Meni je stalno kao najbolje umjetničko školovanje lebdjela pred očima praktična saradnja učenika uz majstora, na samome djelu, otprilike onako kao u doba Renesanse; drugim riječima, vjerujem da bi mlad umjetnik od talenta najviše koristi imao, i najviše naučio, gledajući kako stariji radi i pomažući mu pri tome kako može (1).

U Općinskoj dvorani u Orebiću od 4. do 7. listopada održan je znanstveni skup XIII. Dani Cvita Fiskovića, u organizaciji Odsjeka za povijest umjetnosti Filozofskog fakulteta Sveučilišta u Zagrebu, a pod pokroviteljstvom VII. razreda za likovne umjetnosti HAZU. Ovogodišnji skup na temu Majstorske radionice u umjetničkoj baštini Hrvatske okupio je tridesetak izlagača iz Hrvatske, Slovenije te Bosne i Hercegovine.
Akademik Igor Fisković prigodnim je pozdravnim riječima otvorio skup u petak ujutro. Uslijedila su izlaganja o kamenoklesarskim radionicama ranog srednjeg vijeka na području srednje i južne Dalmacije, od kojih se izdvajaju ona Ivana Josipovića, Ivana Basića, Meri Zornije te Miljenka Jurkovića. Kronološkim slijedom, medijevističke su se teme, zaključno s 15. stoljećem, nastavile u drugoj i trećoj sekciji. O zidnom slikarstvu, iluminiranim rukopisima, zlatarskim i drvorezbarskim radionicama govorile su, između ostalih, Nikolina Maraković, Rozana Vojvoda, Marijana Kovačević i Barbara Španjol – Pandelo.
Drugi dan skupa u potpunosti je bio posvećen renesansnim temama, uz iznimku one Katarine Alamat Kusijanović. Na temelju istraživanja provedenih tijekom nedavne restauracije, dubrovačka restauratorica uvjerljivo predlaže redatiranje i reatribuciju poliptiha s Koločepa i Lopuda u drugu polovinu 14. stoljeća, umjesto do sada uvriježenih Matku Junčiću nedugo nakon 1452. godine. Uslijedio je blok referata o uvijek aktualnoj temi - Jurju Dalmatincu, Andriji Alešiju i Nikoli Firentincu te njihovim radionicama. Vrijedne doprinose katalogu kamene skulpture Kvarnera te organizaciji kamenoklesarskih radionica u Dubrovniku, obitelji Andrijić i Sanmicheli predstavljaju izlaganja Marijana Bradanovića, Renate Novak Klemenčič, Gorana Nikšića te Larisa Borića.
Zaključni niz predavanja drugoga dana, o renesansnom slikarstvu, započela je vrsna poznavateljica slikarstva ikona, Zoraida Demori Staničić koja se je ovom prigodom pozabavila sistematizacijom italo-kretskog slikarstva u nas. Ivana Čapeta Rakić govorila je o radionici obitelji Santa Croce, s naglaskom na tehnologiju rada pojedinih članova iste, a Ljerka Dulibić o problematici talijanskih restauratorskih radionica u drugoj polovini 19. stoljeća na primjerima iz zbirke talijanskog slikarstva Strossmayerove galerije starih majstora. O djelovanju radionica velikana venecijanskog cinquecenta Tiziana i Tintoretta, te njihove formativne utjecaje na umjetnička zbivanja druge polovine 16. stoljeća djelomično je rasvijetlila Nina Kudiš. Izlaganje s nizom novih atribucija zaključeno je pripisivanjem oltarne pale s prikazom isusovačkih svetaca u crkvi svetog Antuna Opata u Lastovu, na istoimenom otoku, rimskom baroknom slikaru Giovanniju Battisti Gaulliju, zvanom Baciccio.
Od izlaganja održanih u prvom dijelu posljednjeg dana, posvećenih baroknoj tematici, izdvajaju se ona Damira Tulića i Mateja Klemenčiča o altarističkim i skulptorskim radionicama Alvisea Tagliapietre i Francesca Robbe te Dubravke Botice o graditeljskim radionicama u sjeverozapadnoj Hrvatskoj i vezama sa Štajerskom. Posljednja sekcija ovogodišnjeg skupa bila je posvećena istaknutim hrvatskim umjetnicima 20. stoljeća poput Pavla Bilinića, Ivana Meštrovića i Drage Iblera.
Nakon zaključne sekcije izlaganja sudionici su obišli spomenike na otocima Badiji i Korčuli, a prethodnih dana rodnu kuću Cvite Fiskovića te župnu crkvu u Orebiću. Tradicionalno je, također, predstavljen zbornik radova s prethodnog simpozija, XII. Dana Cvite Fiskovića – Metamorfoze mita. Svakako valja spomenuti da je u zaključnoj sekciji drugoga dana studentima zagrebačkog Odsjeka za povijest umjetnosti, ovogodišnjim dobitnicima Rektorovih nagrada, pružena prilika da se predstave stručnoj javnosti.
Unutar široko postavljenog okvira teme simpozija prezentirana su istraživanja i metodologije iz različitih polja povijesti umjetnosti, od kasne antike do 21. stoljeća. Niz novih spoznaja i promišljanja potaknuo je rasprave koje su ukazale na brojna, još uvijek, otvorena pitanja oko formiranja te djelovanja radionica.

