Samo ŠTEFANAC

Nekaj strokovnih izhodišč za prenovo minoritske cerkve v Kopru

  

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

  

 

 

I. Umetnostnozgodovinski pomen spomenika

Koprska minoritska cerkev, nastala po vsej verjetnosti v šestdesetih letih 13. Stoletja (1), se s svojo arhitekturno zasnovo uvršča v razvojno linijo arhitekture beraških redov na Apeninskem polotoku in v jadranskem prostoru. Beraški redovi so od cistercijanov v Italiji prevzeli tedaj že dobro uveljavljeni t. i. »bernardinski tloris« (2) (troladijska zasnova s transeptom, z vrsto ravno zaključenih kapel ob njegovi vzhodni steni in prav tako ravno zaključeno glavno korno kapelo). Ta tlorisni tip doživi pri beraških redovih lastni razvoj, in to predvsem z redukcijo posameznih stavbnih elementov: poleg osnovnega tipa, v celoti obokane cerkve, ki se v bistvenih sestavinah ne razlikuje od cistercijanske arhitekture (npr. Firence, S. Maria Novella; Pavia, S. Francesco; prvotno domnevno tudi S. Domenico v Bologni itd.(3)), pride kmalu do opuščanja obokanja v ladijskem delu (npr. Firence, S. Croce; Brescia, S. Francesco (4) itd.), čemur sledi eliminacija stranskih ladij (npr. Siena, S. Francesco; ibid. S. Domenico; Pistoia, S. Francesco itd. (5)) ter reduciranje števila kornih kapel na tri (npr. Pescia, S. Francesco; Cagliari, S. Francesco; v naši bližini franč. c. v Vidmu/Udine (6) in Čedadu/Cividale). Naslednjo stopnjo redukcije predstavlja postopna opustitev transepta, ki ga najprej zamenja le do stropa segajoča niša na vzhodu glavne ladje pred stranskima kapelama (npr. Pisa, S. Caterina (7); Arezzo, S. Francesco; S. Gimignano, S. Agostino), čemur sledi popolna eliminacija transepta (med številnimi primeri npr. Cortona, S. Francesco (8); Zadar, franč. c. (9); Dubrovnik, franč. c. itd.) in kot skrajno redukcijo lahko navedemo enoladijsko cerkev, ki ima le korno kapelo (Pienza, S. Francesco; Zadar, domin. c. (10); Šibenik, franč. c. (11); Trogir, domin. c. itd.).

Omenjeni razvoj ni v celoti odvisen od kronologije nastanka, ampak je pogosto posledica lokalnih zmožnosti in potreb, saj je glede na način delovanja beraških redov preprostejše zasnove z manjšim številom kapel najti predvsem v krajih z manjšo populacijo in manj patricijskimi družinami, ki so po navadi financirale opremo kapel. Z drugimi besedami, cerkev, katere tloris odraža višjo stopnjo redukcije, je lahko po času nastanka starejša od kompleksnejše stavbe, pri čemer prav zaradi upoštevanja praktičnih okoliščin nastanka slednje ne smemo obravnavati kot konservativnejše. Navsezadnje se moramo zavedati, da se je celoten opisani »razvoj« zgodil v pičlih nekaj desetletjih že v 13. stoletju.

Koprska cerkev (tudi tlorisno identično zasnovani, a mlajši puljska in piranska franč. c.) pa vendarle predstavlja pomembno evolucijsko stopnjo v razvoju: gre za tlorisni tip, ki ga doslej ni bilo mogoče najti drugje kot v Istri in bi ga zato lahko upravičeno imenovali »istrski tip«. Njegova značilnost je odsotnost transepta, tudi stenske niše na vzhodnem delu ladje ni več, kljub temu pa spomin na transept ohranjajo tri korne kapele, katerih skupna širina presega širino ladje, posledica pa sta iz osi stranskih kapel pomaknjeni slavoločni odprtini. Tipološko ga torej lahko umestimo med tip »S. Caterina v Pisi« (cf. supra) in mnogo bolj razširjeni tip »S. Francesco v Cortoni« (cf. supra), kar postavlja istrske cerkve in s tem koprsko, ki je najstarejša med njimi, na pomembno mesto tudi v širšem geografskem kontekstu razvoja arhitekture beraških redov (12).

