Letošnji, šesti U3 − trienale sodobne umetnosti v Sloveniji se posveča temu, kako umetniki različnih generacij danes razmišljajo o realnosti in upodabljanju dogajanj ter razmerij v svetu okoli njih. V ospredje postavlja umetniške poglede na zgodovino, okolje, politična in družbena vprašanja, prav tako pa tudi intimne odnose s skupnostjo, z družino in prijatelji. Ne osredotoča se na notranje življenje umetnikov, temveč na njihove zunanje odnose z drugimi ljudmi in institucijami. Za zunanje smo se odločili, ker se s tem posvečamo prednostim slovenske umetniške scene in tukajšnjim dolgotrajnejšim umetniških tendencam k čezmerni identifikaciji in strategijam iskanja povezav z drugimi področji ter temami zunaj tradicij larpurlartizma.


Sodelujoči: 
Nika Autor, Jože Barši, Berko, BridA (Tom Kerševan, Sendi Mango, Jurij Pavlica), Matija Brumen, Vesna Bukovec, Jasmina Cibic, Vuk Ćosić, Delavsko-punkerska univerza, Lojze Dolinar, Leon Dolinšek, Društvo za domače raziskave,Vadim Fiškin, Samo Gosarič, Tomislav Gotovac, Dejan Habicht, Irwin, Ištvan Išt Huzjan, Marco Juratovec, Jaša, Bogoslav Kalaš, Tine Kos, Vladimir Kuprijanov, Tanja Lažetić, Vladimir Leben, Polonca Lovšin, Anja Medved, Borut Peterlin, Nikolaj Pirnat, Tadej Pogačar in P.A.R.A.S.I.T.E. Muzej sodobne umetnosti, Marko Pogačnik, Uroš Potočnik, Marjetica Potrč, radioCona (Irena Pivka, Brane Zorman), Sašo Sedlaček, SMALL BUT DANGERS (Mateja Rojc, Simon Hudolin-Salči), Slavko Smolej, Bálint Szombathy, Nika Špan, Miha Štrukelj, Matjaž Wenzel, Dunja Zupančič::Miha Turšič::Dragan Živadinov, Želimir Žilnik.


Kustos razstave 
Charles Esche je direktor muzeja Van Abbemuseum v Eindhovnu in teoretik sodobne umetnosti, kustos razstav in bienalov, pisec in urednik številnih publikacij.

Čeprav vse poti niso vodile v Emono, rimsko predhodnico Ljubljane, je bilo to vseeno pomembno rimsko naselje ob vojaški in trgovski prometnici od Italije na Balkan. Pred okoli 2000 leti sta kolonijo Julijo Emono ustanovila cesar Avgust in njegov posinovljenec Tiberij. V začetku 1. stoletja so rimski vojaki na prostoru današnjega središča Ljubljane zgradili Emono, ki je bila prvo pravo mesto v osrednji Sloveniji.
Kot večina na novo načrtovanih rimskih mest je bila tudi Emona zgrajena v pravilnem pravokotnem tlorisu. Mesto je obkrožalo mogočno obzidje z 29 stolpi in štirimi glavnimi vrati; njegov obseg je meril skoraj 2 kilometra.
Znotraj obzidja je Emono oblikovala mreža pravokotno sekajočih se cest, med katerimi so ležale obsežne gradbene parcele za stanovanjske hiše. Ob vseh cestah v smeri Z-V so tekle kloake − kanalizacijski kanali, ki so mestne odplake odvajali v Ljubljanico. Ob presečišču dveh glavnih cest je stal osrednji mestni trg, forum, kjer se je odvijalo javno življenje Emoncev.
Emona je svojo več kot 500-letno zgodovino sklenila po propadu Zahodnega rimskega cesarstva − sredi 6. stoletja je življenje v njej zamrlo. O njej se je spet začelo govoriti 1000 let kasneje, v 16. in 17. stoletju, ko so zgodovinarji baročnega časa mesto povezali z mitom o argonavtih, grških junakih, ki naj bi pod vodstvom Jazona na obrežju Ljubljanice postavili Emono.
Predmet resnejših znanstvenih raziskav je Emona postala v 20. stoletju, še posebej v času velike gradbene prenove Ljubljane (60. in 70. leta), ko sta nastala tudi dva arheološka parka, poleg njiju pa še nekaj manjših spomeniških območij. Veliko novega smo o Emoni izvedeli v zadnjih nekaj letih, ko v Ljubljani ponovno potekajo obsežne arheološke raziskave.
Mesto, ki je nastalo pred skoraj 2000 leti, razkriva svoje skrivnosti! Kdo in kako ga je zgradil? Kdo je v njem živel? Kakšen je bil njegov vsakdanji utrip? Doživite ga z vsemi čuti!