(1) Riječi Ivana Meštrovića prilikom odstupanja s Akademije 1932. godine. Citat je preuzet iz izlaganja kolegice Barbare Vujanović koja mi je ljubazno ustupila podatke o izvoru te joj se ujedno zahvaljujem. Arhiv za likovne umjetnosti HAZU, Jedan sat kod Meštrovića, Jutarnji list, Zagreb, 22/1933., 7532 (18.I), 6.

Slike

1. Predavanje dr. Damirja Tulića (foto Danijel Ciković)

2. Ogled Korčule (foto Matej Klemenčič)

Razstava z naslovom I colori della seduzione. Giambattista Tiepolo e Paolo Veronese, ki so jo organizirali Civici Musei e Gallerie di Storia e Arte di Udine in je na ogled v Vidmu od 17. novembra do 1. aprila 2013, prinaša vrsto novosti v raziskovanju slikarskih opusov dveh beneških velikanov: Giambattiste Tiepola (1696–1770) in Paola Veroneseja (1528–1588). Letošnja razstava je rezultat večletnega raziskovanja in sodelovanja več inštitucij v sklopu projekta Udine: Città di Tiepolo ter tretja po vrsti, posvečena Tiepolu in njegovemu opusu (Giambattista Tiepolo tra scherzo e capriccio, 2010, ter Il giovane Tiepolo. La scoperta della luce, 2011).