Nič manjši ni pomen koprske cerkve za zgodovino umetnosti na Slovenskem: poleg tega, da imamo tudi sicer zelo malo dobro ohranjenih spomenikov gotske arhitekture monumentalnih dimenzij iz 13. stoletja, je močno okrnjena tudi srednjeveška dediščina arhitekture beraških redov nasploh, saj razen (nesrečno) rekonstruirane minoritske cerkve na Ptuju in močno prezidane tamkajšnje dominikanske cerkve, kjer trenutno potekajo obnovitvena dela s spremljajočimi raziskavami, praktično nimamo ohranjenih cerkva (13). Čeprav koprska minoritska cerkev ne pripada tipu, ki je na splošno značilen za srednjo Evropo in s tem tudi za Slovenijo (eno- ali večladijski prostor za vernike in dolgi kor), to ne zmanjšuje njenega pomena: nasprotno, ugotovimo lahko, da gre kljub nesrečni usodi stavbe v 19. in 20. stoletju za najbolje ohranjeno cerkev beraških redov v Sloveniji, in to nas zavezuje k prizadevanjem za restavratorske posege, ki bodo v največji možni meri vrnili stavbi njen prvotni značaj. V skladu s tem bi ji tudi v spomeniškovarstvenem registru pripadal status, višji od sedanjega (»spomenik lokalnega pomena«; na tem mestu ne bi začenjal razprave o tem, kako je sedanji sistem klasifikacije spomenikov popolnoma zgrešen) (14).

 

II. Umetnostnozgodovinska izhodišča za konzervatorske posege

Kljub radikalnim prezidavam, ki jih je cerkev doživela v 18., 19. in verjetno tudi v 20. stoletju, se je v njej vendarle ohranilo precej originalne substance in dovolj podatkov, da je mogoče razmišljati o rekonstrukciji njene gotske notranjščine v bistvenih elementih. Med najradikalnejšimi posegi v preteklosti je treba omeniti – začenši z zunanjščino – zazidavo rozetnega okna na fasadi in odprtje dveh pravokotnih oken ter zamenjavo portala z baročnim, medtem ko je bil najbolj grob poseg v notranjščino porušitev severne korne kapele (kar se je verjetno zgodilo že po tistem, ko je cerkev izgubila svojo prvotno funkcijo) in rušenje oboka v južni kapeli, temu pa je sledilo odprtje velikega polkrožno zaključenega okna v koru na mestu dveh manjših pokončnih gotskih oken. Ta poseg po navadi datiramo v 18. stoletje, a ne bi izključil možnosti poznejšega časa nastanka omenjenega okna, morda celo po tistem, ko je cerkev izgubila prvotno funkcijo. Ob postavitvi baročnih oltarjev, ki so pogosto zahtevali specifično osvetlitev, so namreč v gotskih prezbiterijih največkrat zazidali spodnje dele oken, saj bi premočna nasprotna svetloba (po domače Gegenlicht) motila pogled v osrednjo nišo glavnega oltarja (15); le njegova atika je bila pogosto zasnovana tako, da je predvidevala nasprotno svetlobo kot del baročnega scenskega učinka, nikakor pa ne sam oltarni nastavek (16). Malo verjetno se torej zdi, da bi v baroku za glavnim oltarjem odpirali veliko okno, katerega spodnji rob bi segal praktično do višine oltarne menze.

