Mojca SONJAK

Analiza fasad gradu Grad na Goričkem

Članek opisuje postopek analize fasad na gradu Grad na Goričkem. V analizo so bile zajete vse zunanje fasade gradu, tudi fasade ponovno pozidanega zahodnega trakta in zahodnega stolpa (sl. 2). Same fasade do sedaj še niso bile deležne raziskav niti obnove. Analiza je bila narejena izključno na podlagi dostopnih podatkov, literature in trenutnega stanja, primeri fasad, s pomočjo katerih je prikazan postopek, pa so bili izbrani zaradi različnega časa gradnje in konservatorskih posegov.

Grad Grad na Goričkem je eden največjih gradov v Sloveniji. Stoji v gričevnatem predelu Prekmurja in je bil zaradi svoje lege v obmejnem pasu dolga stoletja upravno, gospodarsko in vojaško središče tega območja (sl. 1).

Grad je bil zanimiv mnogim, vendar se do začetka 21. stoletja nihče ni resneje lotil raziskovanja njegove stavbne zgodovine. V devetdesetih letih so bili objavljeni predvsem članki; omenila bi Nevo Sulič - Urek, ki je sicer le opozorila na zapleteno stavbno zgodovino gradu, in zbirko knjig o grajskih stavbah v Sloveniji, v katero je Grad vključil Ivan Stopar, vendar o njem tudi ni podal česa oprijemljivejšega (1). Šele ko so z arheološkimi raziskavami in konservatorskimi posegi odkrili ostanke starejših gradbenih faz (na zunanji strani jugovzhodnega trakta, na spodnjem in zgornjem dvorišču, znotraj zahodnega trakta), se je predvsem v poročilih vodij arheoloških izkopavanj v letih 1997 in 1999 ter leta 2006 in v objavah odgovorne konservatorke začela razkrivati podrobnejša gradbena zgodovina (2). Leta 2006 je na podlagi teh raziskav nastala prva monografija o Gradu na Goričkem, v kateri je poleg tlorisa s prikazom posameznih stavbnih faz gradu objavljen tudi poskus rekonstrukcije podobe gradu – z aksonometričnimi risbami razvoja grajskega kompleksa Igorja Sapača (3). Ta monografija je izšla, preden so bila znana odkritja arheoloških izkopavanj na zgornjem dvorišču, tako da sta opis in poskusna rekonstrukcija razvoja gradu v 12. in 13. stoletju netočna (4).

Grad propada, odkar je na začetku 20. stoletja iz plemiških rok prešel v last veleindustrialca Geze Hartnerja. Med drugo svetovno vojno so bili v njem najprej nastanjeni ruski, kasneje jugoslovanski vojaki, po vojni pa so v njem nastala socialna stanovanja. Arhitektura je v tem času izredno trpela, saj se ljudje zanjo niso zmenili, odnesli pa so tudi še zadnje ostanke inventarja.

Prva vzdrževalna dela so stekla leta 1959, ko so statično sanirali in pozidali zrušeni del severnega trakta ter delno popravili streho. Nato je bil grad spet prepuščen propadanju vse do leta 1985, ko so popravili streho in dimnik na delu jugozahodnega trakta, kjer se je že leta prej zrušil del zimskega vrta. Tri leta zatem so v severnem traktu postavili novo ostrešje, takoj naslednje leto pa popravili streho nad grajsko kapelo.

Resnejše in sistematične konservatorske posege so pričeli v devetdesetih letih 20. stoletja. Med letoma 1993 in 1996 je potekala statična sanacija skupaj z menjavo ostrešij in kritine palacija ter severnega trakta do stopnišča. Z nepovratnimi mednarodnimi sredstvi iz programa PHARE so v letih 1999–2006 dokončno obnovili palacij (1999), gradbeno in statično sanirali jugovzhodni trakt (2000), statično sanirali jugozahodni trakt, uredili nekatere prostore ter obnovili zvonik (2001), dokončali pritličje in visoko pritličje jugovzhodnega trakta (2003), porušili in ponovno pozidali zahodni trakt (2004–2005), rekonstruirali zahodni stolp ter zgradili kletno etažo zimskega vrta (2006). Leta 2008 je sledila gradnja zastekljenega stopnišča na mestu nekdanjega zimskega vrta, leto zatem pa je nastal najnovejši konservatorski načrt, po katerem sedaj potekajo dela. V okviru tega programa so leta 2012 končali obnovo nadstropja jugovzhodnega trakta (nastala so prenočišča, salon, dvorana).

