Asta VREČKO

Pomen Zagreba kot likovnega in kulturnega centra za slovensko slikarstvo (1927–1941). Povzetek doktorske disertacije

Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za umetnostno zgodovino

Mentorica: doc. dr. Beti Žerovc; 245 strani s slikovnim gradivom

Slovenija in Hrvaška sta bili več stoletij del istih držav in imata skupen pomemben del zgodovine. V zgodovini slovenske umetnosti zato pogosto najdemo raznovrstne kulturne in umetnostne stike z Zagrebom. Po prvi svetovni vojni so se ti stiki v novi državi, Kraljevini SHS, pozneje preimenovani v Kraljevino Jugoslavijo, še okrepili, saj je bil Zagreb pomemben gospodarski, kulturni in študijski center.

Namen disertacije je bil analiza pomena Zagreba za slovensko umetnost v obdobju med letoma 1927 in 1941 ter ovrednotenje njegove vloge pri formaciji slovenskih slikarjev, ki so izšli iz tamkajšnje akademije. V disertaciji sem ovrednotila pomen zagrebške likovne akademije in kulturno-umetnostni pomen Zagreba za slovensko slikarstvo, poskusila prepoznati podobnosti in razlike med hrvaško in slovensko umetnostjo ter s tem dodatno osvetliti zgodovino slovenskega slikarstva v desetletju pred drugo svetovno vojno. Časovna zamejitev disertacije temelji na prepoznavanju spremenjenih družbenopolitičnih okoliščin: prehod v novo državo po prvi svetovni vojni na eni strani ter čas druge svetovne vojne in povojnega dogajanja na drugi strani. V obdobju med obema vojnama je bil Zagreb eden gospodarskih in kulturnih centrov celotne države in zato pomemben tudi za Slovence. Letnici 1927 in 1941 pa sta se izkazali za upravičeni zaradi povečanega stopanja nekdanjih zagrebških študentov in diplomantov na umetnostno prizorišče ter posledičnega zmanjšanja dotoka slikarjev s praške akademije. V tem obdobju so nastopile nove umetniške skupine; tedanjo umetnost so v primerjavi z umetnostjo prvih povojnih let zaznamovale slogovne spremembe.

V disertaciji sem raziskovala vlogo Zagreba v razvoju slikarstva, saj se je izkazalo, da bi bila enakovredna obravnava tako kiparstva kakor slikarstva preobsežna naloga. Kiparstvo na Slovenskem se je namreč že pred prvo svetovno vojno razvijalo drugače kakor slikarstvo. Odločila sem se za slikarstvo, saj se je izkazalo za bolj reprezentativno za predstavitev obdobja, tudi zaradi značilnosti, izhajajočih iz umetnostnega medija in njegove družbene vloge. Slikarska produkcija kvantitativno presega kiparsko, na razstavah je bila pogosteje zastopana, prav tako se je v Zagrebu izšolalo več slikarjev kakor kiparjev.

Pri pisanju disertacije sem izhajala iz dosedanjih ugotovitev o pomenu Zagreba za slovensko slikarstvo, ki sem jih želela dopolniti in postaviti v kontekst slovenskega ter hrvaškega umetnostnega dogajanja v obravnavanem obdobju. V dosedanjih raziskavah tega obdobja sem večkrat naletela na drobce, ki so le nakazovali povezave z Zagrebom, torej problematiko, obravnavano v disertaciji, niso pa jih natančneje obravnavali. V literaturi tako najdemo ocene, da se je v Zagrebu med obema vojnama izobraževalo veliko slovenskih umetnikov, konkretnejših podatkov pa ni bilo mogoče najti. Disertacija se tako začne z opredelitvijo teme na podlagi stanja raziskav. Pregled je pokazal, da pomen Zagreba za slovensko slikarstvo še ni bil sistematično obdelan. Nato sem predstavila ključne značilnosti nove jugoslovanske države in njene kulturnopolitične problematike. To so zaznamovale politične in gospodarske spremembe ter povsod prisotno nacionalno vprašanje, kar je imelo vpliv tudi na likovno umetnost.

