Prispevek temelji na predavanju z naslovom »Pedagoški vidiki interpretiranja umetnin v muzejih«, ki sem ga na prijazno povabilo Nine Ostan z Zavoda RS za šolstvo imela za profesorje umetnostne zgodovine v okviru študijske skupine za umetnostno zgodovino 19. 1. 2012. Predavanje me je vodilo v premišljevanje o učnih ciljih, vsebinah in metodah na področju likovne umetnosti na srednješolski stopnji, s poudarkom na razvijanju zmožnosti doživljanja likovne umetnosti pri dijakih v okviru področja in (maturitetnega) predmeta umetnostna zgodovina. Ta med drugim predvideva neposreden stik z avtentično likovno umetnino (v muzeju) in v povezavi s tem različne metode (muzejske) interpretacije umetnine. Prav učenju in poučevanju v avtentičnih kulturnih okoljih za doživljanje in razumevanje likovne umetnosti se po besedah Nine Ostan v šolah namenja vse več pozornosti (to pa naj bi veljalo tudi za umetnostno zgodovino na maturitetni stopnji). Prispevek ni povzetek, predelava ali dopolnitev izvedenega predavanja, temveč je samopremislek (moja refleksija predavanja z upoštevanjem odzivov udeležencev). Izhajajoč iz učnega načrta za umetnostno zgodovino na maturi razmišljam o pedagoških vidikih interpretiranja umetnin v muzejih, in sicer naprej z vidika opredelitve estetskega doživljanja v okviru namena in ciljev učnega načrta, nato z vidika možnosti izvajanja učnega načrta (praktičnih vprašanj o razvijanju zmožnosti estetskega doživljanja), na koncu pa še z vidika kakovosti pouka (potrebnega znanja oziroma kompetenc učitelja). Refleksija je kratka; namenjena je profesorjem umetnostne zgodovine in drugim pedagogom na področju likovne umetnosti, pa tudi visokošolskim učiteljem, ki izobražujejo in usposabljajo profesorje umetnostne zgodovine.

Učni načrt za umetnostno zgodovino kot maturitetni predmet v gimnazijah (Učni načrt. Umetnostna zgodovina: gimnazija: splošna, klasična gimnazija: matura) obsega 280 ur pouka umetnostne zgodovine. Osnovni namen predmeta je pri dijaku razviti »razumevanje likovne umetnosti, njenega razvoja in družbene vloge« (str. 5). Učni načrt ima te splošne cilje (str. 6): razviti zavest o zgodovinskem razvoju likovne umetnosti; oblikovati kritičen pogled na izbrana reprezentativna dela slovenske in svetovne umetnosti; usposobiti za razumevanje in analizo umetniškega dela ter umevanje idejnih zasnov v umetnosti; razviti občutljivost za lepoto, doživljanje in vrednotenje umetnin in umetnostne dediščine; predstaviti povezavo in soodvisnost med ustvarjanjem, umetniškim delom in družbenim okoljem; spodbuditi k zavedanju o vlogi vizualne kulture in estetske razsežnosti v sodobni družbi; okrepiti zavest o narodni umetnostni identiteti kot vrednoti v sodobnih globalizacijskih procesih; izostriti občutljivost za stvaritve preteklosti in s tem za njihovo vrednotenje ter skrb, odgovornost in varovanje; razviti pozitiven odnos do domače ter tuje umetnostne in kulturne dediščine; vzbuditi interes za različne oblike izražanja in navesti na strpnost ter kritično sprejemanje različnih stališč do umetnosti in na kulturo dialoga; razviti sposobnost besednega izražanja v opisovanju umetniških del in pojavov ter v utemeljevanju stališč, meril in pogledov na likovno umetnost; oblikovati kritičnost v vrednotenju likovne ustvarjalnosti in spodbuditi lastno ustvarjalnost; naučiti pravilne uporabe različnih virov ter kritičnega iskanja in vrednotenja informacij; razviti sposobnost samostojnega učenja in oblikovanja konceptov. (V učnem načrtu za likovno umetnost, ki obsega 35 ur pouka likovnega snovanja in 35 ur pouka umetnostne zgodovine, najdemo iste splošne učne cilje. Ta »sestavljeni« učni načrt si zasluži posebno in drugo obravnavo.) Tem splošnim ciljem sledijo specifični cilji in vsebine, s katerimi se specifični cilji dosegajo, ti pa so še obsežnejši.

