Konservatorski posegi v starih mestnih in trških naselbinah na Slovenskem, ki so nastale pred obdobjem industrijske revolucije, so pogosto povezani tudi z vprašanji ponovnega postavljanja izgubljenih delov v okviru večjih celot. Skozi zgodovino konservatorstva na Slovenskem je mogoče spremljati številne in raznolike tovrstne obnovitvene posege, ki pa doslej še niso bili celovito analizirani in ovrednoteni s konservatorskega, arhitekturnega in umetnostnozgodovinskega vidika. Redke študije, ki so se doslej ukvarjale s to problematiko, so bile večinoma ozko omejene na obravnavo posameznih spomenikov. Hkrati v zadnjih desetletjih čedalje obsežnejši gradbeni posegi v historičnih urbanih naselbinah odpirajo nova vprašanja v zvezi z željo po ponovnem pridobivanju izgubljenih grajenih vrednot, ob katerih se tudi v strokovnih krogih pogosto pojavljajo nasprotujoča mnenja in pogledi na to problematiko. Tovrstni posegi se pogosto označujejo s terminom rekonstrukcija. Žal je ta termin pogosto uporabljen, pa tudi zlorabljen, za označevanje najrazličnejših posegov, ki z njegovim pravim pomenom v konservatorstvu nimajo ničesar skupnega. Z raziskavo številnih izvedenih različnih poskusov ponovnega pridobivanja izgubljenih grajenih vrednot je mogoče ustvariti pripomoček za uspešnejše reševanje teh vprašanj.

Nameni raziskave
- natančneje definirati pojma rekonstrukcija in rekonstrukcijski poseg ter pojme, ki se na ta pojma navezujeta;
- opredeliti, kaj vse je mogoče razumeti pod pojmom rekonstrukcijskih posegov v okviru stavbne dediščine historičnih urbanih naselbin na Slovenskem;
- s konservatorskega zornega kota celovito analizirati problematiko rekonstrukcijskih posegov v okviru historičnih urbanih celot na Slovenskem, glede na posamezne značilne grajene elemente urbanih zasnov, glede na celotne urbane zasnove in glede na posamezne detajle grajenih struktur v urbanih celotah;
- analizirati vplive varovanja in obnavljanja stavbnih spomenikov iz širšega evropskega prostora na izvajanje rekonstrukcijskih posegov v historičnih urbanih naselbinah na Slovenskem.

Metode dela
Raziskava temelji na kombinaciji različnih znanstveno raziskovalnih metod, med katerimi izstopa primerjalna analiza domačih in tujih rekonstrukcijskih posegov. Tematika raziskave je terjala pregled in analizo vseh razpoložljivih pisnih, slikovnih in materialnih virov ter ustrezne domače in tuje literature. Literatura, ki obravnava problematiko rekonstrukcijskih posegov v okviru historičnih urbanih naselbin na Slovenskem, je skromna. Monografskih publikacij na to temo ni. Rekonstrukcijski posegi so večinoma obravnavani v različnih strokovnih prispevkih na temo konserviranja in restavriranja posameznih objektov arhitekturne dediščine. Kot temeljni vir podatkov za raziskavo je bilo treba obravnavati zlasti poročila o izvedenih konservatorskih in restavratorskih posegih v različnih spomeniškovarstvenih, umetnostnozgodovinskih in arhitekturnih strokovnih glasilih. Omeniti je treba zlasti Izvestja dunajske Centralne komisije (Mittheilungen der K. K. Central-Comission zur Erforschung und Erhaltung der Kunst- und historischen Denkmale), Letopis dunajske Centralne komisije (Jahrbuch der K. K. Central-Comission zur Erforschung und Erhaltung der Baudenkmale), Zbornik za umetnostno zgodovino (stara vrsta) in Varstvo spomenikov. Na konservatorska poročila, objavljena v teh revijah, se navezujejo pisni viri spomeniških služb, ki so ohranjeni zlasti v Arhivu Republike Slovenije, INDOK centru pri Ministrstvu za Kulturo in v arhivih posameznih območnih enot Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije. Poleg pisnih virov so bili za raziskavo izjemnega pomena tudi slikovni viri; med njimi zlasti starejše upodobitve mest in trgov na Slovenskem ter fotografsko gradivo od sredine 19. stoletja dalje in načrti iz arhivov spomeniške službe v Sloveniji, muzejskih ustanov, knjižnic in različnih zasebnih arhivov.

