Urška Suhadolc
Neptunov vodnjak v Polhovem Gradcu
Problem datiranja

Gospostvo Polhov Gradec in njegove gospodarje plemenite Polhograjske viri prvič omenjajo v 13. stoletju. V lasti plemenitih Baumgartnov − kasnejših baronov Billichgrätzev (Marko Anton I., Marko Anton II., Marko Anton III. in Jožef Anton s hčerami) je bilo od 24. aprila 1658 do 22. marca 1859. Posestvo je bilo po drugi svetovni vojni podržavljeno in je še vedno v lasti države (6).
V osemstoletni zgodovini gospostva je bila glavna sprememba opustitev stare lokacije gradu na eni izmed vzpetin nad naseljem in pozidava novega dvorca na današnjem mestu, kjer se v virih (verjetno) prvič omenja leta 1315. Tudi stavbna zgodovina dvorca priča o zasnovi iz 14. stoletja. Valvasor je na treh od štirih podob v svojih knjigah (veduta iz Skicne knjige, grafika iz Topografije in grafika 129 iz Slave) upodobil fazo iz ok. 1600. Naslednjo fazo prezidav lahko prav na podlagi razlik med upodobitvami pri Valvasorju datiramo med 1680 in 1688. Če razumemo tri zgoraj omenjene podobe kot stanje, v kakršnem je Marko Anton Kunstl pl. Baumgarten dvorec dobil, potem moramo grafiko številka 400 iz Slave razumeti kot prikaz dvorca po obnovi, ki jo je financiral prav on. Današnjo podobo je dvorec dobil po letu 1700, v času Marka Antona II. oziroma Marka Antona III. (7)
Rodbina Marka Antona izvira iz Pungarta pri Škofji Loki, kjer so bili na začetku 16. stoletja prvič omenjeni slovenski kmetje Kunstlji. V začetku 17. stoletja sta se brata Janez in Gregor Kunstelj preselila v Ljubljano, kjer sta obogatela s trgovino in zasedala pomembne mestne funkcije. Janez in Gregorjev edini sin Marko Anton (rojen ok. 1619) sta bila leta 1646 poplemenitena s priimkom pl. Baumgarten (po rodni vasi Pungart). Marka Antona je 17. aprila 1684 cesar Leopold povzdignil še v barona s priimkom von Billichgratz zu Baumkirchnerthurm und Hilzenegg. Istočasno je dobil tudi dovoljenje, da opusti rabo Kunstljevega grba in prevzame grb izumrle veje plemenitih Polhograjskih − poveznjen samostrel z zlato puščico na tetivi na modrem polju (8).
V skladu z letnico na obodu vodnjaka in zgodovinskimi podatki o dvorcu ter različnimi možnimi interpretacijami Valvasorjevih objav se nam ponujajo tri možnosti glede časa nastanka Neptunovega vodnjaka:
1. vodnjak je nastal pred letom 1678,
2. vodnjak je nastal med letoma 1678 in 1688,
3. vodnjak je nastal oziroma bil dokončan leta 1696.
Prva možnost se zdi najverjetnejša, saj jo podpirajo upodobitve pri Valvasorju. Tudi še danes vidne letnice na ostalih objektih na dvorišču graščine spadajo v isti čas − zvon v angleškem stolpu nosi letnico 1668, sončna ura na služabniški hiši pa letnico 1671 (9). Predvsem bi se najbolje ujemala z željo novih lastnikov po prilagajanju novega doma svojemu okusu. Darja Pergovnik in Gojko Zupan sta v sestavku o polhograjskem parku zapisala, da je vodnjak verjetno nastal ok. leta 1660 (10). Ivan Stopar ga sicer ni natančno datiral (kot čas nastanka je navedel drugo polovico 17. stoletja), a poudaril, da je že upodobljen v Valvasorjevi Topografiji (11). Pred 1679 datirata vodnjak tudi Franci Horvat in Davorin Vuga (12). Seveda je popolnoma razumljivo, da je Marko Anton najprej uredil okolico in se šele nato posvetil dvorcu samemu, saj je tako lahko s precej manjšimi stroški naredil veliko večji vtis.
