Monika OSVALD

TEFAF Maastricht 2014 – van Gogh, vintage dizajn in zmeren optimizem

Na letošnjem TEFAF-u, ki je potekal med 13. in 22. marcem v Maastrichtu ter o katerem si lahko bežen vtis ustvarimo na virtualnem ogledu, je bilo največ pozornosti obiskovalcev namenjene sliki Vincenta van Gogha z naslovom Moulin de la Gallette. Olje na platnu, pred katerim se je neprestano zbiral krog občudovalcev, je v preddverje svojega razstavnega prostora postavila londonska galerija Dickinson. Delo je res izjemno, saj ga je van Gogh naslikal aprila leta 1887, ko je prebival pri bratu Theu v Parizu. Tu je radikalno spremenil svoje slikarsko ustvarjanje, saj se je od temačnosti nizozemskega obdobja preusmeril k presvetljeni barvni paleti francoskih postimpresionistov. Slika spada v serijo mlinov z Montmartra in poleg te je le še ena v zasebnih rokah; druge so v javnih institucijah. Delo je bilo na ogled na ključni razstavi, ki jo je leta 1905 v Stedelijk Museumu v Amsterdamu organizirala Theova vdova Johanna van Gogh-Bonger (o tem priča nalepka na hrbtni strani). Ta je posthumno promovirala in uspešno prodajala svakova platna. Londonska galerija je delo ocenila na 30 milijonov €. Sliko so dopolnjevale cokle Paula Gauguina, izrezljane leta 1889 v bretonskem stilu – gre za enega od treh parov, ki jih je umetnik nosil v Pont-Avenu in Parizu pred svojim prvim odhodom na Tahiti (cena: 360.000 €).

Galerija Dickinson je letos poleg starih mojstrov prvič razstavila sodobno umetnost. Predhodnik tega mešanja obdobij in panog je galerist Axel Vervoordt (Antwerpen), ki prodaja tako antiko kot dela iz srede prejšnjega stoletja (zlasti italijansko abstrakcijo in japonski konceptualizem). Hkrati strankam svetuje pri oblikovanju primernega ambienta za kupljena dela (tako pri notranjem oblikovanju kot pri pohištvu, osvetljavi in še pri čem). Številni galeristi ga sedaj posnemajo, saj so zbiratelji precej eklektični in sodobna umetnost se prodaja bolje kot stari mojstri. Najbolj opaženo je seveda bilo sodelovanje med galerijo Tomasso Brothers Fine Art (London in Leeds) ter Damienom Hirstom. V temnem razstavnem prostoru so bila med doprsnimi portreti in bronastimi kipi iz 17. stoletja postavljena tri Hirstova dela, med njimi Črna ovca z zlatimi rogovi (2009) v formaldehidu. Galerist in umetnik sta združila moči, saj sta prijatelja iz otroških let. Za ovco iz umetnikove zasebne zbirke je bila postavljena cena 2,7 milijona €.

V ilustracijo umetnostnega okusa in kupne moči zbirateljev poglejmo nekaj podatkov. Londonski trgovec Charles Ede je ameriškemu muzeju prodal egipčanski relief Nefertari, žene Ramzesa II., za 195.000 €, Merrin Gallery iz New Yorka pa marmorni portret Karakale zasebnemu zbiratelju za 600.000€. Za sliko Podeželskega notarja (1615) Pietra Brueghla ml. je Richard Green iz Londona iztržil 2,750.000 €, Weiss Gallery iz Londona pa 2 milijona € za Lukrecijo (1537–1540) Lucasa Cranacha ml. Lastnika sta zamenjali kar dve deli Bernarda Strozzija: galerija Bernheimer-Colnaghi (München) je za Marijo s Kristusom in Janezom Krstnikom dobila 700.000 €, Otto Naumann (New York) pa za Kristusa v Emavsu 2,5 milijona € (Naumann je platno kupil lanskega decembra pri Sotheby's London za 1 milijon € in pravo vrednost je dobilo šele po čiščenju). Odlično gre v prodajo italijanska abstrakcija iz šestdesetih let prejšnjega stoletja: galerija Robilant + Voena (London in Milano) je istemu (švicarskemu) zbiratelju prodala Superficie bianca (1965) Enrica Castellanija za 1,8 milijona € in Rosso (1967) Agostina Bonalumija za 1 milijon €.

Sejem je tudi letos gostil umetnostni simpozij z naslovom Addicted to Vintage. Trends in 20^th-century Design, ki ga je sponzoriral ameriški spletni posrednik umetnin 1stdibs. Ker je ta usmerjen v prodajo zlasti vintage dizajna, se je simpozij mestoma zdel kot spodbuda in svetovanje pri (kasnejšem) nakupu. Posvet je potekal pod okriljem AD France, zato so bili povabljeni francoski gostje: dva novinarja in avtorja knjig o notranjem oblikovanju, Ian Phillips in Cédric Morisset (ta je hkrati vodja oddelka za dizajn 20. stoletja pri francoski avkcijski hiši Piasa), ter trije notranji oblikovalci. Joseph Dirand, Pierre Yovanovitch in Chahan Minassian so bili izbrani ne le zaradi svoje kreativnosti in priljubljenosti, ampak zlasti zato, ker vsak od njih prisega na eno od treh vodilnih smeri oblikovanja prejšnjega stoletja in vključuje vintage pohištvo v svoje nove projekte.

