Šport in likovna umetnost sta bila skozi človeško zgodovino vselej tesno povezana. To dokazujejo številna likovna pričevanja o različnih pojavih športnih aktivnosti tudi že v zgodnejših  zgodovinskih obdobjih. Vez je ostala živa vse do danes, ko se okrog športa vse bolj angažirajo oblikovalska stroka in predvsem zelo popularna športna fotografija, film, video, televizija in internet.

Znano je, da so začetki organizirane športne (tedaj še pretežno telovadne) aktivnosti na Slovenskem povezani s sokolstvom (1). Zaradi potrebe po razširjanju sokolskih idej in sokolskega gibanja nasploh je bila zelo pomembna vizualna propaganda, pri kateri je sodelovala sočasna likovna umetnost. Tako so bili oblikovalci sokolskih značk, praporov, plakatov in drugega propagandnega gradiva slovenski sodobni likovni umetniki (2).

Tem umetnikom, slikarjem, kiparjem in arhitektom je bilo tovrstno oblikovalsko delo zanimiv likovni izziv, zaradi majhnosti slovenskega umetniškega trga pa tudi dodaten vir zaslužka. Še posebej pomembno priložnost za tovrstno delo so likovnim umetnikom predstavljali dokaj številni sokolski zleti, saj so bili njihovi organizatorji hkrati naročniki po navadi javno razpisanih likovnih projektov. Tako je tudi predmet tega sestavka - keramični kipec kiparja Lojzeta Dolinarja (1893-1970) - povezan s  sokolskim športnim dogodkom. Muzej športa je pred kratkim kipec odkupil s pomočjo donatorja.

Avtor tega dela je torej priznani in plodni slovenski kipar, izdelal pa ga je v spomin na prvi jugoslovanski vsesokolski zlet v Ljubljani leta 1922. Kipec je visok 31 cm, širok 33 cm, v globino pa meri 13 cm. Gre za kiparsko upodobitev telesno močno razvitega moža in hkrati motiv moškega akta. Upodobljenec sedi in ima iztegnjeno levo nogo, desno pa je skrčil. S komolcem se je oprl na koleno desne noge, z dlanjo pa si je podprl glavo. Z iztegnjeno levico se je oprl v tla oziroma na rob podstavka kipa.

Ob opisani drži moškega akta skušamo najprej premisliti o možnih likovnih zgledih. Zaradi sedečega položaja akta najprej pomislimo na helenistične kipe galskih sužnjev, motiv podpiranja glave kot prispodoba melanholičnega in premišljujočega človeka pa nas pripelje v bližino slavnega Michelangela in znamenitega »il Penserosa« z nagrobnika Lorenza, vojvode urbinskega v Medičejski kapeli v Firencah. Iz začetkov modernega kiparstva kliče po primerjavi Rodinov Mislec in  Courbetov slikarski portret publicista in teoretika Pierra Josepha Proudhona. Zgledov bi lahko našteli še dosti več in verjetno je bil tudi Dolinar z njimi dobro seznanjen. Vseeno menim, da  njegovo delo od njih, kljub motivni sorodnosti, ni odvisno.

O tem, da je Dolinarjev kip nastal v spomin na 1. jugoslovanski vsesokolski zlet v Ljubljani, priča tudi napis na njegovem podstavku: I. JUGOSLOVENSKI VSESOKOLSKI ZLET V LJUBLJANI 1922. Vendar nam očitna povezava z omenjeno manifestacijo ne pomaga razložiti vsebine kipca, njegov pomen in sporočilo. Pri tem si tudi z dosedanjo literaturo o Dolinarju ne moremo dosti pomagati. Tako bomo ta kip zaman iskali v umetnikovi monografiji izpod peresa  Špelce Čopič (3), in tudi v katalogu retrospektivne razstave (4) iste avtorice ga ni. Tudi v objavljenih kiparjevih biografijah ni nobenega podatka, ki bi Dolinarja kakor koli povezoval z znamenitim sokolskim zletom v Ljubljani leta 1922.

