Med bele lise v slovenski muzejski mreži gotovo sodi predstavitev slovenske dediščine uporabne umetnosti (umetne obrti, industrijskega in unikatnega oblikovanja) po vzoru dunajskega (MAK), budimpeštanskega, praškega, zagrebškega (MUO), goriškega in drugih specializiranih muzejev v naši soseščini.  Omenjeni  muzeji in še druge specialne zbirke so v Evropi nastajali v obdobju reformnih gibanj za obnovo umetne obrti v drugi polovici 19. stoletja. Prvi med njimi je bil Muzej Viktorije in Alberta (V & A) v Londonu. Ti muzeji so danes v glavnem nacionalni  muzeji uporabne umetnosti in oblikovanja. Pri nas te funkcije - zbiranje, hranjenje, preučevanje in razstavljanje predmetov s področja uporabne umetnosti - od svoje ustanovitve naprej opravlja Narodni muzej Slovenije v sklopu Oddelka za zgodovino in uporabno umetnost.

Današnji Narodni muzej Slovenije je že takoj po svoji ustanovitvi leta 1821 začel zbirati tudi umetnoobrtne predmete, artefakte, ki bi jih danes z moderno besedo uvrstili na področje oblikovanja ali kar dizajna. V muzej so prihajali z darili in odkupi, izbor svojih izdelkov pa so darovali tudi vidnejši slovenski tovarnarji in obrtniki.
V času gibanj za reformo oblikovanja v drugi polovici 19. stoletja se je mednje dejavno vključila tudi Kranjska hranilnica. Ta je z veliki finančnimi sredstvi sponzorirala gradnjo nove muzejske stavbe, ob tem pa postavila pogoj, da mora muzej na razstavi formirati poseben umetnoobrtni oddelek, ki bo skrbel za dvig oblikovalske kulture na Kranjskem.
Tako je tudi bilo. Do leta 1946 je bilo na stalni razstavi tedanjega Narodnega muzeja razstavljenih obilo umetnoobrtnih eksponatov. Po prenovi postavitve pa je ravno ta segment začel vedno bolj izginjati iz muzejskih zbirk. Mnogo let ga je predstavljala samo zbirka orožja, v devetdesetih letih 20. stoletja pa ji je bila namenjena ena od petih muzejskih dvoran. Od leta 1999 zbirka ni bila razstavljena.
Sodelavci Kulturnozgodovinskega in Zgodovinskega oddelka, ki sta od leta 1989 združena v  Oddelek za zgodovino in uporabno umetnost, so vrzel zapolnili z vrsto odmevnih občasnih razstav, posvečenih tako posameznim segmentom s področja uporabne umetnosti kot s predstavitvami predmetnega sveta v okviru zgodovinskih tem.
Z novo stavbo, ki jo je Narodni muzej Slovenije pridobil v kompleksu nekdanje vojašnice na Metelkovi ulici, se torej po skoraj dveh stoletjih uresničuje še eno od poslanstev Narodnega muzeja Slovenije - tisto, ki je bilo do danes nemara najmanj poznano. Prvič namreč v tako velikem obsegu postavlja na ogled študijske zbirke uporabne umetnosti od 14. stoletja do danes.
Ob omenjenih zbirkah so javnosti na ogled še zbirka igrač ter dva zaokrožena segmenta iz športne zbirke. Oba delokroga oddelka (zgodovina in uporabna umetnost) sta med seboj tesno prepletena in nemogoče ju je ločiti, ne da bi pretrgali organsko medsebojno povezavo.
Trenutno je stalna razstava opremljena le z najosnovnejšimi razlagalnimi napisi. V prihodnosti jo bomo nadgradili s pojasnjevalnimi besedili, multimedijskimi predstavitvami, publikacijami in različnimi spremljevalnimi dogodki. Pričakujemo, da bodo zelo obiskani dnevi odprtih vrat, ko bomo kustosi posredovali obiskovalcem informacije o predmetih, ki jih bodo prinesli s seboj. S tem želimo širiti zavest o naši skupni dediščini in poskrbeti za čim boljše pogoje hranjenja predmetov pri zasebnikih.
