Mateja KOS
Zgodbe iz steklenega gozda
Sodobno finsko steklo, Narodni muzej Slovenije, 19. 1.–1. 4. 2012
Razstava v sodelovanju Finskega muzeja stekla v Riihimäkiju, Veleposlaništva Finske v Ljubljani in Narodnega muzeja Slovenije
Razstavni katalog Finnish Glass Art 2005–2010, cena 12 €
Postavitev razstave v NMS: Mojca Gabrič in Vid Zabel

V svojem govoru na otvoritvi razstave Sodobno finsko steklo 2005–2010 je Tanja Pak v zvezi s steklom uporabila besedo magija. Steklo kot material ima lastnosti, ki jih oblikovalka čuti kot magijo, kot pretok nenavadne energije med njo in snovjo, kot nekaj čudežnega, kar skozi proces, ki ga lahko razumemo kot transfiguracijo, postane sijajno, čudovito, popolno.
Steklo velja za nenavaden material že od prvih začetkov uporabe, čeprav takrat še niso vedeli, da gre pravzaprav za zamrznjeno tekočino. Možnost, da iz najpreprostejših naravnih surovin, namreč peska, kamenja in lesa s pomočjo ognja nastane popolnoma prozorna, kristalno čista snov, je že sama po sebi na robu čarovnije.
Zaradi prozornosti, čistosti, inertnosti in velike možnosti oblikovanja je bilo steklo zelo iskan plemenit material. Kot snov za namizno, predvsem pivsko posodje, je bilo zelo zaželeno že v antiki, svoj drugi vrhunec pa je doživelo v srednjem veku, z razvojem steklarstva v Benetkah. Beneške (kasneje muranske) steklarne so bile v času od 12. do konca 16. stoletja standard za okus, modo in prestiž. Gojili so zelo različne tehnike oblikovanja stekla, najznačilnejša med njimi je morda tehnika oblikovanja pred lučjo, ki omogoča izdelavo optičnega okrasa, namreč nataljevanje stekla različnih barv in oblik na polizdelek. Barvno in brezbarvno steklo, poslikano in nataljeno ter oblikovano s steklarskim orodjem v fantazijske oblike, je še danes zaščitni znak beneških steklarn.
Pozneje, v začetku 17. stoletja, so na kraljevem dvoru v Pragi odkrili novo tehniko, namreč brušenje in graviranje stekla. Nova tehnika je zahtevala prilagoditev sestave steklene mase, ki je morala postati trša, po drugi strani pa je morala omogočiti rezanje površine. Izdelki iz brezbarvnega prozornega stekla z vgraviranimi motivi in brušeno dekoracijo so postali novi standard oblikovanja stekla, ki je prevladoval do druge polovice 19. stoletja. Zanimivo je, da so prav to vrsto okrasa, namreč brušeno dekoracijo, posnemali prvi izdelki iz strojno stiskanega stekla v ZDA. V dobi historičnih slogov, nekako po letu 1850, so se oblikovalci stekla lotili preučevanja starih beneških tehnik. Na novo so jih odkrili, in svet oblikovanja stekla je spet postal bolj barvit, artefakti pa fantastičnih oblik in nenavadnih dekorativnih struktur.
Druga polovica 19. stoletja je torej čas eksperimentiranja s tem nenavadnim materialom in tudi čas nastanka prvih artefaktov, ki jih lahko uvrščamo na področje kiparstva v steklu. V tem času so nastale nekatere še danes delujoče steklarne, v njih pa so se zaposlili (ali z njimi sodelovali) industrijski oblikovalci.
Tudi nekatere finske steklarne so v tem času doživljale razcvet, čeprav se je steklarstvo tam, na daljnem severu Evrope, razvilo nekoliko pozneje kot drugod, namreč v 2. polovici 18. stoletja (v Sloveniji, na primer, v dvajsetih letih 16. stoletja).

