Ugotovitev Renate Komič, da sta se pri kompozicijah nekaterih portetov tako Mihael Stroj kot Jožef Tominc oprla na delo francoskega slikarja Louis-Édouarda Dubufeja, je izpostavila doslej premalo raziskano poglavje o »recepciji sočasnega evropskega slikarstva« oziroma francoskega slikarstva pri obeh domačih avtorjih (1). Tej tezi lahko delno pritrdimo tudi v primeru Tominčevega Avtoportreta ob oknu (1826), ki se od leta 1984 nahaja v zbirkah Narodne galerije (2). Neposrednost sproščene drže upodobljenca, v katerem so nekateri pisci z določeno mero zadržanosti uvideli lik samega slikarja, in »kompleksnost spremljajočih simbolov« (3) sta elementa, ki še danes pritegujeta pozornost publike in kritike. S kronološkega in poetičnega vidika predstavlja slika tudi vezni člen v verigi treh Tominčevih avtoportretov, saj je umeščena med mladostno vznesenim in klasicistično insceniranim Avtoportretom z bratom Francem (ok. 1818; Gorica, Pokrajinski muzeji) (4) in nekoliko kasnejšim in izzivalnim Avtoportretom v čepečem položaju (1830; Trst, Muzej Revoltella) (5). Kot možni vzori Avtoportreta ob oknu se v literaturi omenjajo dela flamskih slikarjev (Gerard Dou, Van Mieris) in nemških nazarencev (6). Konkretno je Fabrizio Magani opozoril na Portret Franza Pforra, ki ga je leta 1810 naslikal Friderick Overbeck in je danes hranjen v berlinski Nationalgalerie (7). Oprijemljivejši in po vsem sodeč pravi vzgib za nastanek slike pa je Tomincu nudila slika Milni mehurčki (ok. 1734) Jean-Baptiste-Simeona Chardina (1699−1779), enega vodilnih slikarjev francoskega rokokoja (8). Že bežna primerjava razkriva številne, nenaključne podobnosti med obema deloma. V obeh primerih svetlobni soj izriše z rastlino obraščen okenski okvir in iz temnega ozadja prikliče upodobljenca, ki se s trupom nagne čez okensko polico. Ravno tako ne gre spregledati detajlov, kot so, recimo, volumen kozarcev, drža roke, ki sega čez rob okna, ali signatura, ki na obeh slikah leži na spodnjem levem delu okenskega ostenja. Chardinovega mladeniča, predstavnika francoske buržuazije, ki se kratkočasi s pihanjem milnih mehurčkov, pa je na skoraj sto let mlajšem platnu nadomestila podoba zrelega moža, ki svojo sprostitev najde ob kozarcu rdečega vina in v objemu narave, na kar namigujeta piščalka za klicanje ptičev in sinička.
Chardinovi Milni mehurčki so se ohranili v treh zelo podobnih verzijah, od katerih pride za našo primerjavo v poštev le tista, ki je danes na ogled v washingtonski National Gallery of Art, saj je edina pokončnega formata in skoraj istih mer kot Tominčev Avtoportret. Ostali dve sliki, ki se nahajta v New Yorku (The Metropolitan Museum of Art) in Los Angelesu (County Museum of Art), sta vodoravni, druga pa celo brez motiva rastline ovijalke. Seveda se Tominc ni soočil s Chardinovim originalom, marveč z grafičnim odvodom, na kar kaže tudi zrcalno obrnjena kompozicija ljubljanskega platna.