Zasnova raziskave
Raziskava je sestavljena iz šestih različno obsežnih delov, od katerih jedro predstavlja III. del z naslovom REKONSTRUKCIJSKI POSEGI V HISTORIČNIH URBANIH NASELBINAH NA SLOVENSKEM.
Zaradi specifične in doslej domala povsem prezrte problematike rekonstrukcijskih posegov v historičnih urbanih naselbinah na Slovenskem pa je bilo treba raziskavo tudi glede obsega zasnovati nekoliko drugače, kot je to sicer običajno za primerljiva dela. Med pripravo raziskave se je namreč pokazalo, da zgodovinski pregled teorije in prakse izvajanja rekonstrukcijskih posegov v okviru celotne stavbne dediščine Evrope še ne obstaja, je pa ključnega pomena za razumevanje problematike rekonstrukcijskih posegov v historičnih urbanih naselbinah na Slovenskem. Za izdelavo raziskave ni bilo na voljo niti zgodovinskega pregleda konservatorstva na Slovenskem, ki doslej še ni bil napisan. Problematika te raziskave se je torej precej razlikovala od denimo nekaterih značilnih poglobljenih umetnostnozgodovinskih tematskih raziskav v slovenskem prostoru, ki so jim kot osnova lahko dobro služili že obstoječi temeljni širši pregledi. Zaradi teh razlogov sem kot osnovni pripomoček jedru disertacije priključil obsežno študijo z naslovom REKONSTRUKCIJSKI POSEGI MED TEORIJO IN PRAKSO. Ta študija obsega približno polovico celotnega dela in tvori njegovo drugo poglavje ter obsega tri dele: 1. Temeljni razlogi za izvajanje rekonstrukcijskih posegov v okviru stavbne dediščine, 2. Pregled razvoja teorije in prakse rekonstrukcijskih posegov v okviru stavbne dediščine Evrope in Slovenije, 3. Temeljni kriteriji za ocenjevanje rekonstrukcijskih posegov. Ta dodatek, ki je zaradi kompleksnosti problematike močno prerasel sprva zastavljeni okvir, je bilo nujno dodati, saj se je na osnovi poglobljenega študija obravnavane problematike izkazalo, da je le z analizo dovolj velikega števila primerov iz celotnega evropskega prostora mogoče objektivno vrednotiti primerljive pojave na Slovenskem. Zgolj ozek izbor primerov, pa čeprav obdelanih do poslednjih nadrobnosti natančno, bi bil brez upoštevanja širšega konteksta zgolj subjektivno posploševanje izjemno kompleksne problematike. Takšno posploševanje bi rezultat raziskave vnaprej določilo, ta pa bi bila s tem zgolj sama sebi namen. Seveda ima široki nabor primerov tudi svoje slabe strani; tako kot je pogosto s široko zastavljenimi pregledi, nihče z njimi ne more biti povsem zadovoljen; vsak bi še kaj dodal ali izpustil. A presodil sem, da tovrsten pregled, kljub temu, da je morda na prvi pogled nepregleden in ogroža preglednost celotnega dela, prinaša več dobrih kot slabih strani in da lahko rabi kot dovolj zanesljiva in celovita osnova za nadaljnje poglobljene parcialne raziskave na tem področju.
Dodatek k jedru raziskave je tudi šesto poglavje z naslovom STAVBNE RAZISKAVE KOT OSNOVA USPEŠNIH REKONSTRUKCIJSKIH POSEGOV. To poglavje je bilo treba dodati, saj je imela metodologija stavbnih raziskav na rekonstrukcijske posege vselej velik vpliv.

