Matej KLEMENČIČ

Carlo Martinuzzi, ljubljanski Magistrat in serija znamk Arhitektura na Slovenskem

Ocene in predstavitve, 31. 7. 2017

Konec januarja je pri Pošti Slovenije izšla prva znamka iz serije Arhitektura na Slovenskem. Ker je na njej podoba ljubljanskega baročnega Magistrata, je bila slovesna predstavitev v ljubljanski Mestni hiši. Pred polno Rdečo dvorano je arhitekt Jurij Kobe, eden od pobudnikov serije, predaval o zgodovini poslopja in se pri tem dotaknil tudi baročne prenove, ki ji je namenjena znamka z napisom Carlo Martinuzzi – prenova Magistrata, 1717–1718. Ob slavnostnem dogodku pa žal ni bilo mogoče nekoliko natančneje opozoriti na dve še kako pomembni vprašanji, povezani s to znamko: o izbiri motiva in o Martinuzzijevem imenu na njej.

Izbira Magistrata za prvo v seriji znamk Arhitektura na Slovenskem se bo morda komu zdela nekoliko nenavadna. Pobudniki serije so se pohvalno odločili, da se ne bodo omejili le na novejšo arhitekturo ali na 20. stoletje, kar se sicer pogosto zgodi, ko govorimo o »slovenski arhitekturi« ali »slovenskih arhitektih«. A če posežemo v zakladnico arhitekturne dediščine v Sloveniji, bi v serijo lahko oziroma bi morali vključiti tudi kak izjemen srednjeveški spomenik, vsaj romarsko cerkev na Ptujski Gori, ki po kvaliteti daleč presega regionalni in nacionalni pomen. Če bi v strokovnih krogih naredili anketo, pa tudi pri baročnih spomenikih Magistrat vsaj za umetnostne zgodovinarje najbrž ne bi bil prva izbira, saj bi ga že v Ljubljani prekosili stolnica ali uršulinska cerkev. Zakaj torej prav ta objekt?

Bolj kot kvaliteta ali izjemnost te arhitekture je bil razlog za izbiro gotovo povezava z imenom Gregorja Mačka, ki je do leta 2003 veljal za avtorja baročne prenove Magistrata. Ta mestni zidarski mojster je že pred drugo svetovno vojno sodil med najbolj znane osebe baročne dobe na Slovenskem. Ko je umetnostni zgodovinar Nace Šumi leta 1958 o njem napisal še monografijo, pa je sčasoma postal osrednja oseba ljubljanske in kranjske, če ne kar slovenske arhitekture zgodnjega novega veka.[1] Skozi desetletja se je okrog Mačkovega imena in dela ustvaril mit, ki mu posamezne objavljene kritične misli nikakor niso mogle do živega. Za tem mitom zagotovo stoji tudi iskanje nacionalne identitete v prvi polovici 20. stoletja. Ob številnih umetnikih z nemškimi in italijanskimi priimki je bil slovensko zveneči Gregor Maček domačijsko prav prikladna figura, domneve o njegovem delu pa so ponos tistih generacij še dodatno spodbujale. O tem, kaj je predstavljal arhitektom, še najlepše pričajo besede Jožeta Plečnika, ki je v Mačku videl nič manj kot očetovsko figuro. V zapisu Stavitelju rotovža, ki ga je podpisal kot Jože Maček ml., je leta 1914 zapisal »Oče Maček, vidiš, podobo Tvojega rotovža nosim s seboj po svetu.«[2] Tako je bil v preteklih desetletjih Gregor Maček včasih označen za »velikega slovenskega arhitekta« in »predhodnika« če ne kar »začetnika« ljubljanske šole za arhitekturo. Revidiranje tez o Mačku je bil seveda hud udarec za simbolno identifikacijo z velikim predhodnikom, saj so ustvarjalci s tem izgubili svojega idola iz dobe baroka. Dekonstrukcija Mačkovega mita je bila namreč popolna. Leta 2003 ga Blaž Resman v svoji arhivsko odlično podprti in kritično historiografsko zabeljeni študiji namreč ni razkril le kot stavbarskega mojstra z omejenim arhitekturnim znanjem, »njegov« opus je za povrh razdelil med tri različne osebe, tri stavbarje, Gregorja očeta (1664–1725) in sina (1701–1745), oba iz Ljubljane, in še tretjega Mačka, ki je deloval v Poljanski dolini.[3]

