Vipavska dolina je bogata z grajsko dediščino. Zlasti novoveški dvorci so bili nekoč na gosto posejani med cvetočimi polji in valovitim gričevjem, vse od povirja potoka Močilnik pod Razdrtim na vzhodu do Goriškega polja na zahodu, v prostoru, ki ga na severu uokvirjata visoki planoti Trnovski gozd in Nanos, na jugu pa nekoliko nižja planota Kras. Premene časa so sledi za prenekatero imenitno arhitekturo temeljito zabrisale. Ohranili so se večinoma le fragmenti, danes pogosto pozabljeni in nerazumljeni, oropani svoje preteklosti in prihodnosti. V okviru grajske arhitekture na Slovenskem se grajske stavbe v Vipavski dolini uvrščajo med najpomembnejše, po drugi strani pa je to eden najbolj prezrtih in neraziskanih delov naše arhitekturne dediščine. Arhitekturni muzej Ljubljana se je v sklopu dela nalog Oddelka za starejšo arhitekturo na Slovenskem lotil sistematičnega evidentiranja, dokumentiranja in proučevanja te dediščine. Ob tem so nastale številne dokumentarne risbe, ki kažejo razvoj gradov, dvorov in dvorcev v Vipavski dolini skozi čas. Na razstavi bo predstavljenih del risb, ki jih je izdelal Igor Sapač, arhitekt, umetnostni zgodovinar in kustos za starejšo arhitekturo na Slovenskem.

Avtor projekta je dr. Tomaž Brejc. Razstava je nastala iz prepričanja, da ta čas delujejo v mestu in v širšem zaledju severovzhodne Slovenije izjemne umetnice in umetniki, katerih dela je vredno prikazati na ustvarjalen način: ne kot razstavo z ozko določenim teoretičnim konceptom ali regionalno vsebino, temveč kot predstavni rizom, ki zajema vse umetniške  medije in tehnike, torej risbe, slike, kipe, fotografije, video, instalacije in objekte. Nastajala je postopoma, iz sproščenih ustvarjalnih dialogov med kuratorjem in umetnicami in umetniki, v katerih je bil glas vsakega sodelujočega popolnoma enakovreden.
Razstava postavlja umetniška dela v dinamična vizualna soočenja, od mirnega sožitja do ostrega kontrasta, predvsem pa se osredotoča na individualnost, na posamično, radikalno subjektivno učinkovanje umetnine. Ustvariti pregledno razstavo, osnovano na »horizontalni selekciji«, v kateri se zrcali gosta, morda tudi izzivalna prepletenost in posebnost ustvarjalnih stališč, poseliti galerijske prostore z  različnimi umetniškimi mediji in predmeti, preseči delitve na umetniške žanre in posamične discipline, soočiti individualno in univerzalno, lokalno in globalno, zasebno in javno - to je bila temeljna misel.
Predstavilo se bo 30 avtorjev, razstavljenih pa bo več kot 60 del.

Predstavitev poglavitnih mejnikov umetnostnozgodovinskega razvoja med obdobjem romanike, ki ga s specifično pomensko vrednostjo, zamejuje romanski portal v Domanjševcih. V dobi gotike se je prostor namnožil z vrsto sakralnih spomenikov s pomembnimi stavbnimi členi ter izživel s srednjeevropsko pomembnimi stenskimi slikarijami delavnice Janeza Aquile. Razstava bo nadalje predstavila umetnine, ki so danes »razseljene« po javnih in zasebnih zbirkah. Nekdanje umetnostno bogastvo, ki so ga skozi stoletja nabrale plemiške rodbine in cerkev se bo družilo s umetninami, ki se ohranjajo po različnih javnih in zasebnih zbirkah,  galerijah, muzejih in sakralnih spomenikih. Avtor razstave je dr. Janez Balažic.