V 18. stoletju – tukaj je dvomov glede datacije manj – so bila zazidana gotska okna v ladji in odprta nova pravokotna okna s preprostimi neprofiliranimi in nedekoriranimi kamnitimi okvirji, nameščen pa je bil tudi leseni baročni strop, ki ga je poslikal Giuseppe Camerata v fresko tehniki (17). Niso se ohranile sledi morebitne baročne stenske dekoracije oziroma ni natančnih opisov in predvsem upodobitev notranjščine, ki bi nam povedale več o tem ter o obliki in razmestitvi baročne opreme. Skratka, analiza stanja nam pove, da je edino resnično pomembno pričevanje o baročni fazi koprske minoritske cerkve leseni strop in ta okoliščina bi morala odigrati odločilno vlogo pri določitvi rekonstrukcijskih posegov.

Po drugi strani je ostankov iz gotske dobe več, kot se je zdelo pred začetkom del, vsekakor dovolj, da je možna rekonstrukcija celotne korne partije in večjega dela ostenja ladje iz gotske faze. V celoti je ohranjen tridelni slavolok kot najkvalitetnejša arhitekturna sestavina, prav tako pa tudi glavna korna kapela s križnorebrastim obokom in z zunanjima ostenjema prvotnih oken v vzhodni steni (gotski ostenji tvorita špaleti današnjega okna). V južni kapeli se je ohranilo okno s trilistnim zaključkom, ki se lahko uporabi kot referenca za morebitne rekonstrukcije drugih oken. Vsekakor je podatkov dovolj, da se lahko rekonstruirajo severna kapela z obokom in oknom v osi, obok v južni kapeli (vzor za profil reber in obliko sklepnika je obok v glavni kapeli) ter okni v glavni kapeli (na podlagi špalet je mogoče ugotoviti višino oken do začetka ločnega zaključka (18), v primeru dvoma o dimenzijah – predvsem o širini obeh oken – pa služita za primerjavo tudi okni v koru puljske franč. c.). Ohranjanje sedanjega prevelikega okna tudi ne bi pripomoglo k funkcionalnosti stavbe ob novi namembnosti, saj bi močna svetloba z vzhoda na oder zahtevala zastiranje okna pri prireditvah v dnevnem času. Vsekakor pa je potrebno, kakor je zapisano v konzervatorskem programu, urediti strešine na koru.

V ladji so bili najdeni ostanki gotskih oken tako na južni kot na severni steni. Trenutni konzervatorski načrt predvideva prezentacijo severnih oken (odpiranje ni mogoče, ker se na cerkev naslanja šolsko poslopje) in ohranitev »baročnih« oken brez prezentacije gotskih na južni steni (19). Prav glede tega menim, da bi s posegom v tej obliki, namenjeni »ohranjanju baročne faze«, zamudili izjemno priložnost, da bi cerkveni notranjščini vrnili njen gotski značaj. »Baročna« okna (namenoma pišem v navednicah) so resda baročna, a le po času nastanka, ne pa tudi po oblikah. Gre za preproste in slogovno neizrazite kamnite okenske okvirje, ki bi resnici na ljubo, sodeč zgolj po oblikah, lahko nastali kadar koli med 17. in 20. stoletjem: niso profilirani ali drugače dekorirani, ker za to ni bilo nobene potrebe, saj južna stena cerkve ni imela vloge reprezentativne fasade. Okvirje je vsekakor treba ohraniti, ker gre vsaj pri enem kosu za sekundarno uporabo starejšega fragmenta z rastlinskim vzorcem (16. ali 17. stoletje?), vendar ne in situ. Prav gotovo bi bilo smiselno demontirati »baročna« in rekonstruirati gotska okna, za katera imamo povsem dovolj podatkov. Kot bi opazili pri večini skromnejših italijanskih beraških cerkva in v bližnji Puli, so bila to prvotno enojna okna, prav taka, kakršno se je ohranilo v južni kapeli in kakršna so našli v severni steni ladje (eno med njimi je ohranjeno v celoti skupaj z zgornjim zaključkom). Njihov šilastoločni zaključek je krasil trilist, pravih krogovičij, kakršna poznamo v osrednji Sloveniji, katerih vzorec se pogosto ne ponovi niti enkrat na isti stavbi in ki bi nas postavljala pred dilemo o njihovi prvotni obliki, pa niso imela. Tako bi bila njihova rekonstrukcija z vidika avtentičnosti form popolnoma »varna«, še posebej zato, ker okna v severni steni, katerih obris je v celoti ohranjen, določajo tudi višino onih v južni steni. Naj med najnovejšimi primeri rekonstruiranja gotskih sestavin kakega spomenika omenim rekonstrukcijo krogovičij skorajda polovice oken v ptujskem dominikanskem križnem hodniku, ki je bila izvedena na podlagi ohranjenih krogovičij dobre polovice oken, katerih oblike so preprosto ponovili. Gre za precej drznejši poseg, kot bi bila rekonstrukcija oken v Kopru, a je rezultat kljub temu s spomeniškovarstvenega vidika ustrezen in vizualno prepričljiv (20). Prezentirati bi bilo treba tudi vhodni lok stranske kapele v južni steni. Kljub ugibanjem, da gre nemara za ostanek predhodnice današnje stavbe, skorajda ne more biti dvoma, da gre za prizidano stransko kapelo, kakršne so bile običajne pri cerkvah beraških redov. Glede na to, da v srednjem veku koprsko mestno jedro še ni bilo gosto pozidano, bi bila namreč malo verjetna orientacija starejše cerkve proti jugu ali severu, kot bi nakazoval položaj slavoloka, in ne proti vzhodu (21).