Navedeni cilji so v jedru naravnani k razvijanju zmožnosti estetskega doživljanja, ki vključuje obiskovanje muzejev kot avtentičnih okolij za doživljanje in razumevanje likovne umetnosti. Namen predmeta umetnostna zgodovina po mojem mnenju namreč ni posredovati faktografskega znanja o likovni umetnosti in umetniških delih, temveč (s pomočjo tega znanja) usposobiti dijake za samostojno in celostno dojemanje likovnih umetnin, za ustvarjalni odnos do umetnostne dediščine in likovnega ustvarjanja in za doživljanje užitka, ki ga nudi neposreden stik z umetnino. To je v bistvu mogoče le ob srečanju z avtentičnim umetniškim delom, eden najpomembnejših prostorov za estetsko doživljanje pa je muzej. Z izrazom muzej mislim tako na umetnostne muzeje (galerije), muzeje, ki med drugim hranijo umetnostne zbirke (ta tip muzeja v slovenskem prostoru prevladuje), likovna razstavišča (galerije brez zbirk) kot tudi na druge prostore oziroma območja umetnostne dediščine. »Čuta za estetiko« (str. 5) ni mogoče v polnosti razviti ob reprodukcijah, reprodukcije pa so sestavni del šolskega pouka umetnostne zgodovine (pouka brez reprodukcij pravzaprav ni). Zato se na tem mestu postavljajo didaktična vprašanja, kot so: v kolikšni meri zastavljeni cilji in vsebine učnega načrta, ki jim učitelj mora slediti v okviru predpisanega števila ur, dopuščajo neposreden stik z likovnimi umetninami, za obisk katerih muzejev, galerij, umetnostnih spomenikov, krajev se učitelji – zlasti glede na specifične cilje predmeta – pravzaprav odločajo in na kakšne načine (s kakšnimi didaktičnimi pristopi) učitelji z učnimi dejavnostmi v muzejih dopolnjujejo pouk umetnostne zgodovine v šoli.

Tako se odprejo praktična vprašanja o razvijanju zmožnosti estetskega doživljanja. Kako »oblikovati čut za estetiko«, »razvijati kritičen odnos do likovnih stvaritev«, »krepiti zavest o identiteti« itd.? Raziskave psihologov, sociologov, pedagogov in likovnih teoretikov o naravi estetskega doživljanja so že zdavnaj prinesle spoznanje, da spoznavanje in doživljanje umetnin ni nekaj samoumevnega in enostavnega, da ljudje nimamo (posebnega) čutila za estetiko in da se estetskega doživljanja ni mogoče naučiti (na takšen način, kot se naučimo podatka, ki ga preberemo ali slišimo), temveč ga je, podobno kot branje, treba privzgojiti. Gre za zmožnost ali v sodobnem evropskem jeziku kompetenco, ki jo je mogoče usvojiti le z neposrednim in lastnim doživljanjem. Pri tem ne zadostuje zgolj srečanje z umetniškim delom – tega moramo nadgraditi z (usmerjenim) zaznavanjem, opazovanjem, pogovorom, predvsem pa s (sistematičnim) omogočanjem, da dijak pride do lastnih doživetij umetniškega dela. Vodeni ogledi muzejev, kjer dijaki poslušajo vnaprej izoblikovane in zaključene razlage učitelja ali muzejskega pedagoga, so neprepričljivi oziroma neučinkoviti, saj dijaku ne omogočajo neposrednih lastnih estetskih doživetij. (Takšni ogledi ponavadi pomenijo obravnavo 15 umetnin ali več v eni šolski uri. Povsem jasno je, da pogovorov pred umetninami in drugih učnih metod, ki bi dijaku omogočale lastna doživljanja, izražanje teh doživljanj (vtisov, občutkov, mnenj) ter spoznavanje doživljanj drugih, s tem pa spoznanje, da umetnost doživljamo različno, pri takem ogledu ne more biti.) Ogled muzeja (in pouk umetnostne zgodovine sploh), ki temelji na razlaganju »utemeljenih« interpretacij umetniških del in naštevanju umetnostnozgodovinskih podatkov (in naštevanju umetnin!), ne spodbuja dijakovega lastnega doživljanja, razumevanja in vrednotenja.

Ker so učitelji tisti, ki se odločajo za obiske muzejev, oglede pa izvajajo tudi sami, se končno postavi tudi vprašanje o njihovi usposobljenosti za kakovostno pedagoško delo. Raziskave na področju izobraževanja učiteljev in edukacijskih ved kažejo, da na učiteljevo delo v veliki meri vplivajo njegove lastne predhodne izkušnje in iz teh izvirajoča prepričanja. Poučevanje je torej odvisno od stališč, vrednostnih preferenc in odnosa učitelja do njegovega pedagoškega dela, vse to pa je pogojeno z njegovimi lastnimi predhodnimi učnimi izkušnjami in znanjem – v našem primeru z znanjem in izkušnjami, pridobljenimi v okviru študija umetnostne zgodovine. Zastavlja se vprašanje, v kolikšni meri profesorji umetnostne zgodovine poznajo (naravne) procese zaznavanja, doživljanja in razumevanja likovnih umetnin, pomenotvorne strategije ob neposrednem stiku z umetniškimi deli, pomen čustvenega odzivanja za zanimanje za likovno umetnost in posledično za njeno razumevanje ter metode za spodbujanje zmožnosti estetskega doživljanja.*

* Avtorica pripravlja doktorsko disertacijo v okviru študijskega programa izobraževanja učiteljev in edukacijskih ved (smer: poučevanje na področju umetnosti) na Pedagoški fakulteti Univerze v Ljubljani (op. ur.).