Muzejsko potovanje po študijskih zbirkah se začne z Galerijo svetil in stolov. Tu je mogoče spoznati, kako so se sedežno pohištvo in svetila, podobno kot drugje po Evropi, na Slovenskem spreminjala skozi čas. Marsikaj lahko izvemo o izbirah lesa in drugih materialov, načinih spajanja sestavnih delov, priljubljenosti določenih vrst okrasa, pojavu posameznih tipov sedežnega pohištva glede na potrebe časa. Ohranjena svetila so raznovrstnih oblik glede na vrsto goriva za ustvarjanje umetne svetlobe in slogovne značilnosti določenega časa. Izdelovala so se iz najrazličnejših materialov in na podlagi vrste inovativnih izumov.
Naslednjo postajo predstavlja Slavnostni banket, zbirka keramike in stekla. Tu se lahko spoznamo z nekaterimi slovenskimi posebnostmi, na primer t. i. majoliko, ki je sicer ime za keramično tehniko, pri nas pa s to besedo imenujemo posebno obliko severnoitalijanske ročke za vino, in z beloprsteno keramiko, keramično zvrstjo, ki je bila pri nas daleč najbolj razširjena. Znane so tovarne v Ljubljani, Libojah, v Kamniku in drugod. V zbirki stekla so izpostavljeni izdelki evropsko pomembnih ljubljanskih steklarn iz 16. stoletja, ki so izdelovale dovršeno steklo na beneški način. Stoletje kasneje so se jim pridružile steklarne na Notranjskem, Štajerskem in Idrijskem. 19. stoletje so zaznamovali začetki industrijske proizvodnje in oblikovanja. Zbirka se zaključuje z najvidnejšimi dosežki sodobnih slovenskih oblikovalcev.
Devocionalije so nabožni predmeti za katoliško obredje in vernike, ki razširjajo in poglabljajo pobožnost ter opozarjajo na verske skrivnosti. Poleg svetinjic, rožnih vencev,  podobic, relikviarjev, relikvij, votivnih predmetov, škapulirjev in  amuletov so razstavljeni še mnogi drugi predmeti za osebno pobožnost, kot so školjke, ampule, prenosni oltarčki, molitveniki, romarski spominki, voščene figure in podobno. Uporaba in čaščenje devocionalij sta se množično začela v 12. in 13. stoletju, a sta živa še danes.
Športni zbirki Borisa Gregorke in Rudolfa Cvetka: Boris Gregorka (2. 8. 1906-16. 3. 2001), plemenit sokolski telovadec in nosilec olimpijske medalje, velja zaradi uspehov svojega gojenca Mira Cerarja za enega najbolj uspešnih gimnastičnih trenerjev. V letih 1925-39 je kot edini telovadec osvojil vse naslove državnih prvakov v ekipnem mnogoboju (t. i. tekme za meč kralja Aleksandra). Na 9. olimpijskih igrah v Amsterdamu leta 1928 je kot član jugoslovanske vrste osvojil bronasto olimpijsko medaljo. Uspešno je nastopil tudi na olimpijskih igrah v Berlinu leta 1936, na svetovnih prvenstvih leta 1930 v Luksemburgu in 1938 v Pragi. Največje uspehe je dosegal na konju z ročaji. Rudolf Cvetko (17. 11. 1880-17. 12. 1978) je prvi Slovenec, ki je osvojil olimpijsko medaljo. Leta 1927 je začel v Ljubljani poučevati sabljaške navdušence na zasebnem tečaju, marca 1929 pa je sodeloval pri ustanovitvi sabljaške sekcije pri športnem klubu Ilirija. Njegovi učenci so kmalu postali državni prvaki, sam pa se je uveljavil tudi kot vodja in trener državne reprezentance, organizator sabljaških turnirjev, pisec temeljnih strokovnih del in ugleden mednarodni sodnik.
