31). Giovanni Battista Bettini je redna letna izplačila piranske bratovščine prejemal še od leta 1762 do leta 1765 (32), kar velja tudi za obdobji od leta 1768 do leta 1774 in od leta 1776 do leta 1782 (33). V šestdesetih letih 18. stoletja je za cerkev sv. Štefana delal tudi Gasparo Albertini, saj je manjše plačilo dobil v letih 1762–1763 in večje leta 1769, ko je klesal pod vodstvom portogruarskega kamnoseka (34). Zaradi dolgotrajnosti del in višine izplačil je mogoče zaključiti, da je Giovanni Battista Bettini izdelal vse tri v cerkvi sv. Štefana ohranjene marmorne oltarje. Stranska oltarja je sploh mogoče opredeliti kot skorajda identični različici oltarja, ki ga je leta 1757 izklesal za Oratorio della Purità v furlanskem Vidmu. V obravnavanem viru ni eksplicitno navedeno, v kakšnem zaporedju je bratovščina sv. Štefana naročala oltarje, vendar je ta proces mogoče rekonstruirati s pomočjo drugih indicev. Kot kaže, so najprej naročili glavni oltar, saj je Bettini v petdesetih letih 18. stoletja dobil skoraj polovico celotne vsote izplačil in glavni oltar očitno dokončal leta 1755 (slika 4). V šestdesetih letih je bržkone izdelal levi stranski oltar s starejšo sliko Mattea Ponzoneja Marijino Oznanjenje (35), najpozneje do leta 1778 pa je moral dokončati še desni stranski oltar, saj je tega leta Matteo Furlanetto zanj naslikal datirano in signirano podobo Marija dobrega sveta s sv. Štefanom in Lovrencem (slika 5) (36).

Po naročilu udov piranske bratovščine sv. Roka je Giovanni Battista Bettini izdelal oltar za njihovo, sredi 18. stoletja temeljito obnovljeno cerkev (slika 6). Zanj so mu prvič plačali v letih 1762–1763, več izplačil je sledilo še v letih 1768–1772 in letih 1774–1777 (37). Prostostoječi oltar z obhodom sestavljajo menza, tabernakelj in trije leseni kipi (tizianovska Assunta med sv. Rokom in Boštjanom), na oboku nad oltarjem je obešena lesena krona za baldahin iz blaga, zasnovo pa je mogoče opredeliti kot različico glavnega oltarja v župnijski cerkvi v furlanskem Tramontiju di Sotto, ki ga je Giovanni Battista Bettini izdelal leta 1744 (38).

Predstavljena naročila nekaterih bratovščin z območja Slovenske Istre so seveda le del obsežne produkcije piranskega kamnoseka Gaspara Albertinija, vendar so zaradi dobre dokumentiranosti ustrezna podlaga za prihodnje raziskave njegove dejavnosti, ki ni bila omejena zgolj na klesanje in poliranje kamna, temveč so iz njegove delavnice prihajali tudi leseni kosi oltarne opreme. Albertinijevi oltarji različnih tipov so obrtno visoko kakovostni izdelki poznobaročnih form z nekaterimi rokokojskimi elementi, številni so opremljeni tudi s kiparskim, kakovostno precej raznolikim okrasom. Zadnjemu bo treba nameniti še veliko pozornosti in odgovoriti na vprašanje, če je Albertini kiparil sam oziroma s katerimi kiparji je sodeloval.
Izpostaviti velja tudi delovanje portogruarskega kamnoseka in kiparja Giovannija Battiste Bettinija v Piranu, saj pomembno dopolnjuje vedenje o njegovem delu, hkrati pa je mogoče pričakovati, da je mojster delal še kje drugje v Istri. Nekatere zanj značilne elemente kažeta glavni in stranski oltar v župnijski cerkvi sv. Valentina v Črnem Kalu (39), njegovo delo bi lahko bil tudi levi stranski oltar v izolski cerkvi Marije Alietske, ki ga niso naročili za to cerkev in so ga v Izolo najverjetneje skupaj z drugimi oltarji prepeljali iz razpuščene samostanske cerkve sv. Frančiška Ašiškega v Kopru (slika 7) (40). Desni stranski oltar v omenjeni izolski cerkvi, ki izvira iz tamkajšnje cerkve sv. Andreja (41), pa je najverjetneje delo Gaspara Albertinija, kar bi lahko bil tudi oltar Device Marije v krstilnici v Piranu (42).