Kot drugi možni okvir nastanka sem navedla letnici 1678 in 1688 (leto dokončanja XI. knjige Slave Vojvodine Kranjske). Zopet se lahko naslonimo na upodobitve pri Valvasorju, le da jih zdaj interpretiramo drugače. Prve tri podobe − veduta iz Skicne knjige, grafika iz Topografije in grafika številka 129 iz Slave bi tako nastale ne po »živem modelu« vodnjaka, ampak le na podlagi načrtov, za katere bi Valvasor izvedel (in jih morda celo videl) pri Marku Antonu. Na teh treh podobah je namreč vodnjak prikazan zelo shematično. Obod je prenizek in nerazčlenjen, stebri s kipi so proporcionalno previsoki, predvsem pa je napačna vodnjakova orientacija v prostoru, saj stoji diagonalno na grajsko stavbo. Seveda lahko po drugi strani trdimo, da to niso edine nepravilnosti na sliki (med drugim je dvorišče samo veliko preširoko) in s tem zanikamo predhodni argument. Bi pa, v tem primeru, postavitev vodnjaka sovpadala z novogradnjo na Lesnem Brdu (1682 oziroma 1683) (13) ter s prezidavami dvorca v Polhovem Gradcu. V to obdobje datira vodnjak tudi večina piscev. Kot utemeljitev navajajo upodobitev v Valvasorjevi Slavi Vojvodine Kranjske (14). Ker pa nikjer ne navajajo drugih dokazov, menim, da je takšna datacija predvsem posledica nepoznavanja Valvasorjeve Topografije.
Tretjo možnost datacije nam ponuja sama letnica 1696 na vodnjaku. Kar se tiče Valvasorja, bi to pomenilo, da se je tudi pri podobi dvorišča, izdelani posebej za Slavo (grafika številka 400), naslanjal na še nerealizirane načrte. V tem primeru bi bilo lažje razložiti, zakaj se grafika razlikuje od današnjega stanja. Glavna razlika je zopet orientacija vodnjaka (ki pa ni enaka orientaciji na prejšnjih treh upodobitvah), saj je obrnjen za 90 stopinj v levo, tako da kipi gledajo proti južnim vratom namesto proti glavnemu portalu dvorca. Prav tako je vodnjak postavljen preveč proti jugu, saj danes stoji neposredno na poti med portalom dvorca in vhodom na vrt. Obod vodnjaka je upodobljen neprekinjen na vseh straneh, tako da voda sega skoraj do njegovega roba. Stebri pod kipi so upodobljeni gladki, nimfe pa se živahno obračajo proti Neptunu. Vse tri sprednje plošče so okrašene. Srednja presenetljivo spominja na ograjo stopnišča na Lesnem Brdu, kot je ta upodobljena prav pri Valvasorju (15). Na levi plošči je (sicer narobe obrnjen) grb plemenitih Polhograjskih, ki so ga po poplemenitenju 1684 uporabljali baroni Billichgrätzi. Desno ploščo krasi samorog − heraldična žival Ivane Sibile, rojene baronice Gall − druge žene Marka Antona I. (16) Seveda pa bi bile lahko vse te »napake« posledica poenostavitve, potrebne pri izdelavi tako majhne podobe.
Če je vodnjak res nastal šele leta 1696, naročnik ni bil Marko Anton I. (saj je umrl že leta 1693), ampak njegov sin Marko Anton II. Tako je logično, da je danes na obodu le njegov grb − grb baronov Billichgrätzov in ne tudi grb njegove matere. Pojasnilo bi tudi, zakaj pri Valvasorju nista upodobljeni niši z (domnevnimi) kipi, ki sta še pred nekaj desetletji stali na notranji strani oboda (17). Na možnost, da je Valvasor svoje upodobitve v Slavi (Topografije ne omenja) oprl na še nerealizirane načrte, je že na začetku petdesetih let 20. stoletja opozoril Marjan Zadnikar (18).
Priznati moramo, da po vsem napisanem nismo nič bliže natančni letnici nastanka vodnjaka. Osebno bolj verjamem Valvasorjevim zapiskom kot upodobitvam, saj je znano, da niso vedno popolnoma natančne. Tako je, po mojem mnenju, vodnjak res naročil Marko Anton I. pred letom 1688, ko je bila dokončana XI. knjiga Slave. Ali se je to zgodilo pred ali po letu 1678, ne moremo zagotovo trditi. Se pa zdi zelo verjetno, da je Marko Anton II. po očetovi smrti hotel vtisniti svoj pečat tudi Neptunovemu vodnjaku in je zato nadomestil sprednje tri plošče z novimi. Je pa malo verjetno, da je spreminjal vodnjakov položaj in orientacijo, tako da so »nepravilnosti« na grafiki številka 400 najverjetneje le lepotni popravki, ki so vodnjak naredili bolj »fotogeničen«.