Dirand je že od rane mladosti navdušen nad francoskim dizajnom iz srede stoletja (Pierre Jeanneret, Jean Prouvé, Charlotte Perriand itd.), Yovanovitch občuduje skandinavske mojstre (Tyge Hvass, Frits Henningsen, Axel Einar Hjorth itd.), Minassian ponuja francoskim naročnikom ameriške objekte (George Nakashima, Vladimir Kagan, Paul Evans itd.). Nastopajoči so s hvalospevom dizajnu povsem prepričali občinstvo, zlasti ko so zatrdili, da je njegovo vrednotenje šele na začetkih in si kupci morda lahko obetajo tudi velike zaslužke. Verjetno pa ne bodo več sklenili kupčije, kakršna je – ne iz želje po zaslužku, ampak iz navdušenja – uspela enemu od gostov, Josephu Dirandu. Ta je leta 1991 na pariškem bolšjem trgu kupil »standardni stol« Jeana Prouvéja in zanj v takrat še francoskih frankih plačal znesek, ki bi bil danes enakovreden 45 €. Lanskega novembra so na pariški dražbi prodali set šestih Prouvéjevih stolov, vsakega za ceno 13.000 €, kar pomeni, da je Dirand svojo investicijo oplemenitil za 29.000 %.

TEFAF ne bi bil sejem, če se ne bi dalo na simpoziju predstavljenih del tudi kupiti. Pariška galerija Downtown François Laffanour je zbrala notranjo opremo iz upravne stavbe v indijskem Chandigarhu (1954), ki jo je oblikoval Pierre Jeanneret. Galerie Dansk Møbelkunst (Köbenhavn in Pariz) je med drugim ponujala enega od dveh še ohranjenih stolov, ki jih je Tyge Hvass oblikoval za danski paviljon na svetovni razstavi v Parizu leta 1937, Sebastian + Barquet (New York) pa zidno omarico, ki sta jo v takrat skupnem ateljeju v Pensilvaniji leta 1955 izdelala Phillip Lloyd Powell in Paul Evans.

Nastopajoči so tudi poudarili, da je v tem trenutku italijanski dizajn (Ignazio Gardella, Luigi Caccia Dominioni, Piero Fornasetti itd.) prenizko ovrednoten. To pa ne velja za izjemna dela, ki se prodajajo po zelo visokih cenah. Galerist Ulrich Fiedler (Berlin) je nemškemu muzeju prodal stol, ki ga je Carlo Bugatti izdelal za razstavo Le arti decorative internazionali del nuovo secolo v Torinu leta 1902, in to za kar 350.000 €. Vrtoglavo ceno, okoli 1 in 1,5 milijona €, je za dva Mollinova stola postavila londonska Hamiltons Gallery, ki je objekta razstavila med avtorjevimi polaroidi. Carlo Mollino (1905–1973), torinski arhitekt, ki širši publiki ni pretirano poznan, je bil vsestransko nadarjen (oblikovalec, fotograf, pisatelj, učitelj smučanja, akrobatski pilot, športni dirkač itd.) in eklektičen v svojem ustvarjanju. V arhitekturi se je zgledoval po Alvarju Aaltu in Erichu Mendelsohnu (med deli omenimo sedeža Società Ippica Torinese in Gospodarske zbornice ter Avditorij RAI in Nuovo Teatro Regio, vse v Torinu), pri oblikovanju pohištva pa je sledil obrtnim idealom, saj so vsi njegovi kosi izdelani ročno in so unikati. Toda Mollino je zaslovel zlasti s svojo vilo, danes imenovano Casa Mollino, v kateri je med letoma 1962 in 1973 posnel več kot 1000 polaroidnih fotografij protagonistk torinskega nočnega življenja. V Hamiltons Gallery so Mollinove posnetke primerjali s Mapplethorpovimi, le da so prvi odsev nekoliko drugačnih časov.

Tik pred simpozijem je Clare McAndrew predstavila TEFAF Art Market Report. The Global Art Market, with a focus on the US and China. Poročilo temelji na podatkih o avkcijski prodaji, ki jih spremljata Artnet in AMMA (Art Market Monitor of Artron), ter odgovorih, ki jih v vprašalnike vpišejo trgovci z umetninami (med 5.500 naslovniki se jih odzove približno 12 %). Letos ni bilo pretresljivih novosti, le zmeren optimizem, saj je prodaja na globalnem trgu lani dosegla 47,4 milijarde €, kar je 7,5 % več kot lani in se približuje rekordnemu, predkriznemu letu 2007.

Tudi razmerje sil je podobno kot pred leti. Na prvem mestu so ponovno ZDA z 38-odstotnim deležem vrednosti prodaje, sledita Kitajska s 24 % in Velika Britanija z 20 %. Ameriški trg je letos veliki zmagovalec, saj je prodaja porastla kar za 25 %, medtem ko sta kitajski in evropski trg stagnirala (Kitajska porast za 2 %, EU padec za 2 %). Lanskoletni porast vrednosti prodaje je posledica dviga cen najdražjih del in globalni center za njihovo prodajo je New York, saj se je tam na dražbah prodalo 52 % vrednosti del s ceno nad 1 milijonom € ter kar 78 % vrednosti (in 60 % volumna) del nad 10 milijoni €.

Prav tako se ni veliko spremenila porazdelitev avkcijske prodaje po sektorjih: »povojna in sodobna umetnost« 46 % vrednosti (in 44% volumna), »moderna umetnost« 29 % vrednosti (in 28 % volumna), »impresionisti in postimpresionisti« 13 % vrednosti (in 14 % volumna), »stari mojstri« 10 % vrednosti (in 8 % volumna), »drugo« 2 % vrednosti (in 6 % volumna). Toda pri tem velja poudariti, da je »povojna in sodobna umetnost« dosegla zgodovinski rekord 4,9 milijarde €; največ del je bilo prodanih v ZDA (44,1 % vrednosti in 21,3 % volumna). Prodaja »starih mojstrov« vztrajno pada, lani je upadla za 7 %; zanimivo je, da tu vodi Kitajska (40,5 % vrednosti in 17,8 % volumna).