Pojma rekonstrukcija in rekonstrukcijski poseg
Beseda rekonstrukcija je latinskega izvora in jo lahko prevajamo kot: obnova, preosnova, prenaredba, ponovna zgraditev. S pojmom rekonstrukcija se v mednarodno utemeljeni konservatorski teoriji označuje znanstveno utemeljen postopek, ki s pomočjo analize avtentičnih materialnih, pisnih, slikovnih in drugih virov omogoča ponovno postavitev izgubljenih objektov. Ponovno postavljeni objekt mora biti do zadnje nadrobnosti natančno zgrajen z enakimi materiali, z enako konstrukcijo in v enaki obliki kot izgubljeni original, da je mogoče govoriti o rekonstrukciji. Termin rekonstrukcija ne označuje samo postopka ampak tudi rezultat postopka. Rezultat postopka pa je vselej novogradnja.
V konservatorski praksi so razlage pomena pojma rekonstrukcija pogosto zelo različne in subjektivne. V praksi namreč rekonstrukcije po tej definiciji niso izvedljive, ker nikoli ni na razpolago dovolj zanesljiva dokumentacija, ki bi omogočila ponovno postavitev izgubljenega objekta do zadnje nadrobnosti natančno. V praksi je izvedljiv torej kvečjemu poskus rekonstrukcije, ki ima zaradi količine in kvalitete upoštevanih podatkov o originalu vselej hipotetični značaj. Zato v praksi ne moremo govoriti o rekonstrukcijah, ampak le o rekonstrukcijskih posegih. Torej o posegih, ki v okviru ponovne gradnje izgubljenega objekta uporabljajo določene prvine postopka rekonstrukcije, a v resnici nikoli ne morejo biti rekonstrukcije v polnem pomenu tega pojma. Rezultat rekonstrukcijskega posega, ki je vselej mogoč le v kombinaciji s suvereno sodobno gradnjo, je mogoče imenovati le ponovna gradnja izgubljenega objekta in ne rekonstrukcija izgubljenega objekta. S pomočjo rekonstrukcijskega posega pridobljen objekt je novogradnja in sodobna arhitektura, ki vselej le do neke določene mere posnema dokumentirane historične oblike, konstrukcije, materiale, funkcijo in vlogo izgubljenega originalnega objekta v prostoru. Pogosto rekonstrukcijski posegi upoštevajo le posamezne od naštetih prvin, le redko pa vse skupaj. Z rekonstrukcijskim posegom vselej dobimo le sodobno interpretacijo izgubljenega objekta ali njegovih posameznih sestavin. Nov objekt nastane na podlagi novega načrta, ta pa temelji na podlagi analize in ovrednotenja avtentičnih virov. Nov objekt zgrajen s pomočjo rekonstrukcijskega posega lahko do neke mere odgovarja značaju in celostnemu vtisu originala, a ga v resnici ne more replicirati. Od razpoložljive dokumentacije in postopka njene interpretacije je odvisno, do kakšne mere natančno je mogoče posneti historično stanje. Rekonstrukcijski poseg je vselej odraz časa in razmer, v katerih je bil izveden. Je interpratacija podatkov, ki jih poznamo in ki jih znamo razbrati. Je odraz poznavanja in vrednotenja izgubljenega historičnega objekta v sodobnem času.
Z rekonstrukcijskim posegom pridobljen nov objekt pogosto zavestno docela ne sledi dokumentiranemu izgubljenemu originalu. Glavni vzrok je pogosto interes investitorja, ki običajno terja prilagajanje dokumentiranega stanja predvideni novi vsebini. Zlasti notranjščine s pomočjo rekonstrukcijskih posegov zgrajenih stavb so prilagojene zahtevam sodobnega načina življenja. Novi objekt je prilagojen sodobnemu bivanjskemu udobju, ki terja sodobne instalacije in sanitarne ter klimatske naprave. Konstrukcijska zasnova novega objekta mora biti prilagojena sodobnim gradbenim predpisom in upoštevati protipotresno varnost. Historične konstrukcije tako skoraj nikoli ni mogoče dosledno rekonstruirati, pa čeprav bi bila na razpolago ustrezna historična dokumentacija.