* Za pomoč pri arhivskih raziskavah se zahvaljujeva Danieli Milotti Bertoni, ZVKDS OE Piran, za dostop do arhivskega gradiva, ki ga hrani Minoritski samostan sv. Frančiška v Piranu, pa gre vsa zahvala p. Marjanu Vogrinu in tedanjemu gvardijanu p. Danilu Holcu.
(1) Župnijski arhiv sv. Jurija v Piranu, Liber defuntorum (1788–1812), fol. 173: »[14.3.1811] Mistro Gasparo Albertini q.m Domenico infermo da mesi otto dopol un colpo d'Appoplesia soferto, passò da questa ad altra Vita in questa Mattina alle ore otto, in età d'anni 85«.
(2) Francesco SEMI, Il Duomo di Capodistria, Parenzo 1934, pp. 208–209; ALISI, Pirano. La sua chiesa. La sua storia, 1955, pp. 152, 160–161; Radmila MATEJČIĆ, Barok u Istri i Hrvatskom Primorju, in: Barok u Hrvatskoj (ed. A. Horvat, R. Matejčić, K. Prijatelj), Zagreb 1982, p. 512; Sergej VRIŠER, Baročno kiparstvo na Primorskem, Ljubljana 1983, pp. 87–89; Radmila MATEJČIĆ, Djela primorskih baroknih oltarista Gašpara Albertinija iz Pirana i Franje Capovilla iz Kopra na Kvarneru i u Rijeci, Zbornik za umetnostno zgodovino, s. n. XX, 1984, pp. 65–70; Antonio ALISI, Istria. Città minori (ed. Maria Walcher), Trieste 1997, p. 106; Stefano ALOISI, Un'inedita fonte archivistica su Gasparo Albertini. Due angeli in pietra per Grado (1780), Acta historiae artis Slovenica, 4, 1999, pp. 189–190; Istria. Città maggiori (ed. G. Pavanello in M. Walcher), Trieste 1999; Bojan GOJA, Oltar Giuseppea Boare u Kukljici na otoku Ugljanu, Radovi Instituta za povijest umjetnosti, 29, 2005, pp. 237–244; cf. tudi: Igor WEIGL, Kamnoseška delavnica Pirančana Gaspara Albertinija v 18. in 19. stoletju, predavanje v Tartinijevi hiši, Piran, 18. marec 2008; Igor WEIGL, Piran kot umetnostno središče v drugi polovici 18. stoletja, referat na okrogli mizi "Umetnostnozgodovinske raziskave Istre. Problemi in perspektive", Izola, 28. november 2008.
(3) MATEJČIĆ, cit. n. 2, pp. 65–70.
(4) GOJA, cit. n. 2, p. 238.
(5) ALISI, cit. n. 2, p. 106.
(6) Ranieri M. COSSAR, Il Duomo di Capodistria (1684–1839), Samozaložba 1994, pp. 28–30; Massimo DE GRASSI, Gasparo Albertini, 1726–1811: Altare maggiore, in: Istria. Città maggiori (ed. G. Pavanello, M. Walcher), Trieste 1999, p. 51; Helena SERAŽIN, Arhitekt Giorgio Massari (1687–1766), Ljubljana 2007, p. 159.
(7) ALISI, cit. n. 2, pp. 160–161; VRIŠER, cit. n. 2, p. 89; Massimo DE GRASSI, Gasparo Albertini, 1726–1811: Altare maggiore, v: Istria. Città maggiori (ed. G. Pavanello, M. Walcher), Trieste 1999, p. 211; Mojca MarjAna KOVAČ, Zgodovinski razvoj in obnova cerkve sv. Jurija v Piranu. Konservatorske raziskave in prezentacija, Ljubljana 2009 (doktorska disertacija, Univerza v Ljubljani, tipkopis), p. 77.