Finsko oblikovanje stekla je že zadnjih sedemdeset let pojem in eden od temeljev skandinavskega oblikovanja. Kot njegova prva ikona in ena od pomembnih ikon oblikovanja sploh služi vaza Savoy iz leta 1936, delo arhitektov Alvarja Aalta in njegove žene Aino. Del opreme kavarne Savoy v Helsinkih je bil leta 1937 razstavljen na svetovni razstavi in je že tam vzpodbudil veliko zanimanje. Vaza je nastala kot natečajni projekt steklarne Karhula – Iitala. Natečaji za pripravo kolekcij stekla in posameznih izdelkov so značilnost skandinavskih steklarn, ki v nasprotju z ostalimi evropskimi pogosto niso najemale oblikovalcev, ampak so raje pridobivale ideje in načrte na tak način. Kupci so tako kolekcije povezali z oblikovalci; kolekcije so bile torej avtorska dela in ne anonimna kot drugod. Na enak način nastajajo novi izdelki še danes.
Danes doživlja finsko steklarstvo podobno usodo kot steklarstvo drugod po svetu. Tovarne propadajo, obrati se združujejo. Nekateri med njimi, tudi Iitala, najemajo oblikovalce od drugod, le redko domače. Zato ni naključje, da najpomembnejši sodobni oblikovalci, namreč Anu Penttinen, Mikko Laakkonen in Markku Salo, sodelujejo s turško steklarno Paşabahçe iz Beykoza ob Bosporju.

Finski muzej stekla je referenčna ustanova za to področje. Nastanjen je v poslopju bivše steklarne Riihimäki, v muzej pa jo je preuredil znani oblikovalec stekla Tapio Wirkkala. Od leta 1985 se muzej intenzivno posveča promociji oblikovalcev in steklarstva. Prav muzealizacija je eden od načinov, kako Finska promovira svoje oblikovalce in s tem tudi industrijo. Zato so pripravili cikel razstav, ki vsakih pet let predstavijo aktualno produkcijo. Prva je zajemala čas od leta 1980 do leta 1985, zadnja, za obdobje od leta 2005 do leta 2010, pa trenutno gostuje v Ljubljani.
Za omenjeno razstavo, namreč Sodobno finsko steklo 2005–2010 (Finnish Art Glass 2005–2010), so iz svoje obsežne zbirke izbrali 63 oblikovalcev in njihove izdelke v obliki potujoče razstave poslali po Evropi. Prvotna razstava – najprej so jo pripravili v lastnem muzeju – je predstavljala še enkrat toliko ustvarjalcev, v Narodnem muzeju Slovenije, ki je prva postaja, pa je predstavljen izbor najboljših izmed njih. Značilnost razstavnega cikla, prav tako pričujoče razstave, je velik delež mladih oblikovalcev, tudi tistih, rojenih po letu 1985, ki svojo oblikovalsko pot pravzaprav šele začenjajo. Možnost, da se kljub mladosti predstavijo občinstvu doma in v svetu, gotovo vpliva na njihovo ustvarjalnost.