Temeljni izsledki raziskave
Raziskava je pokazala, da imajo rekonstrukcijski posegi v okviru zahodne civilizacije že dolgo zgodovino, aktualni pa so bili zlasti po velikih katastrofah: naravnih nesrečah ali vojnih spopadih v 20. stoletju. Izvedeni so bili zaradi različnih razlogov, v zelo različnih oblikah in velikostih. Tudi na Slovenskem je mogoče skozi daljše časovno razdobje spremljati številne raznovrstno izpeljane rekonstrukcijske in obnovitvene posege, ki so bili v pričujoči raziskavi prvič sistematično zbrani in analizirani v širšem kontekstu.
Rekonstrukcijski posegi v historičnih urbanih naselbinah na Slovenskem so postali aktualni, ko je prodrlo spoznanje, da je proces spreminjanja srednjeveških mest in trgov v mestna jedra povzročil izgubo pomembnih delov historičnih stavbnih struktur in da je zaradi ohranitve in povečanja razumljivosti ohranjenih struktur vsaj del izgubljenega potrebno povrniti. Rekonstrukcijske posege je torej pogosto potrebno razumeti predvsem kot odraz želje po ponovni pridobitvi izgubljene identitete. V resnici sicer rekonstrukcijski posegi izgubljenega nikoli niso mogli povrniti. Lahko so le omilili posledice uničenja tistih kvalitet, ki so dajale posameznemu urbanemu predelu osebni značaj in ki so omogočale ustvarjanje določene predstave o njem.
Do prve svetovne vojne je bilo v okviru historičnih urbanih naselbin na Slovenskem izvedenih zanemarljivo malo obnovitvenih posegov, ki bi jih lahko označili za rekonstrukcijske, čeprav se je spomeniškovarstvena dejavnost razvijala že od sredine 19. stoletja. V drugi polovici 19. stoletja je v okviru dejavnosti dunajske Centralne Komisije na območju današnje Slovenije največja pozornost veljala arheološkim spomenikom. Stavbnim spomenikom je bila namenjena veliko manjša pozornost. Okoli sredine 19. stoletja so se z uveljavitvijo historističnih neostilov začeli množično izvajati tudi historistični prenovitveni posegi. Največ jih je bilo izvedenih na cerkvenih stavbah (Novo mesto, Šentrupert, Maribor, Cerknica, Kranj, Ptujska gora, Ptuj), nekaj manj pa tudi na grajskih in drugih historičnih profanih stavbah. Tovrstni posegi so težili k historizirajočim rešitvam, ki so bile le deloma tudi odraz želje po interpretaciji in ponovni pridobitvi izgubljene historične podobe.
Ko se je v okviru delovanja dunajske Centralne komisije po letu 1900 uveljavila moderna konservatorska doktrina, je to bistveno vplivalo tudi na izvajanje rekonstrukcijskih posegov v okviru stavbne dediščine na Slovenskem. Že pred nastopom konservatorja Franceta Steleta so častni konservatorji na Slovenskem vse bolj upoštevali načelo konservirati, ne restavrirati. Takrat so se začela tudi prizadevanja za ohranitev nekaterih arhitekturnih stvaritev, ki so bile pred letom 1900 podvržene sistematičnemu uničevanju. Pomembna so bila zlasti prizadevanja za ohranitev in obnovo baročnih streh cerkvenih zvonikov. Ta prizadevanja so pozneje pomembno vplivala na odnos Franceta Steleta do rekonstrukcijskih posegov na zvonikih baročnih cerkva.