Razstava je razdeljena na štiri tematske sklope t. i. teme veronesiane, pri čemer sta v ospredju Tiepolo in Veronese ter njune izvedbe istih motivov. Avtorjem razstave je poleg slik za razstavo uspelo pridobiti tudi številne risbe, grafike in skice (bozzetti). Mnoge umetnine so za to priložnost posodile najpomembnejše evropske muzejske ustanove, med drugim Galleria degli Uffizi v Firencah, Victoria and Albert Museum v Londonu, Ashmolean Museum v Oxfordu, Louvre v Parizu, Schlossmuseum v Weimarju in Städel Museum v Frankfurtu. V poseben dialog, ki se je spletel med Veronesejem in Tiepolom, obiskovalca uvajata Tiepolova risba in akvarelna pripravljalna študija za sliko Srečanje Antonija in Kleopatre (1746–1747, Victoria and Albert Museum, London), kjer se je veliki mojster odločno naslonil na svojega predhodnika in njegovo izvedbo pripravljalne študije za motiv Svatbe v Kani Galilejski (danes jo hrani National Gallery, London). Tako je prvi del razstave posvečen prizorom slavnostnih pogostitev in večerij. V tem delu so predstavljena dela z motivom Srečanje Antonija in Kleopatre, ki jih je Tiepolo ustvaril v štiridesetih letih 18. stoletja. Pri tem se je naslonil na Veronesejeve rešitve, ki uprizarjajo slavnostne večerje pred bogato arhitekturno kuliso. Drugi sklop na razstavi predstavlja motiv Poklon Svetih treh kraljev.
Tretji sklop – tudi najobsežnejši – je posvečen motivu Najdenje Mojzesa. Srce razstave je Tiepolova slika Najdenje Mojzesa, ki je bila v dvajsetih letih 19. stoletja razrezana na dva dela (osrednji del z Mojzesom, ki ga danes hrani Scottish National Gallery v Edinburgu, ter manjši del z vojščakom iz zbirke Agnelli v Torinu) in je tokrat prvič po skoraj dvestotih letih ponovno predstavljena kot celota (sl. 1). Na žalost je deli, ki sta nekoč sestavljali celoto, doletel različen pristop pri restavriranju; to je vidno predvsem v različnem koloritu. Sliko je Tiepolo ustvaril med letoma 1736 in 1738 za bogatega Benečana Andreo Antonia Giuseppeja Cornerja (1672–1742) in njegovo palačo Corner della Regina, ki jo je leta 1725 zasnoval Domenico Rossi. Kakšna je bila prvotna zasnova slike, je moč predpostavljati na podlagi ohranjene kopije Tiepolovega sina Giandomenica (1727–1804), ki jo danes hrani Staatsgalerie v Stockholmu (datirana 1750–1760). Zgled je Tiepolo našel v Veronesejevi rešitvi istega motiva (okoli 1582, Musée des Beaux Arts, Dijon), hkrati pa je dodal svoj značilen kolorit in svojevrstne detajle - faraonovo hčer je upodobil kot uglajeno beneško damo.
Četrti, zadnji del je posvečen temi Ugrabitev Evrope. Mit, ki je v umetnosti neštetokrat upodobljen, so umetniki črpali iz druge knjige Ovidijevih Metamorfoz. Že v opusu Paola Veroneseja najdemo nekaj različic tega motiva (slike danes hranijo Palazzo Ducale v Benetkah, Musei Capitolini, Pinacoteca Capitolina v Rimu, Staatliche Kunstsammlungen, Gemäldegalerie Alte Meister v Dresdnu, National Gallery v Londonu) (sl. 2). Leta 1743 je tako Francesco Algarotti (1712–1764), kritik in trgovec z umetninami, takrat svetovalec za umetnost pri poljskem kralju Avgustu III., naročil pri tedaj že uveljavljenem Tiepolu kopijo Veronesejeve Ugrabitve Evrope (Scottish National Gallery, Edinburg) (sl. 3). Med drugim je Veronesejevo sliko Algarotti predlagal tudi za dopolnitev kraljeve zbirke (danes jo hrani Staatliche Kunstsammlungen, Gemäldegalerie Alte Meister, Dresden). Tiepolo in Algarotti sta bila več kot očitno tesna prijatelja, saj leta 1743 Tiepolo piše svojemu prijatelju iz Ville Cordelline blizu Vicenze: »mi sarebbe più caro star un giorno in compagnia Sua a parlare di pitura che tutti li divertimenti di questa villa, che mi creda non è pochi« (»veliko ljubše mi je preživeti dan v Vaši družbi in govoriti o umetnosti kot prisostvovati vsem zabavam v tej vili, ki jih zagotovo ni malo«). Algarotti pa je Tiepola označil za Veronesejevega največjega tekmeca. Naslonitev na Veroneseja je pri Tiepolu pomenila lastno interpretacijo tako religioznih kot tudi antičnih tem s čudovito postavitvijo arhitekturne perspektive in detajlov iz narave ter zajemanje palete čistih barv in senc. Glavnemu delu razstave sledi še majhen sklop v 10. sobi stalne postavitve, kjer so na ogled dve sliki Sv. Frančišek Saleški in Angel varuh iz videmske cerkve sv. Magdalene ter stropna slika Zmagoslavje Kreposti in Plemenitosti nad Nevednostjo iz videmske palače Caiselli (skico hrani Museo Poldi Pezzoli, Milano).

Kompleksno zasnovano razstavo spremlja tudi obsežen znanstveni katalog, ki sta ga uredila kustosa razstave Linda Borean in William L. Barcham (sl. 4). Prvi del kataloga je posvečen posameznim študijam, ki so jih prispevali William L. Barcham (Giambattista Tiepolo e Paolo Veronese, un duetto a una voce sola, str. 23-48), Elio Franzini (Imitare ed emulare: a partire dal »caso Tiepolo«, str. 51-61), Linda Borean (Paolo Veronese nel collezionismo veneziano del Settecento, str. 63-81) in Caterina Furlan (»La main fait l'esprit ...«. Aspetti del disegno in Tiepolo e Veronese, str. 83-105). Sledita katalog razstavljenih del po tematskih sklopih, ki jim sledimo že na razstavi, in obsežna bibliografija.

