Koprski škof Paolo Naldini in njegovi trije portreti*
Škof si je za svoje zadnje počivališče izbral samostansko cerkev sv. Blaža v Kopru, ki je bila v umetnostnozgodovinski literaturi skoraj v celoti prezrta. Slednje je povezano z dejstvom, da se je do pred kratkim cerkev uporabljala kot skladišče in so jo šele v zadnjem času začeli čistiti ter postopoma obnavljati (4). Cerkev so imele v lasti avguštinke, ki so pripadale avguštinskemu redu in so v mestu delovale že od srednjega veka dalje, vendar je samostan svojo današnjo podobo dobil šele v začetku 18. stoletja, za kar gre zasluga prav škofu Naldiniju (5). Naldini je namreč z lastnimi sredstvi pomagal pri obnovi dotrajane srednjeveške cerkve v prvih desetletjih 18. stoletja, za kar so se mu opatinja in redovnice zahvalile s portretno busto s škofovskim grbom med obema stranskima oltarjema na desni strani, na katerih je prav tako Naldinijev grb in ju je po vsej verjetnosti naročil sam škof (6). Napis pod Naldinijevo portretno busto, ki ga nosi kvalitetno izdelan putto, nam posreduje pomemben podatek o obnovi skoraj podrte cerkve sv. Blaža: PONITIFICI VERE OPTIMO / PAVLO NALDINI / QVI / TEMPLVM PROPE RVITVRVM / INSIGNI MIRACVLO / SCILICET ÆRE SVO, ET MVLTO / NOBILIVS FECIT RESVRGERE / ABBATISSA ATQVE MONIALES / EX VOTO / ANNO MDCCII [Odličnemu škofu / Pavlu Naldiniju / ki / je skoraj podrto cerkev / naravnost čudovito, / in to z lastnimi sredstvi, / obnovil in ji dal še večji sijaj, / ta napis posveča opatinja in redovnice / leta 1702] (7). Cerkev je Naldini po vsej verjetnosti na novo posvetil leta 1701, kar nam sporoča napis nad vhodnimi vrati: DIVIS EPISCOPIS / BLASIO TITVLARI ET AVGVSTINO FVNDATORI / PAVLVS NALDINI EPISCOPVS IVSTINOPOLIT. / ANNO DOM. MDCCI [Svetima škofoma, / naslovnemu škofu Blažu in ustanovitelju [reda] Avguštinu / je [ta spomenik postavil] Pavel Naldini, koprski škof, / v letu gospodovem 1701] (8). Busto, ki je bila po vsej verjetnosti v prejšnjih stoletjih prebarvana, je leta 1702 izklesal za zdaj neznani beneški kipar. Obrazne poteze in detajli (lasje, oblačilo) sicer nakazujejo kvalitetno izdelavo, vendar bo potrebno temeljito restavriranje pred dokončno sodbo o sami kvaliteti. Ker je putto, ki nosi napisno ploščo, kvalitetnejše izdelan, lahko domnevamo, da putto in Naldinijev portret nista bila izdelana kot skupno naročilo, temveč so kvaliteten kip dodali že nastalemu škofovskemu portretu. V nadaljevanju raziskav bo tako treba iskati vsaj dva avtorja celote.