Kaj nas torej čaka, ko se sprehodimo po gozdu (vitrine so postavljene med drevesi, namreč kartonskimi valji, ki simulirajo gozd; ta se razprostira v atriju muzeja in predstavlja eno od značilnosti Finske)? Vsekakor predmeti, ki jih, glede na sloves skandinavskega oblikovanja, nikakor ne bi umestili tja. Skandinavsko oblikovanje, tudi finsko, je v naši zavesti povezano z modernizmom, s premisami industrijskega oblikovanja, kot jih je razvila šola za oblikovanje in arhitekturo Bauhaus. Njegove značilnosti so preproste, čiste linije, poudarjena funkcionalnost, ki je istočasno tudi okras, poudarek na optičnih značilnostih stekla in primernost za industrijsko izdelavo. Pričujoča razstava to ikonično obdobje preskoči oziroma ga nadgradi s pregledom današnjega stanja na področju oblikovanja stekla.
Kot hommage temu obdobju so v dveh vitrinah razstavljeni predmeti, izdelani v tradiciji funkcionalizma. Med njimi prevladuje tako imenovano reciklirano steklo, ki tu nastopa v drugem pomenu, kot ga poznamo iz vsakdanjega življenja: oblikovalec namreč iz že izdelanega predmeta, na primer steklenice, s tehniko pred lučjo oblikuje nov izdelek.
Predstavitev sodobnega oblikovanja stekla je glede na naše izkušnje s skandinavskim oblikovanjem nenavadna, celo presenetljiva. Preproste oblike in zadržane barve je tudi na Finskem zamenjala množica nenavadnih oblik, barv in struktur. Lahko bi rekli, da je prevladala druga smer, ki je, podobno kot funkcionalizem, zaznamovala arhitekturo in oblikovanje v dvajsetih in tridesetih letih prejšnjega stoletja. Gre za art dèco, slog, ki je svoje ime dobil šele precej pozneje, v polni meri pa je zaživel na svetovni razstavi leta 1925 v Parizu. Značilne so močne, žive barve, geometrijske oblike, bogati folklorni vzorci in podobno. Art dèco je, po vnovičnem razcvetu v šestdesetih letih 20. stoletja, ponovno prevladal v devetdesetih in interierje, posamezne predmete za vsakdanjo rabo in celo fasade stanovanjskih hiš obarval v žive barve in pisane, intenzivne vzorce.
V finskem steklarstvu je barvitost in slikovitost prevladala, ko so nekatere steklarne povabile k sodelovanju italijanske, predvsem muranske mojstre. Ti so na Finsko uvedli tehnike oblikovanja beneškega stekla, znane že iz srednjega veka.
Poleg uporabnega stekla je na razstavi precej tako imenovanega studijskega stekla, tistega, ki nastaja v ateljejih in ga z drugimi besedami imenujemo tudi umetniško oblikovano steklo. Studijsko steklo je v Evropo prišlo iz ZDA, kjer je bilo zelo priljubljeno. Američani so uporabili metodo, ki je bila v drugi polovici 19. stoletja v uporabi v evropskih tovarnah porcelana in je omogočala unikatno in maloserijsko produkcijo. Na Finskem danes na tem področju dela več oblikovalcev stekla kot v steklarnah.
Slovenci nimamo svoje vaze Savoy. Imamo pa vrhunske sodobne oblikovalce stekla, kot sta na primer Tanja Pak in Janja Lap. Manjka nam samo to, da bi znali izdelke sodobnih slovenskih oblikovalcev tudi ceniti, in to ne samo na deklarativnem nivoju, ampak tudi, ko opremljamo naše domove.

Dominika LUŠIN
Niko Kralj: Neznani znani oblikovalec
Muzej za arhitekturo in oblikovanje, Ljubljana, 15. 12.–4. 3. 2012