»Mitten im Hofe / gleich vor dem Schloß / steht ein Spring − Brunn von künstlich = ausgehauenen Stein / mit schönen Bildern und Seulen ausgeziert.« (19) S temi besedami je leta 1688 Valvasor opisal Neptunov vodnjak v »Polhovem Gradëczu«. To so tudi besede, zaradi katerih verjamem, da je vodnjak res nastal v času Marka Antona I.
Kvadratni bazen vodnjaka obdaja dober meter visok obod, ki ga na vsaki stranici štirje pilastri delijo na tri polja. Na vogalnih pilastrih stojijo štirje trebušasti stebri. Oblečeni so v bogato rastlinsko ornamentiko. Na njihovih kapitelih stojijo štiri z draperijo le skromno zakrite nimfe. V sredini bazena stoji Neptunov steber, ki je okrašen z bogatim ornamentom in dvema grotesknima maskama. Ti v ustih držita bronasti cevi za vodo, ki se končujeta v obliki zmajeve glavice. Neptunu se okrog desne noge ovija morsko bitje, v desni roki pa drži trizob. Anton Ramovš in Davorin Vuga identificirata groteskni maski kot obraz Tritona, morsko bitje pa kot personifikacijo Nereja. Nimfe označita za Nereide (20).
V nasprotju z ostalo Evropo, kjer so v 17. stoletju vodnjaki doživljali razcvet, so ob slovenskih dvorcih prej izjema kot pravilo. O tistih redkih največ izvemo iz sočasnih Valvasorjevih in Vischerjevih topografij. Skupaj sta v štirih knjigah pokrila praktično celotno slovensko ozemlje, tako da lahko na podlagi številnih upodobitev dokaj natančno sklepamo o številu in izgledu vodnjakov. Večinoma gre, seveda, za preproste izvlečne ali pretočne vodnjake, namenjene oskrbi z vodo. Le premožnejši lastniki so si lahko privoščili razkošnejše kompozicije, prave fontane. Največ okrasnih vodnjakov je tako bilo na Koroškem (21), na Kranjskem (22) in na Štajerskem (23) pa jih je v tistem času stala le peščica.
V Valvasorjevi Topografiji Kranjske zasledimo le štiri okrasne vodnjake − tri preprostejše fontane (eno v parku dvorca Goričane, drugo v parku pri dvorcu Begunje in tretjo na dvorišču istega dvorca) ter eno figuralno − Neptunov vodnjak v Polhovem Gradcu (24). Deset let kasneje najdemo v Slavi Vojvodine Kranjske še dva dodatna figuralna vodnjaka − enega na dvorišču dvorca Bokalce (»mož, ki toči vodo«) ter enega pred Rotovžem v Ljubljani (Khumersteinerjev Neptunov vodnjak) (25).
Okrasna fontana, »visoka« tri skodele, je stala tudi v Auerspergovih vrtovih na Gradišču. Vidimo jo lahko na Valvasorjevi nedokončani perspektivični veduti Ljubljane iz leta 1665/1666 (26). Njeni posamezni deli pa danes sestavljajo vodnjak na Novem trgu in vodnjak na Krekovem trgu (27). V Ljubljani je stal še en figuralni vodnjak, ki ni upodobljen na nobeni sočasni veduti, se je pa, vsaj v postmodernistični »rekonstrukciji«, ohranil do danes − Herkulov vodnjak pred Stiškim dvorcem (28).
Simbolna vrednost Neptunovega vodnjaka na Mestnem trgu v Ljubljani je povezana z mitom o Argonavtih in ustanovitvi Emone, ki je bil med ljubljanskimi izobraženci zelo popularen od ok. 1500 naprej. Jazona in tovariše naj bi namreč na koncu njihove poti proti Zahodu sprejel prav Neptun − bog morij (29). Sklepamo lahko, da so tudi v rodbini baronov Polhograjskih vedeli za mit o ustanovitvi Emone. Tako ne bi bilo nenavadno, če bi se Marko Anton, ljubljanski meščan in lastnik graščine ob Božni − enem od pritokov Ljubljanice, z ikonografijo vodnjaka poklonil prav preteklosti Ljubljane. Kot dodaten argument "za" naj navedem tudi dejstvo, da se Lesno Brdo, drugo posestvo Marka Antona, nahaja v neposredni bližini Vrhnike, še enega mesta, povezanega z Argonavti. Prav tako sta imela Marko Anton I. in Marko Anton II. v knjižnicah (30) dela, ki so se ukvarjala tudi s to temo − Marko Anton I. je imel tri Valvasorjeve knjige, med njimi Slavo Vojvodine Kranjske (31) , v kateri je prva ilustracija ustanovitve Emone (32). Marko Anton II. pa je bil lastnik izvoda Schönlebnove Carnioliae antiquae et novae − torej prav knjige, zaslužne za popularizacijo mita (33).
