V petek 4. junija je v prostorih Fakultete za humanistične študije Univerze na Primorskem v Kopru potekal znanstveni simpozij o Edu Mihevcu, arhitektu, ki je ustvaril več temeljnih in prelomnih arhitekturnih stvaritev slovenske moderne arhitekture, kot sta Kozolec in Metalka v Ljubljani. Simpozij je pripravila skupina raziskovalcev in skrbnikov dediščine Eda Mihevca kot uvodno dejanje v seriji dogodkov ob prihajajoči stoletnici arhitektovega rojstva. V naslednjem letu bosta sledili pregledna razstava Mihevčevih del in monografija.
Program enodnevnega simpozija je napovedal izmenjavo dosedanjih raziskovalnih dognanj o arhitektu in njegovem času ter predstavitev Mihevčevega opusa kot raznoterega in dragocenega dokumenta ključnih premikov v slovenski arhitekturi in slovenski zgodovini. Dopoldanski del predavanj so vodili Mihevčevi študenti, danes vsi profesorji na Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani. Vladimir Brezar je predstavil značilnosti profesorjeve stanovanjske arhitekture. Janez Kresal je poglobljeno opisal edini daljši Mihevčev tekst o regionalnem načrtu za slovensko obalo, ki je izšel leta 1963 v italijanski reviji Casabella. V njem je našel razlago arhitektovih načel. Boris Leskovec je iskal Plečnikove prvine v Mihevčevem delu. Nekdanji profesorjev asistent Igor Kalčič je svoje predavanje začel s pripovedjo o sodelovanju s profesorjem ter o delu in vzdušju na njegovem seminarju, nadaljeval pa s pojasnitvijo, v katerih elementih Mihevčeve arhitekture je razvidna slovenska narodna identiteta.
Po odmoru so s svojimi prispevki sledili raziskovalci Mihevčevega dela. Arhitekt Marko Korošic je predstavil kulturni dom v Trstu, ki je bil po njegovem mnenju Mihevčevo življenjsko delo. Opozoril je na bogastvo raznovrstnega in raznobarvnega materiala, ki ga je arhitekt uporabil, in na zavzeto oblikovanje vseh sestavin interiera. Naslednja predavateljica, Jasna Kralj Pavlovec (Visoka šola za dizajn), je v svojem prispevku predstavila potek in bistvene značilnosti regionalnih načrtov za slovensko obalo, ki jih je v šestdesetih letih prejšnjega stoletja izdelal Mihevc. Zastavila pa je tudi vprašanje, ali lahko njegove urbanistične načrte opredelimo kot kritični regionalizem ali kot utopijo. Neža Čebron Lipovec z Inštituta za dediščino Sredozemlja ZRS je s pomočjo arhivskega gradiva rekonstruirala arhitekturni in urbanistični kontekst, v katerem je Mihevc deloval, in tako utemeljila izjavo o neposredni povezanosti zgodovinskih dogodkov v povojni Istri z nastankom Mihevčevih stavb. V tej je v nadaljevanju poskušala najti tudi razloge za Mihevčeve grobe posege v staro mestno jedro Kopra. Arhitekt Fedja Košir je predstavil zgodovino podiplomskega študija na fakulteti za arhitekturo, katerega glavni pobudnik je bil prav Edo Mihevc. Prvi doktorand na ljubljanski šoli za arhitekturo je bil namreč Mihevčev asistent Tine Kurent. Poleg tega je Košir prisotne opozoril na vsem poznan antagonizem dveh pedagoških blokov na fakulteti, profesorja Eda Mihevca in Eda Ravnikarja ter naštel njune glavne razlike. Nika Grabar (Visoka šola za dizajn) je Mihevčevo arhitekturo iskala v kadrih treh slovenskih filmov, Ko zorijo jagode, Sreča na vrvici in Babica gre na jug. Nada Čibej iz Pokrajinskega arhiva Koper je govorila o problematiki zaščite arhivskega gradiva na primeru zapuščine Eda Mihevca. Peter Krečič (Arhitekturni muzej Ljubljana) je v svojem referatu obravnaval t. i. Mihevčevo mediteransko matrico, slogovne lastnosti, ki so skupne njegovim projektom na slovenski obali. Proti koncu simpozija je diplomant Fakultete za arhitekturo Tomaž Budkovič le dan po zagovoru predstavil svojo diplomsko nalogo, vodnik po arhitekturi Eda Mihevca. Takšno delo je tako zaradi vsebine kot tudi zaradi njene sistematične in pregledne obravnave bistvenega pomena za premik na področju raziskovanja Mihevčevega dela. Simpozij je zaključil Matej Mihevc in spregovoril o svojih pogovorih z Mihevčevimi sodelavci.
Znanstveni simpozij o Edu Mihevcu, ki bi ga raje kot znanstveni preimenovali v slavnostni spominski simpozij, je minil z bolj ali manj prepričljivim potrjevanjem izredne kakovosti in inovativnosti Mihevčeve arhitekture. Takšno priznanje je kljub upravičenosti in primernosti ob slavnostnem jubileju mestoma, predvsem v dopoldanskem delu, zaradi šibkih argumentov delovalo puhlo in sladkobno. Tudi ostali prispevki v bistvenih ugotovitvah in potrditvah niso izstopali. Kljub temu, ali pa ravno zaradi tega, so prijetno presenetila redka zgledno pripravljena predavanja, ki so z informativnostjo na eni strani in upoštevanjem širšega konteksta na drugi podala podatek več o arhitektovem delu. Ravno zaradi njih lahko simpozij umestimo v vrsto dogodkov zadnjih let, ki postopoma dopolnjujejo pomanjkljivo sliko o slovenski povojni arhitekturi. Eno ključnih manjkajočih točk v tej sliki vsekakor predstavlja delo pomembnega arhitekta povojnega obdobja Eda Mihevca. Zato so takšni dogodki, ki spodbujajo k prevetritvi kolektivnega spomina, k razmišljanju in razširjanju znanja o njem v strokovni in širši javnosti, pohvalni in zelo dobrodošli. A zavedati se je treba, da je to le prvi korak. Drugi, ki mu sledi, zahteva še preglednost, objektivnost in kritičnost.