Op. avtorja: Za dovoljenje za objavo fotografij z razstave se zahvaljujem dr. Lindi Borean.

Slikovno gradivo:
1. Pogled na razstavo: Tiepolo, Najdenje Mojzesa
2. Pogled na razstavo: Veronese, Ugrabitev Evrope
3. Pogled na razstavo: Tiepolova replika Ugrabitve Evrope (oljna slika na desni)
4. Naslovnica kataloga I colori della seduzione. Giambattista Tiepolo e Paolo Veronese

Katarina METELKO
Zmagovalno oblikovanje v Galeriji Kresija
Zmagovalno oblikovanje. Izbor del slovenskih oblikovalcev, nagrajenih z zlatimi medaljami na bienalih industrijskega oblikovanja, iz zbirke Muzeja za arhitekturo in oblikovanje

Od 28. septembra do 4. novembra 2012 je bila v Galeriji Kresija na Stritarjevi ulici v Ljubljani na ogled razstava z naslovom Zmagovalno oblikovanje: izbor del slovenskih oblikovalcev, nagrajenih z zlatimi medaljami na bienalih industrijskega oblikovanja, iz zbirke MAO. Razstava je bila eden izmed dogodkov, ki so spremljali razstavo Bienale oblikovanja – BIO 23. Razstavo so tako strokovnjaki kot obiskovalci sprejeli z navdušenjem, saj je z nekaj razstavljenimi deli prikazala zgodovino oblikovanja na Slovenskem. Ker kataloga ob razstavi ni bilo, naj ga nadomesti teh nekaj vrstic s predstavitvijo razstavljenih predmetov, ki so naredili največji vtis na obiskovalce.
Razstavo Zmagovalno oblikovanje sta pripravili kustodinji Muzeja za arhitekturo in oblikovanje, Cvetka Požar in Špela Šubic, ki sta pripravili tudi daljša predstavitvena besedila, ki so delno povzeta pri spodaj omenjenih eksponatih. Avtorici sta na ogled postavili dvajset predmetov, ki so pomemben del zgodovine industrijskega in grafičnega oblikovanja na Slovenskem.
Najstarejši med razstavljenimi deli je bil usnjeni stol Janeza Lajovica iz leta 1962. Arhitekt Janez Lajovic ga je oblikoval za hotel Prisank v Kranjski Gori, zato se stol največkrat navaja pod imenom Prisank. Njegovo ogrodje je leseno, medtem ko je Lajovic za sedišče in naslonjalo izbral usnje. Za hotel Prisank so takrat izdelali omejeno serijo stolov (okoli 150), poenostavljena različica stola pa je pozneje polnila še mnoge javne prostore. Stol Prisank sodi med eksponate, ki so na razstavi poželi največ pozornosti, morda prav zaradi zanimivega detajla, tj. kovinske sponke, s katero je vpeto usnjeno naslonjalo.
Poleg Janeza Lajovica je na prvi razstavi BIO leta 1964 zlato medaljo dobil tudi Andrej Čufer. Za podjetje Elan iz Begunj je oblikoval smučarsko palico s plastičnimi ročaji in krpljami.
Med slovenskimi industrijskimi oblikovalci je vsekakor treba posebej omeniti Marka Turka. Na bienalih industrijskega oblikovanja največkrat nagrajeni avtor je leta 1988 prejel zlato medaljo za kondenzatorski studijski mikrofon, ki ga je izdelal sam v svojem Elektroakustičnem laboratoriju. Marko Turk je prvi slovenski oblikovalec, katerega delo je vključeno v stalno zbirko slavnega newyorškega Muzeja za moderno umetnost MoMA, zato ni naključje, da nas je prav podoba tega mikrofona vabila na razstavo.