Po ocenah avtorice naj bi trgovci z umetninami dosegli 53 % vrednosti globalne prodaje, kar pomeni skoraj 25 milijard € in je za 12 % več kot lani. Največji porast je bil očiten pri obeh ekstremih (pri trgovcih z letnim prometom pod 500.000 €, ki predstavljajo približno tretjino, in pri tistih s preko 10 milijonov € letnega prometa, ki jih je približno ena desetina), na srednjem trgu tako rekoč ni premikov. Prodaja je potekala večinoma prek galerij s 50 %, 19 % na lokalnih in 14 % na mednarodnih sejmih (7 % zasebna prodaja, 5 % dražbe in 5 % po spletu). Galeristi nad vse večjim številom sejmov niso navdušeni, saj jim to prinaša le dodatne stroške – opazen je trend vračanja h galerijskemu delu, ki se precej razlikuje od sejemske prodaje. Kupci so večinoma zasebni zbiratelji (78 %), sledijo institucije (9 %) in korporacije (7 %).

Avtorica je v drugem delu poročila primerjala dva najpomembnejša trga, ameriškega in kitajskega, in če vzamemo pod drobnogled iste elemente, vidimo, da sta ta trga zelo različna.

V ZDA so lani prodali za 18 milijard € umetnin in prodaja se je v enem letu povečala za 25 %. Levji delež ima pri tem »povojna in sodobna umetnost« z 59 % vrednosti. Avkcijske hiše so ustvarile 3,7 milijarde € prometa, pri tem pa je delež Christie's in Sotheby's kar 80 %. Največ kupcev je bilo Američanov (80 %), sledijo tisti s Kitajske in Daljnega vzhoda (11 %), nadalje Evropejci (5 %) ter klienti iz Rusije in z Bližnjega vzhoda (4 %). Na Kitajskem je lani vrednost prodaje dosegla 11,5 milijarde €, kar predstavlja 2-odstotno rast. Med sektorji je najbolj vitalen »kitajska umetnost in kaligrafija« s 56 % vrednosti. Avkcijske hiše so dosegle 7,5 milijarde €, pri čemer je prodaja bolj enakomerno razporejena: Poly International 13 %, China Guardian 10 %, Christie's 9 %, Sotheby's 9 %, Beijing Council 6 %. Kitajska umetnost se prodaja in kupuje zlasti na Kitajskem, saj je bilo le 4 % vrednosti ustvarjene zunaj Kitajske. Zahodna umetnost kitajskih kupcev ne zanima pretirano.

To so na lastni koži okusili tudi organizatorji TEFAF-a, ki so ob koncu lanskoletne edicije objavili namero o sejmu na Kitajskem. Čeprav so bili pogovori s kitajskimi oblastmi uspešni (sejem bi organizirali družno s Sotheby's, ki deluje v Pekingu pod okriljem državnega podjetja GeHua), jih je zaustavil negativen odgovor zahodnih galeristov, ki poznajo trenutne negativne trende za prodajo zahodnoevropske umetnosti na Kitajskem.

Slike

1. Dickinson: Vincent van Gogh, Moulin de la Galette (foto TEFAF).

2. Merrin: Karakala (foto TEFAF).

3. Bernheimer-Colnaghi: Bernardo Strozzi, Madona z sv. Janezom Krstnikom (foto TEFAF).

4. Galerie Ulrich Fiedler: Carlo Bugatti Stol za razstavo »Le arti decorativi internazionali del nuovo secolo« Turin 1902 (foto TEFAF).

Mojca ŠTUHEC

Razstava Arhitektura 19. stoletja na Slovenskem

MAO, 28. 11. 2013–30. 3. 2014

V Muzeju za arhitekturo in oblikovanje v Ljubljani je bila od konca lanskega novembra štiri mesece na ogled postavljena pregledna razstava slovenske arhitekture 19. stoletja. Razstava je sledila nizu razstav o zgodovini arhitekture na Slovenskem.

19. stoletje je zaznamoval razvoj slovenskega urbanega prostora. Z zemljiško odvezo je bil leta 1848 odpravljen zakon o tlačanstvu, številno slovensko kmečko prebivalstvo je ostalo brez zemlje. Nove socialno-ekonomske razmere so prebivalce prisilile, da so odhajali v mesta iskat delo. Zaposlitev so najpogosteje našli v novih industrijskih obratih, ki so bili odprti ob sočasno zgrajeni progi južne železnice. Ob hitrem naraščanju mestnega prebivalstva so stara mestna jedra postala pretesna. Že s koncem 18. stoletja so večja mesta, kot so Ljubljana, Maribor in Celje, postopoma izgubljala utesnjujoč, predvsem pa že desetletja ne več potreben srednjeveški obrambni zid. Mestna središča so se širila tako, da so se povezala s predmestji. Po besedah kustosa razstave dr. Igorja Sapača je bilo v 19. stoletju postavljenih toliko gradenj kot še nikoli prej. Uveljavilo se je veliko novih stavbnih tipov. Ob stanovanjski arhitekturi, namenjeni vsem slojem prebivalstva, se je v mestu najbolj množično uveljavil stavbni tip, ki je bil namenjen javnim zgradbam. Med slednjimi najdemo upravi, izobraževanju, zdravstvu, kulturi, obrambi, prometu, rekreaciji in verskim obredom ter industriji namenjene objekte. Za stavbarstvo 19. stoletja je v primerjavi s prejšnjimi umetnostnozgodovinskimi obdobji značilno, da ni ustvarilo novega in enotnega arhitekturnega sloga, ampak je uporabljalo stilne elemente preteklih obdobij, tako da jih je pripenjalo na nove arhitekturne tipe. V umetnostnozgodovinski stroki to obdobje imenujemo historicizem oziroma obdobje eklektične uporabe historičnih slogov. Pri gradnji je tako veljalo nepisano pravilo, da se gradijo šole v maniri renesanse, gledališča z značilnostmi baroka ter cerkve po vzoru gotike oziroma romanike. Na gradnjo slovenskih mest je v 19. stoletju vplivala podoba avstro-ogrske prestolnice. Izstopajoča reprezentativnost javnih objektov, namenjenih tako centralni kot lokalni oblasti, je bila oblikovana po principu dunajske arhitekture, pri čemer je bila njihova izvedba prilagojena provincialnim potrebam.