Nasprotovanja rekonstrukciji gotskih oken v ladji so se doslej sklicevala predvsem na leseni poslikani strop, ki daje ladji baročni značaj in se mu je treba podrejati. Moje prepričanje je, da lahko baročni strop uspešno sobiva z gotskimi okni, ne da bi ga slednja kakor koli razvrednotila: navsezadnje imamo prav pri mnogih cerkvah beraških redov in seveda tudi pri številnih drugih pogosto situacijo, ko so v baroku dodali strop ali obok, okna pa so ostala nespremenjena (npr. franč. c. v Zadru). Baročni strop, kakršnega imamo v Kopru, je zgolj nameščen v cerkev, ni pa – vsaj kar zadeva današnje stanje ohranjenosti baročne faze – integralni del neke baročne členitve notranjščine, v kateri bi se strop arhitektonsko skozi sistem zidcev, obočnih kap ali drugih elementov povezoval s pilastrsko ali drugačno členitvijo ostenja (seveda poznamo tudi številne tovrstne primere, npr. S. Agostino v Riminiju). Strop sam po sebi torej ne ustvarja baročnega prostora, ampak skorajda v celoti ohranja gotski volumen notranjščine. Neznatna razlika v primerjavi z odprtim ostrešjem nastane, ker strop prostor v celoti zapre, a tudi pri odprtem ostrešju, ki ga je cerkev domnevno imela v gotski fazi, vizualno prevladujejo horizontale prečnih tramov, tako da je razlika resnično minimalna. Vsekakor bi celota z odpiranjem gotskih oken pridobila veliko več, kot bi strop pri takem posegu izgubil. Upoštevati je treba tudi dejstvo, da imamo v Sloveniji (vključno s slovensko Istro) lepo število kvalitetnih in dobro ohranjenih baročnih ter barokiziranih interierjev (dovolj bo, če med istrskimi primeri omenimo minoritsko cerkev v Piranu, kjer gre povrhu prav tako za arhitekturo beraških redov) (22), pa postane jasno, da bi vsekakor morali dati prednost gotskim prvinam v stavbi.