Grajske fasade v okviru konservatorskih posegov še niso bile deležne raziskav in analiz niti niso zaščitene pred uničenjem. Glede na to, da so predvsem vremenske razmere že terjale svoj davek, je pomembno, da se analize in obnova opravijo, preden bo prepozno.

Tu predstavljena analiza fasad (sl. 3, 4, 14) je bila narejena izključno na podlagi dostopnih podatkov in trenutnega stanja. Stavbne faze gradu so povzete po knjigi Grad na Goričkem, saj so njeni avtorji podatke o razvoju pridobili z arheološkimi raziskavami in naključnimi odkritji ob obnovitvenih delih – objavili so tloris gradu s časovno določenimi in vrisanimi stavbnimi fazami. Ti podatki so privzeti kot osnova za gradnjo posameznih delov gradu (5), izhodišče pa je baročna prenova v prvi polovici in sredini 18. stoletja, saj so takrat grad v celoti prenovili, pri čemer je predpostavljeno, da so ga tudi ometali – da bi bili srednjeveški ometi ohranjeni, je skoraj nemogoče, saj so izredno redki tudi pri drugih primerljivih spomenikih v Evropi (6). Izjema je fasada jugovzhodnega trakta, za katero obstaja podatek, da so jo obnovili v drugi polovici 19. stoletja, vhodno fasado celo v historični grajski maniri. Vključena so tudi konservatorska popravila, označena glede na čas izvedbe (podatki so bili pridobljeni iz objavljenih poročil in konservatorskih programov). Ta popravila ne obsegajo obnove fasad, temveč predvsem statične posege in popravila, ki so pustila sledi na fasadah (sidra, injicirna masa, popravila porušenih oziroma razpadajočih zidov). Deli, na katerih je omet odpadel in je vidno kamenje oziroma opeka, so na risbah označeni glede na čas gradnje, ki je določen s pomočjo že omenjenega tlorisa in predvsem tuje strokovne literature o tehnikah gradnje in ometih (7). Tehnika gradnje je bila pomembna pri tistih delih fasade, s katerih je fini omet odpadel, zaradi česar je bil viden grobi omet oziroma kamenje in opeka. Ker je v različnih obdobjih gradnja različna, je bilo to pomembno pri določanju posegov – gotsko in renesančno zidovje je grajeno iz kamna, medtem ko je baročna gradnja predvsem opečnata (mešana s kamni) in posegi v času barokizacije prav tako, novejši konservatorski posegi pa so zaradi sodobnejših materialov laže razpoznavni (sidra, beton, injicirna masa, sodobna opeka).

V nadaljevanju so predstavljeni trije primeri analize fasad, izbrani zaradi različnega časa gradnje, obnove in konservatorskih posegov.

Palacij iz druge polovice 14. stoletja (označen z rumeno barvo), stoječ na vogalu severnega in jugovzhodnega trakta (sl. 3, 4), je eden najstarejših delov gradu, ki so ga v 15. in 16. stoletju povečali ter povezali z ledenico (rahlo navzven pomaknjen del jugovzhodnega trakta, prav tako iz 14. stoletja). Obnovljen je bil med prvimi (1993–1996 in 1999), vendar posegi (označeni s temno modro barvo) niso preveč opazni – na fasadi je bilo treba sanirati le okna (sl. 11). Prehod, ki je najverjetneje nastal v času socialnih stanovanj, je bil zazidan že prej in je umeščen v čas posegov v osemdesetih letih ter je torej označen s svetlo modro barvo (sl. 13). Ohranjenega je nekaj grobega ometa, finega ni tako rekoč nič, v isti čas (na začetek oziroma v sredino 18. stoletja) so postavljene tudi zapolnitve zidov z opeko na severni strani palacija, vse skupaj pa je torej označeno s svetlo zeleno barvo (sl. 5-8). V veliki večini so vidni gradnja iz kamna in šivani robovi (sl. 5, 10), zaradi česar je datacija teh predelov postavljena v čas nastanka palacija, tj. v 14. oziroma 16. stoletje, označeni pa so z rumeno (14. stoletje) in rdečo (16. stoletje) barvo.