Arhitektura postane v 19. stoletju bolj kot kdaj prej predmet znanstvenih raziskav, izumov, pravnih regulativ in uveljavljanja novih teorij zgodovine. 19. stoletje nam je zapustilo številne reprezentativne javne zgradbe z velikim simbolnim pomenom, te še danes pomembno uokvirjajo naš vsakdan. Mestna središča so takrat dobila podobo, ki jo imajo v glavnem še danes. Povsem običajno je, da mnogo ljudi še vedno prebiva v večstanovanjskih hišah ali vilah iz 19. stoletja, ki glede na bivalno udobje veljajo za nepresežene. 19. stoletje je vsekakor zelo pomembno vplivalo na način življenja v sodobnem času.

Razstava je vodila obiskovalca skozi množico arhitektur, ki so bile razporejene po stavbni tipologiji. Sprehajali smo se med zgradbami mestnih hiš iz 19. stoletja po izbranih krajih, nato gledališči, šolami, sodišči, cerkvami, železniškimi postajami, industrijskimi objekti in stanovanjsko gradnjo. Zgovornim fotografijam, po večini delu Mirana Kambiča, je sledil Sapačev umetnostnozgodovinski komentar, mnogim je bil v ilustracijo dodan gradbeni načrt. Ob treh na ogled postavljenih maketah so bili razstavljeni tudi drugi arhivski viri, vezani na gradnjo posameznih objektov. Problematiko arhitekture 19. stoletja je zaokrožala predstavitev gradbene dejavnosti na Slovenskem. Kot primer pravne regulative sta bila prikazana požarni red iz prve polovice 19. stoletja in mlajši Stavbni red za vojvodino Kranjsko. Razstava se je dotaknila tudi vloge arhitekta ter stavbenika v 19. stoletju. Pojasnjeno je bilo, da se je za gradnjo javnih objektov uveljavil postopek javnih natečajev, na katerih konkurirajo arhitekti s svojimi projekti. Zgovorna je bila poimenska navedba avtorjev realiziranih projektov. Prikazana je bila tako, da je poudarila prevlado nemških akterjev, ki so jim sledili italijanski in češki, slovenskih je bilo med njimi le za vzorec, pa še ti so bili v glavnem le v vlogi stavbenika.

Med številnimi stavbami so bili na razstavi predstavljeni tudi predsedniška palača v Ljubljani, glavna zgradba Univerze v Ljubljani, poslopje Slovenskega narodnega gledališča Opera in balet Ljubljana, Narodna galerija v Ljubljani, Narodni muzej v Ljubljani, Slovenska filharmonija v Ljubljani, Rektorat Univerze v Mariboru, frančiškanska cerkev v Mariboru, Kadetnica v Mariboru, Pravna fakulteta v Mariboru, stari del poslopja Slovenskega narodnega gledališča v Mariboru, Narodni dom v Mariboru in Celju, poštne palače v Ljubljani, Mariboru in Celju, občinska palača in palača Pomorskega muzeja v Piranu, gimnazija v Kranju, rotovži v Novem mestu, Celju in Ljutomeru, župnijske cerkve v Beltincih, Brestanici, Kočevju, Šmartnem pri Litiji in Žalcu, Zdraviliški dom v Rogaški Slatini, pa železniška postaja v Ljubljani in sedaj porušen znameniti železniški viadukt Borovnica.

Razstava je še posebej opozarjala na tradicionalne meščanske hiše in plemiške palače, večstanovanjske najemniške hiše, meščanske vile, prve stanovanjske stavbe v delavskih kolonijah, prve stanovanjske bloke, cerkve, kapele, sinagoge, samostane, gradove in dvorce, rotovže, javne palače, gledališča, šole, železniške kolodvore, hotele, zdravilišča, bolnišnice, zapore, vojašnice, trdnjave, arhitekturno urejene odprte javne površine, pokopališča, mavzoleje, mostove in tovarne.

Razstavo Arhitektura 19. stoletja na Slovenskem je oviral preobširen nabor konkretnih objektov, pri čemer je obiskovalec utegnil izgubiti rdečo nit napovedane tematike. Morda bi bilo smiselno pokazati manj objektov, z njimi pa podrobneje opozoriti na razvoj posamezne stavbne tipologije. Veljalo bi opozoriti na arhitekturo zunaj današnjih državnih meja, ne bi bilo odveč pokazati tudi kakšno stavbo iz avstro-ogrske prestolnice. V okviru predstavljenega pogrešamo tudi uvid v uporabo novih gradbenih materialov. Uporaba jeklenih konstrukcij, železobetona in stekla je bila na Slovenskem v 19. stoletju redka, pogosto vezana le na industrijsko gradnjo in prometno infrastrukturo, vendar je treba upoštevati, da je šlo v teh primerih za eno ključnih novosti, ki obravnavano arhitekturo ločujejo od starejše ter jo postavljajo na višjo in trajnejšo raven. Navedeno utegne biti upoštevano v monografskem katalogu, ki ga v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje obljubljajo v kratkem.

