Beti Žerovc
Fragmenti kustoskog diskurza
Život umjetnosti
Zagreb: Institut za povijest umjetnosti, številka 85/2009, 187 pp.
Zvezek sicer prinaša tudi nekaj gradiva tujih avtorjev − nekaj člankov (dva sta ponatisa), pa tudi nekaj bolj ali manj s temo povezanih recenzij − a, ker je v glavnem posvečen nekakšnemu (samo)pregledovanju in predstavljanju hrvaške kuratorske scene, se bomo v pričujoči predstavitvi posvetili temu segmentu. Razen obsežnega korpusa intervjujev, je hrvaški del temata z znanstveno izdelanim gradivom nekoliko skop. Urednici uvodoma podata zelo na kratko splošni kontekst sodobnega kuratorstva, ki ga nato v članku Politizacija kulturnog polja: mogučnosti kritičke prakse Ana Dević izpelje v »insajdersko« razvojno analizo določenega segmenta hrvaških kuratorskih praks. Ne glede na to, da ne poznam dobro zagrebške scene − morda bi bil dober izraz, da jo poznam srednje, kot pač poznamo ljudje iz Zagreba in Ljubljane eni druge − sem prepričana, da bi se o razvoju hrvaškega kuratorstva dalo povedati veliko več in da bi bilo to v takšnem kontekstu vsekakor tudi smiselno.
Glavni del temata so nato intervjuji s trenutno delujočimi hrvaškimi kuratorji. Dobra odločitev urednic je, da sta šli v tako širok izbor akterjev, saj sta tako dobili širši spekter in nekakšno večjo uravnoteženost pogledov. Slabša se je izkazala odločitev za precejšnje vztrajanje pri istih vprašanjih, ki je logično dala veliko zelo podobnih odgovorov. Koncept je zagotovo smiseln kot pridobivanje podatkov v raziskavi, a kot revialno branje potem lahko izpade precej enolično in se tudi razlika v vsem tem preobilju sorodnih odgovorov, namesto zarisuje, pogosto prej izgublja. Sploh ker so nekateri odgovori lahko le pričakovani. Na primer glede financiranja lastnih projektov (vprašanje št. 8) ali glede finančnega vlaganja v sodobno umetnost privatnega sektorja (vprašanje št. 9), kjer si očitno kuratorji splošno želijo »razsvetljenih bogatašev« z izdelanim, predanim in predvsem uslužnim odnosom do umetnosti; ali glede mednarodnega sodelovanja in sodelovanja z drugimi kuratorji ter strokovnjaki (vprašanji št. 5, 10), kjer seveda vsi intervjuvanci zatrjujejo, kako zelo da sodelujejo. Sodelovanje je v bistvu poudarjano do te mere, da je prav očitno, kako predstavlja vrednoto kar samo po sebi in se kuratorji (še) ne rabijo dosti spraševati o tem, »kje ima sodelovanje meje« in koliko sodelovanja lahko človeško bitje sploh prenese, da je to produktivno, konzumirano in to ni le videz, mreženje, ponudba, predvsem pa le stalno vrtenje aparata.
Zanimivejši kot posamezni pogledi je tako − morda vsaj za zunanjega gledalca − celoten vtis. V njem se jasno zarisujejo nekatere prepoznavne značilnosti fenomena hrvaškega kuratorstva. Očitna je močna pojava ženskih kuratorskih skupin, trud za večjo profiliranost in posrečeno izoblikovanje široke platforme centrov, festivalov in institucij po celi Hrvaški. Očitno je širjenje nabora kreativnih praks, standardov, kaj se lahko in kaj je tudi treba razstavljati, pa tudi stalnih in občasnih prostorov umetnosti. Ker se intervjujev pravzaprav ne recenizira, bom v nadaljevanju izpostavila le nekaj opažanj, ki so mi verjetno padla v oči, ker so v skladu z mojimi lastnimi raziskovalnimi zanimanji: s politizacijo kuratorske prakse in drsenjem razstave v samostojno umetniško delo.