Mimo ornamentike na stebrih je lahko šel le redko kateri avtor. Zadnikar o njej piše kot o bogati reliefni renesančni dekoraciji (34), Vuga ji vidi navdih v antiki (35), Cevc v njej prepozna baročne palmete, obeske in groteskne maske. Za stilno obdelavo pravi, da je podobna kot na zlatih oltarjih (36). Stopar piše o renesančno občutenem dekorativnem zavojčevju (37).
Ker se povezava z nabožnim kiparstvom, zlasti z zlatimi oltarji, pojavlja večkrat, se zdi vzore za ornamentiko smiselno iskati prav tam. Poudariti je treba, da niso vsi stebri enako okrašeni. Enako dekoracijo imajo štirje stebri pod nimfami, Neptunov steber pa ima drugačno. Stebri pod nimfami stojijo na bazah. Spodnji del je izrazito trebušast, proti vrhu pa se zožijo. Zgoraj so zaključeni s preprostim vratnim prstanom, ozkim dekorativnim pasom (kraljevske lilije − »fleur de lis« se izmenjujejo s hrustančastim prepletom), enorednim bisernikom in širšim jajčevnikom. Nimfe stojijo na profiliranih kvadratnih ploščah. Spodnji trebušasti del stebra je okrašen z rombastimi, med hrustančevje skritimi maskaroni in nekakšnimi visečimi zankami. Srednji del obvladujejo štiri girlande, ki so zgoraj pripete na volute. Gladko površino stebra pod girlandami prekinja hrustančevju podoben preplet, del stebra nad volutami pa krasijo štirje akantovi listi, ki so zgoraj srčasto zaključeni.
Neptunov steber ima razkošnejšo dekoracijo. Spodnji, rahlo trebušasti del objemajo štiri akantove veje. Srednji del krasita groteskni Tritonovi podobi, katerih brki in lasje se končujejo s fantastičnim hrustančevjem. Del med maskama in vratnim prstanom zapolnjujejo viseče zanke, ki se zgoraj oblikujejo v volute. »Kapitel« stebra je enak tistim na stebrih pod nimfami, le da so vsi deli nedekorirani. Prav tako stoji Neptun na kvadratni profilirani plošči.
Prej omenjena povezava z zlatimi oltarji lahko pomaga tudi pri dataciji vodnjaka. Milan Železnik deli razvoj zlatih oltarjev v Sloveniji na štiri faze. Prva faza traja od 1630 do 1650, druga od 1650 do 1670, tretja od 1670 do 1690 in četrta od 1690 do 1720 (38). Hrustančevje, ki ga je na vodnjaku precej, se na zlatih oltarjih, z eno izjemo, pojavlja šele po letu 1650 in je najpogosteje uporabljeno v drugi fazi, torej med 1650 in 1670. Za to fazo je, po Železniku, značilno, da sta arhitektura in ornament enakovredna (39), kar lahko trdimo tudi za Neptunov vodnjak. Linije ornamentike so mehke in zavite. V tej fazi se pojavijo angelske glavice (40), ki bi jih, mutatis mutandis, lahko povezali s Tritonovima maskama. Hrustančevje in angelske glavice so sicer prisotni še v tretji fazi (1670-1690), a niso več tipični. Glavni tip ornamenta v tej fazi je pleteničje. Pomen arhitekture se zmanjša − ornamentika si arhitekturo podredi (41). Glede na napisano je Neptunov vodnjak bliže oltarjem druge faze, saj se na njem pleteničje še ne pojavlja.

Če temu dodamo še letnici 1658, ko je Marko Anton Kunstl pl. Baumgarten kupil graščino Polhov Gradec, in 1678, ko so nastale vedute za Valvasorjevo Skicno knjigo (za datacijo glede na Valvasorja glej zgoraj), lahko nastanek vodnjaka umestimo med letoma 1658 in 1678.
Prvi dokumentirani restavratorsko-konservatorski poseg na vodnjaku se je zgodil pod okriljem Centralne komisije z Dunaja med letoma 1908 in 1913 (42). 5. maja 1908 je korespondent Heinrich Svoboda poslal dopis na Centralno komisijo, v katerem je opozoril na zelo slabo stanje vodnjaka. Že 9. maja je prišlo do odločitve, da je vodnjak treba restavrirati, kar je s podpisom potrdil tudi Dvořak (18. maj). Popravilo vodnjaka so vodili pod številko 164608 (43).