Za konec moramo poudariti, da je bilo s to razstavo opravljeno pomembno delo, ker se interes umetnostne zgodovine in zgodovine arhitekture končno usmerja k dosežkom 19. stoletja. Vse od sedemdesetih let prejšnjega stoletja je bilo raziskovanje pomena arhitekture 19. stoletja na Slovenskem med strokovnjaki prezrto. Glavni razlog za tako prepričanje je bila po besedah avtorja razstave velikanska gradbena produkcija, ki ji ni bilo mogoče pripisati umetniške vrednosti. Šlo naj bi za kopiranje oblik iz starejših obdobij, za imitacijo, celo za kič. Z narodnega vidika je starejše raziskovalce motilo, da so v 19. stoletju naša mesta gradili tujci in da so zato ta dobila premalo slovensko podobo. Pričujoča razstava je tako s svojim smiselnim konceptom prinesla nov pozitiven predznak, kar je več kot dobrodošla iztočnica za nadaljevanje raziskovanja slovenske arhitekturne 19. stoletja.

Slike:

1. Predsedniška palača, Ljubljana (foto Miran Kambič).

2. SNG Opera in balet Ljubljana (foto Miran Kambič).

3. Predilnica, Litija (foto Miran Kambič).

4. Frančiškanska cerkev, Maribor (foto Miran Kambič).

5. Dvorec Slivnica pri Mariboru (foto Miran Kambič).

Marina Barbara ŽLENDER

Devinski grad in njegovo poslanstvo

Slovencem, ki imajo radi potepe preko meje, sta mesto Devin ali Nabrežina, pa tudi Devinski grad poznana, kakor tudi vsem, ki se zavedajo pomena slovenske manjšine v Tržaškem zaledju, ki goji ljubezen do domovine. Zgodovinsko sta Devin in Gorica povezana in sta se sprva prav na območju Devina ločila od Trsta, kasneje pa je ozemlje povezal habsburški imperij, katerega panevropske ideje so se le uresničile v Evropski uniji. Za te se je vedno potegovala tudi družina Thurn und Taxis, v lasti katere je Devinski grad. V kolikor bi uspeli velike ideje Panevropskega gibanja, ki ga je skupaj z Richardom Coudenhove-Calergijem ustanovil Oto Habsburški, v mirnem dialogu uresničiti, bi se sedanja Evropa širila brez krvavečega Balkana. Trst ne žaluje za Mitteleuropo brez razloga, Devinski grad pa navkljub burni zgodovini ostaja čudovita točka aristokratske Evrope v Tržaškem zalivu.

Umetnostnim zgodovinarjem je Devinski grad znan ne le po svoji zgodovini in lepoti, marveč tudi po bližnjih umetnostno-zgodovinskih spomenikih: grad Miramare, cerkev sv. Janeza Timavskega pri izviru reke Timave, pa številnih drugih v samem Trstu. Bližina Nove Gorice in sosednje Gorice, pa Kostanjevice in grobnice zadnjih članov francoske kraljeve družine Bourbonov, Štanjela, gradov Dobrovo in Kromberg in številne druge kulturne izletniške točke so pripravna iztočnica za obisk tega čudovitega kraja.

Kot navajajo viri, sega zgodovina Devinskega gradu do prve poselitve tega območja pred našim štetjem, ki je vezano na reko Timavo. Ob njej so v času Rimskega imperija zgradili tempelj, posvečen lokalnemu čaščenju kulta Timava. Častili so tudi Herkula in Solisa Avgusta. Ob reki so Rimljani poleg navedenih častili še junaka Diomeda, ki so mu žrtvovali bele konje, zgradili pa so tudi svetišča boginjama Junoni in Minervi. Tako so leta 1924 med razvalinami Devinskega gradu našli vklesano posvetilo Herkulu Avgustu, ki ga je prispeval prebivalec naselja Opitergum (Oderzo). Ob Timavi je sprva potekala Via Gemina, z našim ozemljem pa jo je povezovala jantarna pot. Skupaj s krščanstvom se je po teh krajih razvila romarska pot. Reka Timava je obenem pomenila ločnico s Cisalpinsko Galijo, kasneje med ozemljem oglejskega patriarhata in devinskim fevdom, nazadnje pa je delila beneško ozemlje od habsburškega in kasneje Italijo in tržaško pokrajino.