Med iskanjem virov in podatkov o omenjenem sokolskem zletu, sem naletel na fotografijo telovadca in sokola Staneta Derganca (1893-1981), ki je bila posneta v ateljeju Helios ljubljanskega fotografa Veličana Beštra (5). Ko sem fotografijo  vzel v roke, sem seveda brez večjih težav ugotovil, da je Dolinarjev kipec iz leta 1922 njen veren kiparski posnetek. Kip se od fotografije razlikuje po položaju glave, ki je v polobratu obrnjena proti gledalcu, medtem ko je na fotografiji glava obrnjena v nasprotno smer. Kipec je torej posnetek fotografije do te mere, da lahko govorimo o realistični odslikavi z izjemo bolj stiliziranega obraza in predvsem las.

Dolinarjeva mala plastika je po svojem realističnem značaju kar nekakšna posebnost v njegovem opusu, čeprav je zaznamovana s stiliziranim obrazom in lasmi sedeče moške figure v maniri Ivana Meštrovića. Kakšno sporočilo torej prinaša gledalcu Dolinarjeva kiparska miniatura? Mislim, da sporočilo kipca vsebuje že predloga, torej posnetek fotografa Veličana Beštra in njegov (ali Dolinarjev) ateljejski aranžma - postavitev njunega modela, atleta in telovadca Staneta Derganca. Fotograf je morda tudi po kiparjevem naročilu želel kar najbolj celovito razkriti vso bogastvo mišic Dergančevega telesa in to mu je s takšno držo modela tudi uspelo. Pred nami je torej kar se da celovita predstavitev mišične mase portretiranca, kipar pa je fotografsko podobo dopolnil še z vsem tistim, kar na fotografiji razumljivo manjka. Obstaja anekdota, ki  govori o tem, da naj bi prav mišično razvita atletska Dergančeva postava skorajda botrovala njegovemu odhodu v Hollywood uspešni filmski karieri naproti, ki bi nemara lahko bila  podobna Weissmullerjevi. Postavni Johnny Weissmuller je bil uspešen plavalec, večkratni olimpijski zmagovalec in popularni filmski Tarzan. No, v Dergančevem primeru je ostalo pri anekdoti. Stane Derganc  je svojo močno razvito postavo kot  telovadec in atlet izoblikoval z zdravo telesno vadbo, ki jo je utelešalo sokolstvo in njegova telovadna misel. V tem smislu je lahko drobna Dolinarjeva umetnina kljub svojemu realističnemu statusu ali morda prav zato tudi simbol duhovno in telesno zdravega sokolskega gibanja in njegove moči znotraj slovenskega narodnega telesa.

Ne morem pa se znebiti vtisa, da je bil Derganc verjetno gost Dolinarjevega ateljeja in njegov model že dosti prej, torej pred letom 1922. Menim namreč, da so Dergančeve razvite mišice soodgovorne še za nekaj Dolinarjevih del, kjer vsebinsko napetost in tragičnost ponazarja tudi skrajno napeta mišičasta zgradba teles upodobljencev. Začetek te soodgovornosti po mojem predstavljata že oba »giganta« z nagrobnega spomenika Janezu Evangelistu Kreku na ljubljanskih Žalah iz leta 1919. Spomenik je  poznavalka Dolinarjevega dela Špelca Čopič opisala takole: »V končni izvedbi sta bili sedeči figuri maksimalno stisnjeni, z glavami skoraj na kolenih, brez votlega prostora in domala brez obrazov, le gigantski postavi izbočenih hrbtov in napetih mišic.« (6) Spomin na Dergančevo atletsko razvito postavo se je ohranil še v nekaterih kasnejših Dolinarjevih kiparskih delih, med drugim tudi v delu njegovega  arhitekturnega kiparstva. Verjetno živi spomin na Dergančevo napeto mišičevje, čeprav je tu že močno stilizirano, tudi v reliefih na nekdanji palači Okrožnega urada za zavarovanje delavcev in današnjega Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije na Miklošičevi cesti 24 iz leta 1924 (7).

