Renata Komič
Po sledeh Strahlove zbirke
V stalni zbirki Muzeja za umetnost in obrt v Zagrebu (MUO) je razstavljen portret mlade gospodične z nageljnom v roki. Nagelj, simbol poroke in poročne zaobljube, opozarja, da je nastanek portreta povezan s poroko mladega dekleta, prijazni kuža v spodnjem levem kotu zagotavlja, da bo nevesta zvesta žena, medtem ko modna pričeska in svečana oprava pripovedujeta, da se je mično dekle visokega stanu možilo konec sedemnajstega stoletja (1). V zgornjem levem kotu pa je na sliki tudi grb, ki plemenito damo označuje za grofico Lamberg.
Na srečo nam je ugibanje o natančnejši identiteti dekleta prihranjeno, saj ima upodobljenka - kot se za zaročeno oziroma poročeno gospo spodobi - v muzeju svoj par, enako zgovoren in zanimiv portret mladeniča z grbom rodbine Engelshaus v zgornjem desnem kotu (2). Tako lahko v upodobljenki prepoznamo Renato Leopoldino grofico Lamberg, ki se je okrog leta 1690 (3) poročila z Janezom Erazmom baronom Engelshausom in tako postala in ostala baronica do leta 1715, ko je bil njen mož povzdignjen v grofovski stan. Moški portret torej predstavlja Janeza Erazma barona Engelshausa, ki je v slovenski umetnostnozgodovinski literaturi znan kot ljubitelj gradenj in zlasti kot imetnik slik skrivnostnega Almanacha, medtem ko je bil upodobljenčev oče, baron Franc Krištof, verjetno Almanachov naročnik (4). Prepoznavanje portretirancev bi zato lahko sprožilo vprašanje o avtorstvu portretov, a tokrat nas zanima nekaj drugega: kako sta portreta kranjskega plemiča in njegove žene prišla v Zagreb? Odgovor bi morda lahko poiskali v Zagrebu, v samem muzeju, vendar ponj ni treba hoditi tako daleč. Portreta nekega barona Engelshausa in baronice Engelshaus, rojene grofice Lamberg - oba sta bila opremljena z grbom - je namreč v velikem salonu v drugem nadstropju svojega dvorca v Stari Loki hranil Karl pl. vitez Strahl. V njegovem katalogu slik, ki ga je leta 1930 v Zborniku za umetnostno zgodovino objavil Janko Polec, ju najdemo pod zaporednima številkama 423 in 425, na dražbo Strahlovega premoženja, ki je potekala v mesecu maju in juniju 1930, pa se nista uvrstila, ker ju je Karl Strahl še pred smrtjo leta 1929 prodal starinarju Senečiću v Zagreb (5). Kako sta portreta preživela drugo vojno in prispela v Muzej za umetnost in obrt, zaenkrat ni znano, gotovo pa gre za isti sliki, saj se ujemajo tudi mere (6). »Kranjska« portreta sta torej davnega leta 1929 iz Strahlove zbirke potovala v Zagreb in se z osamosvojitvijo Slovenije pred slabima dvema desetletjema znašla na »tujih« tleh. Njunemu odkritju pa ni botrovalo le srečno naključje, ampak predvsem velika radovednost, ki jo je v avtorici teh vrstic že pred časom vzbudila usoda Strahlove zbirke. Prepoznavanje obeh zagrebških slik je bilo dodatna spodbuda za še natančnejše raziskovanje, ki je naletelo na zelo obsežno arhivsko gradivo in obrodilo nekaj rezultatov.Znamenita zbirka slik in umetniških predmetov v Stari Loki je bila leta 1930, kmalu po smrti njenega zadnjega lastnika, Karla pl. Strahla, na drobno razprodana. Narodna galerija in Narodni muzej sta od 450 oljnih slik v okvirjih za svoje zbirke pridobila kar 130 slik, a kljub temu se je še istega leta v domači strokovni literaturi zapisalo mnenje, da se je bogata zbirka z izjemo nekaterih najbolj znanih slik domačih slikarjev razpršila na vse strani (7). Nekaj let pozneje je že veljalo, da je zbirka »razpadla v razne drobce« (8). Galerijo 130 slik, ki se je iz Strahlove zbirke ohranila domačim ustanovam, bi pač težko označili za drobec, žal pa današnje stanje na prvi pogled potrjuje stare trditve, saj je v strokovni literaturi znanih le bolj malo nekdaj Strahlovih slik. Enaindvajset jih najdemo med mojstrovinami evropskih slikarjev v stalni zbirki Narodne galerije, medtem ko se zdi, da so se v stalno zbirko slovenske umetnosti uvrstili le trije portreti (9). V zadnjem desetletju so sicer pozornost pritegnili tudi nekateri drugi portreti iz starološke zbirke (10), posamezne slike pa so bile že dolgo tega predstavljene na tematskih razstavah (11). Kaj pa druge slike iz Strahlove zbirke? Mnoge izmed njih so bile javnosti predstavljene le enkrat, na posebni razstavi, ki je bila na ogled že 16. novembra 1930 (12), spomin na njihovo provenienco pa je v desetletjih, ki se že bližajo stoletju, precej zbledel. S pomočjo zgoraj omenjenega kataloga jih je bilo možno »izslediti« v zbirkah Narodne galerije in Narodnega muzeja (13). Zaenkrat še ni bilo mogoče sestaviti povsem popolnega seznama vseh 130 slik, ki sta jih leta 1930 iz zbirke pridobili obe ljubljanski ustanovi, vendar je rezultat več kot zadovoljiv, saj bo seznam ohranjenih slik iz Strahlove zbirke nedvomno možno še dopolniti. Karl Strahl je namreč nekaj slik izvzel od dražbe in jih namenil morebitnim bodočim posestnikom dvorca Stara Loka. Nekatere izmed teh slik - gre zlasti za rodbinske portrete - danes hranita Loški muzej v Škofji Loki in Gorenjski muzej v Kranju (14). Zanimivo bi bilo raziskati tudi usodo najdragocenejših slik na dražbi, ki zaradi svoje (pre)visoke cene niso našle kupca in so ostale v dvorcu. Nenazadnje pa primer zagrebških portretov zakoncev Engelshaus vzbuja upanje, da se bo tudi v drugih domačih ustanovah našla še kakšna umetnina iz nekdanje Strahlove zbirke.
Okrog 130 slik, ki sta jih zahvaljujoč Strahlovi oporoki neodvisno od dražbe pridobila Narodna galerija in Etnografski oziroma Narodni muzej, je Rajko Ložar nekoč označil za »ogromno gradivo, ki ga bomo mogli in smeli imenovati svojo last šele po težkem, analitičnem delu, zares v potu svojega obraza.«(15) Ali so takšne in podobne besede vzele pogum poznejšim raziskovalcem in tako prezgodaj zaključile zgodbo, ki se je z dražbo leta 1930 šele začela pisati? Zbirka, ki je bila že v svojem času pravi fenomen, je danes zanimiva tudi zaradi obilice ohranjenega arhivskega gradiva in izčrpnih katalogov, ki jih je neutrudno sestavljal in pisal Karl pl. vitez Strahl. Na srečo je dobra četrtina vseh slik našla svoj dom v Narodni galeriji oziroma v Narodnem muzeju in tam tudi ostala, kar skupaj z ohranjeno dokumentacijo omogoča delno rekonstrukcijo zbirke. Rezultati raziskovanja in preučevanja tega gradiva bodo skupaj s seznamom umetnin objavljeni v Zborniku za umetnostno zgodovino za leto 2009.