Odprto ostaja vprašanje zahodne fasade in rozetnega okna: tukaj ostajam previdnejši, čeprav bi si po tihem želel rekonstrukcijo. A resnično nimamo dovolj podatkov, da bi se lahko lotili rekonstrukcije brez »izmišljevanja«; rozetna okna na fasadah so imela celo pri cerkvah beraških redov v Italiji po navadi kompleksnejša krogovičja, in če se ni po srečnem naključju kaj ohranilo v sami zazidani odprtini okna, rekonstrukcija ne bi imela smisla (23). Poleg tega rekonstrukcija rozete verjetno ne bi pretirano obogatila fasade, saj gotskega portala ni več, baročni pa se nemara bolje ujame s sedanjima pravokotnima oknoma. Seveda bi bila rozeta dobrodošla obogatitev notranjščine, a le za pogled proti zahodu, ki pa je za obiskovalca sekundaren, saj je vendarle najpomembnejši vtis, ki ga doživi ob pogledu proti koru, pa naj bo stavba v funkciji cerkve ali prireditvene dvorane. V tem primeru bi zgornji rob rozete tudi kolidiral z baročnim stropom, zato bo v notranjščini zadostovalo prezentirati njen obris v spodnjem delu.

Koprska minoritska cerkev v slovenskem konzervatorstvu ni prvi primer, ki nas postavlja pred dilemo o tem, katero stavbno fazo je treba rekonstruirati oziroma prezentirati. Če se omejimo le na nekaj prvovrstnih spomenikov, naj spomnim na kostanjeviško cistercijansko cerkev, ki je bila pred posegom v šestdesetih letih prejšnjega stoletja razvalina. Kljub temu da je bil baročni obok ohranjen le v severni ladji, so se konzervatorji tedaj odločili za rekonstrukcijo barokizirane stavbe, čeprav je bilo treba obok v glavni ladji postaviti povsem na novo in bi imeli dovolj podatkov tudi za rekonstrukcijo gotske faze (položaj in oblika okenskih odprtin, višina in profil obokov, profili reber); v gotskih oblikah so rekonstruirali le povsem podrto južno ladjo. A če danes nekoliko obžalujemo, ker takratni konzervatorji niso imeli dovolj poguma za radikalnejši poseg, se moramo zavedati, da je bilo to pred več kot štirimi desetletji in da tedaj morda tudi tehnične možnosti niso bile enake današnjim. Bolj skrb vzbujajoče je danes, da vse pogosteje prihaja do precej »fantazijskih« rekonstrukcij brez zadostnih podatkov o prvotni podobi. Tak primer je zidava obzidja Žičke kartuzije (24), nemara najhujši primer pa predstavlja minoritska cerkev na Ptuju, katere baročna fasada z delikatno štukaturno dekoracijo je bila rekonstruirana le na podlagi ene same starejše grafike in ene ali dveh predvojnih fotografij, medtem ko njena notranjščina, kjer naj bi banjasti obok, ki nekako »plava« nad prostorom, ponazoril nekdanjo baročno banjo (tudi tukaj je bilo za podatek o predvojnem stanju na voljo le nekaj fotografij), s svojo podobo in uporabljenimi materiali nikakor ne obuja zgodovinskega spomina, temveč ga kvečjemu žali (25).

Prav zaradi vsega naštetega je treba ponovno poudariti, da imamo pri koprski minoritski cerkvi ohranjenih dovolj podatkov, da lahko razen stropa in fasade v celoti rekonstruiramo njeno gotsko podobo, ne da bi pri tem tvegali, da bi ustvarili še en »disneyland«, in te priložnosti ne bi smeli spustiti iz rok, saj se ne bo vrnila (26). Bera ohranjenih spomenikov gotske arhitekture iz 13. stoletja na Slovenskem je pičla, in če svojčas ni bilo mogoče vrniti prvotne podobe kostanjeviški cisterci, če se je povsem po nepotrebnem izjalovil tovrsten poskus na Ptuju (27), potem nas to toliko bolj zavezuje k temu, da vsaj enemu spomeniku, ki je ne glede na formalni status nacionalnega pomena, vrnemo prvotno podobo.