Dosje zgodovinskega ozadja, v katerem je nastalo to Dolinarjevo delo, seveda po svojem pomenu presega prostor umetnosti. V tem dosjeju je na prvem mestu veličastni projekt 1. jugoslovanskega vsesokolskega zleta kot množične mednarodne sokolske manifestacije, ki  mu je posvečena obsežna Spomenica (8). Ta vsebuje še podatke  o drugih Dolinarjevih izdelkih, ki jih je pripravil za prireditev. Tako sta njegovi obe kiparski upodobitvi sokolov ob vhodu v arhitekturni kompleks lesenega štadijona za Bežigradom ob Linhartovi cesti, med današnjo Robbovo in Črtomirovo ulico. Kipar je tudi avtor sokola na drogu prapora sokolskih naraščajnikov, ki ga hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije. Poznana je tudi Dolinarjeva značka iz zbirke Muzeja športa, na kateri upodobitev moške glave med dvema sokoloma s stiliziranimi lasmi spominja na glavo naše male plastike.

Prvi jugoslovanski vsesokolski zlet pa ima seveda posebno mesto tudi zaradi športnih uspehov jugoslovanske sokolske telovadne vrste na VII. mednarodni gimnastični tekmi, ki se je med 11. in 12. avgustom 1922 odvijala v okviru zleta. Telovadna vrsta, ki so jo sestavljali Leon Štukelj, Stane Vidmar, Peter Šumi, Mihael Oswald, Slavko Hlastan, Ivan Porenta, Vladimir Simončič in Stane Derganc je namreč v močni mednarodni konkurenci pod vodstvom Viktorja Murnika osvojila drugo mesto. To, da je Ljubljana gostila mednarodno gimnastično tekmo, pa je povezano z dejstvom, da so slovenske sokolske telovadce že leta 1907 sprejeli v Mednarodno telovadno zvezo. O tem pripoveduje tudi naš najuspešnejši olimpijec Leon Štukelj: »Francoze, Belgijce in Luksemburžane pa smo zvečer srečavali, ko so v skupinah s sokoli korakali po mestu, menjajoč svoja slikovita pokrivala s sokolskimi čepicami in držeč se pod roko prepevali in vzklikali sklenjenemu prijateljstvu. Prav ti narodi, katerih telovadni predstavniki so se tedaj zbrali v Ljubljani, so bili najzvestejši člani Mednarodne telovadne zveze; Francozi in Belgijci še celo njeni ustanovitelji. Slovenci in Čehi pa nismo od leta 1907 dalje, ko smo stopili v zvezo, zamudili po zaslugi dr. Murnika nobene od zveze prirejenih štirih tekem, na katerih smo se merili z njimi in z drugimi v plemenitem tekmovanju. Bili smo resnično njihovi prijatelji, ne glede na usodno povezanost v svetovni vojni. Mali slovenski narod je na tekme z najskromnejšimi sredstvi, toda z globoko vero v koristnost sporazumevanja med narodi, pošiljal svoje tekmovalce v tekmovanje z drugimi, tudi velikimi narodi.« (9)

Naš upodobljenec Stane Derganc je bil svojevrstna in zanimiva osebnost. Rodil se je 23. aprila 1893 v Ankaranu. Po poklicu je bil trgovec. Umrl je 9. avgusta 1981 v Piranu. Bil je  zelo uspešen telovadec. Ekipni uspeh (2. mesto) iz leta 1922 v Ljubljani je ponovil še leta 1926 na svetovnem prvenstvu v gimnastiki. V Ljubljani je bil tudi tretji v mnogoboju. Na Olimpijskih igrah 1924 v Parizu je bil z jugoslovansko vrsto četrti, poleg tega pa je bil tudi njen trener. Na Olimpijskih igrah leta 1928 v Amsterdamu je osvojil bronasto medaljo v preskoku čez konja, ekipno pa so osvojili tretje mesto. Kasneje se je posvetil trenerskemu delu v društvu Sokol Bežigrad (10). Njegov zanimiv lik in življenje nam je v televizijskem igrano-dokumentarnem delu z naslovom Moj premalo slavni stric predstavil njegov nečak, sicer imenitni slovenski igralec Branko Miklavec (11).