Na ostankih rimskega templja, posvečenega božanstvu Timavu, je nastala starokrščanska bazilika, ki je v 12. stoletju, natančneje leta 1121 dobila podobo današnje cerkve sv. Janeza Timavskega (San Giovanni in Tuba), po zaslugi Walseejev, Devinskih gospodov pa so jo leta 1483 povečali. Ob njej je bil tudi samostan, ki so ga Obri sicer uničili, vendar so ga ponovno obnovili in povečali. Pri izviru Timave se je oblikovala obalna laguna, ki sta jo proti morju zapirala dva otočka in so jima Rimljani pravili insulae clarae, verjetno zaradi izvira žveplene vode, zato so jih uporabljali za terme do uničenja ob Atilovem pohodu. Laguna je bila obenem zatočišče za tovorne in vojaške ladje in jih je varovala zaradi dobrin, ki so jih tovorili po jantarni poti. Na področju Devina se nahaja tudi eden od mitrejev, kar veliko pove o mejni naravnanosti kraja, govori pa v prid povezanosti z jantarno potjo, ki je vodila na področje Slovenije in naprej. Na malem otočku je stal svetilnik, imenova Belguardo. Vojna leta 1284, v kateri sta se borila Raimund I della Torre in beneška vojska, je botrovala tudi uničenju svetilnika in Benečani so tu v 13. st. na umetnem otoku postavili trdnjavo Belforte, ki je bila preko mostu povezana s celino, kasneje, po osvojitvi Tržiča (Monfalcone), pa so jo zapustili. Ozemlje bilo pod oglejskim patriarhatom, v resnici pa so Devinski grofje predstavljali prave gospodarje, za njimi pa njihovi dediči Walseejevci. Najstarejši grad na skali je morda sodil k ozemlju škofovske tržaške grofije, katere meje so potekale prav po teh krajih. Trgovinska cesta je vodila preko palače Devinskih grofov do Timave in Lokavca, kjer se je pobirala prevoznina. V tem času je bila zelo razvita trgovina s konji, pa tudi ribolov. V času avstrijske nadoblasti je bila na tem ozemlju luka, ki je konkurirala tržaški. Devinski glavar Johannes ali Ivan Hofer si jo je prizadeval povzdigniti nad tržaško luko, kar je povzročalo spore. Hoferju so se maščevali z napadom in kasneje je Marija Terezija v Devin preselila tudi carino, ki ji je sledila duhovščina. Povedati moramo tudi, da je Devin pomenil mejo med tržaškim in goriškim ozemljem, saj so Devinski gospodje sprva spadali pod akvilejski patriarhat, kasneje pa pod goriške grofe in z njimi vred pod avstrijsko nadoblast. Tako si je Rudolf IV. pokoril Auersperge in pridobil ozemlje Cerknice, Postojne, Loža in Slovenj Gradca. V 14. st. so njegovi nasledniki pričeli z nadzorom Devina in bližnjega ozemlja na Krasu, kar je jezilo tržaško oblast, saj je k njej spadal tudi Kvarner z Reko. Tako je Kranjska dobila svoj dostop do morja. Za goriškimi grofi so ozemlje prevzeli Habsburžani (vse do Pazina) in tako ustvarili mejno linijo z Benetkami za nekaj stoletij. Borba za trgovino med njimi in Trstom je trajala ves čas in tudi Koper je moral konec 14. stoletja priznati habsburško nadoblast.

Ko govorimo o Devinskem gradu, imamo seveda v mislih rezidenco družine Torre e Tasso (Thurn und Taxis), omenili pa smo že starejši grad, ki je v ruševinah in stoji na mnogo bolj izpostavljenem klifu. Verjetno je na ozemlju Devina obstajal rimski Castellum Pucinum, o čemer pričajo številne najdbe, vendar pa so bile domneve, da je utrdbeni stolp novega Devinskega gradu rimski, ovržene iz več razlogov. Gre za utrdbeni srednjeveški stolp, kot jih poznamo pri fevdalnih gradovih v Franciji in Nemčiji, vendar o tem nekoliko kasneje. Najprej bi našteli dejstva, ki govorijo v prid srednjeveški gradnji stolpa: stolp je previsok, da bi bil rimski; tudi sama gradnja priča o kasnejši dataciji, saj ne moremo govoriti o rimskem načinu gradnje, imenovanem opus spicatum; veliki kamniti bloki nimajo odprtin, značilnih za vleko pri rimski gradnji; debelina zidu variira med 1,5 in 2m in je tanjša na strani proti kopnem, ki je bila torej bolj izpostavljena nevarnosti. To priča proti tezi, da bi lahko šlo za rimski stražni stolp; tudi majhne odprtine oken kažejo na kasnejši izvor; sam vhod je tipičen za navedene gradove in stolpe v srednjem veku. Kot smo že omenili, je sama višina stolpa bolj značilna za poudarjanje moči fevdnega gospoda. Ko govorimo o starem gradu, pa rimskih ostankov prav tako ne najdemo. Po vsej verjetnosti so patriarhi nasledili rimski castellum in ga namenili za kontrolo in obrambo ozemlja, čemur v prid govori že postavitev prvega gradu na klifu. Strateška pozicija gradu je omogočala nadzorovanje ladij, ki so plule v bližnji Trst. Kot smo navedli, so bili Devinski gospodje sprva povezani z oglejskim patriarhaton, nato z nemškimi kralji, beneško oblastjo, pa vse do habsburške monarhije. V 10. st. je Devin postal središče grofije. V 12.st. je patriarh Devinskemu gospodu Hugonu I. izročil poleg devinske fare še Tomajsko, Senožeče, Trnovo, pa Košano in Prosek. V 14.st. je bil z Devinskimi gospodi povezan tudi grad Prem, kjer je bival glavar Devinskih gospodov, premski vitez. Razvaline starega Devinskega gradu pa še vedno počivajo na skali, obdani z morjem. Kot govori legenda, naj bi Devinski grof Hugon VI. tu gostil celo Danteja, kot sla družine Cangrande della Scala. Sicer pa je v 11. st. zgrajeni grad na skali imel strateško osnovo za svojo obrambo. Sam vhod je bil dobro varovan in od njega je stopnišče vodilo v notranjost do glavnega stolpa, ki je osrednji del starega gradu in je prav tako imel utrdbeni, varovalni namen. Zahodni del stene se je porušil in končal v morju. Nad vrati je bil obokan prostor, kjer so še ohranjene freske, pa tudi majceno romansko okno. Verjetno gre za grajsko kapelo, iz katere se je po stopnicah prišlo na dvorišče, odkoder so vidni tudi bivanjski prostori gradu. Nad kapelo naj bi bile ječe. Po Pavlu Diakonu je bil v starem Devinskem gradu zaprt patriarh Kalist (8.st.), zaradi prenosa sedeža patriarhata v Čedad, kar govori v prid starejši dataciji gradu. Dokument, ki priča o obstoju Devinskega gradu, je povezan z oblastjo Devinskih gospodov, ki so bili fevdalci oglejskih patriarhov, saj ga je kot navaja dokument v dar prejel patriarh Federico leta 921. Devinski gospodje so bili povezani z oglejskimi patriarhi iz rodbine Torriani. Družina Torriani izvira iz Milana in je prispevala štiri patriarhe; v 14. st. je bila rodbina podrejena avstrijskemu dvoru in njeni člani so bili zadolženi za Trst kot regenti. Veje družine segajo ne le v Milano, marveč tudi v Verono, oz. na Tirolsko in v Švico. Spričo pomembnosti družine so njeni člani dali zgraditi nov grad. Podoba novega gradu sega v leto 1389, v čas Hugona VI, zadnjega Devinskega gospoda. Ta je bil kot predstavnik avstrijske oblast pooblaščen za upravljanje Trsta. Fevd je lahko nadzoroval prihod ladij, znotraj gradu pa so se nahajala prebivališča ribičev s konjušnicami, kaščami in kletmi vred. Moč družine se je povečala s poroko z rodbino Walsee in pod Habsburško nadoblastjo so postali zelo vplivni. Njihova moč je izvirala iz upravljanja tržaškega pristanišča in Habsburžani so strateško pomembnost gradu in družine zelo upoštevali, v pomoč pa so jim bili tudi v bitkah proti Benečanom. Kljub težavnemu obdobju in pogostim vojnam ter Habsburški nadoblasti pa je Devinski grad sčasoma dobival kulturni pomen. Z večanjem vpliva družine so se množile prireditve na gradu, zlasti koncerti, pa tudi daljša gostovanja skladateljev in pesnikov. Razvejano drevo družine jo je povezovalo z Lombardijo, natančneje z Milanom, kar je bila tehtna osnova za ustanovitev zanesljive poštne mreže, katere avtorstvo se jih drži. Poštna služba je bila pomemben izum in je zanesljivo delovala po vsem območu Svetega Rimskega imperija. Vezi z oglejskimi patriarhi so jim dale tudi svojega predstavnika, Raimunda I della Torre (Thurn). Te vezi so bile torej nadaljevanje tradicije družine Torriani. S takšnim monopolom so si ustvarili pomembno evropsko pozicijo in se povezali z nekaterimi aristokratskimi družinami po Evropi ter tako še vedno igrajo pomembno vlogo kot gostitelji in meceni, imeli pa so tudi pomembno diplomatsko vlogo posrednika med cesarjem in republiko Serenissimo.