(8) ALISI, cit. n. 2, p. 152; VRIŠER, cit. n. 2, p. 88; Massimo DE GRASSI, Gasparo Albertini, 1726–1811: Altare maggiore, in: Istria. Città maggiori (ed. G. Pavanello, M. Walcher), Trieste 1999, p. 245; Massimo DE GRASSI, Gasparo Albertini, 1726–1811: Altare di San Luigi Gonzaga, in: Istria. Città maggiori (ed. G. Pavanello, M. Walcher), Trieste 1999, p. 246; Massimo DE GRASSI, Gasparo Albertini, 1726–1811: Altare di San Bernardino, in: Istria. Città maggiori (ed. G. Pavanello, M. Walcher), Trieste 1999, p. 247. Pri zadnjem je avtor kataložne enote napačno prepoznal svetnika.
(9) ALOISI, cit. n. 2, pp. 189–190.
(10) Kolega Damir Tulić je Albertinijev opus pomembno dopolnil z novimi atribucijami in arhivskimi dokumenti v svojem članku Skulptura, altaristika i liturgijska srebrnina u pićanskoj katedrali: prilozi za Antonija Michelazzija i Gasparea Albertinija (v tisku), v celoti pa v nastajajoči doktorski disertaciji.
(11) Za »far la Porta nuova di sasso bianco« je »M.o Albertini« prejel 64 lir in »spesi in giornate due fatte dall'Albertini per il sudetto lavoro« še 6 lir. Zaradi načina, kako so vodili nekatere bratovščinske knjige, v več primerih ni mogoče ugotoviti datuma posameznih izplačil na dan natančno, ampak le za dveletno obdobje. Arhiv Minoritskega samostana, Bratovščina sv. Martina v Sečovljah, 1639–1806, s. p.
(12) V letih 1760–1761 so »a M.o Gaspero Albertini per l'abbassamento dell'Altare e ponerlo in opera« izplačali 482 lir, v letih 1763–1764 200 lir in še 70 lir v letih 1764–1765 oziroma skupaj 752 lir. Arhiv Minoritskega samostana, Bratovščinska knjiga Sv. Duha zunaj mesta, 1749–1805, s. p.
(13) Leta 1766 je mojster prejel tri izplačila v višini 900 lir, leta 1767 so mu izplačali 1400 lir in v letih 1773–1774 še 300 lir oziroma skupaj 2600 lir. Arhiv Minoritskega samostana, Bratovščinska knjiga Device Marije v Seči, 1740–1802, fol. 35r, fol. 37v in fol. 45r.
(14) Cerkev je postala pomembno romarsko središče po Marijinem prikazovanju leta 1512, podoba na glavnem oltarju (prva polovica 16. stoletja) pa je veljala za čudodelno. Cf.: Lev MENAŠE, Marija v slovenski umetnosti. Ikonologija slovenske marijanske umetnosti od začetkov do 1. svetovne vojne, Celje 1994, pp. 202–203.
(15) Kamnosek je »à conto di sue fatture fatte nell' Altare« dobil olja v vrednosti 92 lir. Arhiv Minoritskega samostana, Bratovščina Device Marije v Strunjanu, 1768–1807, fol. 11r.
(16) V letih 1777–1778 je »M.o Gaspero Albertini à conto dell' nuovo Altare giusto l'accordato« dobil 300 lir; leta 1779 štiri izplačila v višini 300 lir, 150 lir, 180 lir in 300 lir; istega leta je bratovščina porabila še 68 lir »in feramenta et altri Materiali per l'Altare sudetto e Mercede de Mistri«; leta 1780 so Albertiniju plačali 37 lir in za »consacratione dell'Altare« porabili 100 lir. Albertiniju so za izdelan oltar plačali 1267 lir. Arhiv Minoritskega samostana, Bratovščina Device Marije v Strunjanu, 1768–1807, fols. 16r, 18r, 20r.
(17) Kamnosek je tega leta prejel 900 lir. Arhiv Minoritskega samostana, Bratovščina Device Marije v Strunjanu, 1768–1807, fol. 45r.
(18) Arhiv Minoritskega samostana, Bratovščinska knjiga Marije Snežne, 1738–?, brez paginacije.