Šestosna vhodna fasada je nastala v drugi polovici 19. stoletja, sam trakt pa na začetku in v sredini 16. stoletja ter južni vogal konec 17. stoletja (sl. 14). Jugozahodni trakt so statično sanirali leta 2001, zaradi česar so po celotni dolžini vidna sidra med visokim pritličjem in nadstropjem, zapolnjena je navpična razpoka desno od portala, ki poteka od nadstropja in skoraj do tal, leta 2007 pa je bilo pobeljeno zidovje okrog portala (sl. 17). Od jugozahodnega stolpa do južnega vogala je ohranjenega največ ometa (sl. 15-17), skoraj v celoti finega, na delih, na katerih je ta odpadel, predvsem ob stiku s tlemi (do 2 m v višino) in na vogalu, pa sta vidna kamenje in opeka. Ker je ohranjena velika večina ometa vhodne fasade, je ta del označen z vijolično barvo, kjer pa so vidni gradnja oziroma posegi, pa so označeni glede na čas nastanka – južni vogal z rjavo barvo, ob stiku s tlemi in ponekod tudi višje s temno zeleno barvo ter s temno modro barvo, kjer so se izvajali konservatorski posegi.

Zahodni trakt je skozi stoletja doživel marsikatero predelavo (sl. 18). Najstarejši je obor iz prve polovice 14. stoletja, v sredini 16. stoletja pa so prizidali dodatno obrambno zidovje, ki je potekalo vse od obora do bastiona na jugovzhodu. Del zidovja zahodnega trakta je bil v izredno slabem stanju, zato so ga v okviru konservatorskih del (1999–2006) porušili in z novimi materiali na novo pozidali, zaradi česar je v celoti označen s temno modro barvo (sl. 21-23). Oboru so v osemdesetih letih 20. stoletja ponovno pozidali ostrešje in del stene (označeno s svetlo modro), kasneje pa v okviru projekta PHARE (1997–1999) obnovili obok nad drugo kletjo, zaradi česar so na fasadi vidna sidra prav tako označena s temno modro barvo (sl. 20). Ometa iz 18. stoletja se je sicer nekaj ohranilo, in to predvsem pod streho do oken, ob stiku z rekonstruiranim zidovjem ter v višini približno dveh metrov na desni strani obora (vse skupaj označeno s svetlo zeleno barvo), vendar sta v večini vidni gradnja iz kamenja iz časa nastanka obora, označena z oranžno, in opeka okrog okenskih odprtin, nastalih v času baročne predelave, ponovno označena s svetlo zeleno barvo (sl. 19).

Analiza je pokazala, da razen fasade zvonika nobeni drugi deli fasade v potekajočih konservatorskih delih niso bili obnovljeni niti niso bili izpeljani kakršni koli ukrepi za njihovo zaščito oziroma konservacijo. Na predelih, kjer so potekale sanacije za preprečitev nadaljnjega razpadanja zidov oziroma njihovega rušenja, fasad niso upoštevali (predvsem vhodna fasada in fasada jugovzhodnega trakta od bastiona do južnega vogala), saj so jih ob teh posegih še dodatno uničili, fasada zahodnega trakta pa je zaradi porušitve trakta za vedno izgubljena. Prav tako (kot je bilo že omenjeno) še niso bile narejene analize in raziskave, da bi natančneje vedeli, kakšna je njihova sestava in kdaj so nastale, saj bi s pridobljenimi podatki lahko primerno zaščitili še ohranjene in rekonstruirali uničene fasade.

Konservatorski program predvideva obnovo, konservacijo-restavracijo in prezentacijo fasad. Za pripravo načrta prezentacije fasad so predvidene sondaže in naravoslovne raziskave ter navodila za posege. Tako s sondažnimi in naravoslovnimi raziskavami kakor tudi s pregledom arhivov na Madžarskem bi seveda pridobili natančnejše podatke. Pri vseh teh načrtih pa še vedno ostaja vprašanje začetka obnove fasad. Glede na njihovo stanje bi bilo treba sondaže in prenovo izpeljati čim prej, saj je bilo veliko že uničenega (tako zaradi vremenskih razmer kakor nepravilnih posegov), kar pa je glede na velikost gradu in s tem povezane prednosti prenove nekaterih traktov precej utopično.

(1) Neva SULIČ - UREK, Grad v Gradu na Goričkem – problematika ovrednotenja gradbene zgodovine, Letno poročilo ... /Zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine Maribor, Maribor 1998, pp. 21–25; Ivan STOPAR, Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji, I–V, Ljubljana 1990–1993.