Značilna različnost med pozicijo prvega in današnjega gradu priča tudi o večji pomembnosti in vlogi, saj je stari grad nedvomno postal premajhen za zahteve tedanjih prebivalcev. Obenem je bila mitnica in s tem nadzor bližnje poti do Trsta zelo donosen posel, saj so pod krinko varovanja trgovcev zahtevali carino. Tako je novi grad dobil prostor na najvišji legi na kopnem, stari grad, imenovan Duinus Vetus ali Rocca inferiore pa je bil porušen.

Kar zadeva stolp v vstopnem delu gradu, ne gre za bastionski tip, marveč je služil nadzoru okolice in varovanju. Tloris stolpa je pravokoten in povezan je s prostori gradu, ki obdajajo notranje dvorišče s kapelo in prehodom na grajski vrt, ta pa ga povezuje z novejšim traktom nad morjem, ki reminiscira grad Trauttmansdorff. Vrt je razdeljen v več nivojev in v zgornjem, travnatem delu je skrit bunker iz časa 2. svetovne vojne. Vrt in prosto postavljeni kipi imajo baročen koncept, čeprav je bil urejen po prvi svetovni vojni. Pod gradom pa se vrtovi v nivojih spustijo proti morju. Skulpture levov v Devinskem gradu nas ponovno vračajo v Oglej, saj spominjajo na leve velikega mavzoleja v bližini Oglejske cerkve.