Problematika rekonstrukcijskih posegov v urbanističnem merilu se je začela odpirati v obdobju med obema svetovnima vojnama, ko so se začele stopnjevati težnje po regulacijah in ureditvi prometa. Okoli leta 1930 se je kot reakcija na to problematiko začel Steletov pomembni in pionirski angažma za varovanje historičnih urbanih naselbin na območju Dravske banovine. Prvi veliki Steletov uspeh je bil leta 1931 sprejeti jugoslovanski gradbeni zakon, ki je proglasil zaščito zgodovinsko-umetniških mest in zaščito zgodovinsko-umetniških zgradb. Zakon je pomenil pomembno osnovo za varovanje in prenovo historičnih urbanih naselbin, pa tudi za načrtovanje novih ali nadomestnih zgradb, ki se morajo prilagoditi historičnemu ambientu. France Stele je sčasoma vedno bolj celovito dojemal problematiko historičnih urbanističnih spomenikov. Njegovo zanimanje je postopoma prešlo od posameznih umetnostno bolj ambicioznih stvaritev do kompleksnih celot. S svojimi ugotovitvami, ki so bile povsem primerljive s sočasnim dogajanjem po vsej Evropi, je omogočil poznejše bolj poglobljeno in kompleksno raziskovanje, varovanje in prenavljanje historičnih urbanih naselbin. V svojih prizadevanjih ni bil popolnoma osamljen. Na območju Dravske banovine so imeli pozitiven vpliv na ohranjevanje historičnih urbanih naselbin zlasti arhitekti Maks Fabiani, Jože Plečnik in Ivan Vurnik, pa Plečnikova učenca arhitekta Marjan Mušič in Boris Kobe. Nekoliko drugačna pa je bila situacija na Primorskem, ki je po prvi svetovni vojni s sklenitvijo Rapalske pogodbe leta 1920 pripadla Kraljevini Italiji. V Posočju so po prvi svetovni vojni izvedli vrsto rekonstrukcijskih posegov v sklopu sistematične obnove naselbin, ki so bile razdejane med spopadi na Soški fronti. Pri izvajanju obsežnejših rekonstrukcijskih posegov na vidnejših spomenikih je izstopalo delo beneškega arhitekta in konservatorja Ferdinanda Forlatija.
Druga svetovna vojna in njene posledice so pomembno vplivale tudi na konservatorske usmeritve in na rekonstrukcijske posege v historičnih urbanih naselbinah na Slovenskem. Veliko razdejanje v domala vseh evropskih deželah je bistveno spremenilo dotedanje poglede na smiselnost in upravičenost izvajanja rekonstrukcijskih posegov. Tako je tudi France Stele nekaj let po končani vojni v leta 1954 objavljenem sestavku Estetika in dokumentarnost v restavriranju spomenikov zapisal svoje revidirane poglede na konservatorsko problematiko obsežnejših rekonstrukcijskih posegov. Hkrati se je začel arhitekt Marjan Mušič poglobljeno ukvarjati s problematiko zaščite in prenove historičnih urbanih naselbin v Sloveniji. Pomembno je nadgradil in predvsem v praksi preizkusil usmeritve Franceta Steleta, ki so temeljile zlasti na morfološkem vrednotenju. Mušič je prvi utemeljil postopek prenove historičnih urbanih naselbin na Slovenskem, kar je bistveno vplivalo tudi na izvajanje rekonstrukcijskih posegov. Mušič je prvi zastopal stališče, da vrednotenje historičnih naselbin ne sme biti enostransko, s pretežno prevladujočimi estetsko vizualnimi in kulturnozgodovinskimi vidiki, niti da ne smejo prevladovati zgolj sodobni urbanistični vidiki. Menil je, da je treba za dosego pravilne spomeniške ocene posameznega objekta ali kompleksa predhodno ugotoviti njegove kompleksne funkcije in vlogo, ki jih je moral opraviti v času, kraju in položaju ob svojem nastanku, v zvezi s potrebami in interesi naročnika, pa prav tako tudi glede kreativnih sposobnosti tvorca, ki jih je oblikoval. Pred obdobjem Marjana Mušiča je mogoče govoriti le o parcialno zastavljenih rekonstrukcijskih posegih, ki niso upoštevali celotnega pomena historičnih urbanih naselbin. Mušič pa se je zelo hitro pričel zavedati, da so historične urbane naselbine kompleksne celote, ki jih je kot take tudi potrebno obravnavati. V praksi se je Marjan Mušič s prenovo večje historične urbane celote najbolj poglobljeno in celovito ukvarjal v rodnem Novem mestu.