Po odločitvi, da serijo znamk Arhitektura na Slovenskem uvede ljubljanski Magistrat, je bilo torej ob podobi potrebno navesti pravo ime. Ko se je leta 1717 ljubljanska mestna oblast odločila za temeljito prenovo Rotovža, je namreč izdelavo načrta in modela zaupala Carlu Martinuzziju, ki je bil rojen v Furlaniji okrog leta 1673 in je bil tedaj že dalj časa vodilni arhitekt v mestu. Že ob koncu 17. stoletja je ljubljanski stolni dekan in škofov generalni vikar Janez Anton Dolničar z njim sodeloval pri pripravah na gradnjo nove stolnice. A če je tedaj še prevladovalo prepričanje, da je premlad in ne dovolj izkušen za tak podvig, je desetletje kasneje že lahko naredil načrte za ljubljansko semenišče, sočasno pa delal tudi za najzahtevnejše plemiške naročnike. Ko je leta 1710 dobil naziv kranjskega deželnega arhitekta, je njegov sloves že segal preko meja Kranjske, saj je tedaj skrbel za gradnjo kapucinskega samostana v Karlobagu.[4]

Izbor Martinuzzija za arhitekta prenove Magistrata je bil torej logičen. A kot vemo že dolgo, se je pri tem hitro nekoliko zapletlo. Martinuzzi je namreč za novo poslopje načrtoval zavito stopnišče, kar pa mestni oblasti, verjetno tudi zaradi prevelikih stroškov, ni bilo pogodu. Zato so zidarju, ki je skrbel za gradnjo, naročili, naj stopnišče poenostavi. In ta zidar je bil Gregor Maček starejši, ki mu je kasneje lokalno zgodovinopisje v domoljubni vnemi pripisalo kar avtorstvo celotnega objekta. Martinuzzi je bil ob tem označen kot poraženec, seveda kot prišlek, ki ga premaga domačin. Zasluge, ki jih je imel furlanski arhitekt za arhitekturo baročne Ljubljane in Kranjske nasploh, pa so hitro utonile v pozabo. Zato morda ne čudi, da po letu 1995, ko je Blaž Resman prvič objavil arhivski podatek, da je uršulinsko cerkev, pravi biser ljubljanskega baroka, za naročnika Jakoba Schella pl. Schellenburga gradil Martinuzzi,[5] nikoli ni povsem ugasnila polemika, ali je bil ta arhitekt res sposoben narediti načrt za tako monumentalno poslopje ali pa je v tem primeru le gradil po kakšnem tujem načrtu. Kakor koli že, novejše raziskave, h katerim sta veliko prispevala tudi Igor Weigl in Igor Sapač, nam razkrivajo Carla Martinuzzija kot uglednega arhitekta, katerega usluge si je želelo tako plemstvo kot mestne in deželne oblasti. Zaupanje v njegove sposobnosti je seglo do meja Kranjske in preko njih: gradil je lazareta na Reki in v Trstu, na tedaj beneškem ozemlju v Kopru pa je leta 1726 tragično umrl med ogledovanjem gradbišča samostanske cerkve klaris.

Znamka, posvečena Magistratu zato več kot primerno popravlja eno od velikih napak slovenske arhitekturne zgodovine in opozarja ne le na samozavest ljubljanskih mestnih oblasti pred natanko 300 leti, ampak tudi na po krivici pozabljenega arhitekta.

[1] Nace Šumi, Gregor Maček. Ljubljanski baročni arhitekt, Ljubljana 1958.

[2] Citirano po Peter Krečič, Jože Plečnik – moderni klasik, Ljubljana 1999, p. 122.

[3] Blaž Resman, Mački, Acta historiae artis Slovenica, VIII, 2003, pp. 85–108.

[4] Pregledno o Martinuzziju: Igor Sapač, in: Arhitektura 18. stoletja na Slovenskem. Obdobje zrelega baroka, Ljubljana 2007, pp. 250–252

[5] Blaž Resman, Barok v kamnu. Ljubljansko kamnoseško kiparstvo od Mihaela Kuše do Francesca Robbe, Ljubljana 1995, p. 20.

Besedilo je bilo v nekoliko skrajšani obliki in brez opomb objavljeno v dnevniku Delo, 3. marca 2017.

Avtor:

prof. dr. Matej Klemenčič
Oddelek za umetnostno zgodovino, Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani
Aškerčeva 2, 1000 Ljubljana
Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.

Citiranje: Matej Klemenčič, Carlo Martinuzzi, ljubljanski Magistrat in serija znamk Arhitektura na Slovenskem, Bilten SUZD, 36/1 [31. 7. 2017], 2017 (http://www.suzd.si/bilten/prispevki/1522-bilten-suzd-36-2017-01 [datum odčitka]).