Obnova z začetka stoletja je zdržala le ok. 40 let. Poleti 1951 je bil Zavod za varstvo in znanstveno proučevanje kulturnih spomenikov in prirodnih znamenitosti Slovenije v Ljubljani namreč obveščen, da je vodnjak utrpel nove poškodbe. Po prijavi slabega stanja sta si vodnjak ogledala Marjan Zadnikar in Ivan Komelj ter predlagala obnovo. Arhitekturne dele vodnjaka naj bi v popravilo prevzelo kamnoseško podjetje, originalne kipe pa naj bi zamenjali z bronastimi odlitki. Dela na vodnjaku so se začela šele konec julija 1952. Kamnoseška dela je prevzelo podjetje Kamnoseštvo Kunovar, popravilo vodovodnih napeljav pa Franc Košenina. Gradbeno dovoljenje je bilo izdano oktobra 1952 (torej skoraj tri mesece po začetku del). Obnovljeni so bili arhitekturni deli vodnjaka, kipi pa le restavrirani oziroma nadomeščeni s kopijami (v primeru razbite nimfe). Obnova vodnjaka je bila končana konec novembra 1952 (44).
Žal pa je ta obnova zdržala še krajši čas, saj že leta 1964 zopet poročajo, da je vodnjak v zelo slabem stanju (45). Enako opozorilo se je ponovilo še leta 1974. Tu se poročila, ki jih hrani INDOK Center, končajo (46). Leta 1987 je bil vodnjak znova restavriran in delno rekonstruiran (47).
Potek zadnje obnove je zaenkrat mogoče podati le shematično, saj uradno poročilo še ni bilo objavljeno (48). Iz Kratkega pregleda opravljenih konservatorsko-restavratorskih posegih na Neptunovem vodnjaku v Polhovem Gradcu EŠD 554, iz podatkov, ki mi jih je ustno posredoval Jožef Drešar, vodja ateljeja za kamen v Restavratorskem centru, iz podatkov v knjigi Jožefa in Jožice Kavčič (49) ter iz podatkov v člankih Gašperja Tominca lahko sestavimo naslednjo kronologijo del: vodnjak je bil (z izjemo srednjega stebra z Neptunom) demontiran že leta 2000, posamezni kosi pa so bili prepeljani v restavratorski atelje Draga Baca v Ljubljani, kjer so ocenili, da so originali (predvsem plošče oboda) v preveč slabem stanju, zato je Marmor Hotavlje izdelal nove dele. Leta 2005 je projekt prevzel Restavratorski center. Okrog graščine so zbrali dele originalnega oboda in se po natančnem pregledu odločili za njihovo restavriranje in ponovno postavitev. Leta 2006 so demontirali skulpturo na sredini vodnjaka, izvedli naravoslovne preiskave ter konservatorsko-restavratorske posege na vseh delih vodnjaka. Izdelali so tudi negative skulptur. Istega leta so na lokacijo ponovno postavili arhitekturne dele vodnjaka. Kopije skulptur so odlili leta 2007, montirali pa 2008. Do konca projekta manjkata še montaža niš na notranji strani oboda ter zimska zaščita vodnjaka.
Neptunov vodnjak lahko označimo z dvema pridevnikoma − edinstven in tipičen. Edinstven je po svoji obliki, tipičen pa po svoji vpetosti v umetnostnozgodovinsko ter spomeniškovarstveno stroko. Kot kiparski produkt 17. stoletja spada v eno najslabše raziskanih skupin spomenikov na naših tleh. Zaradi specifike slovenske zgodovine druge polovice 20. stoletja je velika večina graščinskih arhivov za vedno izgubljena, s tem pa tudi originalni dokumenti, povezani z nastankom vodnjaka. Delno nam to lahko nadomesti omemba pri Valvasorju − še enem tipičnem elementu 17. stoletja. Tudi literatura o vodnjaku je tipična − zelo malo strokovnih besedil in veliko poljudnega pisanja.
Morda najbolj tipičen pa je odnos spomeniškovarstvene stroke do vodnjaka. Problemi stroke so namreč že vse od začetkov enaki − preveč spomenikov, premalo denarja, premalo ljudi, preslaba organizacija. Tako pride do zapletov pred obnovo, med njo in po njej. K temu seveda veliko pripomore tudi odnos javnosti, ki ji še vedno manjka kulturnozgodovinske ozaveščenosti. Med tem pa naše največje kulturnozgodovinske dragocenosti nezadržno propadajo. K sreči se nam po zadnji obnovi za zdaj ni treba bati vsaj za Neptunov vodnjak v Polhovem Gradcu.