Od konca 50. let 20. stoletja je razvoj spomeniške in urbanistične službe omogočil čedalje bolj celovito varovanje historičnih urbanih naselbin, kar je vplivalo tudi na izvajanje rekonstrukcijskih posegov. V 60. in 70. letih so začeli nastajati tudi prvi celoviti programi za prenovo historičnih urbanih naselbin. Rezultat tovrstnih teženj so bili v 70. in 80. letih 20. stoletja izvedeni obsežni prenovitveni posegi v številnih historičnih urbanih naselbinah v Sloveniji. V sklopu teh pa je bila izvedena tudi vrsta zelo različnih rekonstrukcijskih posegov. Z rekonstrukcijskimi posegi so deloma ponovno vzpostavljali nekatere izgubljene arhitekturne vrednote, v veliki meri pa je šlo tudi za izmenjavo dotrajanih delov. V sklopu številnih izvedenih prenovitvenih posegov v okviru historičnih urbanih naselbin na Slovenskem v obdobju aktivne zaščite stavbne dediščine so bili načrtovani in izvedeni večinoma le parcialni rekonstrukcijski posegi, ki so le v redkih izjemnih primerih prešli iz arhitekturnega na urbanistični nivo. Kljub številnim agresivnim regulacijskim posegom v drugi polovici 19. stoletja in v prvi polovici 20. stoletja, rušenjem med drugo svetovno vojno in drugim kratkovidnim posegom ali naravnim katastrofam, so se namreč v domala vseh historičnih urbanih naselbinah na Slovenskem dokaj neokrnjeno ohranila historična razmerja med pozidanim in nepozidanim prostorom. Zato so skušali s parcialnimi, lokalno omejenimi, rekonstrukcijskimi posegi dopolnjevati okrnjene večje celote. Številni rekonstrukcijski posegi so bili v različnih oblikah in merilih izvedeni na dominantnih objektih, zlasti cerkvah, gradovih in pomembnejših meščanskih hišah, ki so bistveno zaznamovali podobo urbanih naselbin in so imeli tudi z vsebinskega vidika poseben pomen. Najbolj obsežno izpeljane rekonstrukcijske posege na urbanističnem nivoju so izvedli v Mariboru, kjer so se zlasti arhitekti že zgodaj začeli zavedati posledic nekaterih nepremišljenih urbanističnih posegov iz preteklosti, ki so okrnile historično pričevalnost urbane zasnove starega mestnega jedra. Obsežnejše rekonstrukcijske posege, ki so v prvi vrsti upoštevali zlasti urbanistično zasnovo celotne historične urbane naselbine, so načrtovali in izvajali tudi v Štanjelu na Krasu. V tem primeru pa sta specifična situacija in izjemen pomen spomenika historičnega urbanizma narekovala pristop, ki je bolj dosledno posnemal historično podobo.
Celostnih ponovnih gradenj podrtih pomembnih spomenikov s pomočjo rekonstrukcijskih posegov tako kot ponekod v tujini, zlasti v Nemčiji in na Poljskem po drugi svetovni vojni, v okviru historičnih urbanih naselbin na Slovenskem skoraj ni bilo. Še obsežna in odmevna ponovna gradnja ptujske minoritske cerkve v treh gradbenih etapah je vključila in zavarovala ohranjene originalne sestavine. Največ celostnih ponovnih gradenj stavb v historičnih urbanih naselbinah na Slovenskem je bilo izvedenih na lokacijah porušenih historičnih stanovanjskih hiš v nizu večjih celot. Pri izvedenih rekonstrukcijskih posegih je opazna zlasti želja po vračanju ne dolgo nazaj izgubljenih historičnih podob stavb ali urbanih ambientov, ki so še živi v spominu ljudi ali pa so dovolj dobro dokumentirani v historičnih pisnih in slikovnih virih. Veliko manj je bilo izvedenih rekonstrukcijskih posegov, ki so izvirali iz želje po ponovni pridobitvi podob že dolgo nazaj izgubljenih stavb. V teh primerih je zaradi pomanjkanja ustrezne dokumentacije suvereno historiziranje na podlagi hipotez pogosto prevladalo nad rekonstrukcijskimi posegi. Pomen slednjih pa je bil s tem pogosto razvrednoten.