Da sem lahko razumela formativna študijska leta slovenskih študentov v Zagrebu, sem morala najprej spoznati organizacijo, potek študija in razmere na akademiji. V tem poglavju sem se torej posvetila zagrebškemu kulturno-umetnostnemu prostoru. Najprej sem opisala nastanek in potek študija na zagrebški likovni akademiji, ki se je v doktorski raziskavi pokazala za eno izmed ključnih povezav med hrvaškim in slovenskim likovnim prostorom. V disertaciji sem poskusila pokazati, da je neobstoj slovenske visokošolske izobraževalne ustanove pripeljal do precejšnje veljave zagrebške akademije za slovensko umetnost po prvi svetovni vojni. V Ljubljani je bila namreč Akademija za likovno umetnost ustanovljena šele po drugi svetovni vojni, zato so morali tisti, ki so želeli nadaljevati šolanje na akademiji, oditi v druga središča. Sprva je bila to Praga, v drugi polovici dvajsetih let pa se je vse več študentov odločalo za študij v Zagrebu. Pomen Zagreba pa ni vezan izključno na študij, ampak sta k njemu prispevala tudi razvoj hrvaške umetnosti in spreminjajoča se kulturno-umetnostna klima zagrebškega okolja. V nadaljevanju sem poudarila nekaj značilnosti hrvaške likovne umetnosti med obema vojnama, ki so bile po mojem mnenju pomembne za slovensko slikarstvo. Tako sem se osredotočila na delovanje dveh umetnikov in profesorjev na akademiji, Ljuba Babića in Krsta Hegedušića, ter na koncept hrvaškega nacionalnega likovnega izraza.

Četrto poglavje je sestavljeno iz dveh delov: v prvem delu je predstavljen pomen Zagreba za Slovence, v drugem pa sta opis in analiza študija slovenskih študentov na likovni akademiji. Poskusila sem nakazati nekaj dejavnikov, ki so vplivali na takšno povečanje obiskovanja akademije v Zagrebu v tem obdobju, nato pa sem izpisala vse slovenske študente na akademiji, tako kiparje kakor slikarje, od njene ustanovitve do konca druge svetovne vojne.

Pomen Zagreba pa je vezan tudi na delovanje nekaterih umetniških skupin. Z namenom, da primerjam organiziranost slovenskih in hrvaških umetniških skupin s pomočjo analize posameznih reprezentativnih primerov ter likovnega izraza njenih članov, sem obravnavala umetnostno organiziranje med obema vojnama, in sicer s poudarkom na skupinah, ki so bile sestavljene pretežno iz nekdanjih zagrebških študentov: Četrta generacija, Klub neodvisnih slovenskih likovnih umetnikov in Gruda. V okviru Neodvisnih sem se osredotočila na vprašanje barvnega realizma, termina, ki se največkrat uporablja za oznako slogovnega izraza umetnikov te skupine. S pomočjo zagrebških zgledov in slovenske likovne kritike sem ta pojav umestila v problematiko nacionalne likovne umetnosti, ki je zaznamovala umetnost tridesetih let na Hrvaškem in se je za nezanemarljivo izkazala tudi na Slovenskem. Na primeru Neodvisnih in s pojasnilom navezave na Zagreb sem želela prikazati krajino kot medij za iskanje slovenskega izraza in barvni realizem kot »slovenski« umetnostni slog, ki se je prilegal tako času kakor slikarskim afinitetam umetnikov. Na tem mestu sem opozorila še na pomembnost hrvaške umetnosti kot tiste točke, v odnosu do katere se je oblikovalo razmišljanje o identiteti slovenskega slikarstva. S tem se je disertacija zaokrožila: od vzpostavitve nove države po prvi svetovni vojni in iskanja skupnih, tudi kulturnih značilnosti jugoslovanskih narodov do vplivov, ki so bili razumljeni kot tuji in zato večkrat problematizirani.