(1) Janez Vajkard VALVASOR, Die Ehre des Hertzogthums Crain, XI, Nürnberg 1689, p. 33.
(2) Izključno vodnjaku sta bila do sedaj posvečena dva daljša članka − prvega je v letih 1951−1952 objavil Marjan Zadnikar (Marjan ZADNIKAR, Vodnjak v Polhovem Gradcu obnovljen, Varstvo spomenikov, IV, 1951−1952, pp. 12−15.), drugega pa leta 2009 Mina Mušinović (Mina MUŠINOVIĆ, Neptunov vodnjak − stičišče med Ljubljano in Polhovim Gradcem, Gospod z rožo. Polhograjci grofu Blagaju in Blagajevemu volčinu, Ljubljana 2009, pp. 301−312.).
(3) Janez Vajkard VALVASOR, Topografija Kranjske. 1678−1679. Skicna knjiga (ed. Lojze Gostiša), Ljubljana 2001, p. 25, grafika 20. Vedute v Skicni knjigi so dolgo veljale za Valvasorjeva lastnoročna dela. V devetdesetih letih pa je Uroš Lubej opozoril na različne risarske rokopise in (predvsem) na različno kakovost posameznih vedut. V svoji doktorski disertaciji je kot avtorja večine upodobitev prepoznal Justusa van der Nypoorta, ki je z Valvasorjem tesno sodeloval. Tudi veduto Polhovega Gradca je na podlagi značilnih dreves v prostorskem odrivalu in odlične perspektive pripisal prav Nypoortu. Valvasor naj bi dodal le kompasno rožo in ime kraja (tiskane črke). Uroš LUBEJ, Justus van der Nypoort. Življenje in delo holandskega umetnika na Kranjskem in v drugih deželah nemškega cesarstva, Ljubljana 2008 (doktorska disertacija, Univerza v Ljubljani, tipkopis), pp. 111, 190 (cat. A61/142).
(4) Janez Vajkard VALVASOR, Topographia Ducatus Carnioliae Modernae (ed. Branko Reisp), Ljubljana − München 1970, grafika 20. Grafika je sicer delo Andreja Trosta, štafažni figuri pa je nedvomno popravil Justus van der Nypoort (cf. LUBEJ 2008, cit. n. 3, p. 115).
(5) VALVASOR 1689, XI, cit. n. 1, pp. 32, 33, grafiki 129, 400. Grafika 129 se z nekaj izjemami (orientacija vodnjaka, prostorsko odrivalo, hribi v ozadju, detajli pri oblikovanju arhitekture) ujema z veduto številka 20 v Skicni knjigi ter z grafiko številka 20 v Topografiji sodobne Vojvodine Kranjske. Grafika 400 je bila očitno narejena posebej za Slavo, saj je na njej prikazan dvorec po obnovi, ki jo je financiral Marko Anton Kunstl pl. Baumgarten.
(6) Za literaturo o lastnikih gospostva Polhov Gradec cf. Majda SMOLE, Graščine na nekdanjem Kranjskem, Ljubljana 1982, pp. 373−375.
(7) O stavbnem razvoju dvorca sta najobširneje pisala Ivan Stopar (Ivan STOPAR, Grajske stavbe v osrednji Sloveniji. I. Gorenjska. Tretja knjiga − Med Polhovim Gradcem in Smlednikom, Ljubljana 1998, pp. 51−56.) ter Janja Železnikar (Janja ŽELEZNIKAR, Zgodovina polhograjskih graščin in njunih lastnikov, Gospod z rožo. Polhograjci grofu Blagaju in Blagajevemu volčinu, Ljubljana 2009, pp. 169−184).
(8) O baronih Polhograjskih je večkrat pisal Rudolf Andrejka. Temeljno delo je izšlo v Glasniku Muzejskega društva za Slovenijo − Rudolf ANDREJKA, Polhograjski baroni, Glasnik muzejskega društva za Slovenijo, XXV−XXVI, 1944−1945, pp. 105−108. Andrejko največkrat citira tudi Janja Železnikar (ŽELEZNIKAR 2009, cit. n. 7, pp. 169−184.).
(9) Jožica KAVČIČ, Jože KAVČIČ, Iz skrinje polhograjske graščine, Polhov Gradec 2009, p. 35.
(10) Darja PERGOVNIK, Gojko ZUPAN, Polhov Gradec. Park ob gradu Polhov Gradec, Historical parks and gardens in Slovenia, Ljubljana 1995, p. 71.
(11) STOPAR 1998, cit. n. 7, p. 57.