(19) V viru (Libro de Conti della Scuola di San Pietro in Siciole anno MDCCLXXVIIII) je mogoče najti le podatek, da je »M.o Gaspero Albertini Artefice« v letih 1778–1779 prejel 300 lir za oltar, sočasno pa je bratovščina nekemu slikarju izplačala tudi 100 lir za sliko za nov oltar, kar dovoljuje sklep, da je oltar takrat že stal. Arhiv Minoritskega samostana, Bratovščinska knjiga sv. Petra v Sečovljah, 1754–1806, fol. 10r.
(20) Že Antonio Alisi je oltarje objavil kot Albertinijevo delo, nastalo po letu 1778, ko so zaključili obnovo cerkve. Sergej Vrišer je glavni oltar datiral v leto 1781, to datacijo so ponovili tudi drugi avtorji. Cf.: ALISI, cit. n. 2, p. 152; VRIŠER, cit. n. 2, p. 88; Massimo DE GRASSI, Gasparo Albertini, 1726–1811: Altare maggiore, in: Istria. Città maggiori (ed. G. Pavanello, M. Walcher), Trieste 1999, p. 245; Massimo DE GRASSI, Gasparo Albertini, 1726–1811: Altare di San Luigi Gonzaga, in: Istria. Città maggiori (ed. G. Pavanello, M. Walcher), Trieste 1999, p. 246; Massimo DE GRASSI, Gasparo Albertini, 1726–1811: Altare di San Bernardino, in: Istria. Città maggiori (ed. G. Pavanello, M. Walcher), Trieste 1999, p. 247.
(21) Za kanonske table in vaze je dobil 54 lir, za svečnike pa 60 lir. Vsi podatki o oltarjih in opremi v cerkvi Marije Zdravja (do leta 1632 posvečena sv. Klementu) so povzeti po: Župnijski arhiv Piran, Bratovščinska knjiga sv. Klementa, s. p.
(22) Glej tudi: ALISI, cit. n. 2, pp. 102; Tomaž BREJC, Slike Palme mlajšega na Slovenski obali, Peristil, 18/19, 1975–76, pp. 45–72; Tomaž BREJC, Slikarstvo od 15. do 19. stoletja na Slovenski obali, Koper 1983, pp. 50, 109; Stefania MASON RINALDI, Palma il Giovane. L'Opera completa, Milano 1984, p. 87.
(23) Pokrajinski arhiv Koper, Notarski spisi Izola, šk. 35, A. e. 107, Andrea Costanzo 1766–1776, fol 104a (vstavljen med originalno paginacijo fol. 304' in fol. 305).
(24) Mojstru so 15. februarja 1788 plačali 1500 lir, 2. junija 1788 1200 lir, za postavljanje oltarja je 15. septembra 1789 dobil 377 lir in sold, 3. aprila 1790 so mu plačali 600 lir, 10. septembra 1790 180 lir in 16. junija 1791 še 300 lir oziroma skupaj 4157 lir in sold. Župnijski arhiv Izola, S.mo Sacramento d'Isola 1782–1826, Rendita e spesa, fols. 26–28, 30, 32.
(25) Arhiv Minoritskega samostana, Bratovščinska knjiga sv. Lucije (S. Lucia di Fasan), 1726–1806, s. p.
(26) Šlo je seveda za sliko Benedetta Carpaccia: Marija z otrokom med sv. Lucijo in sv. Jurijem, 1541, ki je v lucijski cerkvi ostala vse do druge polovice 19. stoletja, ko so jo prenesli v piransko občinsko hišo, od leta 1940 pa deli usodo v Italiji zadržanih umetnin. Cf.: Rosella FABIANI, »Benedetto Carpaccio, Madonna con Bambino tra i santi Lucia e Giorgio«, Histia. Opere d'arte restaurate: da Paolo Veneziano a Tiepolo, Milano 2005, pp. 146–147.
(27) V letih 1792/1793 je Albertini prejel 400 lir za novo menzo in podstavek (abassamento) in še dodatno liro in 10 soldov za dve železni zakovici »arpisi di ferro per l'altare«, v naslednjih dveh letih so mu izplačali še 438 lir oziroma skupaj 838 lir in 10 soldov. Arhiv Minoritskega samostana, Bratovščina sv. Martina v Sečovljah, 1708–1806, s. p.
(28) Giuseppe BERGAMINI, »Bettini, Giovanni Battista« in: Allgemeines Künstler-Lexikon. Die Bildenden Künstler aller Zeiten und Völker, 10, München – Leipzig 1995, pp. 257–258.