Na razstavi so bili predstavljeni tudi oblikovalci mlajše generacije. Jure Miklavc že od leta 1998 sodeluje s tovarno obutve Alpina Žiri. S smučarskimi čevlji in čevlji za tek na smučeh žanje uspehe na mnogih oblikovalskih tekmovanjih in razstavah. Prav z njegovim oblikovanjem si je tovarna Alpina ustvarila ime po vsem svetu, tako med profesionalnimi tekmovalci kot med rekreativnimi ljubitelji teka na smučeh. Na razstavi je bil na ogled čevelj za smučarski tek Alpina Racing CL, ki ga je Miklavc oblikoval skupaj z Janom Jagodičem leta 2002, zanj pa sta prejela zlato medaljo na 18. bienalu leta 2002.
Kot zadnji med dobitniki zlate medalje za industrijsko oblikovanje je bil predstavljen Ivo Boscarol. S sodelavci je leta 2010 na BIO 22 razstavil prvo serijsko izdelano jadralno letalo z dvema vzporednima sedežema in električnim motorjem za samodejno poletanje – Pipistrel Taurus Electro. Na razstavi je bil predstavljen modelček tega letala. Leto pozneje je Boscarol za nadgradnjo tega modela – štirisedežno jadralno letalo Taurus G4 – skupaj s svojimi sodelavci prejel tudi prestižno nagrado Nase.
Grafično oblikovanje je bilo predstavljeno z devetimi deli. Prva bienalna razstava industrijskega oblikovanja je bila na ogled leta 1964, vendar pa je celostno grafično podobo, po kateri je BIO prepoznaven še danes, šele leta 1968 oblikoval Grega Košak. Pri oblikovanju plakatov za tretjo razstavo BIO je sledil želji organizatorja, da se na plakatih ohranja podoba s številkami. S plastenjem trakov in barv (oranžna, rdeča, vijolična) ter številk od ena do tri pa je opozoril tudi na predhodni razstavi in hkrati napovedal naslednjo.
Med celostnimi grafičnimi podobami je veliko navdušenja poželo delo Matjaža Vipotnika. Za celostno grafično podobo 17. mednarodnega jazz festivala leta 1976 in Jazzovskega društva Ljubljana so ga z zlato medaljo nagradili na BIO 7. Znak za društvo in festival je sicer Vipotnik oblikoval že leto poprej, za 16. festival, za 17. festival pa je zasnoval še plakat z velikim črnim napisom in vžigalicami, brošuro, set dopisnih tiskovin, vstopnic, nalepke, priponke ...
Kot je napisala Cvetka Požar: "Matjaž Vipotnik je v sedemdesetih letih, pa tudi pozneje, plakatno sporočilo oblikoval s fotografijo, ki jo je s pomočjo tiskarske tehnologije nadgradil s posebnimi učinki, kot so prelivanje tonov, poudarjanje z rastrskimi grafičnimi učinki, montaža diapozitivov itd."
Veliko navdušenja in pozornosti je bil tako med slovenskimi kot tujimi obiskovalci deležen plakat Ranka Novaka s podobo razbitega vrča, zlepljenega z obliži, za predstavo Razbiti vrč Heinricha von Kleista. Sodi v serijo plakatov, ki jih je Novak oblikoval za Mestno gledališče v Ljubljani v sezoni 1985/86, nagrajeni pa so bili na 11. razstavi BIO. Serijo plakatov povezujejo enotno oblikovani detajli, na primer trikotnik z napisom imena gledališča in letnico sezone, ki je barvno in kompozicijsko prilagojen vsakemu plakatu posebej. Pri tej celostno oblikovani seriji plakatov in gledaliških listov je, kot je razlagal spremni tekst, očitno zlitje oziroma preplet vplivov tako modernizma švicarskega internacionalnega stila kot t. i. poljske šole, kar se kaže v strogi geometrični kompoziciji, a hkrati bolj sproščeni, metaforični ikonografiji.