Na Slovenskem so večji del rekonstrukcijskih posegov v okviru stavbne dediščine izvedli pod nadzorom in celo na pobudo spomeniške službe od sredine 19. stoletja naprej. Šele v obdobju po letu 1990 je pri odločitvah za izvedbo rekonstrukcijskih posegov opazna tudi večja vloga laične javnosti. Z izvedbo nekaterih obsežnejših rekonstrukcijskih posegov na podlagi znanstvenih raziskav in interpretacije historičnega dokumentarnega gradiva je bil bistveno povečan spomeniški pomen nekaterih historičnih urbanih celot na Slovenskem. Najpomembnejši primeri so Maribor, Ptuj, Celje, Kamnik, Novo mesto, Kostel ob Kolpi, Štanjel in Šmartno v Brdih. Večinoma so tako povezali in brez prevrednotenja historičnega pomena interpretirali fragmente večjih historičnih urbanističnih ali arhitekturnih celot. Z rekonstrukcijskimi posegi v tem primeru ni bila nadomeščena originalna substanca, ampak je bila ta le dopolnjena. Tovrstni posegi so pretežno pozitivno vplivali na okolje, v katerem so bili izvedeni.
Pogosto bolj sporni pa so manj obsežni rekonstrukcijski posegi, ki so bili izvedeni na račun originalne stavbne substance zaradi želje po svežem novem videzu. Zaradi izvedbe tovrstnih rekonstrukcijskih posegov se pogosto uničujejo originalne historične konstrukcije, ometi, barvne plasti, stavbno pohištvo in kritine. Ker gre za manj obsežne posege, ki se izvajajo postopoma in večinoma brez zbujanja pozornosti, se njihov negativni pomen podcenjuje. Tako je večinoma prezrto, da se z več manjšimi zaporedno izvedenimi rekonstrukcijskimi posegi pogosto izmenja velik del originalne historične stavbne substance.
Rekonstrukcijske posege je mogoče označiti za uspešne, če so povečali razumljivost historične celote, v okviru katere so bili izvedeni, in če pri tem ni prišlo do prevrednotenja historičnega pomena te celote, ter če so doprinesli k ohranitvi in revitalizaciji celote. Kot neuspešni so se izkazali tisti rekonstrukcijski posegi, ki so upoštevali le ozek segment širše problematike in niso temeljili na dovolj poglobljenih raziskavah ter so nekritično nadomestili originalne mlajše sestavine.
V zvezi s problematiko rekonstrukcijskih posegov je pomembno spoznanje, da so ponovne gradnje stavb ali stavbnih delov s pomočjo rekonstrukcijskih posegov tako kot vsa druga arhitekturna produkcija določenega obdobja vselej odraz idej, časa in pogojev, v katerih so nastale. Problematiko rekonstrukcijskih posegov je treba s konservatorskega zornega kota razumeti predvsem kot problematiko interpretacije večje historične stavbne celote, ki ima vselej dva osnova pomena: materialnega in duhovnega. Meje med njima ni mogoče natančno določiti. Če en pomen izpostavimo kot bolj pomemben, je nevarnost, da se del spomeniške identitete izgubi, zabriše ali prevrednoti. Izvedba rekonstrukcijskega posega mora temeljiti na znanstveno utemeljenem postopku, ki obsega vsaj štiri faze. Prva faza je znanstvena raziskava pisnih, slikovnih in materialnih virov o izgubljenem objektu. Druga faza je vrednotenje rezultatov raziskave virov in pomeni izbor rezultatov raziskav. Tretja faza je zasnova za izvedbo rekonstrukcijskega posega. Četrta faza je izvedba rekonstrukcijskega posega. Prva faza je najbolj objektivna, zadnja faza pa je najbolj subjektivna in vplivana od znanstvenih, estetskih in funkcionalnih dejavnikov. Vsaka faza mora temeljiti na predhodni fazi. Če se ena od faz zanemari ali izpostavi kot bolj pomembna od drugih, obstaja velika nevarnost, da postane izvedba rekonstrukcijskega posega enostransko usmerjena in da posledično izgubi kvaliteto ter izniči prizadevanja za strokovno korektno izvedbo. Ta postopek pa jasno kaže tudi na osnovni značaj konservatorske dejavnosti, vselej gre le za subjektivno ustvarjalno dejavnost, ki pa temelji na znanstveni osnovi.