Pred dvajsetimi leti umrli Mapplethorpe, za mnoge eden najpomembnejših konceptualnih fotografov svoje generacije, se je proslavil z izostrenim očesom za fotografijo in brezkompromisnostjo. Razstavljena dela, ki jih je izbrala Jill Silverman van Coenegrachts in med katerimi so tudi njegovi najzgodnejši portreti prijateljev in sodelavcev iz sedemdesetih let, so razdeljena v šest sklopov: Avtoportreti, Obrazi, Ženske, Meso in fetiš, Rože ter Kipi.
Pregledna razstava bo hkrati potekala na dveh lokacijah. V Narodni galeriji bodo na ogled fotografije cvetja in neoklasicističnih skulptur, ki jih je Mapplethorpe posnel tik pred smrtjo. Dela zaznamuje njegov hladen in odmaknjen pogled na živo in neživo. Lahko bi dejali, da je bilo nekje za umetnikovim očesom iskanje idealnih form. Iskal jih je, ko je fotografiral ljudi, proti koncu življenja pa so ga izjemno privlačile linije in sence različnih neoklasicističnih kipov.
V galeriji TR3 bodo razstavljeni številni Mapplethorpovi portreti, od zgodnjih ikoničnih posnetkov njegove muze Patti Smith s kravato čez belo srajco in jakno čez ramo iz leta 1975, do avtoportreta z ozko črno kravato iz leta 1982. Poleg omenjenih bodo razstavljeni tudi portreti umetnikov, prijateljev in rojakov, kot so Louise Bourgeouis, Debbie Harry, Francesca Thyssen, Isabella Rosellini, Lisa Lyon, Arnold Schwarzenegger, Brice Marden, Philip Glass, Robert Wilson, Philip Johnson, Grace Jones in Henry Geldzahler. Številne je poznal iz umetniških krogov, nekateri pa so bili narejeni po naročilu.
Razstavo so pripravili Mojca in Igor Lah, Galerija TR3; Narodna galerija; Es Baluard Museu d'Art Modern i Contemporani de Palma, Mallorca, Španija; CAC Málaga, Centro de Arte Contemporáneo de Málaga, Málaga, Španija; The Robert Mappelthorpe Foundation v sodelovanju z Thaddaeus Ropac (Pariz, Salzburg).

Med Plečnikovimi deli je manj znana njegova prezidava župnijske cerkve Srca Jezusovega na Rakeku. Stara podružnična cerkev na Rakeku je bila prvotno posvečena Sv. Urhu, zaradi nameravane ustanovitve samostojne župnije jo je bilo potrebno ustrezno povečati in tako je julija 1934 župnik Ivan Štrajhar prosil škofijski ordinariat, da bi za načrte posredovali pri Plečniku. Načrte za cerkev je potem pod Plečnikovim vodstvom  risal njegov asistent Janez Valentinčič. Z deli so začeli julija 1935, škof Gregorij Rožman pa je cerkev 30. oktobra 1938 posvetil Srcu Jezusovemu. Plečnik je v jedru ohranil staro cerkev, spremenil pa je smer prvotnega prostora in tako se je stara cerkev znašla v sredini nove. Nad njo je postavil kor z orglami in zgradil obok, ki nosi streho. Na razstavi bo prikazano gradivo iz muzeja in različnih zasebnih zbirk, ki podrobneje osvetljujejo okoliščine in razmere iz časa gradnje.

Razstava črno-belih fotografij Mitje Vidmarja, nekdanjega člana Fotogrupe ŠOLT, sodi v sklop predstavitev, poimenovanih Muzej Ekspres, s katerimi seznanjamo javnost z novo pridobljenim muzejskim gradivom. Tokrat postavljamo na ogled manjši del zbirke več kot šeststotih izvirnih fotografij, ki jih je avtor lansko leto podaril muzeju. Razstava se osredotoča na prevladujočo motiviko v fotografovem opusu, to je krajino, in na kompozicije s težnjo po abstrahiranju. Vključena dela so nastala v šestdesetih, sedemdesetih in osemdesetih letih 20. stoletja.

V Metliki rojeni Alojz Gangl (1859-1935) je nestor prve generacije slovenskega zgodnjemodernega kiparskega snovanja. V šestinsedemdesetih letih življenja je ustvaril številne portrete in študije ter žanrske figure, v zgodovino slovenskega kiparstva se je zapisal predvsem kot avtor prvega slovenskega javnega spomenika, spomeniške, arhitekturne, nagrobne in sakralne plastike.
Alojz Gangl je v kiparsko ustvarjanje vnesel nova oblikovna načela, s katerimi se je uveljavil akademski realizem. Njegov portretni opus se prek neobaročnega sloga, akademskega realizma in tudi secesijskih likovnih lastnosti približuje slikovitejši modelaciji.
Po Ganglovi smrti je bila umetnikova zapuščina razdeljena med Belokranjski muzej v Metliki, ljubljanski Mestni muzej in Narodno galerijo. Njegova dela hranijo tudi v Narodnem muzeju Slovenije, Gorenjskem muzeju, Slovenski akademiji znanosti in umetnosti, Nadškofiji Ljubljana ter v zasebni lasti.
Z razstavo o življenju in delu Alojza Gangla želita Narodna galerija in Belokranjski muzej ob stopetdeseti obletnici njegovega rojstva predstaviti širši slovenski in tuji javnosti umetnika, na katerega smo lahko upravičeno ponosni.