 

(1) Za osnovne podatke o spomeniku in umetnostnozgodovinsko analizo glej: Mojca MarjAna Kovač, in: Dioecesis Iustinopolitana. Spomeniki gotske umetnosti na območju koprske škofije, Koper/Capodistria 2000, pp. 107–108, cat. 16 (z navedbo starejše literature); Mija Oter Gorenčič, Srednjeveška stavbna dediščina benediktincev, dominikancev, manjših bratov sv. Frančiška in klaris v slovenski Istri, Annales, ser. hist. sociol., XXII/2, 2012, pp. 555–588 (spec. 562–577).

(2) Temu tlorisnemu tipu sledi v 12. in 13. stoletju večina italijanskih cisterc (npr. Fossanova, Casamari, San Galgano itd.) ter je bil ob nastopu beraških redov vsekakor že dobro uveljavljen. Zanimivo je, da temu stavbnemu tipu ne sledijo obe matični cerkvi v Assisiju (S. Francesco, S. Chiara) in nekatere druge umbrijske cerkve (Perugia, S. Francesco al Prato; Terni, S. Francesco; Todi, S. Fortunato). Cf. Wolfgang Schenkluhn, Architektur der Bettelorden. Die Baukunst der Dominikaner und Franziskaner in Europa, Darmstadt 2000, p. 57. Seveda beraških redov ne zavezuje Bernardova zahteva po ravnih zaključkih in tako imajo številne cerkve kljub bernardinski razporeditvi kapel poligonalne zaključke (npr. glavna korna kapela firenške S. Croce, zaključki kora in vseh kapel pa so poligonalni tudi npr. pri cerkvah Frari in S. Zanipolo v Benetkah, S. Nicolò v Trevisu, S. Francesco v Ascoli Picenu itd.; za primere v Venetu glej Herbert Dellwing, Studien zur Bettelordenskunst im Veneto. Die Gotik der monumentalen Gewölbebasiliken, München 1970).

(3) Schenkluhn 2000, cit. n. 2, p. 46 (omembe nekaterih spomenikov v nadaljevanju, za katere ne navajam bibliografskih referenc, temeljijo na lastnih opažanjih na terenu).

(4) Schenkluhn 2000, cit. n. 2, p. 46.

(5) Schenkluhn 2000, cit. n. 2, pp. 46, 64.

(6) Schenkluhn 2000, cit. n. 2, p. 64 (avtor temu tipu, ki ga poimenuje »Dreikapellensaal«, posveča posebno poglavje: ibid., pp. 64–71).

(7) Schenkluhn 2000, cit. n. 2, pp. 64 (tloris 5), 67 (fig. 34).

(8) Schenkluhn 2000, cit. n. 2, pp. 64 (tloris 1), 66 (fig. 33).

(9) Sjaj zadarskih riznica. Sakralna umjetnost na području Zadarske nadbiskupije od IV. do XVIII. stoljeća = The Splendour of Zadar Treasuries. Religious Art in the Archdiocese of Zadar 4th – 18th Centuries, Zagreb 1990, p. 322 (cat. 114).

(10) Ibid. (cat. 115).

(11) Milan Pelc – Radoslav Tomić, in: Veličina malenih. Povijest i kulturna baština Hrvatske provincije sv. Jeronima franjevaca konvevntualaca, Zagreb 2010, pp. 216–232.

(12) Tega tipa tudi v novejši literaturi o arhitekturi beraških redov sploh ne najdemo, s čimer ostaja obravnavana tipologija cerkva beraških redov na italijanskem vplivnem območju brez upoštevanja istrskih primerov nepopolna. Cf.e. g. Schenkluhn 2000, cit. n. 2.

(13) Kot pomemben spomenik arhitekture beraških redov moramo upoštevati tudi minoritsko cerkev v Mariboru, vendar je bil tam kor kot najpomembnejša stavbna sestavina ob barokizaciji in spremembi orientacije cerkve podobno kot pri ptujski dominikanski cerkvi podrt in o njegovi obliki pričajo le najnovejše arheološke najdbe. Neraziskani ostajajo tudi temelji ljubljanske frančiškanske cerkve, a bi se glede na sedanjo načrtovano preobrazbo živilskega trga z lahkim srcem tudi za daljši čas odrekel informacijam o nekdanji podobi cerkve, ki bi jih morda dobili ob arheoloških izkopavanjih.

