Jesenski ciklus predavanj Slovenskega umetnostnozgodovinskega društva
Torek, 18. oktober 2016 ob 18.00
dr. Andrej Smrekar
Rinaldo in Armida - Gregorio Lazzarini, Torquato Tasso in zgodovinski kontekst
Avditorij Narodne galerije, Prešernova 22 (nekdanji vhod v telovadnico Narodni dom)
Narodna galerija ima v stalni zbirki izjemno dobro ohranjeno sliko Gregoria Lazzarinija, Rinaldo in Armida v čarobnem vrtu. Pred četrt stoletja jo je pridobila od zasebnega lastnika v Novi Gorici. Izjemna popularnost Tassove pesnitve Osvobojeni Jeruzalem se je odrazila ne le v številnih likovnih, literarnih in glasbenih poustvaritvah, temveč tudi v estetskih izhodiščih, ki jih je Tasso utemeljil na Aristotelovi poetiki. V tradicijo likovne umetnosti sta najpomembnejše inovativne upodobitve prispevala Hannibale Carraci in Nicholas Poussin v Rimu, v Benetkah pa se je kakih sto let po izidu snov Osvobojenega Jeruzalema reaktualizirala med drugim tudi v Lazzarinijevi sliki ob naslonu na tradicijo zlate dobe beneškega slikarstva. Ta podoba je pojmovana povsem drugače od vizualizacij Gianbattista Tiepola, ki je svojo učno dobo začel v Lazzarinijevem ateljeju leta 1710.
dr. Andrej Smrekar (Kostanjevica na Krki, 1954) je leta 1977 diplomiral in leta 1981 magistriral iz umetnostne zgodovine na Univerzi v Ljubljani. Delal je za Mednarodni simpozij kiparjev Forma viva in bil kustos ter pozneje direktor Galerije Božidar Jakac s prekinitvami med letoma 1977 in 1991. V letu 1980/1982 je bil svobodni slušatelj na univerzi v Harvardu s štipendijo fundacije IREX in Kulturne skupnosti SRS. Leta 1983 se je vpisal na Graduate School of Arts and Sciences, Harvard University, s šolnino in štipendijo univerze. Doktorski naziv je pridobil leta 1991 z disertacijo o recepciji nadrealizma v Parizu 1925–1928, njegovi mentorji pa so bili Timothy J. Clark, Anna Chave in John Czaplicka. Je avtor vrste člankov o slovenskih ekspresionistih in impresionistih ter številnih razstav in monografskih študij, tako o Rihardu Jakopiču, Ivanu Groharju, bratih Kraljih, Jožetu Gorjupu, Marjanu Pogačniku, Vladimirju Makucu, Miroslavu Šuteju, Bojanu Kovačiču, slovenski zgodnji grafiki in risbi, direktorjih Narodne galerije. V letih 1991−2005 se je kot direktor Narodne galerije posvečal njeni zgodovini in zbirkam. Od leta 2006 je kustos zbirke del na papirju v Narodni galeriji. Je tudi avtor vrste monografskih katalogov sodobnih slovenskih umetnikov. Med 2003 in 2012 je bil predsednik Slovenskega muzejskega društva, od leta 2013 je predsednik Slovenskega umetnostnozgodovinskega društva in od leta 2004 predsednik sveta Galerije Božidar Jakac.