Poleg omenjene buste, ki so jo strokovnjaki v celoti prezrli, obstajata še dva prepričljiva Naldinijeva portreta: prvi, večkrat reproducirani bakrorez iz njegovega slavnega dela Corografia ecclesiastica o'sia descrittione della città e della diocesi di Giustinopoli detto volgarmente Capo d'Istria, ter drugi, rahlo pozabljeni, v zbirki portretov koprskih škofov v škofijskem dvorcu (9). Oba portreta kažeta odločnega moža v škofovski opravi s pripadajočim grbom. Corografia ecclesiastica nam med drugim poda Naldinijev opis njegove osebnosti, posvetitve in prihoda v Koper. Kot beremo, je »[b]rata Pavla Naldinija iz svetega reda avguštincev [...] na čelo koprske Cerkve 11. marca 1686 postavil papež svetega in večnega spomina Inocenc XI. [...] Petindvajsetega dne omenjenega meseca in leta (na praznik Marijinega oznanjenja) ga je kardinal Aleksander Crescentio ob navzočnosti dveh škofov, Jožefa Eusanija iz Porfira in Petra Antona Capobianca iz Lakonije, v cerkvi sv. Avguština v Rimu posvetil, že takoj 9. junija, na praznik Svete trojice, pa je slovesno prispel v Koper« (10). V cerkvi sv. Blaža se je ohranila tudi nagrobna plošča z napisom, ki so jo izklesali že leta 1706 (ob Naldinijevi smrti pa samo dodali še zadnje vrstice) in jo je Naldini za časa pisanja oporoke moral tudi videti: PAVLVS NALDINI / EX ORD[INE] EREMIT[O] D[IVI] AVGVST[INI] / EPISCOPVS IVSTINOPOLIS / ADHVC VIVENS SIBI POSVIT / AN[NO] DOM[INI] MDCCVI. / AETAT[IS] SVAE LXXV. ET EPISCOP[US] XXI. / OBIJT DIE XXI. MENSE APRI[ILI] / AN[NO] M.DCCXIII [Pavel Naldini / iz puščavniškega reda svetega Avguština / koprski škof / si je za časa svojega življenja postavil (ta spomenik) / leta gospodovega 1706, / v 75. letu svojega življenja in 21. letu svojega škofovanja / Umrl je dne 21. aprila / leta 1713] (11). To omeni škof v svoji oporoki: »ove spero di veder in breve la mia sepultura compiuta« (12).
Naldini je tako s svojo oporoko, ki je na tem mestu prvič kritično obravnavana, kot tudi s Cerkvenim krajepisom pustil pomemben pečat v zgodovini koprske škofije. Obe »deli« sta izvrsten zgodovinski vir in izjemen pričevalec časa o tedanji cerkveni in posvetni upravni ureditvi, stavbah, cerkvah, navadah in običajih ter gospodarskem in socialnem položaju prebivalcev koprske škofije. Naldinijevo škofovanje v Kopru šele v zadnjih letih postaja predmet temeljitejših raziskav, zato je vsak njegov na novo odkriti portret oziroma zapis o njegovem življenju v mestu, ki mu je namenil toliko pozornosti in slavospeva, toliko bolj dragocen.
* Za dostop do dragocenega gradiva se toplo zahvaljujem koprskemu škofu msgr. dr. Juriju Bizjaku, patru mag. Marjanu Vogrinu OFMConv ter mag. Juretu Berniku z Zavoda za varstvo kulturne dediščine OE Piran za številna opozorila in nasvete.
(1) Škofijski arhiv Koper, Mrliška knjiga 1708–1739, f. 25: »detto [22 Aprile 1713] Mons.[igno]r Ill.[ustrissi]mo e R.[everendissi]mo Vescovo Fra Paolo Naldini munito de santi sacram.[ent]i Penit.[enz]a et estrema Untione non havendosi potuto communicare per indisposizione di male di gola alli 21 spirò l'Anima et (e ?) fù sepol.[to]o a S.[an] Biaggio«. Osnovna literatura o Naldiniju: Alberto PUCER, s. v. Naldini Paolo Francesco, Primorski slovenski biografski leksikon, 20, Gorica 1994, p. 744; France DOLINAR, s. v. Naldini, Paolo, Enciklopedija Slovenije, 7, Ljubljana 1993, pp. 282–283; Francesco BABUDRI, Fr. Paolo Naldini, Archeografo Triestino 3, 5, 1909, pp. 231–232; Giuseppe VEDOVA, s. v. Naldini, Paolo, Biografia degli scrittori padovani, 1, Padova 1832, pp. 640–641; Salvator ŽITKO, Kulturni utrip Kopra v času Antonia Tarsie, Muzikološki zbornik, 30, 1994, pp. 5–10; Giovanni RADOSSI, Monumenta heraldica Iustinopolitana. Stemmi di rettori, di famiglie notabili, di vescovi e della città di Capodistria, Rovigno – Trieste 2003, p. 311.
(2) DOLINAR 1993, cit. n. 1, pp. 282–283.