(29) Bettini naj bi bil tudi sicer sodeloval z arhitektom koprske stolnice, Giorgiem Massarijem (stebriščni oltarji v Codroipu in tabernakeljski oltar v Pordenonu), in beneškima kiparjema bratoma Groppelli. Za oltar sv. Marka v koprski stolnici je pogodbo podpisal 18. novembra 1743, za oltar sv. Roka pa je 4. maja 1748 prejel 1871 lir. Massimo DE GRASSI, Giambattista Bettini, prima metà XVIII secolo: Altare di San Marco, in: Istria. Città maggiori (ed. G. Pavanello, M. Walcher), Trieste 1999, p. 46; SERAŽIN, cit. n. 6, pp. 183–186, 194–195.
(30) V letih 1753–1754 so Bettiniju plačali 200 in 620 lir; 11. aprila 1755 je »à conto dell'Altare principiato« dobil 1040 in 74 lir ter 10 soldov, leta 1756 je za nov oltar prejel 226 lir in 3 solde ter leta 1757 še 450 lir oziroma skupaj 2610 lir in 13 soldov. Arhiv Minoritskega samostana, Bratovščinska knjiga sv. Štefana, 1736–1806, fols. 46r, fol. 50r, fol. 52r.
(31) Dongettiju so za omenjeni deli plačali 100 lir, leta 1774 pa je stavbenik spet delal na cerkvi sv. Štefana, saj so mu za popravilo strehe plačali 125 lir. Arhiv Minoritskega samostana, Bratovščinska knjiga sv. Štefana, 1736–1806, fols. 50r, 93r.
(32) V letih 1762–1763 je »Protto Betti e suoi Uomini« prejel 57 lir in 17 soldov za hrano (»cibarie«) ter 310 lir za delo; 29. marca leta 1764 je dobil 600 lir; 28. decembra leta 1764 52 lir in 12 soldov in leta 1765 še 200 lir. Arhiv Minoritskega samostana, Bratovščinska knjiga sv. Štefana, 1736–1806, fols. 68r, 69r.
(33) V letih 1768–1769 je »Artefice« Giovanni Battista Bettini dobil 310 lir; v letih 1769–1770 310 lir, 28. aprila 1771 310 lir, 31. maja 1772 ponovno 310 lir, v letih 1773–74 je dobil vsako leto izplačilo v višini 310 lir. V naslednjih dveh letih 1775–1776 je prejel dva izplačila po 300 lir. V letih 1777–1778 je dobil dva izplačila po 310 lir, v letih 1779–1781 pa tri izplačila po 300 lir. Zadnje plačilo je Bettini prejel leta 1782, ko je dobil 451 lir. Skupaj je prejel 4431 lir. Arhiv Minoritskega samostana, Bratovščinska knjiga sv. Štefana, 1736–1806, fols. 70r, 78r, 80r, 83r, 88r, 90r, 93r, 100r, 101r, 106r, 107r, 110r, 112r.
(34) V letih 1762–1763 so mu plačali 28 lir, 10. marca 1769 pa je »Mro Gaspero Albertini per conto e ordine del sudetto Bettini« dobil 310 lir. Arhiv Minoritskega samostana, Bratovščinska knjiga sv. Štefana, 1736–1806, fols. 68r, 70r.
(35) Sliko so leta 1940 odpeljali iz Pirana in še zdaj deli usodo v Italiji zadržanih umetnin. Cf.: Francesca Castellani, »Matteo Ponzone, Annunciazione«, Histria. Opere d'arte restaurate: da Paolo Veneziano a Tiepolo, Milano 2005, pp. 162–166; Vesna Kamin, Piranska Bratovščina sv. Rešnjega telesa in njena umetnostna naročila v Benetkah: Matteo Ponzoni, Annales, Seria hist. sociol., 2009, letn. 19, no. 1, pp. 31–38.
(36) Alberto CRAIEVICH, Matteo Furlanetto, documentato 1777–1815: La Madonna con il Bambino e santi, in: Istria. Città maggiori (ed. G. Pavanello, M. Walcher), Trieste 1999, pp. 252–253.