V Muzeju za arhitekturo in oblikovanje si lahko ogledamo razstavo o delu Nika Kralja, legende slovenskega oblikovanja. Razstava ima pomenljiv naslov: Niko Kralj: Neznani znani oblikovalec.
Znani zato, ker njegove izdelke poznamo vsi, saj so bili in so še del našega vsakdanjega življenja. Z njimi smo se srečevali povsod – že v vrtcih smo spali na ležalnikih iz perforirane vezane plošče; mnogo javnih prostorov, torej čakalnic, pisarn, dvoran, je bilo opremljenih z linijo stolov Lupina. Stol 4455 je postal znan kot prvi pravi primer industrijskega oblikovanja za masovno proizvodnjo, ki se zopet vrača v mnoge kavarne in domove. Seveda ne moremo mimo Kraljevega najbolj znanega izdelka, stola Rex, ponosa slovenskega oblikovanja, ki je dobil mesto tudi med svetovnimi oblikovalskimi ikonami. Vsi ti kosi pohištva in še nekateri drugi so na ogled v prvem delu razstave, kjer je predstavljeno delo Nika Kralja v okviru kamniške tovarne Stol. Vsi torej poznamo te izdelke, toda le redkokdo ve, da za vsemi stoji ista oseba. In zato torej tudi Niko Kralj, neznani oblikovalec.
Razstava prikazuje Nika Kralja ne le kot plodovitega praktika, temveč tudi kot utemeljitelja oblikovalske stroke na Slovenskem. Temu je posvečen drugi del razstave, ki osvetljuje njegovo raziskovalno in pedagoško delo v okviru Inštituta za oblikovanje na Fakulteti za arhitekturo, gradbeništvo in geodezijo (FAGG). Tu je uspešno združeval eksperimentalno delo in delo, vezano na industrijsko proizvodnjo. Predstavljen je modularni sistem Futura, za katerega je Kralj prejel zlato medaljo na milanskem trienalu, program Savinja, igrače ... Tu lahko razberemo njegov odnos do materiala (za les je menil, da je najboljši material), odnos do uporabnika (nikoli ga ni jemal le kot pasivnega potrošnika, ampak kot kreativnega, aktivnega uporabnika) in odnos do oblikovalskega poklica, ki je na razstavi lepo ponazorjen s citatom: »Danes si vzgoje industrijskih oblikovalcev ne moremo predstavljati brez eksperimentalnih delavnic; ne gre za to, da se nauči študent obrtniških veščin, spoznati mora vse možnosti materiala in njegove obdelave.« To so trije razlogi, zakaj je bil Kralj tako uspešen, zrcalijo pa tudi pomembno razumevanje oblikovanja: to ni le dodana vrednost predmetom, ampak gonilo razvoja in poznejše produkcije izdelka. Ključna pri tem pa sta inovativnost in poznavanje tehnologije materiala.
Poleg izbranih artefaktov in citatov si lahko na razstavi ogledamo tudi originalne skice, načrte in zapiske, v uvodnem delu razstave pa še njegove osebne predmete. Vse to je danes del arhiva Nika Kralja, ki ga je v zadnjih desetih letih pridobil Muzej za arhitekturo in oblikovanje. Ob razstavi je izšla tudi knjiga o njegovem delu, ki vsebuje nekaj njegovih še neobjavljenih besedil, ki sta jo uredili kustosinji razstave Špela Šubic in Barbara Predan.
Razstava je gotovo vredna ogleda, saj na vsebinsko in oblikovno všečen način predstavi vrhunce Kraljevega oblikovanja in njegovo mesto v slovenskem oblikovanju. Navsezadnje so retrospektivne razstave slovenskih oblikovalcev zelo redke in zato toliko bolj dragocene. Obenem je predstavljena tematika zelo aktualna tako za stroko kot tudi za lesno in pohištveno industrijo, ki je pri nas trenutno v nezavidljivem položaju. Kraljev prispevek k razvoju pohištvene industrije je bil izjemen, zato upajmo, da razstava dovolj jasno kaže, v kateri smeri se skrivajo možnosti za nove priložnosti teh gospodarskih panog.
Poseben razmislek pa – zanimivo – ponuja ponudba v muzejski trgovini. Tu lahko kupimo stol Rex (danes ga izdeluje podjetje Impakta) za nekaj manj kot 200 evrov! Kraljevi stoli, vključno z Rexom, so bili tako razširjeni ne le zaradi dobrega oblikovanja, ampak tudi zaradi cenovne dostopnosti. Kraljevo oblikovanje je vedno vsebovalo močno socialno noto – oblikovati kvalitetne izdelke, dostopne vsakomur. Cena kaže na poseben status Rexa v današnjem času; postal je zbirateljski predmet, ki zrcali tehnološke, oblikovne in estetske razmere, v katerih je nastal. Postal je simbol uveljavljajoče se modernosti in modernistične miselnosti v okviru nekdanje skupne države. Postal je tudi del kolektivnega spomina in ima za marsikoga emotivno vrednost. Motiv za nakup Rexa torej danes ni več potreba, ampak želja, za izpolnitev katere pa je treba seči nekoliko globlje v žep.

Slikovno gradivo
1. Vodstvo Špele Šubic (foto Lucija Žižmund).
2. Niko Kralj (foto Lucija Žižmund).
3. Iz arhiva Nika Kralja (foto Lucija Žižmund).
4. 3D predstavitve (foto Lucija Žižmund).
5. Utrinek z otvoritve (foto Lucija Žižmund).
6. Obdobje Stol (foto Lucija Žižmund).
7. Avtorici razstave Barbara Predan in Špela Šubic s Kraljevo hčerko Veroniko Kralj (foto Lucija Žižmund).

