Poletje, ki je pred nami, bo v osrednji nacionalni ustanovi za starejšo likovno umetnost na Slovenskem zaznamovano v duhu italijanske umetnosti. Iz Firenc prihaja štiriintrideset oljnih slik, dvajset risb in ena grafika; razstavljeni so avtoportreti nekaterih italijanskih umetnikov ter umetnikov iz drugih evropskih dežel, ki so v 19. stoletju živeli oziroma se zadržali v Toskani, nekateri od njih so predstavljeni s svojo risbo, grafiko ali sliko, na razstavi pa ne manjka niti sočasna veduta Firenc. Razstava je razdeljena na štiri slogovne sklope: neoklasicizem (P. Benvenutti, A. Canova, G. Collignon, A. Fedi, L. Gauffier, B. Gagneraux), purizem in romantika (L. Sabatelli, G. Bezzuoli, G. Sabatelli, C. C. Vogel von Vogelstein, A. Malatesta, G. Canella, J. B. C. Corot, G. Moricci, R. Zaballi (Zabagli), L. Grace Bartolini), realizem (R. Sernesi, G. Fattori, G. Boldini, A. Lanfredini, A. Cassioli, D. Morelli) ter naturalizem in simbolizem (A. Ciseri, W. Blundell Spence, M. Gordigiani, N. Cannicci, E. Sarri, S. Ussi, W. Henri van Schaîk, R. Sorbi, A. Bastianini, A. Böcklin). Dvaintrideset avtoportretov, srce razstave, prihaja iz Galerije Uffizi; slike so del zbirke okoli 1650 avtoportretov, ki so nastali v širokem razponu med 15. stoletjem in današnjim časom. Bogata zbirka je širši javnosti le redko na ogled, saj jih približno 500 visi na stenah Vasarijevega hodnika, dostopnega posameznim in le najbolj zavzetim obiskovalcem, ostali pa so shranjeni v depoju. 
Razstava Razum in sentiment: pogledi na 19. stoletje v Toskani v Narodni galeriji je v osnovi projekt Galerije Uffizi izpred treh let; razstava Ragione e sentimento: sguardi sull'Ottocento in Toscana je nastala leta 2007 na pobudo Društva prijateljev galerije Uffizi, na ogled je bila poldrugi mesec v pritličnem prostoru Salla delle Reali Poste v desnem krilu galerije Uffizi, vstop na razstavo pa je bil brezplačen. »I mai visti«, kakor se imenuje program malodane vsakoletnih brezplačnih razstav, skupaj z nakupi, donacijami in restavriranjem umetnin ter drugimi društvenimi dejavnostmi Prijateljev galerije predstavljajo za firenški umetnostni muzej svetovnega slovesa velik dobrobit, saj podpirajo njegovo poslanstvo. Kot je znano, se je pred nekaj leti Galerija Uffizi lotila temeljite prostorsko-konceptualne prenove − projekt Nuovi Uffizi predvsem prinaša več javnega prostora za umetnostno zbirko −, ki vključuje tudi obnovo Vasarijevega hodnika, v katerem naj bi nekoč domovala celotna zbirka avtoportretov. Za Galerijo Uffizi, ki je pri vseh svojih zakladih predvsem pojem za italijansko renesanso, razstave, kot je Ragione e sentimento tako še zdaleč niso nepomemben tržni projekt. Vendar se pri tem postavlja vprašanje, zakaj je ta projekt pomemben za Narodno galerijo v Ljubljani. Več kot očitno namreč je, da pri tej razstavi ne gre za sodelovanje dveh muzejskih ustanov, ki bi ob vzajemnem raziskovanju pripeljalo do skupnih rezultatov, temveč zgolj za predstavitev razstave, ki je bila pred tremi leti pripravljena v drugem kontekstu, s fondom Narodne galerije pa kot taka nima nobene povezave.
To je že tretja razstava starejše italijanske umetnosti v Narodni galeriji v zadnjih petih letih (prva, Mojstrovine iz Siene: od gotike do renesanse, je bila leta 2006, druga, Giotto, Padova in kapela Scrovegnijev, je bila leto zatem). Vse tri časovno bolj kot ne sovpadajo s poletjem, ko slovenske muzeje in galerije obiščejo predvsem prijetnih, novih in drugačnih doživetij željni turisti. Ti se bodo letos v Narodni galeriji, ki ima 96 odstotkov muzejske zbirke v depoju, lahko naužili delček toskanske, bolje rečeno, italijanske umetnosti 19. stoletja. Ali bo obiskovalcem razstave uspelo ozavestiti simbolično povezavo med avtoportreti iz Galerije Uffizi in doktorsko disertacijo o evropskem avtoportretu slovenskega umetnostnega zgodovinarja prof. dr. Luca Menašeja izpred petdesetih let, kot to v katalogu razstave prijazno sugerira galerija, je veliko vprašanje. Razmišljanje, s katerimi miselnimi in čustvenimi asociacijami bo prežeto obiskovalčevo doživetje Toskane v Narodni galeriji v Ljubljani, je nasploh precej zagatna reč in jo raje pustimo ob strani. Vsekakor bi se znalo izkušeno oko ob pogledu na katerega od kakovostnih domačih avtoportretov iz 19. stoletja, denimo Tominčevega, nekoliko zmesti, če bo to oko slovenskega davkoplačevalca, pa tudi razhuditi.