(37) V letih 1762–1763 je Bettini dobil 200 lir, v letih 1768–1772 505 lir in v letih 1774–1777 še 395 lir oziroma skupaj 1300 lir. Arhiv Minoritskega samostana, Bratovščinska knjiga sv. Roka, 1737–1780, s. p.
(38) Kiparski okras oltarja je delo enega kiparja, predlagana identifikacija beneškega kiparja Micheleja Fanolija kot avtorja kipa sv. Roka pa ni prepričljiva, saj iz ohranjenega vira izhaja, da so mu leta 1729 izrezbarjen kip naročili skupaj s podstavkom (»il soler del detto Santo« je izdelal beneški kipar Giovanni Maria Verchali), oba sta bila tudi pozlačena (pozlatil ju je Benečan Antonio Burri), »per maggior sicurezza della statua sul soler« pa so uporabili »due Vide, una madrevide, e due lame«, ki jih je izdelal Gasparo Albertini (v viru ga imenujejo Fabro oziroma kovač). Zato je mogoče skleniti, da je bratovščina Fanoliju naročila procesijski kip svojega zavetnika; velja tudi omeniti, da Župnija sv. Jurija Piran hrani več podobno zasnovanih in deloma izjemno kakovostnih procesijskih kipov s pripadajočimi podstavki iz obdobja med 18. in 20. stoletjem. Cf.: Daniela MILOTTI BERTONI, Istria. Duecento campanili storici, Trieste 1997, p. 50; Istria. Città maggiori (ed. G. Pavanello, M. Walcher), Trieste 1999, pp. 249–251.
(39) Zahvala za opozorilo na črnokalska oltarja gre Božidarju Premrlu, ZVKDS, Restavratorski center.
(40) Na oltarju je ohranjena kakovostna slika Brezmadežne, delo beneškega slikarja Giuseppeja Camerate (1676–1762), ki je s freskami okrasil tudi strop koprske cerkve sv. Frančiška Ašiškega. Enrico LUCCHESE, Episodi di pittura veneziana in Istria e Dalmazia, Arte in Friuli. Arte a Trieste, 18–19, 1999, p. 231; Enrico Lucchese, Giuseppe Camerata, 1676–1762: San Francesco confortato dalla musica degli angeli, in: Istria. Città maggiori (ed. G. Pavanello, M. Walcher), Trieste 1999, pp. 83–84; Enrico Lucchese, Giuseppe Camerata, 1676–1762: Immacolata Concezione, in: Istria. Città maggiori (ed. G. Pavanello, M. Walcher), Trieste 1999, pp. 84–85; Enrico Lucchese, Giuseppe Camerata, 1676–1762: Sant'Antonio da Padova sconfigge l'Eresia, in: Istria. Città maggiori (ed. G. Pavanello, M. Walcher), Trieste 1999, p. 85; Daniela TOMŠIČ, Cerkev sv. Marije Alietske v Izoli: zgodovinski razvoj in prenova, in: Kultura na narodnostno mešanem ozemlju Slovenske Istre: varovanje naravne in kulturne dediščine na področju konservatorstva in muzeologije (ed. S. A. Hoyer), Ljubljana 2002, pp. 147–166.
(41) TOMŠIČ, cit. n. 40, pp. 156.
(42) Massimo DE GRASSI, Altarista istriano, seconda metà XVIII secolo: Altare della Beata Vergine Addolorata, in: Istria. Città maggiori (ed. G. Pavanello, M. Walcher), Trieste 1999, pp. 191–192.

Slikovno gradivo
1. Glavni oltar, cerkev Marije Zdravja, Piran (foto: Igor Weigl)
2. Oltar sv. Rešnjega telesa, cerkev sv. Mavra, Izola (foto: Daniela Tomšič)
3. Glavni oltar, cerkev sv. Lucije, Lucija (foto: Vesna Kamin Kajfež)
4. Glavni oltar, cerkev sv. Štefana, Piran (foto: Igor Weigl)
5. Stranski oltar, cerkev sv. Štefana, Piran (foto: Igor Weigl)
6. Glavni oltar, cerkev sv. Roka, Piran (foto: Igor Weigl)
7. Stranski oltar, cerkev Marije Alietske, Izola (foto: Mitja Božič)