Tomislav VIGNJEVIĆ
Nizozemska ars nova in njen zmagoviti pohod po Srednji Evropi
Till-Holger Borchert (ur.): Van Eyck bis Dürer. Altniederländische Meister und die Malerei in Mitteleuropa, kat. raz., Groeningemuseum, Brugge, 29. 10. 2010–30. 1. 2011, Belser Verlag, Stuttgart, 552 str., ilustr.

Vpliv staronizozemskega slikarstva na likovno ustvarjanje v skorajda celotni Evropi 15. stoletja je izjemno fascinantna tema, ki nenehno kliče k novim obravnavam, prezentacijam in raziskavam. Eno najzanimivejših in najodmevnejših tovrstnih razstav z obsežnim katalogom so leta 2002 pripravili muzeji v Bruggeju, njena tema pa so bili vplivi staronizozemskega slikarstva na umetnost sredozemske Evrope.
Till-Holger Borchert, ki je vodil tedanji projekt, je osem let pozneje priredil nekakšno nadaljevanje tega uspešnega prikaza vpliva nizozemskih slikarjev na umetniško ustvarjanje od Portugalske do Italije, in sicer projekt Od Van Eycka do Dürerja. Staronizozemski mojstri in slikarstvo v Srednji Evropi. Vsekakor je razstava izjemen dosežek, saj gre za izčrpno, natančno in obsežno predstavitev vpliva in medsebojne povezanosti staro nizozemskega slikarstva in umetnosti v Srednji in Vzhodni Evropi. Tako je s katalogom te razstave nastala natančna prezentacija problematike, ki že več kot stoletje vedno znova zbuja interes umetnostne zgodovine. Predvsem prinaša ta katalog nove vpoglede in izčrpno obravnavo ogromnega vpliva in spodbud, ki jih je ustvarjanje nizozemskih mojstrov dalo v tem obdobju umetnosti na obsežnem področju od Kölna do Vzhodne Evrope.
V časovni okvir od dokončanja Gentskega oltarja (1432) do Dürerjevega potovanja na Nizozemsko v letih 1520–1521 so umeščene uvodne študije in kataložni del, kjer so predstavljene posamezne regije oziroma dežele. Razprave se začnejo s študijo o prenovi slikarstva na Nizozemskem Till-Holgerja Borcherta, sledi razprava o importu nizozemskih oltarjev v tem času, kjer je Reinhard Karrenbrock predstavil ta pomemben način razširjanja nizozemskih inovacij na področju likovne umetnosti v Srednjo Evropo.
Stephan Kemperdick se nato posveča delovanju in vplivom prve generacije slikarjev na Nizozemskem. Zgledovanje po Rogierju van der Weydnu pa je predmet razprave Antje-Fee Köllermann, sledita prispevek o umetniških izmenjavah med Nizozemsko in Nemčijo v Dürerjevem času (Juliane von Fircks) in prispevek o risbi med Janom van Eyckom in Dürerjem (Guido Messling).
O izjemno pomembni vlogi grafičnih listov pri posredovanju in razširjanju novih likovnih formulacij piše Christof Metzger, ki svojo razpravo zaključuje prav s primerom Maškega mojstra in njegovega posnemanja grafike Mojstra E. S. na freskah sv. Krištofa in Križanja na Mačah. Ingrid Ciulisová je prispevala pregled vplivov Schongauerjevih grafičnih listov v umetnosti srednjevzhodne Evrope.
V kataložnem delu so s posameznimi umetninami predstavljene dežele, začenši z Nizozemsko, Vestfalijo in obmorsko regijo Nemčije, sledijo Köln, Švabska in Gornje Porenje, pa Bavarska, Frankovska in Avstrija. Vzhod je predstavljen z ustvarjanjem na Češkem, Poljskem, v Šleziji in na Madžarskem. Vsaka regija je predstavljena z uvodno študijo, ki ji sledijo kataložne enote o posameznih umetninah.
Med temi je v okviru avstrijskega slikarstva na straneh 462–3 (kat. št. 258) zastopan tudi Mojster Kranjskega oltarja s triptihom z Objokovanjem Kristusa na srednji tabli, ki je v zasebni lasti. Besedilo, ki ga je podpisal Till-Holger Borchert, bolj ali manj natančno povzema stanje raziskav in navaja vso relevantno literaturo.