(14) Opozoriti je treba, da je tedanja odgovorna konzervatorka Mojca MarjAna Kovač že januarja leta 2010 predlagala prekvalifikacijo v spomenik nacionalnega pomena, a postopek, kot kaže, za zdaj še ni stekel. Cf. Mojca MarjAna Kovač, Koper – cerkev sv. Frančiška Asiškega, EŠD 8345, ZVKDS Piran, 2009 (+ pripadajoči obrazec Ministrstva za kulturo MK.SDP.2).

(15) Med desetinami primerov naj kot najznačilnejšo omenim le zazidavo spodnjega dela oken ob postavitvi baročnega oltarja na Ptujski Gori.

(16) Razen redkih primerov, ki jih tudi poznavalci baročne umetnosti obravnavajo kot posebnost.

(17) Enrico Lucchese, in: Istria. Città maggiori: Capodistria, Parenzo, Pirano, Pola. Opere d'arte dal Medioevo all'Ottocento (ed. G. Pavanello – M. Walcher), Trieste 1999, pp. 83–85. Seveda je precejšnja redkost, ki daje Cameratovi poslikavi posebno vrednost (in je hkrati izziv za restavratorje), uporaba fresko tehnike na leseni podlagi.

(18) Ena od možnosti glede na višino ohranjenih špalet je, da sta se ločna zaključka oken začela v enaki višini kot rebra oboka v koru: okni bi bili torej enako visoki kot oni v stranskih kapelah. Druga možnost je, da sta segali višje, skorajda do oboka, saj je nad lokom današnjega okna v zidavi jasno videti nepravilnosti; tudi okna v koru puljske frančiškanske cerkve segajo višje kot v stranskih kapelah.

(19) Ta načrt je formuliran v dokumentu P/V-373/4-10 z dne 25. 5. 2010 Območne enote Piran kot dopolnitev kulturnovarstvenih pogojev prezentacije notranjščine objekta z dne 12. 3. 2010. Podpisana sta konzervatorja Katja Zajko in Igor Weigl.

(20) Princip kopiranja ohranjenih sestavin nekega obdobja v konzervatorski praksi obstaja že vsaj od 19. stoletja naprej in na splošno ne velja za spornega. Seveda je v takem primeru zaželeno, da se dopolnjeni deli ustrezno razlikujejo od izvirnih (uporaba materiala ali obdelava površine ipd.).

(21) Tudi Mija Oter Gorenčič na podlagi orientacije loka dvomi, da bi šlo za ostanek starejše cerkve (Oter Gorenčič 2012, cit. n. 1, p. 565, n. 35). Sicer prizidane kapele, največkrat kot privatne donacije, nastale že kmalu po izgradnji cerkve, v Italiji redno najdemo – pogosto tudi v večjem številu in v najrazličnejših oblikah ter velikostih – na tisti strani cerkve, kjer ni križnega hodnika, seveda če je razpoložljivi teren to omogočal. Navsezadnje jih imamo v naši neposredni bližini tudi pri minoritih v Piranu, medtem ko jih v Puli, kjer neposredno ob ladji poteka ulica, ni. Podobna primera na tej strani Jadrana sta tudi kapeli družine Petris/Petriš ob frančiškanski cerkvi v Cresu iz ok. 1506 (Jasenka Gudelj, in: Veličina malenih 2010, cit. n. 11, pp. 186–200) in družine Detrico ob frančiškanski cerkvi v Zadru (pozno 15. stol.: Sjaj zadarskih riznica 1990, cit. n. 9, p. 334, cat. 209).

