Rajka BRAČUN SOVA

Razvoj odnosa starejših odraslih do sodobne likovne umetnosti

Čeprav je zgodovina likovne umetnosti vsaj od 90. let 20. stoletja ena najbolj obiskanih študijskih vsebin na Univerzi za tretje življenjsko obdobje (1), je mogoče utemeljeno sklepati, da se starejši slušatelji s sodobno likovno umetnostjo v okviru študijskih krožkov umetnostne zgodovine srečujejo zelo redko ali celo nikoli. K tej težnji najbrž pripomore več dejavnikov, med katerimi je verjetno dejstvo, da pri nas izobraževalne vsebine na področju likovne umetnosti ne temeljijo na razvijanju sodobno pojmovane estetske kompetence oziroma zmožnosti, kar je mogoče pri izobraževanju starejših odraslih pripisati bolj družbenim kot individualnim razlogom (2).

Za razliko od tujine, kjer raziskovalci izobraževalnemu potencialu likovne umetnosti v (pozni) odraslosti in procesom estetskega doživljanja namenjajo vse več pozornosti (3), v slovenskem prostoru raziskav o tej problematiki praktično nimamo. Likovna umetnost (s poudarkom na njenem razumevanju) je kot področje učenja in poučevanja po celotni vertikali izobraževalnega sistema dokaj neraziskana. Podobno velja tudi za izobraževanje starejših odraslih; andragoginja N. Ličen v svoji razpravi o izobraževanju odraslih med moderno in postmoderno večkrat omeni pomanjkanje empiričnih raziskav na tem področju (4). Namen pričujoče raziskave je bil med drugim prispevati k zapolnitvi teh vrzeli.

V empirični raziskavi sem preučevala odnos starejših odraslih do sodobne likovne umetnosti in potencial ustrezno zasnovanega izobraževanja pri razvoju zmožnosti za doživljanje in estetsko presojanje likovnih del. Raziskovalna metodologija je kvalitativna študija primera razstave Jožeta Baršija v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova (MSUM), pospremljena z bralnim seminarjem, kjer je bila uporabljena tehnika fokusne skupine. V dveh pogovorih – pred ogledom razstave in po njem, ko so starejši prišli v neposreden stik z umetnikom in njegovimi deli – sem pridobila izkušnje starejših s sodobno likovno umetnostjo in muzeji. Obdelava podatkov (oblikovanje in izbiranje kategorij) ter njihova analiza je temeljila predvsem na teoriji kulturnega kapitala in na s tem povezanem konceptu estetske kompetence, teoriji izobraževalnih potreb starejših (s poudarkom na konceptu potrebe ter motivacije za učenje) in teoriji (sodobne) likovne umetnosti.

Raziskava je v prvi vrsti pokazala, da starejši odrasli večinoma nimajo izkušenj s sodobno likovno umetnostjo in jim ni znana. Pri tem je pomemben podatek, da so v raziskavi sodelovale študentke (in v prvi fokusni skupini tudi študenti) študijskega krožka umetnostne zgodovine Univerze za tretje življenjsko obdobje, kar pomeni, da so bile motivirane za spoznavanje umetnosti.

Iz nepoznavanja izhajajo tudi njihova mnenja o sodobni umetnosti. Udeleženci so dejali, da nad sodobno umetnostjo »niso navdušeni«, nad njo »so razočarani«, zdi se jim »dolgočasna«, en udeleženec je dejal, da je »provokativna«. Večkrat so poudarili, da umetnost »morajo razumeti«, da jo morajo tudi na »čustveni ravni doživljati«, sodobna umetnost pa da jim »nič ne predstavlja«, »nič ne pove«, zdi se jim »premalo vsebine«.

Na to se navezuje druga tema, ki je v pogovorih prišla do izraza, in sicer pomen učenja in izobraževanja. Udeleženci so poudarili pomen interpretacije: če bi jim to umetnost nekdo razložil, bi začeli »drugače gledati«. Po obisku muzeja, kjer so dejansko bili deležni razlage, se je pomen interpretacije potrdil, na primer: »Ko je povedal, si drugače gledal.« Kljub temu vseh umetnik ni povsem in takoj prepričal, so pa izkazali pripravljenost za učenje: »Mislim, da se moramo tudi naučiti malo drugače misliti. Razmišljati ne znamo prav.«

Zadnja kategorija se nanaša na nov kulturni kapital, ki so ga udeleženci pridobili v muzeju. Poudariti je treba, da so nova spoznanja težko besedno artikulirali, saj ne poznajo ustreznega izrazoslovja. Poleg tega so lahko izrazili samo tisto, kar so zaznali, to pa je bilo odvisno od njihove zmožnosti zaznavanja in razumevanja. Primer udeleženke, ki je spoznala nekaj novega o umetnosti: »Mislim, določene take razlike gledanja na eno umetnost, ko še nisem nikdar slišala. /.../ Meni se je zdelo super, no. Veliko stvari sem se ... mislim, mogoče drugače lahko gledaš za določene inštalacije ...« Ta kategorija je tesno povezana s predhodno: pomen učenja in izobraževanja. Jasno je razvidna korelacija med vodenim ogledom oziroma umetnikovo interpretacijo – to, da je Barši obiskovalkam umetniška dela razložil – in pridobljenim novim znanjem.

Na podlagi rezultatov je mogoče skleniti, da je pri izobraževanju starejših odraslih, ko gre za sodobno likovno umetnost, v prvi fazi treba razvijati nove možnosti za učenje in spoznavanje te umetnosti, ki se bodo najprej približale starejšim odraslim in pri njih spodbudile zanimanje ter nato razvijale potrebe po soočanju s to umetnostjo. Pomembno je torej ustrezno zasnovano izobraževanje, ki mora nuditi več raznolikih možnosti, pri čemer imajo muzeji kot družbene institucije posebno vlogo. Če z izobraževanjem zgolj sledimo že razvitim potrebam (osebnim zanimanjem) starejših odraslih, jih v neposreden stik s sodobno likovno umetnino ne privabimo (5).

(1) Cf. Irena ŠTERMAN, Umetnostna zgodovina v tretjem življenjskem obdobju: ikonografski pristop kot pot do umevanja (magistrsko delo, tipkopis), Ljubljana 2006.

(2) Cf. Dušana FINDEISEN, Ana KRAJNC, NIves LIČEN, Milena IVANUŠ GRMEK, Jurij KUNAVER, Posebnosti izobraževanja starejših, Ljubljana 2012, pp. 33, 38, 39. Dostop: http://www.slovenskauniverza3.si/docs/eMonografija_Posebnosti_izobrazevanja_starejsih.pdf (zadnjič uporabljeno 18. 7. 2013).

(3) Npr. Eva VAN MOER, Talking about Contemporary Art: The Formation of Preconceptions During a Museum Visit, The International Journal of the Arts in Society, 1, 3, 2007, pp. 1–7; Anne-Marie ÉMOND, Positive Responses of Adult Visitors to Art in a Museum Context, Essays on Aesthetic Education for the 21st Century (ed. Tracie Costantino, Boyd White), Rotterdam, Boston 2010; Andrew NEWMAN, Anna GOULDING, Christopher WHITEHEAD, The Consumption of Contemporary Visual Art: Identity Formation in Late Adulthood, Cultural Trends, 21, 1, 2012, pp. 29–45.

(4) Nives LIČEN, Uvod v izobraževanje starejših: izobraževanje starejših med moderno in postmoderno, Ljubljana 2006, pp. 181, 182, 184.

(5) Razširjeni znanstveni članek je izšel v Andragoških spoznanjih, prvi slovenski reviji za izobraževanje odraslih.