(12) Franci HORVAT, Sto vodnjakov na Slovenskem, Ljubljana 2005, p. 118; Anton RAMOVŠ, Davorin VUGA, Graščina Polhov Gradec. Kamnita in kulturna dediščina, Celje 2007, p. 27.
(13) Igor SAPAČ, Grajske stavbe v osrednji Sloveniji. III. Notranjska. Druga knjiga − Med Idrijo in Snežnikom, Ljubljana 2006, p. 72.
(14) Na obe grafiki v Slavi se tako sklicujejo Marijan Marolt (Marijan MAROLT, Umetnostni spomeniki Slovenije II. Dekanija Vrhnika. Topografski opis, Ljubljana 1929, p. 218.), avtorji kataloga razstave Park kot kulturni prostor (Park kot kulturni prostor. Ob 40-letnici organiziranega restavratorstva v Sloveniji, Ljubljana 1990, pp. 49−50.), oba Kavčiča (KAVČIČ − KAVČIČ 2009, cit. n. 9, p. 147) ter avtorji poljudnih člankov.
(15) Cf. SAPAČ 2006, cit. n. 13, p. 78.
(16) Oba grba identificira Rudolf Andrejka (ANDREJKA 1945, cit. n. 8, p. 107.), ki pa napačno zapiše, da se grba nahajata na vodnjaku še v času pisanja − torej leta 1945.
(17) Na niši je opozoril Davorin Vuga (RAMOVŠ − VUGA 2007, cit. n. 12, pp. 34−35.), vidni pa sta tudi na starih fotografijah. Niši se trenutno nahajata na Restavratorskem centru.
(18) ZADNIKAR 1951−1952, cit. n. 2, p. 14.
(19) V prostem prevodu: »Sredi dvorišča, ravno pred dvorcem, stoji vodnjak iz umetelno izklesanih kamnov, okrašen z lepimi podobami in stebri.« VALVASOR 1689, XI, cit. n. 1, p. 33.
(20) RAMOVŠ - VUGA 2007, cit. n. 12, pp. 14−15, 32−35.
(21) Janez Vajkard VALVASOR, Topographia Archiducatus Carinthiae antiquae & modernae completa, Nürnberg 1688.
(22) VALVASOR 2001, cit. n. 3; VALVASOR 1970, cit. n. 4; VALVASOR 1689, cit. n. 1.
(23) Georg Matthäus VISCHER, Topographia Ducatus Stiriae (ed. Ivan Stopar), Ljubljana 1971.
(24) VALVASOR 1970, cit. n. 4, pp. 20, 64, 105, 106.
(25) VALVASOR 1689, XI., cit. n. 1, p. 566, med pp. 664 in 665.
(26) Del z vodnjakom je na listu 340 17. zvezka v Valvasorjevi grafični zbirki (cf. Janez Vajkard VALVASOR, Iconotheca Valvasoriana (ed. Lojze Gostiša), XVII, Ljubljana − Zagreb 2008, p. 340). Avtor vedute ni Valvasor, kot je dolgo časa veljalo, temveč neznani flamski slikar − cf. Uroš LUBEJ, Marijin steber v Ljubljani, Acta historiae artis Slovenica, 6, 2001, p. 57.
(27) HORVAT 2005, cit. n. 12, pp. 84−85, 104−105.
(28) Ibid., pp. 82−83.
(29) O razlogih za posvetitev ljubljanskega vodnjaka prav Neptunu je pisal Stanko Kokole, ki je v navezavi na mit o ustanovitvi Emone in na predhodni Neptunov vodnjak ponudil tudi novo interpretacijo kipov na Robbovem vodnjaku (Stanko KOKOLE, Some seventeenth- and eighteenth-century appropriations and adaptations of the myth of the Argonauts in Ljubljana: From texts to images, Mediterranean myths from classical antiquity to the eighteenth century (edd. Metoda Kokole, Barbara Murovec, Marjeta Šašel Kos, Michaela Talbot), Ljubljana 2006, pp. 236, 257).
(30) S popisom knjig v plemiških knjižnicah se je ukvarjal Marko Štuhec (Marko ŠTUHEC, Rdeča postelja, ščurki in solze vdove Prešeren. Plemiški zapuščinski inventarji 17. stoletja kot zgodovinski vir, Ljubljana 1995, pp. 78−111), ni pa povezal njihove tematike s specifičnimi spomeniki in njihovo ikonografijo.
(31) Slava Vojvodine Kranjske je sicer izšla prepozno, da bi lahko vplivala na baronov izbor ikonografije vodnjaka, je pa vseeno dober kazalnik duha časa, v katerem je do take odločitve prišlo.
(32) AS 309, Zap. inv., B/VI − 51, p. 89.