(22) V piranski minoritski cerkvi, v kateri se je baročna dekoracija v celoti ohranila, je strop (točneje zrcalni obok) vključen v baročno artikulacijo notranjščine. Cerkev pripada istemu tlorisnemu tipu kot koprska, a je mlajša (po 1301: cf. Oter Gorenčič 2012, cit. n. 1, pp. 567–577), v celoti je ohranila tloris skupaj s stranskima kapelama, ki sta prezidani in spremenjeni v servisne prostore, opazni pa so sledovi njunih slavolokov. Kljub temu ima notranjščina stavbe danes povsem baročni značaj in v tem primeru ob morebitni restavraciji seveda v nobenem delu stavbe ne bi bil smiseln poskus prezentacije gotske gradbene faze.

(23) Kot primer ne najbolj posrečene rešitve naj omenim nekdanjo dominikansko cerkev v Zadru, kjer so v fasadni rozeti pred kratkim rekonstruirali krogovičje v kombinaciji kamna in nerjavečega jekla, kar ni videti najbolje.

(24) Rekonstrukcija se izvaja skorajda izključno na podlagi redkih starih upodobitev in ne na podlagi materialnih ostankov ali druge zanesljive dokumentacije, poleg tega pa ne rešuje veliko bolj perečega problema ohranjanja razvalin ožjega sklopa samostana (cerkev in stavbe okrog obeh križnih hodnikov). Podrobneje o problemih in dilemah v zvezi s prenovo kompleksa: Mija Oter Gorenčič, Žička kartuzija, evropski kulturni in politični epicenter v svojem času na naših tleh, Umetnostna kronika, 28, 2010, pp. 12–18.

(25) Naj to ilustriram z anekdoto. Še preden je bila stavba povsem dokončana (takrat je še manjkala fasada), sem z uglednim profesorjem Wolfgangom Kempom s hamburške univerze, odličnim poznavalcem gotske arhitekture, obiskal Ptuj in ogledala sva si tudi novo minoritsko cerkev. Ko sva vstopila, ob pogledu na arhitekturo notranjščine in opremo ta sicer zelo resni mož ni mogel zadržati krohota in spremljajočega komentarja, ki nikakor ni bil mišljen kot kompliment: »Mein Gott! Wie ein Kursaal!«

(26) Še en vidik je treba poudariti pri tem: sklicevanje na možnost, da je odpiranje oken mogoče tudi kdaj pozneje, bi bilo, kot vemo iz izkušenj, zgolj stvar akademske razprave (kot velja tudi za »reverzibilnost« večine posegov), skorajda nikoli pa take možnosti ni mogoče realizirati v praksi. Treba je pač izkoristiti situacijo, ko na objektu potekajo obsežna dela.

(27) Rekonstrukcija kora ptujske minoritske cerkve, ki je bila razen slavoloka izvedena pred začetkom gradnje nove ladje, je bila sicer nekoliko uspešnejša, kot to velja za ladjo, a tudi tu so bile storjene nedopustne napake, ko so služnike rekonstruiranega oboka naslonili na odlitke figuralnih konzol v koru cerkve sv. Barbare v Cirkulanah, ki je iz prve polovice 15. stoletja, torej poldrugo stoletje mlajša od ptujskega kora.

 

Slikovno gradivo:

1. Koper, minoritska cerkev sv. Frančiška, tloris z vrisanimi lokacijami prvotnih oken (vir. ZVKDS, Območna enota Piran)

2. Koper, minoritska cerkev sv. Frančiška, vzdolžni prerez z narisom južne ladijske stene (vir. ZVKDS, Območna enota Piran)

3. Koper, minoritska cerkev sv. Frančiška, notranjščina proti vzhodu (foto Robert Peskar)

4. Koper, minoritska cerkev sv. Frančiška, notranjščina proti zahodu (foto Robert Peskar)

5. Koper, minoritska cerkev sv. Frančiška, strop s poslikavo Giuseppeja Camerata (foto Samo Štefanac)

6. Pula, frančiškanska cerkev, notranjščina proti vzhodu (foto Samo Štefanac)

7. Pula, frančiškanska cerkev, zunanjščina kora (po Giuseppe Caprin, L'Istria nobilissima, Triese 1908)