Razstavljena dela:

Industrijsko oblikovanje:

1. Zlata medalja na BIO 1
Andrej Čufer, smučarska palica, 1963, Elan, Begunje

2. Zlata medalja na BIO 1
Janez Lajovic, usnjeni stol, 1962, Mizarstvo Šenk, Ljubljana

3. Zlata medalja na BIO 5
Ljuban Klojčnik, Iskra Design, cestni telefonski signalni steber, 1972, Iskra, Zavod za avtomatizacijo, Ljubljana

4. Zlata medalja na BIO 7
Biba Bertok, otroška posteljica Nataša, 1974, Slovenijales, Tovarna lesne galanterije, Rimske Toplice

5. Zlata medalja na BIO 10
Branko Uršič, sistem L, 1983, Stol, Kamnik

6. Zlata medalja na BIO 10
Vladimir Pezdirc, bergla, 1984, ZRI Soča, Ljubljana

7. Zlata medalja na BIO 12
Marko Turk, kondenzatorski studijski mikrofon, 1988, EAL, Ljubljana

8. Zlata medalja na BIO 14
Oskar Kogoj, serija steklenic Piramida, 1994, Ormelvetro, Italija

9. Zlata medalja na BIO 18
Jure Miklavc, Jan Jagodič, čevlji za tek na smučeh Alpina Racing CL, 2002, Alpina, Slovenija

10. Zlata medalja na BIO 19
Rok Oblak, mentor Sima Puintile, kuhalnik Mdula, 2004, WWF, Finska

11. Zlata medalja na BIO 22
Ivo Boscarol in sodelavci, dvosedežno jadralno letalo z uvlačljivim motorjem za samodejno poletanje Pipistrel Taurus Electro, 2009, Ajdovščina, Slovenija

Grafično oblikovanje:

1. Zlata medalja na BIO 3
Grega Košak, celostna grafična podoba BIO 3, 1968, 3. bienale industrijskega oblikovanja, Ljubljana, Jugoslavija

2. Zlata medalja na BIO 5
Judita Skalar, Peter Skalar, Janez Suhadolc, Matjaž Vipotnik, Studio MSSV, celostna grafična podoba Ljubljanske banke, 1969-1972, Ljubljanska banka, Ljubljana, Jugoslavija

3. Zlata medalja na BIO 7
Matjaž Vipotnik, Studio MSSV, celostna grafična podoba 17. mednarodnega jazz festivala, 1976, Jazzovsko društvo, Ljubljana, Jugoslavija

4. Zlata medalja na BIO 10
Judita Skalar, Peter Skalar, Studio MSSV, celostna grafična podoba Konus, 1974-1984, Slovenske Konjice, Jugoslavija

5. Zlata medalja na BIO 10
Ranko Novak, soavtorja Vojteh Ravnikar, Damjan Gale, celostna grafična podoba razstave
Arhitektura skupine Kras, 1984, Obalne galerije, Piran, Cankarjev dom, Ljubljana, Jugoslavija

6. Zlata medalja na BIO 11
Ranko Novak, Studio Znak, plakati in gledališki listi Mestnega gledališča Ljubljana,
1985-1986, Mestno gledališče ljubljansko, Ljubljana, Jugoslavija, fotografija Tone Stojko

7. Zlata medalja na BIO 17
Jože Domjan, gledališki plakati, 1998-1999, Cetis, Celje, Slovensko ljudsko gledališče, Celje, Gimnazija Celje, Slovenija

8. Zlata medalja na BIO 19
Mojca Janželj Tomažič, BeBe com., celostna grafična podoba BOF, 2002, Ljubljana, Slovenija

9. Zlata medalja na BIO 19
Majda Kregar, Miha Kerin, Ambient, spominska plošča v koncentracijskem taborišču Kampor, Rab, 2003, RS, Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve, Ljubljana, Slovenija

Slikovno gradivo:
1. Janez Lajovic, usnjeni stol, 1962
2. Marko Turk, kondenzatorski studijski mikrofon, 1988
3. Jure Miklavc in Jan Jagodič, čevlji za tek na smučeh Alpina Racing CL, 2002
4. Ivo Boscarol s sodelavci, dvosedežno jadralno letalo z uvlačljivim motorjem za samodejno poletanje Pipistrel Taurus Electro, 2009
5. Grega Košak, celostna podoba BIO 3, 1968
6. Matjaž Vipotnik, Studio MSSV, celostna podoba 17. mednarodnega jazz festivala, 1976
7. Ranko Novak, Studio Znak, plakati in gledališki listi Mestnega gledališča Ljubljana, 1985-1986