(3) Paolo NALDINI, Corografia ecclesiastica o'sia descrittione della città e della diocesi di Giustinopoli detto volgarmente Capo d'Istria, Benetke 1700; glej tudi: Paolo NALDINI, Cerkveni krajepis ali Opis mesta in škofije Justinopolis, ljudsko Koper (ed. Darko Darovec), Koper 2001.
(4) Zadnji topografski kompendij Istria. Città maggiori koprske cerkve sv. Blaža ne omenja (Istria. Città maggiori. Capodistria, Parenzo, Pirano, Pola. Opere d'arte dal Medioevo all'Ottocento (ed. Giuseppe Pavanello, Maria Walcher), Trieste – Mariano del Friuli 1999 [2001]). Glej tudi: Klavdij ZALAR, Dokumentacija raziskav. Poročilo o opravljenem pregledu fasade (ometi in beleži, stavbno pohištvo) in ostrešja cerkve sv. Blaža v Kopru [EŠD: 3768], Ajdovščina 2009. Samostan je preživel tudi v času francoske zasedbe Istre, ko so bili samostani in bratovščine po večini ukinjeni. Tako so po ukinitvi večine samostanov v Kopru delovali zgolj samostan sv. Marte, samostan observantov, kolegij in samostan avguštink sv. Blaža, v katerem je v začetku 19. stoletja živelo 23 sester. Po ukinitvi samostana klaris leta 1806 so 18 redovnic preselili v samostan sv. Blaža; dota, ki so jo korne sestre prinesle v samostan, je znašala 42.626 lir (Zdenka BONIN, Pokopavanje v samostanski cerkvi manjših bratov konventualcev sv. Frančiška v Kopru med leti 1719 in 1806 ter razpustitev samostana, Arhivi, 27/1, 2004, pp. 109–120; Zdenka BONIN, Koprski samostan sv. Klare, Kronika. Časopis za slovensko krajevno zgodovino, 51, 2003, p. 145).
(5) V prvih desetletjih 14. stoletja sta bila v Kopru ustanovljena dva ženska samostana. Starejši je bil samostan sv. Klare, 28. avgusta 1318 pa je koprski škof Tommaso Contarini (1317–1327) potrdil še samostan avguštink; ŽITKO 1994, cit. n. 1, p. 6; BONIN 2003, cit. n. 4, pp. 121–150; Samostani na Slovenskem (ed. Sašo Radovanovič), Maribor 2008, pp. 111–112.
(6) RADOSSI 2003, cit. n. 1, pp. 314–315. Preostala stranska oltarja nosita grb koprske družine Verzi, ki je med drugim skozi stoletja imela v lasti Koštabono, Pomjan in Glem (glej: RADOSSI 2003, cit. n. 1, pp. 421–422).
(7) Prevod Gregor Pobežin.
(8) Prevod Gregor Pobežin.
(9) Zbirko portretov dotedanjih škofov je dal narediti prav Naldini v času svojega delovanja v koprski škofiji.
(10) NALDINI 1700, cit. n. 3, p. 109; glej tudi: NALDINI 2001, cit. n. 3, p. 77.
(11) Prevod Gregor Pobežin.
(12) Gre za prepis oporoke iz 19. stoletja, ki jo je sodeč po pisavi napisal Andrea Tommasich (tudi Gedeone Pusterla), tajnik Komisije za arheologijo v Kopru. Prepis hrani Pokrajinski arhiv Koper (SI PAK KP 313, B. 7). Prepis testamenta škofa Naldinija hrani tudi Škofijski arhiv Koper in je bil razstavljen na razstavi koprske škofije Dragotine škofije Koper [ŠAK, KA 500] (Dragotine škofije Koper. Vodnik po razstavi (ed. Marjan Vogrin), Koper 2005, p. 52).
Študija bo v dopolnjeni obliki izšla v naslednji številki Zbornika za umetnostno zgodovino [op. ur.].
Slikovno gradivo:
1. Portretna busta Paola Naldinija, cerkev sv. Blaža, Koper (foto Vesna Kamin Kajfež)
2. Portret Paola Naldinija, škofijski dvorec, Koper (foto Vesna Kamin Kajfež)