Če gledamo celoto, se med drugim jasno zarisuje generacijski razkorak, ki pri mlajših ni le v prevladujočem prekarnem in skupinskem delu, temveč tudi v značilnem načinu govora. Sicer si intervjuvani kuratorji na splošno pripisujejo kreativnost in avtorsko pozicijo v razmerju do razstave v veliko večji meri, kot bi si jih najbrž še pred nekaj leti, a vendar starejša generacija več omenja umetnika kot izhodišče (delal sem s tem in tem konkretnim umetnikom, ukrajinsko umetnostjo ipd.) in manj poudarja in izpostavlja svoja lastna specifična zanimanja. Zdi se, kot da kolektivni kuratorski »mi« še dodatno spodbuja izoblikovanje profiliranih vsebinskih interesov in kuratorskih poetik. Kar pa je najbrž do neke mere logično, saj se s skupinskim kuratorstvom osnovno razmerje kuratorja v odnosu do razstave spremeni. Medtem ko samostojni kurator po razstavi praviloma vsakič ostane sam in bo za vsako novo razstavo znova izgrajeval kolektivno telo z umetnikom(i), ki mu bo pomočnik, diskurzivni partner ipd., kuratorska skupina vselej ostaja skupaj in lahko močneje, neprekinjeno razvija svoj lastni diskurz in interese, poetiko in politiko.
Posebej zanimivo je opazovati, kako prikladno se nekateri govori umeščajo in dobro počutijo v univerzumu sodobne neoliberalne kapitalistične ekonomije. V tej si kuratorje denimo lahko zamišljamo kot nekakšne menedžerje na področju kulture, po shemi, ki sta jo Eve Chiapello in Luc Boltanski vzpostavila v knjigi Novi duh kapitalizma. V njej sta med drugim podrobno sestavila cel set lastnosti in dejavnosti, ki pripadajo sodobnemu menedžerju. Ker predlagam branje intervjujev, oziroma kuratorskih diskurzov s tem v mislih, jih za lažje opažanje in sledenje fenomena nekaj naštejmo (1).
Avtorja predlagata mrežno strukturiranje kot princip menedžerskega bivanja, delovanja in povezovanja, česar logično nadaljevanje je, da se ceni vse, kar vodi k širjenju in krepitvi mreže, v kateri posamezni protagonist deluje. Kot oblika delovanja se v nasprotju s stalno in doživljenjsko zaposlitvijo ceni in uveljavlja projektno delo. Cenijo se s tem povezane lastnosti, na prvem mestu čim večja aktivnost, kjer je treba ves čas začenjati nove projekte ali se vključevati v že obstoječe, ves čas izgrajevati in ohranjati »zveze in poznanstva« itd. Ceni se prilagodljivost v vseh pogledih, sposobnost menjavanja projektov, informiranost − kjer je imeti dobre informacije lahko absolutno zmagovalna lastnost protagonista −, entzuiastičnost, samoinciativnost in čim večja sposobnost mobilnosti protagonista, kjer je ta pogosto dejansko pravi »nomad«, ki ga fiksna lastnina, družina ipd. ne zadržujejo na enem mestu. V takšnem mrežnem sistemu je pomemben ključ do uspeha socialni kapital, način napredovanja pa, da uspešno projektno delo veča zaposljivost protagonista in tako ta napreduje k vedno večjim projektom, večjim dobičkom, večji slavi. Posameznika zato tudi ni smiselno ocenjevati na podlagi posameznega projekta, temveč po gladki prehodnosti iz projekta na projekt. Če se ta zgodi in je projekt večji ali pomembnejši od prejšnjega, je posameznik uspešen. Ljudje so tako uspešni, če jih drugi hočejo spoznati, če jih hočejo srečati, delati z njimi, medtem ko so neuspešni enostavno ignorirani in se nihče ne meni zanje. Nekako logično to sovpada s tem, da mora posameznik, za izboljšanje svoje izhodiščne pozicije za naprej ob koncu vsakega projekta tako skupno ustvarjeno idejo, produkt ali besedilo čim bolj pripisati sebi, jo čim bolj povezati s svojim imenom in osebo. Takšen protagonist je namreč uspešen, če je na koncu projekta nekaj pripisano njemu in se javno povezuje z njegovim imenom.
Ko se premikamo med kuratorskimi odgovori, zlahka razbiramo, kdo in koliko se vklaplja v to shemo. Zlahka tudi ugotovimo, kdo je v njej uspešen, saj nas dejansko o tem sam prepričuje na ves glas. Zdi se mu pomembno, da na široko dokazuje svojo prekarnost, mobilnost, ambicioznost, samoinciativnost itd. Če pustimo ob strani idealizacije, kaj vse tak kurator zmore kot civilizacijski in politični agent − kjer se niti pod razno tudi ne izprašuje, od kod mu sploh ta mandat −, se močno izpostavlja še čim bolj ambiciozne avtorske, vsebinsko prepoznavne projekte, ki po pomembnosti časovno naraščajo (in seveda ne nekega brezimnega podpornega dela v instituciji). Prav tako čim bolj grandiozno opisuje vsa mogoča mednarodna sodelovanja, ki kažejo njegovo dobro vpetost v mrežo in naraščajoči socialni kapital, ki je najboljše zagotovilo, da bo kurator uspešen tudi v prihodnosti. Itd.