(33) AS 309, Zap. inv., B/V − 30, p. 82.
(34) ZADNIKAR 1951−1952, cit. n. 2, p. 13.
(35) Davorin VUGA, Graščina Polhov Gradec. Kulturna dediščina, Graščina Polhov Gradec. Kamnita in kulturna dediščina, Celje 2007, p. 33.
(36) Emilijan CEVC, Slovenska umetnost, Ljubljana 1966, p. 101.
(37) STOPAR 1998, cit. n. 7, p. 56.
(38) Milan ŽELEZNIK, Osnovni vidiki za študij »zlatih oltarjev« v Sloveniji, Zbornik za umetnostno zgodovino, n. v. IV, 1957, p. 180.
(39) Ibid.
(40) Ibid., p. 168.
(41) Ibid., p. 176.
(42) Natančnega datuma obnove iz razpoložljivega gradiva ni mogoče ugotoviti. Dopisi korespondentov in Centralne komisije so namreč med seboj pomešani, po ožganih robovih pa lahko sklepamo, da so bili poškodovani v požaru. Pogosto so na isti strani zapisi, ki najverjetneje izvirajo iz različnih obdobij, vendar tega ne moremo trditi zagotovo, ker so le redki datirani.
(43) Rokopisni dopisi se nahajajo v Arhivu Republike Slovenije v fondu C. Kr. Spomeniškega urada, AS 1100, teh. enota 2, mapa Krain. Billichgratz (Polhov Gradec) Schloßbrunnen.
(44) Dokumente o obnovi vodnjaka v letih 1951/1952 hrani INDOK center v Ljubljani.
(45) Leta 1964 so z vodnjaka znova demontirali plastike, da bi jih restavrirali. Ivan KOMELJ, Konservatorska poročila, Varstvo spomenikov, IX, 1962/64, p 236.
(46) INDOK center v Ljubljani hrani dokumente od leta 1951 do leta 1974.
(47) Valentin BENEDIK, RC programi in predračuni, Varstvo spomenikov, XXIX, 1987, p. 371.
(48) Naravoslovno poročilo (»Neptunov vodnjak« Polhov Gradec : poročilo o petrografski preiskavi), ki ga je napisala Sabina Kramar, mi žal ni bilo dostopno. Prav tako mi niso bile dostopne fotografije poteka obnove ter letna poročila Ministrstvu za kulturo. Izročena mi je bila le zelo skopa kronologija del − Kratek pregled opravljenih konservatorsko-restavratorskih posegih (sic) na Neptunovem vodnjaku v Polhovem Grdcu (sic) EŠD 554. Ostalih dokumentov nisem dobila, saj Restavratorski center določenih podatkov ne more/sme posredovati javnosti pred zaključkom projekta.
(49) KAVČIČ − KAVČIČ 2009, cit. n. 9, p. 149.
(50) Gašper TOMINC, Neptunov vodnjak bo postavljen naslednje leto, Naš časopis, XXX/299, 15. 12. 2003, p. 23; Gašper TOMINC, Bo Neptunov vodnjak vendarle stal prihodnje leto?, Naš časopis, XXXIII, 332, 27. 11. 2006, p. 27.

Prispevek je nastal v okviru sodelovanja med ZVKDS Restavratorskim centrom in Oddelkom za umetnostno zgodovino ljubljanske Filozofske fakultete. Za objavo je tokrat pripravljen umetnostnozgodovinski del, poročilo o restavratorskem posegu pa v času pisanja prispevka še ni bilo dostopno [op. ur.].

Slikovno gradivo
1. Justus van der Nypoort: Graščina Polhov Gradec, v: Janez Vajkard Valvasor, Skicna knjiga za Topografijo Kranjske (1678−1679)
2. Andrej Trost: Graščina Polhov Gradec, v: Janez Vajkard Valvasor, Topografija sodobne Vojvodine Kranjske (1679)
3. Andrej Trost: Graščina Polhov Gradec, v: Janez Vajkard Valvasor, Slava Vojvodine Kranjske (1689); grafika 129
4. Graščina Polhov Gradec, v: Janez Vajkard Valvasor, Slava Vojvodine Kranjske (1689); grafika 400
5. Heinrich Svoboda: Skica Neptunovega vodnjaka v Polhovem Gradcu (hrani Arhiv Republike Slovenije)
6. Neptunov vodnjak po obnovi leta 1952 (foto Jožef Kavčič; šestdeseta leta; zasebni arhiv avtorja)
7. Neptunov vodnjak po obnovi leta 2009 (foto Urška Suhadolc)