(2) Branko KERMAN, Arheološko sondiranje na gradu pri Gradu na Goričkem v letih 1997 in 1999, Zbornik soboškega muzeja, 2007, pp. 237–248; Ivan TUŠEK, Poročilo o arheološkem zavarovalnem izkopavanju na objektu Grad v Gradu, Maribor 2007 (tipkopis); Ivan TUŠEK, Poročilo o opravljenih arheoloških raziskavah v letu 2006, Ljubljana 2007 (tipkopis); Marlenka HABJANIČ, Grad, Kulturne poti 1999. Vodnik po spomenikih, Ljubljana 1999; Marlenka HABJANIČ, Varstvo spomenikov. Poročila, 43, 2007, pp. 67–69.

(3) Jože CURK – Marlenka HABJANIČ – Igor SAPAČ, Grad na Goričkem. Stavbni razvoj, Grad 2006.

(4) V monografiji Grad na Goričkem je tudi najbolje podana do sedaj znana zgodovina posegov.

(5) Naknadna arheološka izkopavanja niso pomembna, ker so potekala na platoju (prvotni romanski grad, ki so ga porušili).

(6) Hans Peter AUTENRIETH, Unser Bild vom mittelalterlichen Bauwerk (Oberflächen, Farbfassung, Wandmalerei). Zum Stand der Forschung, Historische Architekturoberflächen. Kalk, Putz, Farbe (München, 20.–22. 9. 2002, edd. Michael Petzet, John Ziesemer), München 2003, p. 52.

(7) AUTENRIETH 2003, cit. n. 6, pp. 52–75; Frank FRÖSSEL, Handbuch. Putz und Stuck. Herstellung, Beschichtung und Sanierung für Neu- und Altbau, München 2003; Manfred KOLLER, Material und Farbe in der Architekturoberfläche – Begriffe und Bedeutung, Historische Architekturoberflächen. Kalk, Putz, Farbe (München, 20.–22. 9. 2002, edd. Michael Petzet, John Ziesemer), München 2003, pp. 114–119; Jürgen PURSCHE, Architekturoberfläche. Betrachtungen zu historischen Putzbefunden, Historische Architekturoberflächen. Kalk, Putz, Farbe (München, 20.–22. 9. 2002, edd. Michael Petzet, John Ziesemer), München 2003, pp. 7–28.

Slikovno gradivo:

1. Zračni posnetek gradu Grad (foto Matevž Kostanjšek, Arhiv Službe Vlade RS za lokalno samoupravo)
2. Tloris gradu Grad z označenimi fasadami traktov
3. Severna in zahodna fasada gradu Grad
4. Jugovzhodna fasada gradu Grad
5. Desna stran severne fasade palacija (foto Mojca Sonjak)
6. Nadstropje desne strani severne fasade palacija (foto Mojca Sonjak)
7. Okno v nadstropju desne severne fasade palacija (foto Mojca Sonjak)
8. Leva stran severne fasade palacija (foto Mojca Sonjak)
9. Stik fasade s terenom leve strani severne fasade palacija (foto Mojca Sonjak)
10. Vogal palacija (foto Mojca Sonjak)
11. Jugovzhodna fasada palacija (foto Mojca Sonjak)
12. Jugovzhodna fasada palacija (foto Mojca Sonjak)
13. Zazidan vhod na jugovzhodni fasadi palacija (foto Mojca Sonjak)
14. Jugozahodna fasada gradu Grad
15. Del fasade med vhodno fasado in jugozahodnim stolpom/kapelo (foto Mojca Sonjak)
16. Vhodna fasada levo od vhoda (foto Mojca Sonjak)
17. Vhodna fasada desno od vhoda (foto Mojca Sonjak)
18. Severna in zahodna fasada gradu Grad
19. Fasada visokega pritličja in nadstropja ohranjenega dela zahodnega trakta (foto Mojca Sonjak)
20. Fasada ohranjenega dela zahodnega trakta ob stiku s terenom (foto Mojca Sonjak)
21. Ohranjen in rekonstruiran del zahodnega trakta (foto Mojca Sonjak)
22. Rekonstruiran del zahodnega trakta (foto Mojca Sonjak)
23. Rekonstruiran zahodni stolp (foto Mojca Sonjak)