Čeprav se tak kurator morda ne bi želel videti kot zagovornik novodobnega kapitalizma, se mu mimogrede dogaja prav to. Po Chiapellovi in Boltanskem so v kapitalističnem sistemu menedžerji plačanci, ki so plačani za organiziranje in vodenje kapitalističnih oblik delovanja, hkrati pa tudi zato, da so njegovi zagovorniki. Če razlago zelo poenostavimo: zavoljo svoje pozicije so pogosto kritizirani, a hkrati kot izobraženci kritiko poslušajo, se nanjo odzivajo in poskušajo najti takšne razlage svojega delovanja, ki bodo to opravičile in mu dale čim večji pomen. Pri tem pride avtomatično do opravičevanja samega sistema, saj morajo opravičiti svojo pozicijo prav v tem sistemu, legitimirati lastna dejanja prav v njem. Vzemimo primer: če se govor v primerjavi nekoč-danes, institucija-neinstitucija omejuje na to, da je delo v starem sistemu in po njem tako zelo slabo, mora biti v novem, kjer mladi kuratorji lahko dosegajo vse to, kar opisujejo, da dosegajo, zagotovo veliko boljše. Prvi in obvezen stranski produkt stalnega zagotavljanja, da novi sistem spodbuja in omogoča takšno izjemno kvalitetno učinkovitost je pač sporočilo, da ta že ne more biti slab! Kaj sistemu bolj olepšuje lice, kot da namesto jasnega prepoznavanja delovanja hrvaške družbe v (vsaj) dveh sobivajočih različnih ekonomskih shemah, mladi kuratoji svoje delovanje v novodobni prekarni ekonomiji zamenjujejo celo z aktivizmom in se predstavljajo kot nekakšni akterji iz vrst civilne družbe? (2)
Zanimivo naj bi bil novi sistem v nasprotju s starim sistemom servisiranja umetnosti, ki je bil in je neodgovoren, nesuportiven in izključujoč, prav sedanji po zagotovilih mladih kuratorjev boljši tudi po tej plati, ne glede na to, da naj bi po opozorilih analitikov danes izključevanje potekalo kar najbolj okrutno. Po Chiapellovi in Boltanskem takšen mrežno strukturirani sistem prinaša številne nove oblike izkoriščanja in množico izključenih, ki zavoljo načina, kako so izključeni, ne izoblikujejo enotne kategorije, skupine, sposobne boriti se za svoje pravice. Izključitev se dojema kot nekakšna osebna nesposobnost, nesreča, proti kateri se niso dovolj borili, in ne kot posledica družbene asimetrije, po kateri eni uspevajo na račun drugih. Izključeni na ta način tudi enostavno izginejo iz družbenega polja vidnosti. Gotovo je torej le, da je v takšnem sistemu delati in živeti drugače, a da si lahko bolj odgovoren, vključujoč in podobno, kot so bili tvoji predhodniki, pa je najbrž prej iluzija.
Seveda vsi odgovori (mladih) kuratorjev še zdaleč niso enaki. V tej gmoti diskurzov se zariše tudi močna gradacija, vse do precej skromnejšega, bolj samokritičnega diskurza, ki je nekako opreznejši in manj idealističen v zamišljanju, kaj so njegove naloge. Očitno se svojih nalog drugače zaveda, kot tudi drugače doživlja svojo ujetost v umetnostni in splošni družbeno-ekonomski sistem.
Če zaključimo: številka je pohvalna kot vsebina, saj je v okolju, ki je tako vitalno v kuratorskih praksah, zagotovo smiselna. Njen manko v smislu, da je preveč »surovega gradiva« in premalo znanstveno tehtnih analiz fenomena, pa se da odpraviti. Predlagam, da je pričujoča številka začetek, v prihodnosti pa se da urednicama v urejanje še eno številko, kjer bo vse to sledilo.
(1) Luc Boltanski, Eve Chiapello, The New Spirit of Capitalism, Verso, London, New York, 2005. Za navedbe v tem besedilu glej zlasti str. 92-96, 337-338, 354-355, 358-359, 364.
(2) Vsekakor bi bila smiselna tudi podrobnejša analiza povezave novodobnega mednarodno uspešnega hrvaškega kuratorstva s prav tako uspešno konceptualo šestdestih in sedemdesetih let, saj fenomena očitno medsebojno vplivata in se podpirata.