Galerija shrambnega pohištva in ur: v tem prostoru je zbrano pohištvo za shranjevanje, izdelano med 16. in 21. stoletjem. Zraven so predstavljene ure, ki so jih izdelovali in uporabljali naši predniki na Slovenskem. Ohranjeni primerki nam govorijo o spretnosti in navdihu mizarjev, rezbarjev, pozlatarjev, urarjev, kovačev, ključavničarjev in drugih mojstrov ter oblikovalcev. Marsikaj izvemo o izbirah lesa in drugih materialov, načinih spajanja sestavnih delov, priljubljenosti določenih vrst okrasa in pojavu posameznih tipov shrambnega pohištva glede na potrebe časa.
Zbirka kovine in orožja obsega predmete iz kovanega železa, kot so ključi, ključavnice ali ograje, ki so bili večinoma narejeni v Škofji Loki ali v Železnikih, pa tudi drugih gorenjskih krajih. Predmete iz litega železa je večinoma ulila znamenita železarna na Dvoru ob Krki. Obsežna je tudi zbirka jedilnega in pivskega posodja iz kositra, ki so ga izdelovali v čeških in nemških delavnicah; velik delež pri tem so imele tudi slovenske. Med izdelki iz medenine posebej izpostavljamo terezijanske mere in izdelke ljubljanske zvonarne in livarne Samassa. Bronasti so zvonovi, zlato pa predvsem cerkveno posodje. Vse naštete zbirke zajemajo čas od srednjega veka do prve svetovne vojne.
Tekstil v bogoslužju: izdelki iz tekstila, ki se uporabljajo pri verskih obredih in za opremo bogoslužnih prostorov, imajo uporaben in simbolen značaj. Na simbolni ravni ponazarjajo duhovnost, svečanost, moč in avtoriteto. Večina oblik cerkvenega tekstila je nastala v Rimu, med njimi obe najpogostejši in najbolj prepoznavni  obredni oblačili, ki sta bili prevzeti iz rimske obredne prakse, kazula in dalmatika. Posamezni deli obrednih oblačil, na primer štola, palij ali rokavice, so bili pozneje prevzeti z vzhoda.
Vse za otroka: zbirka vsebuje igrače, družabne igre in otroško opremo. V prvih desetletjih svojega obstoja je muzej pridobil le malo takih predmetov, saj so bili ti v obdobjih pred industrijsko proizvodnjo zvečine izdelani ročno in torej unikati. Šele od druge polovice 19. stoletja se je svet predmetov na splošno, pa seveda tudi predmetov, namenjenih otrokom, začel silovito povečevati. Zbirka je začela naraščati po prvi, še bolj pa po drugi svetovni vojni, ko so tudi predmeti te vrste postali zanimivi za zbiralce in muzeje.
Zbirka umetnosti ima poleg estetskega in umetniškega še kulturnozgodovinski pomen. Vključuje slike z žanrskimi in zgodovinskimi prizori, monumentalne krajine, miniature, nabožna dela, pa tudi slikane tapete s slovenskih gradov. Vsa ta dela so bila nekoč sestavni del bivališč in skupaj z ostalo opremo ubrana v celoto.
Posebno zgodovinsko vrednost imajo potreti, ki smo jim dodali še osebne predmete iz muzejskih zbirk.
V zbirko umetnosti smo vključili še nekatera redka glasbila.
V pripravi je zbirka arhitekturne plastike in kiparstva, ki jo nameravamo postaviti v letošnjem letu. V njej bodo na primer ponovno na ogled sobne peči iz slovenskih gradov, ki so bile do leta 2000 posojene za stalno razstavo Mestnemu muzeju v Ljubljani.

Slikovno gradivo: Tomaž Lauko