V zbirki ljubljanske Akademije za likovno umetnost in oblikovanje je tudi slika, ki je tako reprezentativnih dimenzij (ca. 200 x 160 cm) in značaja, da je bila najbrž prav zategadelj izposojena v stavbo ljubljanske Univerze, kjer krasi prostor pred rektorjevo pisarno. Portret sedeče dame srednjih let je umetnik levo spodaj podpisal (Franz Dobyaschofsky) in datiral (pinxit 1846).
Franz Joseph (tudi Ferenc) Dobyaschofsky (tudi Dobiaschofsky) je bil rojen 23. 11. 1818 na Dunaju. Na dunajski Akademiji upodabljajočih umetnosti je (pri Leopoldu Kupelwieserju in Josephu von Führichu) študiral med letoma 1831 in 1840. Že kmalu po koncu študija se je otresel nazarenske resnobnosti; tudi vsebinsko se je težišče njegovega slikarstva z nabožnega kmalu premaknilo proti historični motiviki in žanru. V letih 1854−1856 je bival v Rimu in tam ustvaril precej del, zlasti žanrskih, manjšega formata, v različnih tehnikah. Njegova glavna dela so nastala v šestdesetih letih devetnajstega stoletja, ko se je spet vrnil k cerkvenemu slikarstvu: gre tako za freske kot oltarne slike, izdelane predvsem za dunajske cerkve (npr. slika na gl. olt. ž. c. sv. Elizabete, 1866). Umrl je na Dunaju dne 7. 12. 1867 (1).
Portret iz zbirke ALUO je značilno bidermajerski; za slogovno (v smislu načina slikanja) označevanje je ta termin sicer problematičen, zato pa toliko bolj natančno opredeljuje razpoloženje in celó tipološko shemo: posebno značilna obrazca sta krajinsko ozadje in izbrani predmeti. Reprezentativno oblečena gospa, ki ji glavo in ramena prekriva črna čipkasta tančica, sedi − v notranjščini, ki jo lahko opredelimo kot novogotsko − na reprezentativnem sedežu z visokim, pozlačenim naslonjalom. Tudi dekoracija naslonjala je večjidel srednjeveško zaznamovana, medtem ko posoda s črnilnikom na mizi s svojo organsko školjkasto obliko spominja na rokoko, kar kaže na značilno neobremenjenost pri kombiniranju različnih historičnih slogov v devetnajstem stoletju (od poznega bidermajerja naprej).
Slika neznane provenience (v zbirko Akademije je prišla iz Federalnega zbirnega centra) znotraj fonda umetnin, ohranjenega v Sloveniji, nedvomno predstavlja zelo kvalitetno delo; širše gledano (tj. vsaj znotraj prostora bivše cesarskokraljevske monarhije) pa rutinirana mojstrska izvedba ne preseneča zaradi izravnave splošne kakovostne ravni, ki je bila posledica kvantitativnega razmaha portretnega slikarsta zavoljo spremenjenega socialnega sestava naročnikov (2). Obraz in roki so naslikani izrazito gladko, medtem ko je slikar na dekorativnih delih oblačila poskusil pokazati nekaj širokopoteznejše bravurozne igre čopiča. V primerjavi s standardi zgodnejšega bidermajerskega slikarstva (primat risbe, lokalna barva) so barvni toni, kot pritiče času nastanka slike, nekoliko bolj živahni, vendar je Dobyaschofsky še vedno daleč od pretiranih barvnih ekshibicij (ob hkratnem ohranjanju risarske strukture nazarensko suhe, plastične in linearne obenem), kakršne si je rad privoščil zlasti na kasnejših historičnih in cerkvenih slikah in so ga opredelila za enega značilnih predstavnikov dunajske »sentimentalne romantike«(3).