Kot že rečeno, je grad utrjen proti kopnem, nad morjem pa se odpre s teraso, na kateri so člani družine gostili slavne goste. S terase se odpira čudovit pogled na t. im. Rilkejevo pot in ob njej naprej do Sesljana, ob klifu pa do gradu Miramare in naprej do Tržaškega zaliva. Tri zunanje fasade objemajo prostore notranjega dela gradu, medtem ko se na vrtu nahajajo hiše in prostori, namenjeni sodobni rabi. Vrtovi povezujejo zgornji bivalni del z utrjenimi vrati. Naj nas ne zavedejo nekateri dodatki, kot je romanska kvadrifora, ki je v resnici bila dodana kasneje. Sama arhitekturna zgodovina gradu govori o tem, da so bili načrti zanj narejeni leta 1639 in jih je izdelal Giovanni Pieroni, vojaški inženir družine Habsburških. Arhitekturna shema gradu obenem reminiscira gradove na Avstrijskem okoli leta 1200 in sorodne v J Nemčiji. Nastajanje gradu bi torej lahko razdelili v štiri faze: srednjeveško jedro, renesančni trakt in spremembe ter dodatki iz 17., 19. in 20. stoletja. Edini prepoznavni srednjeveški del je že opisani stolp, ki tudi po postavitvi spominja na tiste v gradovih J Nemčije v 13. stoletju. Prav tako tudi obrambna stena okoli njega, ki je sicer mlajšega datuma, o čemer priča tudi dekorativna rustika. Renesančni del gradu se pričenja s prenosom oblasti po izumrtju družine Devinskih grofov na družino Walsee, ki je grad leta 1472 prodala cesarju Frideriku III, sčasoma pa je bil dan v upravljanje družini Hofer. Ta ga je dala pozidati v današnjem obsegu v 16. stoletju. Leta 1508 je Devin za nekaj ur pripadel Benetkam, zatem pa je prišel pod Habsburško nadoblast in Johannes ali Ivan Hofer je zaslužen za njegovo današnjo podobo utrjenega gradu, ki še vedno izraža moč lastnikov, čeprav gre za nasledstvo in ne več potrebo po obrambi. Od časa družine Hofer je grad združeval obrambno in bivalno funkcijo. Zahvaljujoč habsburškemu inženirju vemo, kako je grad izgledal leta 1639 in leta 1653 ga je po ženski liniji podedovala družina Torre (Thurn). Družina je dala grad ponovno obnoviti, vendar ga ni več utrjevala. Iz tega obdobja lahko občudujemo veličastno ovalno stopnišče v gradu, imenovano »Palladijevo stopnišče«, četudi je mlajšega izvora, po letu 1639, in predstavlja edini baročni element gradu. V 19. in 20. stoletju lahko zabeležimo le še dodajanje posameznih elementov v psevdomedievalni maniri. Enako velja za vrtove, ki smo jih že opisali.

Po gradu se lahko sprehodimo po izvirno opremljenih prostorih družine, ki nam pripovedujejo njeno zgodovino skupaj z dragocenim pohištvom, slikami in fotografijami, pa tudi enkratnimi pogledi skozi okna na okoliške kraje in razvaline starega gradu na pečini. Notranji prostori gradu so bogato okrašeni s štukaturami iz 18. st., loggia po vzoru Palladija pa je okrašena z rustikalnim obokom. Burna zgodovina Devina in okoliških krajev seveda gradu ni prizanašala in tako so ga leta 1809 oplenili Francozi, ki so pobrali bogato zbirko orožja in slik v gradu. Tudi v času 2. svetovne vojne je morala družina grad zapustiti. O pomembnosti družine skozi čas govorijo njeni slavni gostje: Rainer Maria Rilke, Franz Liszt, Richard Strauss in še pred njimi Dante Alighieri, kakor tudi predstavniki kraljevih družin, saj je bila Maria Wallersee nečakinja cesarice Elizabete, žene cesarja Franca Jožefa in jo je klicala kar „la zia Sissi“. Maria Wallersee je bila torej sestrična prestolonaslednika Rudolfa. Že mati Elena Thurn und Taxis je bila princesa, sestra cesarice Elizabete ali Sissi, ostale tri sestre pa so bile prav tako kraljice in nadvojvodinje. Povezanost te družine s Habsburškim dvorom izpričuje poleg sorodstvenih vezi tudi zgodovinska korespondenca in številni skupni dosežki, pa tudi njihovo humanitarno poslanstvo v času druge svetovne vojne in po njej. Bogata zbirka gradu priča o njegovi svetovljanski zgodovini: klavir Franza Liszta, ki je princeso Marie navduševal za glasbo, bogata korespondenca med člani družine in predstavniki evropskih kraljevih družin, posamezne pesmi in Devinske elegije Rainerja Marie Rilkeja, številni umetniški predmeti in glasbila, tudi zgodovinska, pa tudi nekateri osebni predmeti in slike same družine, v družbi različnih svetovljanskih gostov. Bližina gradu Miramara je seveda prispevala k druženju obeh družin. Iz idej Ota Habsburškega, ustanovitelja Panevropskega gibanja, je nastala sodobna Panevropska unija, oz. Združena Evropa. O svetovljanskih nazorih družine Torre e Tasso govori prav članstvo in nosilnost panevropskih idej, katerih pripadnik princ Rajmund Thurn und Taxis je po vrnitvi v Devin kot eden prvih dvignil zastavo Združene Evrope. Odlika družine pa je tudi mecenstvo in sodelovanje v humanitarnih nalogah ter znanosti za človeštvo in številne glasbene, pesniške in druge umetniške prireditve so še vedno stalna praksa v Devinskem gradu, ki tako ostaja nekako nostalgičen in hkrati aktualen biser zgodovine v tem koščku Mediterana.

Slike – foto avtorica

Seznam literature

-Giuseppe BERGAMINI, Sergio TAVANO, Storia dell'arte nel Friuli-Venezia Giulia, Udine 1991.

-Gian Carlo MENIS, Storia del Friuli. Dalle origini alla caduta dello stato patriarcale (1420), Udine 1996.

-Reka – Timav. podobe, zgodovina in ekologija kraške reke (ed. Irena Trenc-Frelih), Ljubljana 1990.

-Simon RUTAR, Poknežena grofija Goriška in Gradiščanska: izdaja v dveh delih, Prirodoznanski, statistični in kulturni opis, 1892 [in] Zgodovinski opis, 1893. Faksimile s spremno besedo, Nova Gorica, Ljubljana, 1997.

-Giulia SCHRIBERNA, Devinski Grad. Vodnik, Devin 2012.

-Slovenci ob Soči med Brdi in Jadranom (ed. Marijan Brecelj), Celje 1983.

-Christoph ULMER, The castles of Friuli. History and civilization, Cologne 1999.